Podelimo si moške izkušnje v Facebook skupini.
Jezus je bil najmočnejši in najbolj trden, pravi Božji moški in ob njem, se mi zdi, se lahko učimo kako biti moški, tudi mi, slovenski možje.

Najboljša dobrodošlica Kristusu je odprto srce

Posledica dejstva, da smo po Njem že zajeti v Očetovo ljubezen je klic, da storimo kar moremo za slepe, gluhe, gobave in vse, ki so sredi obupnega strahu zase, prepuščeni smrti. Pomembno sporočilo. Mediji in kultura nam ves čas govorijo: »Brigaj se le zase! Pometaj le svoje dvorišče!« Advent nas spominja, da je najboljša dobrodošlica Kristusu prav odprto srce in skrb za vse njegove otroke, tudi zase seveda. Vsak je na našem dvorišču, saj smo v njem bratje in sestre. On je naše resnično dvorišče. Morda prosimo, da nam Kristus v tem adventu pomaga spoznati, da mora puščava ozeleneti in vzcveteti za vse ljudi, ne le za nas, redke izbrance, ki imamo to srečo, da živimo v oazi. Lahko smo srečno radodarni do bližnjih samo zato, ker je Bog v Jezusu neskončno in obilno dober do nas. Naša dobrota ostaja najmočnejše znamenje Božjega odrešenja, ki prihaja in ga je mogoče veliko bolj videti in doživeti v dejanjih, kakor pa v besedah. Gospod je tisti, ki krepi naša kolena, utrjuje roke, podarja neustrašeno srce, odpira oči in ozdravlja ušesa. On je naša oaza.

Močni in pogumni
Ljubeč in spoštovan
Očetovska rana
Vsemogočna mati
Veruješ?

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Evina rana

adam in evaVsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Očetov glas

167-img_20161008_121437Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

naslovnica_-odmik-v-divjini
Odmik za moške

Knjižica Odmik za moške v divjini 2016

 

naslovnica_-odmik-v-divjiniKnjižico  si lahko  prenesete ali ogledate na spletni strani preko povezave:

Knjižica Odmik za moške v divjini 2016

 

Trda je ta beseda
Svetopisemski vzori
Možje sv. Jožefa
Dobro je
Ignacijanska duhovnost

SINOVI EZAVA: MOŠKI NAŠEGA ČASA, MOŠKI VSEH ČASOV

Hisilicon BalongNavadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)

Kako Peter spoznava Jezusa?

fishers-of-men-3-285x300Jezus se je Petru postopoma razodeval. Zato začniva v trenutku, ko ga je prvič poklical.

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim“ (Mr 1,16–18).

 „Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,1–8).

Peter kaj ti je pomenil Jezusov klic?

Kakšno spoznanje Boga in svoje poklicanosti si imel v tistem trenutku?“

Preden prisluhneš njegovemu odgovoru, se poskušaj spomniti, iz česa je Peter startal oziroma kakšno poznavanje Boga je imel.

Vemo, da je bil Peter dober Jud, ki je hodil v sinagogo. Ni bil klerikalec, kakor tisti, ki so živeli v Jeruzalemu ob templju. Bil je preprost deloven človek. Skrbel je za družino in v soboto molil. Ni imel velikih verskih težav. Boga si je predstavljal kot običajen Jud: „Svet, Gospod nad vojskami, močni, neskončno veliki, Stvarnik neba in zemlje, Nedosegljivi, Tisti, ki ga človek ne more videti, ne da bi umrl, človek ga namreč ne more videti, ne opisati, niti z besedo, niti s podobo. Močen, a nedostopen Bog.

Bog ne prebiva onkraj neba, ampak deluje v zgodovini; ljudstvo je rešil iz Egipta. O tem je Peter vedel veliko. Če bi ga vprašali, kako Bog deluje v njegovem času, ko so jim Rimljani vzeli samostojnost, bi se njegov obraz verjetno pomračil. Rekel bi, da Bog molči. V preteklosti je delal velike stvari in govoril po prerokih, sedaj pa judovsko ljudstvo že nekaj stoletij živi v negotovosti in brez poguma. Ljudje se sučejo po vetru in so se prilagodili Rimljanom, pomeščanili so se in mislijo predvsem na posel. Peter doživlja zadrego: ve, da Bog je, toda v zgodovini se nič več ne pokaže. V veri ostaja trden. Ne premišljuje preveč, le včasih ga za trenutek zgrabi kriza (Ps 44,25; 74,2; Žal 5,20). Čeprav je trden, se sprašuje kako, da neverniki in pogani bolje uspevajo. Zdi se, da imajo Božji blagoslov. Ni mu jasno, kako Bog dopušča, da se prelije toliko nedolžne krvi.

 

Moška skupina v Polhovem Gradcu

polhov-gradecPred dobrim letom sem prebral knjigo Divji v srcu, ki me je zelo nagovorila. Postopoma je v meni zorela misel, da bi tudi pri nas v Polhovem Gradcu osnovali skupino za moške. V tem me je spodbujal tudi moj oče, ki se že nekaj let udeležuje srečanj »moških svetega Jožefa« v Ljubljani, pa tudi nekateri prijatelji iz domače župnije. Prav tako sem na duhovnih vajah v tišini začutil željo, da oblikujemo tako skupino in se v njej medsebojno spodbujamo. Vesel sem, da me je pri tem podprl p. Viljem Lovše in z nami delil svoje izkušnje in predloge za delo v skupini.

Srečujemo se enkrat mesečno (vsak drugi četrtek v mesecu) v prostorih župnišča v Polhovem Gradcu. Naš duhovni spremljevalec je naš domači župnik g. Bogdan Oražem (bogdan.orazem@siol.net), ki je za nas ob začetku srečevanj daroval sveto mašo. Skupino koordiniram Simon Purger (simonpurger@gmail.com; 031 812 172).

O moški duhovnosti

20080905_021614_Cast of 12 Angry Men_500Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostvano in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

Frančišek Ksaverij – Misijonar daljnega vzhoda

66_ksaverFrančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.

Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.

Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.

Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.

Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi. Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.

Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.

V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.

Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.

Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.

Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Zakaj te ljubim, moj Gospod?

Pač ne zato
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah, da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
Frančišek Ksaverij

Odmik za moške: Umirjeni bojevnik

Lokacija

Ignacijev dom

Datum: 13.–15. januar 2017

Voditelj: p. David Bresciani, DJ
Sredi današnjega bombardiranja “informacijske” družbe, ki jo preplavlja kultura brezbrižnosti smo moški vedno bolj pod pritiskom nasilja. Bojevniki bomo zrli v isti cilj in z ramo ob rami odkrivali ustvarjenost po podobi Boga, bojevnika za človekovo lepoto in resnico.

Duhovne vaje s postenjem: termini v letu 2017

Post spodbuja notranje razpoloženje za poslušanje Kristusa in prehranjevanje z njegovo besedo odrešenja. S postom in molitvijo mu dovolimo, da pride potešit najglobljo lakoto, ki jo doživljamo v notranjosti: lakoto in žejo po Bogu. Cilj posta je torej jesti resnično jed, ki je izpolnjevanje Očetove volje.

Znani so že termini za leto 2017:

Od 24. februarja do 4. marca 2017
(p. Tomaž Mikuš DJ in ga. Karmen Kristan)
Od 23. junija do 3. julija 2017
(p. Tomaž Mikuš DJ, p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan)
Od 15. do 24. septembra 2017
(p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan)
Kraj: Ignacijev dom duhovnosti