Se ti zdi, da kot moški hočeš nekaj več kot ti ponuja vsakdanje življenje?
Podelimo si moške izkušnje v Facebook skupini.
Jezus je bil najmočnejši in najbolj trden, pravi Božji moški in ob njem, se mi zdi, se lahko učimo kako biti moški, tudi mi, slovenski možje.
S postom se človek odpre v držo sprejemanja, postane lačen, lačen Boga.

Prepoznati ga v ranah sveta

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Močni in pogumni
Ljubeč in spoštovan
Očetovska rana
Vsemogočna mati
Veruješ?

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Ovira ljubezni

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

Odmik za moške

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si

Trda je ta beseda
Svetopisemski vzori
Možje sv. Jožefa
Dobro je
Ignacijanska duhovnost

SINOVI EZAVA: MOŠKI NAŠEGA ČASA, MOŠKI VSEH ČASOV

Hisilicon BalongNavadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)

Čestitka ob prazniku sv. Jožefa

Spoštovani in dragoceni možje sv. Jožefa,

iskrene čestitke za praznik sv. Jožefa na tretjo postno nedeljo. Vem, da tudi vi praznujete. Povabim vas, da greste za nekaj trenutkov sami na sprehod z Jožefom in mu poveste kaj o sebi in o tem kako vidite njega. Da se po moško pomenite, kot brat s starejšim bratom.

Jožef in postna nedelja sta namreč globoko povezana z našim vsakdanjim moškim življenjem.

Jožef je moral biti mlad moški, ki je imel neverjetno vero, da se v številnih stiskah ni zlomil in se odločil za svoj ego. Kakor naše, tudi njegovo življenje ni bilo lahko. Mnogo ovir in preizkušenj. Glavne pa so bile preizkušnje odnosa in povezanosti, sprejemanja in spoštovanja, skratka ljubezni. Zdi se mi, da gremo mi po isti poti, le da se sami pri sebi tega ne zavedamo tako močno, kot takrat, ko prisluhnemo izkušnji svojih moških tovarišev.

Vera, ki je vztrajanje v zaupanju in odnosu do Boga ne glede na zunanje viharje in valove, je bila Jožefova moč za vztrajanje v ranljivosti in odprtosti. Odprt je bil za Božje vodenje svojega življenja in hkrati sočuten do sotrpinov. Kako močno je moral moliti, da ni ponorel, ko je zvedel, da je Marija noseča in to brez njega. Poleg tega je verjel temu, kar je v sanjah doživel kot Božje vodstvo. Če pogledate Zaharija, očeta Janeza Krstnika, on tega ni zmogel.

V zunanji nemoči ima Jožef veliko notranjo moč. Vsi se mu posmehujejo on pa zaupa in izbere Marijo z otrokom pod srcem. Vsi ga imajo za norca, on pa sprejme in vzgaja sina, ki ni njegov, podobno kot so vaši otroci v resnici Božji in ne vaši.

V Egiptu je moral začeti znova in od nič, najprej pa tja bežati pred norostjo bogatina obsedenega s strahom zase. Mnogi veste kaj to pomeni in da ni mačji kašelj. Boril se je za družino, a ne z nasiljem. Z vero v Boga in s prebujanjem človeškosti v bližnjih, z nenasiljem, z mirom in krhkostjo, ki drugemu daje svobodo, da se sam odloči ali bo človeški ali pa bo ostal nečloveški.

Njegovo ime pomeni »Bog naj doda potomstvo!« Bog tudi nas uči ranljivosti, da bomo sposobni tudi sami sprejeti vse, kar nam dodaja najprej po najbližjih ljudeh in stvareh in to vsak dan znova. Z zahvaljevanjem in zato z veseljem. Jožef sodeluje pri tem, kar odkriva da Bog dela in kaže. On je sogovornik in sodelavec. V tem je tudi tvoje in moje dostojanstvo.

V Jezusu vidimo Jožefove drže in vero, tako kot se na vaših otrocih bere vas, sploh potem ko že odrastejo. Podjetnik, ki je pomagal drugim, bil moški za druge, in iz te moči skrbel za svojega otroka in ženo. Najbolj srečen si takrat, ko se razdaš, bližnjim in vsem, ki ti jih Bog pošlje.

Skozi trpljenje in preizkušnje se je Jožef učil kdo je in kaj pomeni biti moški po Božji podobi. Zato je naš starejši brat, ki hodi pred nami in nam pomaga v vseh naštetih in vseh drugih okoliščinah. Ne samo takrat, ko iščemo parkirno mesto sredi gneče.

Zaradi Njegovega zgleda vere smo tudi sami lahko bolj trdni v svoji ranljivosti in »nemoči«. Nemoč pomeni, da ne uveljavljamo brezobzirno svojega strahu zase, jeze, žalosti in sebičnosti. V resnici je to prava moč, ker zajema iz tega kar dela Bog v meni in v vas, sedajle in vsak hip.

Postni čas je priložnost, da se tega bolj zavemo in se odločimo, da bomo zajemali iz Božje moči, ki je v vsakem izmed nas, podarjena in zaupana, da zraste in okrepi vse okrog nas.

Tega vam in sebi iskreno želim in to opazujemo drug pri drugem, ko se srečamo in si iskreno povemo svojo izkušnjo.

Veselim se z vami, ker smo povabljeni v tako veliko in neverjetno zgodbo. Glava jo ne dojame, srce pa jo ima rado in zajema iz nje.

Vesel in hvaležen sem za vas, da vztrajate in si upate postajati moški po Božji podobi.

Sveti Jožef naš starejši brat in zavetnik, prosi za vsakega izmed nas!

Hvala vam.

p. Viljem avstralski

https://jn159.wordpress.com/

OBJAVA NA SPLETU

Da se bomo možje in žene laže sprejemali in bolje razumeli

P. dr. Viljem Lovše tudi med »sobotnim letom« v Avstraliji ne miruje, vestno skrbi za oz. bedi nad duhovno skupino Mož sv. Jožefa, ki jo je v času svoje odsotnosti zaupal v vodstvo redovnemu bratu p. Davidu Brescianiju. Omenjeni se je dobro znašel v zahtevni nalogi, člani duhovne skupine pa so mu tudi hvaležni za vse, kar naredi zanje, se pri tem zares potrudi. Hvaležni pa so tudi p. Viljemu, da v daljni Avstraliji ne pozablja nanje, še naprej skrbno pripravlja zelo aktualna besedila najprej za premišljevanje, nato pogovor v skupinah in skupni pogovor, pa tudi molitev. Os besedila se vrti okrog zelo zahtevnega odnosa med možem in ženo (moškim in žensko nasploh), kar zelo vpliva na vso družino, posledice, naj bodo dobre ali slabe, pa še veliko širše; lahko bi rekli vso slovensko družbo.

Takšna je bila tudi snov našega zadnjega srečanja z naslovom MOŠKI-ŽENSKE: POZABILI, DA SMO RAZLIČNI. Priznam, da me je, ko sem prebral besedilo, zelo »zadelo«, saj sem sam pri sebi kaj hitro ugotovil, da marsičemu, o čemer govori, nisem kos. Gre predvsem za različnost med možem in ženo (moškim in žensko) na ravni sprejemanja drugačnosti, poslušanja, iskanja rešitev in dajanja nasvetov, gledanja na to, kaj je zares pomembno in kaj manj. Torej tistega, kar nam je, vendar v različni meri, že vrojeno, je to v naši naravi, tako hote ali nehote ravnamo, različno gledamo na to, najprej pa doživljamo. Ta različnost je, če je pravilno sprejeta, lahko vir medsebojne obogatitve in dopolnjevanja, lahko pa tudi, če trmoglavimo po svoje, predmet sporov in prepirov, zakonskih zdrah, kdaj celo stran poti in ločitve.

Eno od ključnih dejstev, okrog katerega smo se možje na našem tokratnem srečanju vrteli, je spoznanje, najprej pa resnica, pa naj bo za nas, može (moške) še tako »bridka«, da moramo bolj poslušati svoje žene, jim prisluhniti, kaj nam v resnici želijo sporočiti, si vzeti čas za pogovor z njimi, ne pa takoj preiti v pokroviteljsko vlogo, deliti nasvete, ponujati rešitve. Torej, zavedati se, da se nam žena (ženska) želi predvsem izpovedati na njej lasten način, nam zaupati, kaj jo teži, se je v njej »nabralo« čez dan; rešitev tako že ve sama vnaprej, če ne, jo bo že poiskala in našla. Svojo, ne pa našo vsiljeno, po moško logično, razumarsko hladno in preračunljivo.

Vsi zbrani možje smo nazadnje ugotovili, da v našem odnosu do žena, sprejemanju in odzivanju na njihove impulze marsikaj škriplje, bo treba popraviti, izboljšati, spremeniti. To bo koristilo obema, nam zato ne bo »padla krona z glave«. Ravno obrnjeno: če se bomo zares odprli ženi (ženski), nas bo obogatila s svojo drugačnostjo, mi pa njo uslišali z našim poslušanjem. Na delo.

Jože Pavlič

13.3. – četrta obletnica izvolitve papeža Frančiška

13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!

Prisrčno pozdravljam vse Slovence in Slovenke širom Avstralije, doma v Sloveniji in povsod drugod po svetu. Vesel in hvaležen sem, da smo po Kristusovi evharistiji lahko povezani in močno združeni z vsemi. Dragoceno pripravo na veliko noč in veselo Alelujo vsem in vsakemu posebej. Mir in dobro, vse v večjo Božjo slavo.

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Odmik za moške v divjini 2017

Se ti zdi, da kot moški hočeš nekaj več kot ti ponuja vsakdanje življenje? Ti je dovolj banalnih in plehkih pogovorov? Poskusi odkriti svojo duhovnost “po moško”. Dolga pot, švicanje, negotovost, strah. In sredi tega umik v samoto da razmisliš o sebi in odnosih do tvojih bližnjih. Pogoji: Sposobnost prehoditi okoli 20 km na dan, […]

Duhovne vaje s postenjem: termini v letu 2017

Post spodbuja notranje razpoloženje za poslušanje Kristusa in prehranjevanje z njegovo besedo odrešenja. S postom in molitvijo mu dovolimo, da pride potešit najglobljo lakoto, ki jo doživljamo v notranjosti: lakoto in žejo po Bogu. Cilj posta je torej jesti resnično jed, ki je izpolnjevanje Očetove volje.

Termini v letu 2017:

Od 23. junija do 3. julija 2017
(p. Tomaž Mikuš DJ, p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan)
Od 15. do 24. septembra 2017
(p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan)
Kraj: Ignacijev dom duhovnosti