Vsak oče svoje otroke rani. Kako ta rana lahko postane sveta rana in vir moči?
Povabljen, povabljena! Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva .
Podelimo si moške izkušnje v Facebook skupini.
Jezus je bil najmočnejši in najbolj trden, pravi Božji moški in ob njem, se mi zdi, se lahko učimo kako biti moški, tudi mi, slovenski možje.

Po ženah gre Cerkev naprej

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadaljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

Močni in pogumni
Ljubeč in spoštovan
Očetovska rana
Vsemogočna mati
Veruješ?

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

Odmik za moške

Odmevi na Odmik Spolnost in ustvarjalnost – oktober 2017

Možje hvala vam! Za nekatere je bilo prelomno. Zame zelo spodbudno. Hvala vam za osebno izkušnjo in resnico. Hvaležen sem še posebej za odprtost pred Bogom v zakramentu spovedi.

Odmevi:

“Bog mi je dal moško moč, ki jo lahko živim sebično, lahko pa za druge in je velik dar za družino, župnijo in skupnost. Kliče me, naj sodelujem pri njegovem ustvarjanju.”

“Ni mi treba vračati hudega s hudim. Jezus mi daje drugo moč. V njegovi ljubezni ni prostora za strah.”

“Padal sem iz ene skrajnosti v drugo. Vidim, da lahko hodim v pravo smer in se odzovem na klic po sodelovanju.”

“Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene in otrok in družbo. Vesel sem vas možje, ker ste konkretni. Učimo se drug od drugega. Dali ste mi veliko miru. Vidim na nisem sam na tej poti. Hvala vam.”

“Prišel sem kot novinec s tremi cilji: spoznati silo, ki me obvladuje, pretvorit jo v ustvarjalnost in pot naprej z možakarji. Hvala vam za izkušnjo. Priporočam se v molitev glede tega, kako lahko prispevam svoj delež cerkvi, katere ud sem, ud Kristusovega vstalega telesa.”

“Kje se vidi, da smo kristjani? Smo kaj drugačni? Bog mi daje pogum, da živim svoj dar, sredi svoje krhkosti in omejenosti. Lahko sodelujem z njim. Ni se mi treba bati zase, niti se mi ni treba bati samega sebe. Možje hvala za pogum!”

“Ne morem zadovoljiti vseh ženinih potreb, niti ona mojih. Izročam, da ne bom sam kar nekam rinil.”

“Ni lahko biti mož in oče. Je pa lepo. Popravljam svoje prioritete. Hvala možje!”

“Moja žena je prava zame. Bogu hvala zanjo!”

“Spolnost je pri možeh zelo pomembna. Ni jo treba nadomeščati s hrano.”

“Z leti krivulja potreb počasi upada. Bolj se zavedam potreb drugih, žene in otrok in sodelavcev. Bogu hvala za vso to čudovito pot soustvarjanja in sogovorništva.”

“Odnos z ženo je šel skozi krizo in preizkušnje. Danes se imava spet rada kot pred leti, ko sva se poročila. Bogu hvala.”

“Presenečen sem, da me Bog smatra za svojega sodelavca in sogovornika v odnosu do žene, otrok in vseh ostalih. Izročam mu svoje roke, noge, pamet in srce. Od vas dobivam mladosten pogum in modrost.”

“Podaritev je Božje v meni. Pošilja me, da delim z ženo in otroki in vsemi. V njem je vir in boljša polovica tudi za mojo ženo. Kako lahko promoviram zakrament zakona in lepoto zakonskega odnosa z Bogom in med nama?”

“Bolj sem pozoren na svoje notranje dogajanje. Povabljen sem, da vstopam v dialog z Bogom. On ima odgovore na moja vprašanja.”

“Metoda odmika je zelo rodovitna. Tema je zelo težka, a zelo spodbudna. Prelomna.”

“Ne gre samo za doseg orgazma, ampak za soustvarjanje in sogovorništvo… širina. To mi odpira nova obzorja in mi daje veselje za svoj odnos z ženo.”

“Vesel sem duhovnega vidika spolnosti, na katerega nisem bil pozoren. Sprejemanje, razločevanje in vključevanje. Dar sem za ženo in ona zame. Ona ni sredstvo za zadovoljevanje mojih potreb, niti jaz za njene.”

“Globoko sem potrjen v svoji vlogi moža in očeta. Skrbel bom za dialog z ženo.”

“Opogumljen sem. Zavedam se, čigav sem. Slišal sem: Ne bojte se! Jaz sem z vami.”

“Živel sem v prepričanju, da si spolnost in ustvarjalnost nasprotujeta. Odprlo se mi je popolnoma novo obzorje. Prelomno. Vesel sem neskončnih možnosti sogovorništva in soustvarjanja z Bogom in z ženo.”

“Hvala Viliju in vam možje, za vse, kar smo si razdelili. Z veseljem grem v svoj vsakdan. Spet dojemam prioriteto odnosov. Podpora, nežnost. Vse kar daš, resnično imaš!”

“Spolnost = umrem zate. To je resnica. Vsak dan nova in oživljajoča, lepa in zahtevna, osrečujoča in izpolnjujoča.”

“Pred možmi se lažje izrazim in dojemam samega sebe. Sem moški. Veliko vprašanj se mi je porodilo. Pot je še zanimiva. Hvala možje.”

“Vsem vam možje, hvala za iskušnje, Viliju pa za slikovito predstavitev teme. Ne vem, če bom upal v službi povedati, kje sem bil. Morda bi odmik podaljšali vsaj za en dan.”

“Zelo poučno in spodbudno. Dobil sem moč. Spoznavam kako imam rad ženo in kako mi je dragocena. Vračam se bogatejši.”

“Življenje gre naprej le preko spolnosti. Gledam naravo, ki to ves čas potrjuje. V svoji spolnosti z ženo lahko odkrivava Boga in ga čutiva. Hvaležen sem tudi za svoj križ. Hvala Bogu za ženo, da ga lahko skupaj nosiva in je zaradi tega veliko lažji.”

“Hvala za koncentrirano modrost in duhovito približevanje teme. Zdi se, da te voditelj pozna, še preden spregovoriš. Vesel sem širine zavedanja daru spolnosti. Možje hvala vam za izpoved izkušenj. Čudeži se še dogajajo. Vesel sem, da sem del nečesa velikega.”

Trda je ta beseda
Svetopisemski vzori
Možje sv. Jožefa
Dobro je
Ignacijanska duhovnost

SINOVI EZAVA: MOŠKI NAŠEGA ČASA, MOŠKI VSEH ČASOV

Hisilicon BalongNavadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)

Sv. Jožef za može

V številnih knjigah, videih in umetniških delih Jožefovo svetost povzdigujejo v takšne višave, da postane vzvišena in nedostopna. Zlahka dobimo vtis, da Jožef ravnodušno kraljuje na svojem marmornatem podstavku visoko nad napetostmi našega vsakdanjega življenja.

Sveto pismo prikaže Jožefa kot krepkega, zelo delavnega moškega, ki je bil dejavno vpleten v vsakdanje življenje svoje družine in takratnega sveta. Če hočemo Jožefa ločiti od tega sveta, da bi ga lahko povzdignili nad svoje preizkušnje in skušnjave, mu delamo veliko škodo. Pa ne le njemu, ampak tudi sebi.

On nas lahko ogromno nauči o služenju, celostnosti in pristni moškosti. Mi pa se od njega lahko učimo le, če sprejmemo, da je tudi on – Jožef, del našega vsakdanjega življenja, ter objamemo kreposti, zaradi katerih je on veliko več kakor neki povprečen Jože. Če bomo storili tako, lahko tudi sami postanemo več kot povprečni Jožeti in doma, v cerkvi, na delovnem mestu in v svetu okrog Tudi mi lahko živimo njemu podobno življenje predvsem v služenju Jezusu. Nihče ni služil Jezusu tako kakor Jožef. Seveda kot moški, kot delavec, borec, pustolovec in soustvarjalec lepote.

Služil je tudi Mariji. Kot njen mož je zvesto delil svoje življenje z Devico Marijo, Božjo Materjo. Marijo pogosto upodabljajo stoječo na luni in s tem pokažejo, da odseva luč svojega Sina. Zmaga Marijinega srca in spreobrnjenje grešnikov sta neločljivo povezana tudi z Jožefom, ki je ves čas ob njej.

Ob sv. Jožefu moški ne postajamo mevže, ampak umirjeni bojevniki za Božje v vsakem izmed nas, možje po Božjem srcu.

Jožef je mož skrivnosti. Bil je tih, neznan in ga Sveto pismo težko in malo omenja. Vendar je bil izmed vseh mož izbran, da bi varoval Sveto družino ter skupaj z Marijo vzgojil Božjega Sina. Sina si ni lastil. Ni bil ošaben zaradi tega, ker mu je bil dan. Tudi naši sinovi in hčere so Božji dar in si jih ne smemo lastiti. Bil je mož, oče, obrtnik, varuh in bojevnik proti zlu.

Bil je krepak in močan, hkrati pa prijazen, ponižen (vesel sebe in drugih, kot Božjih sinov in hčera), nežen in vedno poslušen Bogu.

Z Jezusom sta vsak dan jedla za isto mizo. Naučil ga je tesarskega dela. Skupaj sta brala in se pogovarjala o Svetem pismu. Bil mu je bližji kot katerikoli drug moški. Potoval je z Jezusom, z njim se je smejal, jokal in delal.

Molčeči Jožef je drugi največji svetnik, takoj za Marijo. Našli ga bomo v tišini molitve in on bo naše srce, dušo in duha vodil k Jezusu, moškemu po Božji podobi. Čeprav je v Svetem pismu tiho, zelo veliko govori možem, ki mu hočejo prisluhniti, pa najsi so samski ali poročeni. Jožef nam glasno govori, kaj je treba za to, da si resničen moški.

Kdo ali kaj je resničen moški?

To je mož, za katerega je Bog na prvem mestu in dovoli, da oseben odnos z Bogom določa njegovo vsakdanje življenje v vseh razsežnostih in v vsem. Je moški, ki je v stiku z Bogom (moli), in to skozi ves dan, ne le nekaj sekund pred jedjo in tik pred spanjem ali pa še to ne. Sredi odtekanja ur dneva se nenehno zaveda Božje navzočnosti.

Je mož, ki živi krepost ponižnosti, prijaznosti, poštenosti in spoštovanja v vseh svojih odnosih. Ni priden fantek, s katerim lahko vsi pometajo.

Je moški, ki ceni in brani vsako človeško življenje – od nerojenega do najstarejšega, od psihološko-duhovno do telesno invalidnega, od razvojno zaostalega do umsko nadarjenega.

Jožef je tisti, ki nas uči, kako biti resnični moški.

Njegova delavnica v Nazaretu bo postala naša delavnica. Njegovo služenje Kristusu bo odsevalo v našem očetovstvu (telesnem in duhovnem) danes. Njegovo orodje je zaupano tudi v naše roke. Vsako orodje postane odlična prispodoba za razumevanje Jožefovih kreposti moža, očeta, obrtnika in Bogu poslušnega služabnika, bojevnika proti zlu, bojevnika za Lepoto.

Jožef nas opremi s spretnostmi, ki jih potrebujemo, da bi bili sveti zakonci, dobri očetje, marljivi delavci in zvesti Kristusovi učenci – sledilci.

On je veliko več kot zgolj preprost tesar, ki se razume na orodje. On je varuh družin, vzor za vse moške in strah hudobnih duhov. On je pred Bogom najmočnejši priprošnjik in nam želi pomagati v naših potrebah. Če nam manjka čistosti, nam podarja neomadeževanost. Če nam manjka zaupanja, nam podarja pogum. Če nam manjka spretnosti za dobrega starša, nam pomaga. Vse v imenu svojega ljubljenega sina Jezusa.

On je zrcalna podoba tega, kako Bog deluje v življenju vsakega izmed nas moških: poklicani smo in takoj nato poslani v boj za Božjo pustolovščino s človekom in človeštvom.

Povabljeni ste, da se na svoje življenje ozrete na sveže in nove načine. Dano nam bo videti, kako se lahko z Božjo milostjo spremenimo na bolje in postanemo resnična podoba Jezusa v svetu. Največja potreba tega sveta je prav to, da spozna Jezusa.

Počasi bomo videli, zakaj je Jožef tako obupno potreben, da nam pomaga dojeti našo resnično moškost, ne pa tiste, ki nam jo svet površinsko vsiljuje. Dve možnosti imamo: ali bomo dovolili, da nas svet zavede z osredotočanjem na užitek, položaj, posedovanje in oblast, ali pa bomo objeli Božji načrt za pristno moškost.

Jožef nam bo pomagal pri odločitvi.

Danes bolj kot kdaj prej potrebujemo Jožefa, da z ramo ob rami hodi skupaj z nami: doma, v službi in po vsem širnem svetu. Zelo rad gradi … ne le ostrešja in pohištvo, ampak življenja. On bo prosil Jezusa, da nam da pravo orodje za to, in nas ga bo naučil tudi prav uporabljati.

Zaradi vsega tega je Jožef lahko osebni prijatelj vsakega izmed nas moških. Lahko živimo skupaj z njim kot z zaupanja in posnemanja vrednim starejšim bratom.

PRVI DEL: JOŽEF KOT MOŠKI

V svoji pobožnosti do sv. Jožefa zlahka pozabimo, da je bil resničen moški, tesar iz krvi in mesa, sin svojega časa sredi Nazareta v Judeji. Pred njim so bili številni enaki izzivi in strahovi, kot so danes pred nami. Iz njegovega načina življenja se lahko veliko naučimo: kako je delal in skrbel za svojo družino.

Bil je močan možakar, a blagega in uglajenega duha. Mož dejanj in akcije, hkrati pa poslušen Božji volji. Delaven, hkrati pa je našel čas za svojo družino in Jezusu pomagal rasti v modrosti, umnosti in milosti. V Svetem pismu ni zapisana nobena njegova beseda. Večkrat je omenjeno le njegovo ime. Vendar nam njegova dejanja, ki so opisana v Svetem pismu, govorijo jasneje, kakor bi nam lahko zapisane besede. Danes nam iz svoje delavnice kaže, kako naj uporabljamo duhovno orodje, da bomo vedno bolj podobni njegovemu sinu Jezusu.

1. POTRPEŽLJIVI BOJEVNIK

Cement prav nič ne odpušča. Ko ga enkrat zamešamo in pustimo, da se strdi, ga ni več mogoče spremeniti. Ali sem se že naučil to lekcijo?

Zabetonirati sem moral 70 centimetrov globok temelj za ulično svetilko, ki naj bi bila pritrjena s štirimi vijaki, vgrajenimi v beton. Potem ko sem izkopal luknjo in zamešal cement, sem uporabil predlogo izdelovalca za postavitev vijakov v svež cement. Naslednjega dne sem dvignil svetilko in jo poskušal postaviti. Vijaki so bili trdno ujeti v posušen cement in niso nič več ustrezali luknjam na svetilki. Svetilke nisem mogel pritrditi nanje. Prisiljen sem bil vse skupaj razbiti in začeti znova. Od mene je to zahtevalo veliko potrpežljivosti.

Ali ni prav dobro zavedanje, da Bog ni tako trd kakor posušen in neodpuščajoč cement? Vedno je usmiljen in odpušča. Potrpežljivo nam omogoča, da se pokesamo in znova vzpostavimo stik z Njim, ne glede na naše padce, grehe in vse druge pomanjkljivosti. Nič ni treba kopati in razbijati.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj – omejevanje lastne moči

Potrpežljivost je krepost tihega vztrajanja pri srečevanju s težavami in provokacijami. Samo pomisli, kako je bil Jožef potrpežljiv v mnogih preizkušnjah in težkih časih. Pripravljen je bil vztrajati, ker je zaupal v Boga. Vedel je, da se mu bo Očetova volja počasi, dan za dnem, vedno bolj jasno razodevala.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj. Priznajmo si: nekatere stvari v življenju nas spravijo na takšne obrate, da ponorimo. Naša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. Jokavi in neobvladljivi otroci, prebodena guma sredi parkirišča, razbita marmelada sredi kuhinje, zamašena školjka (kar je še posebno neprijetno, če to povzročiš sam, ko si kje na obisku) ipd. ipd. V takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se imeti pod nadzorom od nas zahteva moč, da zadržimo jezo v sebi in se ji ne prepustimo. Včasih se to zdi skoraj nemogoče.

Ali bi naredili vajo iz potrpežljivosti? Pojdite lovit ribe z mlajšimi otroki. Če ste to že kdaj počeli, potem natanko veste, kaj mislim. Zavozlani laks, vabe in kaveljčki, ki se zatikajo v vaše telo namesto v ribo. Kateri od otrok lahko po nerodnosti izpusti celo ribiško palico v jezero ali reko. Pri ribolovu z otroki se ti kaj lahko zgodi, da na koncu ne ujameš nobene ribe. Zagotovo pa se naučiš lekcije potrpežljivosti in nadzora nad seboj.

Jožef hoče nam možem, še posebno očetom, pomagati

Morda bomo lažje razvijali potrpežljivost, če bomo v srcu v stiku z Jožefom in se v molitvi spominjali, kako je on pokazal veliko potrpežljivost sredi revščine in človeške trdote, preganjanj in vseh drugih težkih situacij, ki jih ni bilo malo. To nam lahko počasi pomaga rasti v potrpežljivosti. Lahko si pomagamo tudi s tem, da se spomnimo drugih ljudi, ki jih poznamo po njihovi potrpežljivosti, še posebno v odnosu do nas samih. Najbolj pa morda lahko pomaga, če rečemo Jezusu: »Jezus, hvala, ker se lahko zanesem na tvojo potrpežljivost v svojem srcu. Ti si zdaj z menoj in s tem človekom, s temi otroki ipd.« Jožef je namreč zajemal iz Božje, torej tudi Jezusove neskončne potrpežljivosti do vsakega človeka.

Jožef želi nam, možem, še posebno očetom, pomagati, da svojim ženam in otrokom kažemo Kristusovo potrpežljivost do sebe in njih. Jožef je pri tem naš najboljši priprošnjik. Čez dan se lahko večkrat (na mobilnem telefonu si lahko tudi vsako uro pripravimo opozorilo) vadimo v sprejemanju Kristusove potrpežljivosti, se z nekaj globokimi vdihi v njej odpočijemo in sprejmemo njegov nadzor in prijaznost.

Vsakdanjih priložnosti za bojevniško vajo v potrpežljivosti nikoli ne zmanjka, najsi bo doma, med vožnjo, v službi ali sredi kupovanja. Vedno je priložnost za vajo sprejemanja Jezusove potrpežljivosti do sebe in drugih. Če vozite otroke v šolo, vrtec, na obvezne dejavnosti in potem spet domov, dobro veste, kaj to pomeni. Večkrat se zgodi, da greste od doma prepozno in otroci zlepa niso pripravljeni za odhod. Treba jih je priganjati, posesti v avto in s polno hitrostjo oddrveti proti šoli ali vrtcu. Če ste osredotočeni na svojo službo in poslanstvo, potem bo morda vaš devetletni otrok potreboval veliko časa, da bo pritegnil vašo pozornost. Kar naenkrat, tik pred šolo, boste šele dojeli, kaj vam je hotel povedati: pozabil je čevlje! V tistem hipu imate le dve možnosti: lahko kot vulkan izbruhate svojo jezo in frustracijo ali pa globoko vdihnete, obrnete avto in tiho rešite težavo. Če se zanašate na Jezusovo potrpežljivost, ki je v vas, in tudi na priprošnjo sv. Jožefa, potem se boste počasi naučili izbrati drugo možnost, sploh če ste že od svojih staršev navajeni na prvo. Svojim otrokom boste lahko pokazali lepoto in povezovalnost potrpežljivosti.

V Jožefovem življenju je bilo nešteto priložnosti za potrpljenje. Če se ta mesec vadite v tem (Gospod, zanesem se na tvojo potrpežljivost do mene in do tega človeka, otroka ipd.), boste močno obogatili odnose: ne bodo več tako hitri in površni, veliko manj bodo stresni, predvsem pa boste dobili občutek, da z Jezusovo močjo in Jožefovo priprošnjo lahko obvladate same sebe in ustvarjate mir in dobro vzdušje tam, kjer ste. Prosite Jožefa, naj bo vaš osebni trener in vam pokaže, kako se učiti potrpežljivosti do sebe in do drugih. V molitvi ga prosite za pomoč. Ne bo vas razočaral.

2. PONIŽNI BOJEVNIK

Resnični navdušenci nikdar ne pozabijo svojega prvega avtomobila, njegovega popravila ali obnove. Še posebno če obnavljate zelo star avto in sestavljate novega iz raznih starih delov. Privijate vijake okrog menjalnikovega ohišja. Močno privijete vsak vijak, da bi le dobro držal in tesnil. Pri zadnjem, ko je vaše navdušenje na vrhuncu in daste vse od sebe, pa se glava vijaka kar naenkrat odlomi. Zlomljen ostanek ostane v ohišju. Z veliko napora, v znoju in počasi, odstranite ostanke odlomljenega vijaka. Hkrati v srcu spoznate, kako dragoceno je upoštevanje lastnih meja in omejenosti.

Ljudje zlahka presežemo svoje resnične meje. Pri tem seveda veliko bolj računamo nase kakor na Boga. On nas nikdar ne stisne v kot tako, da se ne bi oziral na naše meje in omejitve. Vedno nam ponuja svojo moč, da prenašamo vse preizkušnje in se spoprimemo z njimi. Namesto da bi zaupali v lastne moči, se raje ponižajmo pred Jezusom in njegovo milostjo. Njemu priznajmo, povejmo in zaupajmo vse svoje potrebe in vse, kar je dobrega.

Jožefu je bila, skupaj z Marijo, dana neverjetna odgovornost, da vzgoji Božjega Sina, da ta ob njiju odraste. Jožef je to delal s prav takšno ponižnostjo kakor vse drugo. Njegova ponižnost je najbolj vidna v tem, kako je samega sebe izročil Božji volji. Ni dvomil o Bogu. Ni potreboval časa, da bi se z njim boril ali stvari prespal. Preprosto je videl in prepoznal svoje mesto v Božjem načrtu odrešenja in izrekel svoj »da«. V svoji ponižnosti je pokazal veliko moč in krepostnost. Za dosego prave moškosti moramo vsi moški zreti v Jožefovo ponižno moško srce – srce moža, očeta …, Božjega služabnika. Jožef je vedel, da mu je namenjena posebna vloga, ki jo bo odigral v drami odrešenja. Nenehno se je odločal v skladu z Božjim načrtom zase.

Mi lahko delamo (in naj bi delali) enako. Ali smo pripravljeni slediti Jezusu tako, da nenehno iščemo njegovo vodenje? Ali smo pripravljeni sodelovati in delati z Jezusom pri njegovem delu, da se uresniči Božji načrt za naše življenje?

Če smo pripravljeni, potem se lahko obračamo k sv. Jožefu, naj prosi, da se poveča naša ponižnost in zmanjša ošabnost, napuh. Kakor plevel ovira rast sadežev, tako ošabnost ovira rast ponižnosti. Dobro bi bilo, če pregledamo svoje življenje in odkrijemo, na katerih področjih se razrašča ošabnost.

Ta si nadene mnoge oblike: napihnjen ego, zadrževana jeza, sarkazem, iskanje užitka. Napuh je najbolj razširjena in vsem skupna pokvarjenost. Proti njej se je treba vsak dan boriti. Če pustimo, da raste, lahko dobi nevarne ali celo uničujoče razsežnosti. Današnja vsesplošna kriza je zgolj posledica tega strašnega plevela.

Ko so v naše kraje prišli priseljenci od daleč, je njihova stara mama nekega dne pod oknom opazila malo zeleno rastlino, ki je pognala iz zemlje. Začela jo je vsak dan zalivati in zrasla je več kot meter visoko. Nekega dne jo je videla soseda in ji povedala, da je ta rastlina plevel in ga ne sme zalivati. Stari mami je bilo nerodno in naslednji dan je vse skupaj posekala in zažgala v ognju.

Napuh ali ošabnost je zelo podoben plevelu. Bolj ko svoj ego hranimo s samogovori, močnejši postaja naš napuh. In kakšen je končni sad? Ošabnost postaja vse večja in večja. Oslepimo za stvarnost.

Bog je zagotovo poskrbel tudi za dobre načine, kako imeti ego pod nadzorom. Primer: Neki moški je začel svojo obrt poklicnega svetovanja. Prepričan je bil, da ima vse. Imel je doktorat, prostore in svež šop poslovnih vizitk. Na druge je hotel vedno narediti močan vtis, še posebno na svoje potencialne stranke. Nekega dne je šel v lokalno trgovino na drobno. Lastnika je pozdravil z vso impozantnostjo in profesionalnostjo, ki jo je tisti hip premogel. Z vsemi močmi se je trudil, da bi naredil vtis. Pri tem je moral ignorirati vztrajno muho, ki je na vse pretege letala okrog njegove glave. Kar naenkrat mu je zletela v grlo! Spreletelo ga je: ali sta lastnika videla, da mi je muha priletela v usta? Ali naj se pretvarjam, kakor da ni nič? Medtem ko je premišljeval svoje možnosti, je muha obupno iskala izhod iz ust in poskušala pobegniti. Končno jo je izpljunil. Moška, s katerima se je pogovarjal, sta se pri tem očitno zabavala. Še leta kasneje sta ga spominjala na to prigodo. Šola ponižnosti, ki se nadaljuje.

Da bi postali bolj ponižni, kakor Jožef, je potrebna izpraznitev ega, postati moramo bolj Kristusovi in manj sami svoji. O tem procesu, za katerega lahko le prosimo, ne moremo pa ga voditi in nadzorovati, se je najbolj slikovito izrazil Janez Krstnik, ko je dejal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« (Jn3,30).

Jožef je prvi mož, ki je dopustil, da je Bog glavni in voditelj vsega, kar se je dogajalo v njegovem življenju. To je vključevalo tudi zahvaljevanje za vse, ne le za dobre stvari, ampak tudi za preizkušnje in trpljenje. Kako težko je moralo biti kar nenadoma bežati v Egipt, pogansko deželo, ne da bi vedel, kako bo lahko vzdrževal in zaščitil svojo družino. A prav sredi takšnih preizkušenj najdemo ali srečamo Jezusa, ki je vedno pripravljen nositi in lajšati naša bremena. Le pravi bojevnik, Božji sodelavec, je lahko zares ponižen in druge osvobaja za veselje do življenja.

Ponižnost pomaga k zaupanju. Podobno kot štiriletni otrok, ki ne zna plavati in se z vsem zaupanjem vrže v bazen, kjer je oče, saj zaupa, da ga bo ta ujel in držal nad vodo. Ali si ti pripravljen tako zaupati Bogu, ki je tvoj najboljši oče?

Ali rade volje odvrnem pozornost od sebe in jo usmerim k Bogu, ki je vir vsega dobrega zame in za vsakogar?

Ko te kdo pohvali, kaj storiš? Ali rečeš, vsa slava Bogu, ki vse podarja? Takoj obrniti slavo in hvalo, ki smo ju deležni, k Bogu, ki je vir vsega dobrega – to je ponižnost.

Težko je biti ponižen v svetu, ki se ves osredotoča na oseben ponos, napuh in ošabnost. Povsod okrog sebe lahko opazujemo naraščanje napuha in ošabnosti, celo pri razvoju časopisnih naslovov in v vseh medijih. Z leti smo prešli od Življenja ljudem do Življenja nam oziroma sebi. To je zelo zgovorno, mar ne?

Jožef nas bo peljal stran od nenehnega vrtenja okrog »ega«, »zame«, »jaza« in nam pomagal, da se osredotočimo na Jezusa ter naš odnos z drugimi. Pomagal nam bo na vsakogar in na vse gledati kot na dar, ki ga uporabljamo v večjo Božjo slavo in v službi drugim, za dobro vseh. V molitvi prosi Jožefa za očetovsko vodenje in močno priprošnjo, da bi rastel v ponižnosti.

P. Viljem Lovše, DJ

Nova skupina mož svetega Mihaela v Radljah

V Radljah ob Dravi na Koroškem se ustanavlja nova skupina mož svetega Mihaela.

Prvo srečanje bo že 14.11.2017.

Skupina ima namen  povezovanja mož za skupno Dobro, Lepo in Resnično. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Skupino bo spremljal p. dr. Viljem Lovše.
Srečanja skupine bodo vsak drugi torek (razen ene izjeme) po večerni maši (ob 18h)  v  župnišču.

Datumi srečanj:

  • 14.11.2017;
  • 12.12.2017;
  • 9.1.2018;
  • 13.2.2018;
  • 13.3.2018;
  • 17.4.2018;
  • 15.5.2018;
  • 12.6.2018.

DUHOVNI PROGRAMI ZA VSE V LETU 2017/18

Spoštovani možje,

Dobrih dvajset let je odkar smo se osvobodili neposrednega zunanjega terorja in enoumja. Dobro je, da se tudi katoliški možakarji še bolj zavzamemo in dejavno gradimo svojo vero, družino, dom (ne le hišo, ampak tudi odnose) in domovino. Močno nas povezuje ne le vera, ampak tudi dostojanstvo, ki nam ga po krstu daje Bog za nas same in za vso družbo. Božjemu Duhu lahko dovolimo, da v nas prebudi ustvarjalnost sinov in bratov, ki znajo biti možje in očetje prihodnjim rodovom. Naš vstali Gospod Jezus Kristus osebno računa na vsakega izmed nas. Pri maši naše delo in ustvarjanje vzame za svoje. Ob spoštljivem poslušanju in podelitvi osebne moške izkušnje rastemo po Božji podobi. Svobodni in ustvarjalni. Živi in pogumni. Odgovorni in ljubeči. Trdni in usmiljeni. Pošteni in podjetni.

Cenjeni možje od vas sem se veliko naučil in se želim še učiti. Hvala vam. S svojimi odmiki za moške bi rad pristavil svoj kamenček k našemu skupnemu zakladu izkušnje, po kateri nas Bog spreminja v osebe sposobne večnega razmerja in neskončne ustvarjalnosti. Božja moč je vsakem moškem srcu. To srce je dobro in prebivališče Boga.

Odslej bom živel in delal v novi skupnosti na Koroškem v Radljah ob Dravi. Še naprej bom vodil duhovne vaje, duhovne vaje s postenjem, Možakarje sv. Jožefa, odmike za moške, romanje po Ignacijevih stopinjah v Španijo in druge programe, le da bodo lokacije drugačne.

Svojih programov ne bom več oglaševal pod imenom Ignacijevega doma (razen nekaterih), ampak vam bom po mailchimpu enkrat letno poslal informacije o celoletni ponudbi, štirikrat letno pa za tri mesece vnaprej.  Na obvestila in na posamezne programe se lahko prijavite preko e-naslova:
p.vili.lovse@gmail.com

Zelo vam bom hvaležen, če me boste podprli pri oglaševanju in povabili na programe tudi svoje prijatelje in znance, ki bi jim po vašem mnenju programi lahko pomagali.

P. Viljem Lovše

Zgibanka z opisom programov :

zgibanka_programi 2017_18

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Predbožični spletni misijon

Kratko pisno gradivo za vsakdanje premišljevanje ali molitev (prvo že 26.11. 2017).
Navodila za potek in metodo dela.
Vsak teden bo posneta video spodbuda.
Predlogi za različne načine molitve  v navezavi na evangelij tedna.

Odmik za moške: Oče in sin

Vsak oče svoje otroke rani. Kakšne posledice nosijo sinovi? Kako ta rana lahko postane sveta rana in vir moči? O tem in drugem si bomo možje in fantje delili svojo izkušnjo in dovolili, da naše rane postanejo svete rane: vir blagoslova za nas in za druge. Dobrodošli vrli možakarji in fantje po 20 letu starosti. […]