Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karlo

Odmik za moške v divjini _ zadnji, 5.dan

Ščit pravice. Kaj je moj ščit pravice? Kje kot kristjan ne popuščam?
 
Dobili smo boljše prenočišče. Travnik tik pod Sveto  goro. Zvečer smo imeli kratek pogovor in še zapeli smo Zdravljico na čast naši domovini.
Kot se lahko zgodi vsaki skupnosti, se je tudi nam. En član nas je zapustil. Zdaj pa se počasi odpravljamo na goro, da ujamemo jutranjo mašo.

Konec.

Prispeli na Sveto Goro. Še zadnja kateheza pred mašo.

Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 4. dan

Na greben Čavna lezemo. Je strmo vroče vode primanjkuje. Tole pa je naporno…

Takole nas Jakob vodi…Mislim da smo se malo zgubili…

Pot smo našli. Pešačimo po Trnovskem gozdu. Vode zmanjkuje. Pridemo v Trnovo. Pri neki hiši zagledamo ljudi in prosimo za vodo. Prijazno nam napolnijo plastenke. Našli smo župnišče in v bližini avtomat za kavo in sladoled. Zdaj čakamo, da vročina mine.

Prišli v Grgar. Nismo našli nič za jest. Naredili smo edino logično stvar. Šli smo na pivo. In tam so nam povedali za piceriji v Gorici. Morda bomo jedli…
 V gostilni smo dobili dovoljenje predsednika ks Grgar, da lahko spimo na občinskem travniku.  Vse se da zmenit. Tam zadaj za igriščem je naša spalnica.
 Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 3. dan

Odmik za moške v divjini – 3. dan, dopoldne

Prišel je čas izobilja. Spali smo v posteljah. In potem še zajtrk. Po zajtrku nas je Jakob postavil na realna tla. Penzion moramo odslužiti. In zdaj pridno znašamo drva, privezujemo paradižnike, plevemo jagode in kosimo travo. In če bomo pridno delali, dobimo še kosilo….

Odmik za moške v divjini – 3. dan, popoldne

Znam biti reven in znam biti v izobilju. Danes smo izkusili izobilje. Naše romanje simbolizira življenje.

Popoldne smo se odpravili skozi Dutovlje, Kamnje in Vrtovin. Tu smo doživeli odprtost domačinov. Skoraj pri vsaki hiši so nas prijazno pozdravili in kaj ponudili. Od tu je priljubljeno romanje na Sveto goro.
Povprečna hitrost je zelo nizka.
V Kamjah smo se ustavili pri župniku Rafku Klemenčiču. Z otroci so pripravljali oratorij. Tu se zbere do 80 mladih.
Zdaj smo pri sv.  Pavlu, kjer je čudovit razgled na Vipavsko dolino.
Za spanje pa spet izbira zunaj ali v cerkvi s smrčanjem.

Nameravali smo imeti 20 minut podelitve v skupinah. Debatirali smo uro in pol. Jesus Rules…..

Peter Kolenc

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Odmik za moške v divjini_2.dan Oklep pravice.

Če je na telesu potreben oklep, ga rabi tudi duhovno življenje.
Sem res izbral oklep in to takega, ki me omejuje?
O tem smo premišljevali, ko smo se spuščali od Hieronima do Vipave. Pot je bila prijetna, ker je lep razgled na Vipavsko dolino in v senci dreves. Spodaj pa 34 stopinj C. Pred vročino smo se skrili ob izviru Vipave. Ko bo malo hladneje, nas čaka še pot do Vipavskega Križa.
Drugače pa se možakarji spoznavamo med seboj. Smo od 24 do 60 let stari, različnih stanov, poklicev in krajev bivanja.

popoldne

Čeprav je Vipava pri izviru ledeno mrzla nismo zdržali in smo šli v vodo. Seveda samo za 10 sekund. Ko je šlo sonce navzdol smo se odpravili. Vročina je nažigala. Malo bolje je bilo, ko smo hodili ob reki. Nekaj km pred ciljem smo si še podelili naša razmišljanja. Tudi naši pogovori na poti so vedno bolj osebni.

Proti večeru smo prispeli v Vipavski križ.
Pogreli smo obaro, ki so jo pripravili za nas. Na hitro še malo debate ob litru vina in potem umivanje….  oh, kako paše tuširanje. Zdaj pa se k maši.
Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 1. dan

12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.

V Stranah smo končno prišli do sence in sveže vode. Pod najstarejšo tiso v Sloveniji smo si privoščili malico. Prišel je župnik in nam ponudil češnje. Srečali smo še enega popotnika, ki je hodil od Komende.
Vzpon je bil malo bolj prijeten, ker smo hodili po gozdu. Poznalo se nam je 15 km hoje po soncu. Na Vojkovem domu smo doživeli malo razočaranja, ker ni bilo jote. No, tudi klobasa in pivo sta bila v redu. En soborec dela na Rtv in nas je spravil v kompleks anten. Videli smo muzej Rtv in novo tehniko. In še vodo smo dobili. Ko smo prispeli do sv. Hieronima se je že mračilo, zato smo pohiteli z mašo. Tu ni bilo elektrike. Kakšna bo noč še ne vemo,  začelo je pihati in bo morda deževalo. Verjetno si bomo zavetje našli v cerkvi. Smo pa precej zgarani.
Peter Kolenc
Galerija slik:

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Sv. Jožef za može

V številnih knjigah, videih in umetniških delih Jožefovo svetost povzdigujejo v takšne višave, da postane vzvišena in nedostopna. Zlahka dobimo vtis, da Jožef ravnodušno kraljuje na svojem marmornatem podstavku visoko nad napetostmi našega vsakdanjega življenja.

Sveto pismo prikaže Jožefa kot krepkega, zelo delavnega moškega, ki je bil dejavno vpleten v vsakdanje življenje svoje družine in takratnega sveta. Če hočemo Jožefa ločiti od tega sveta, da bi ga lahko povzdignili nad svoje preizkušnje in skušnjave, mu delamo veliko škodo. Pa ne le njemu, ampak tudi sebi.

On nas lahko ogromno nauči o služenju, celostnosti in pristni moškosti. Mi pa se od njega lahko učimo le, če sprejmemo, da je tudi on – Jožef, del našega vsakdanjega življenja, ter objamemo kreposti, zaradi katerih je on veliko več kakor neki povprečen Jože. Če bomo storili tako, lahko tudi sami postanemo več kot povprečni Jožeti in doma, v cerkvi, na delovnem mestu in v svetu okrog Tudi mi lahko živimo njemu podobno življenje predvsem v služenju Jezusu. Nihče ni služil Jezusu tako kakor Jožef. Seveda kot moški, kot delavec, borec, pustolovec in soustvarjalec lepote.

Služil je tudi Mariji. Kot njen mož je zvesto delil svoje življenje z Devico Marijo, Božjo Materjo. Marijo pogosto upodabljajo stoječo na luni in s tem pokažejo, da odseva luč svojega Sina. Zmaga Marijinega srca in spreobrnjenje grešnikov sta neločljivo povezana tudi z Jožefom, ki je ves čas ob njej.

Ob sv. Jožefu moški ne postajamo mevže, ampak umirjeni bojevniki za Božje v vsakem izmed nas, možje po Božjem srcu.

Jožef je mož skrivnosti. Bil je tih, neznan in ga Sveto pismo težko in malo omenja. Vendar je bil izmed vseh mož izbran, da bi varoval Sveto družino ter skupaj z Marijo vzgojil Božjega Sina. Sina si ni lastil. Ni bil ošaben zaradi tega, ker mu je bil dan. Tudi naši sinovi in hčere so Božji dar in si jih ne smemo lastiti. Bil je mož, oče, obrtnik, varuh in bojevnik proti zlu.

Bil je krepak in močan, hkrati pa prijazen, ponižen (vesel sebe in drugih, kot Božjih sinov in hčera), nežen in vedno poslušen Bogu.

Z Jezusom sta vsak dan jedla za isto mizo. Naučil ga je tesarskega dela. Skupaj sta brala in se pogovarjala o Svetem pismu. Bil mu je bližji kot katerikoli drug moški. Potoval je z Jezusom, z njim se je smejal, jokal in delal.

Molčeči Jožef je drugi največji svetnik, takoj za Marijo. Našli ga bomo v tišini molitve in on bo naše srce, dušo in duha vodil k Jezusu, moškemu po Božji podobi. Čeprav je v Svetem pismu tiho, zelo veliko govori možem, ki mu hočejo prisluhniti, pa najsi so samski ali poročeni. Jožef nam glasno govori, kaj je treba za to, da si resničen moški.

Kdo ali kaj je resničen moški?

To je mož, za katerega je Bog na prvem mestu in dovoli, da oseben odnos z Bogom določa njegovo vsakdanje življenje v vseh razsežnostih in v vsem. Je moški, ki je v stiku z Bogom (moli), in to skozi ves dan, ne le nekaj sekund pred jedjo in tik pred spanjem ali pa še to ne. Sredi odtekanja ur dneva se nenehno zaveda Božje navzočnosti.

Je mož, ki živi krepost ponižnosti, prijaznosti, poštenosti in spoštovanja v vseh svojih odnosih. Ni priden fantek, s katerim lahko vsi pometajo.

Je moški, ki ceni in brani vsako človeško življenje – od nerojenega do najstarejšega, od psihološko-duhovno do telesno invalidnega, od razvojno zaostalega do umsko nadarjenega.

Jožef je tisti, ki nas uči, kako biti resnični moški.

Njegova delavnica v Nazaretu bo postala naša delavnica. Njegovo služenje Kristusu bo odsevalo v našem očetovstvu (telesnem in duhovnem) danes. Njegovo orodje je zaupano tudi v naše roke. Vsako orodje postane odlična prispodoba za razumevanje Jožefovih kreposti moža, očeta, obrtnika in Bogu poslušnega služabnika, bojevnika proti zlu, bojevnika za Lepoto.

Jožef nas opremi s spretnostmi, ki jih potrebujemo, da bi bili sveti zakonci, dobri očetje, marljivi delavci in zvesti Kristusovi učenci – sledilci.

On je veliko več kot zgolj preprost tesar, ki se razume na orodje. On je varuh družin, vzor za vse moške in strah hudobnih duhov. On je pred Bogom najmočnejši priprošnjik in nam želi pomagati v naših potrebah. Če nam manjka čistosti, nam podarja neomadeževanost. Če nam manjka zaupanja, nam podarja pogum. Če nam manjka spretnosti za dobrega starša, nam pomaga. Vse v imenu svojega ljubljenega sina Jezusa.

On je zrcalna podoba tega, kako Bog deluje v življenju vsakega izmed nas moških: poklicani smo in takoj nato poslani v boj za Božjo pustolovščino s človekom in človeštvom.

Povabljeni ste, da se na svoje življenje ozrete na sveže in nove načine. Dano nam bo videti, kako se lahko z Božjo milostjo spremenimo na bolje in postanemo resnična podoba Jezusa v svetu. Največja potreba tega sveta je prav to, da spozna Jezusa.

Počasi bomo videli, zakaj je Jožef tako obupno potreben, da nam pomaga dojeti našo resnično moškost, ne pa tiste, ki nam jo svet površinsko vsiljuje. Dve možnosti imamo: ali bomo dovolili, da nas svet zavede z osredotočanjem na užitek, položaj, posedovanje in oblast, ali pa bomo objeli Božji načrt za pristno moškost.

Jožef nam bo pomagal pri odločitvi.

Danes bolj kot kdaj prej potrebujemo Jožefa, da z ramo ob rami hodi skupaj z nami: doma, v službi in po vsem širnem svetu. Zelo rad gradi … ne le ostrešja in pohištvo, ampak življenja. On bo prosil Jezusa, da nam da pravo orodje za to, in nas ga bo naučil tudi prav uporabljati.

Zaradi vsega tega je Jožef lahko osebni prijatelj vsakega izmed nas moških. Lahko živimo skupaj z njim kot z zaupanja in posnemanja vrednim starejšim bratom.

PRVI DEL: JOŽEF KOT MOŠKI

V svoji pobožnosti do sv. Jožefa zlahka pozabimo, da je bil resničen moški, tesar iz krvi in mesa, sin svojega časa sredi Nazareta v Judeji. Pred njim so bili številni enaki izzivi in strahovi, kot so danes pred nami. Iz njegovega načina življenja se lahko veliko naučimo: kako je delal in skrbel za svojo družino.

Bil je močan možakar, a blagega in uglajenega duha. Mož dejanj in akcije, hkrati pa poslušen Božji volji. Delaven, hkrati pa je našel čas za svojo družino in Jezusu pomagal rasti v modrosti, umnosti in milosti. V Svetem pismu ni zapisana nobena njegova beseda. Večkrat je omenjeno le njegovo ime. Vendar nam njegova dejanja, ki so opisana v Svetem pismu, govorijo jasneje, kakor bi nam lahko zapisane besede. Danes nam iz svoje delavnice kaže, kako naj uporabljamo duhovno orodje, da bomo vedno bolj podobni njegovemu sinu Jezusu.

1. POTRPEŽLJIVI BOJEVNIK

Cement prav nič ne odpušča. Ko ga enkrat zamešamo in pustimo, da se strdi, ga ni več mogoče spremeniti. Ali sem se že naučil to lekcijo?

Zabetonirati sem moral 70 centimetrov globok temelj za ulično svetilko, ki naj bi bila pritrjena s štirimi vijaki, vgrajenimi v beton. Potem ko sem izkopal luknjo in zamešal cement, sem uporabil predlogo izdelovalca za postavitev vijakov v svež cement. Naslednjega dne sem dvignil svetilko in jo poskušal postaviti. Vijaki so bili trdno ujeti v posušen cement in niso nič več ustrezali luknjam na svetilki. Svetilke nisem mogel pritrditi nanje. Prisiljen sem bil vse skupaj razbiti in začeti znova. Od mene je to zahtevalo veliko potrpežljivosti.

Ali ni prav dobro zavedanje, da Bog ni tako trd kakor posušen in neodpuščajoč cement? Vedno je usmiljen in odpušča. Potrpežljivo nam omogoča, da se pokesamo in znova vzpostavimo stik z Njim, ne glede na naše padce, grehe in vse druge pomanjkljivosti. Nič ni treba kopati in razbijati.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj – omejevanje lastne moči

Potrpežljivost je krepost tihega vztrajanja pri srečevanju s težavami in provokacijami. Samo pomisli, kako je bil Jožef potrpežljiv v mnogih preizkušnjah in težkih časih. Pripravljen je bil vztrajati, ker je zaupal v Boga. Vedel je, da se mu bo Očetova volja počasi, dan za dnem, vedno bolj jasno razodevala.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj. Priznajmo si: nekatere stvari v življenju nas spravijo na takšne obrate, da ponorimo. Naša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. Jokavi in neobvladljivi otroci, prebodena guma sredi parkirišča, razbita marmelada sredi kuhinje, zamašena školjka (kar je še posebno neprijetno, če to povzročiš sam, ko si kje na obisku) ipd. ipd. V takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se imeti pod nadzorom od nas zahteva moč, da zadržimo jezo v sebi in se ji ne prepustimo. Včasih se to zdi skoraj nemogoče.

Ali bi naredili vajo iz potrpežljivosti? Pojdite lovit ribe z mlajšimi otroki. Če ste to že kdaj počeli, potem natanko veste, kaj mislim. Zavozlani laks, vabe in kaveljčki, ki se zatikajo v vaše telo namesto v ribo. Kateri od otrok lahko po nerodnosti izpusti celo ribiško palico v jezero ali reko. Pri ribolovu z otroki se ti kaj lahko zgodi, da na koncu ne ujameš nobene ribe. Zagotovo pa se naučiš lekcije potrpežljivosti in nadzora nad seboj.

Jožef hoče nam možem, še posebno očetom, pomagati

Morda bomo lažje razvijali potrpežljivost, če bomo v srcu v stiku z Jožefom in se v molitvi spominjali, kako je on pokazal veliko potrpežljivost sredi revščine in človeške trdote, preganjanj in vseh drugih težkih situacij, ki jih ni bilo malo. To nam lahko počasi pomaga rasti v potrpežljivosti. Lahko si pomagamo tudi s tem, da se spomnimo drugih ljudi, ki jih poznamo po njihovi potrpežljivosti, še posebno v odnosu do nas samih. Najbolj pa morda lahko pomaga, če rečemo Jezusu: »Jezus, hvala, ker se lahko zanesem na tvojo potrpežljivost v svojem srcu. Ti si zdaj z menoj in s tem človekom, s temi otroki ipd.« Jožef je namreč zajemal iz Božje, torej tudi Jezusove neskončne potrpežljivosti do vsakega človeka.

Jožef želi nam, možem, še posebno očetom, pomagati, da svojim ženam in otrokom kažemo Kristusovo potrpežljivost do sebe in njih. Jožef je pri tem naš najboljši priprošnjik. Čez dan se lahko večkrat (na mobilnem telefonu si lahko tudi vsako uro pripravimo opozorilo) vadimo v sprejemanju Kristusove potrpežljivosti, se z nekaj globokimi vdihi v njej odpočijemo in sprejmemo njegov nadzor in prijaznost.

Vsakdanjih priložnosti za bojevniško vajo v potrpežljivosti nikoli ne zmanjka, najsi bo doma, med vožnjo, v službi ali sredi kupovanja. Vedno je priložnost za vajo sprejemanja Jezusove potrpežljivosti do sebe in drugih. Če vozite otroke v šolo, vrtec, na obvezne dejavnosti in potem spet domov, dobro veste, kaj to pomeni. Večkrat se zgodi, da greste od doma prepozno in otroci zlepa niso pripravljeni za odhod. Treba jih je priganjati, posesti v avto in s polno hitrostjo oddrveti proti šoli ali vrtcu. Če ste osredotočeni na svojo službo in poslanstvo, potem bo morda vaš devetletni otrok potreboval veliko časa, da bo pritegnil vašo pozornost. Kar naenkrat, tik pred šolo, boste šele dojeli, kaj vam je hotel povedati: pozabil je čevlje! V tistem hipu imate le dve možnosti: lahko kot vulkan izbruhate svojo jezo in frustracijo ali pa globoko vdihnete, obrnete avto in tiho rešite težavo. Če se zanašate na Jezusovo potrpežljivost, ki je v vas, in tudi na priprošnjo sv. Jožefa, potem se boste počasi naučili izbrati drugo možnost, sploh če ste že od svojih staršev navajeni na prvo. Svojim otrokom boste lahko pokazali lepoto in povezovalnost potrpežljivosti.

V Jožefovem življenju je bilo nešteto priložnosti za potrpljenje. Če se ta mesec vadite v tem (Gospod, zanesem se na tvojo potrpežljivost do mene in do tega človeka, otroka ipd.), boste močno obogatili odnose: ne bodo več tako hitri in površni, veliko manj bodo stresni, predvsem pa boste dobili občutek, da z Jezusovo močjo in Jožefovo priprošnjo lahko obvladate same sebe in ustvarjate mir in dobro vzdušje tam, kjer ste. Prosite Jožefa, naj bo vaš osebni trener in vam pokaže, kako se učiti potrpežljivosti do sebe in do drugih. V molitvi ga prosite za pomoč. Ne bo vas razočaral.

2. PONIŽNI BOJEVNIK

Resnični navdušenci nikdar ne pozabijo svojega prvega avtomobila, njegovega popravila ali obnove. Še posebno če obnavljate zelo star avto in sestavljate novega iz raznih starih delov. Privijate vijake okrog menjalnikovega ohišja. Močno privijete vsak vijak, da bi le dobro držal in tesnil. Pri zadnjem, ko je vaše navdušenje na vrhuncu in daste vse od sebe, pa se glava vijaka kar naenkrat odlomi. Zlomljen ostanek ostane v ohišju. Z veliko napora, v znoju in počasi, odstranite ostanke odlomljenega vijaka. Hkrati v srcu spoznate, kako dragoceno je upoštevanje lastnih meja in omejenosti.

Ljudje zlahka presežemo svoje resnične meje. Pri tem seveda veliko bolj računamo nase kakor na Boga. On nas nikdar ne stisne v kot tako, da se ne bi oziral na naše meje in omejitve. Vedno nam ponuja svojo moč, da prenašamo vse preizkušnje in se spoprimemo z njimi. Namesto da bi zaupali v lastne moči, se raje ponižajmo pred Jezusom in njegovo milostjo. Njemu priznajmo, povejmo in zaupajmo vse svoje potrebe in vse, kar je dobrega.

Jožefu je bila, skupaj z Marijo, dana neverjetna odgovornost, da vzgoji Božjega Sina, da ta ob njiju odraste. Jožef je to delal s prav takšno ponižnostjo kakor vse drugo. Njegova ponižnost je najbolj vidna v tem, kako je samega sebe izročil Božji volji. Ni dvomil o Bogu. Ni potreboval časa, da bi se z njim boril ali stvari prespal. Preprosto je videl in prepoznal svoje mesto v Božjem načrtu odrešenja in izrekel svoj »da«. V svoji ponižnosti je pokazal veliko moč in krepostnost. Za dosego prave moškosti moramo vsi moški zreti v Jožefovo ponižno moško srce – srce moža, očeta …, Božjega služabnika. Jožef je vedel, da mu je namenjena posebna vloga, ki jo bo odigral v drami odrešenja. Nenehno se je odločal v skladu z Božjim načrtom zase.

Mi lahko delamo (in naj bi delali) enako. Ali smo pripravljeni slediti Jezusu tako, da nenehno iščemo njegovo vodenje? Ali smo pripravljeni sodelovati in delati z Jezusom pri njegovem delu, da se uresniči Božji načrt za naše življenje?

Če smo pripravljeni, potem se lahko obračamo k sv. Jožefu, naj prosi, da se poveča naša ponižnost in zmanjša ošabnost, napuh. Kakor plevel ovira rast sadežev, tako ošabnost ovira rast ponižnosti. Dobro bi bilo, če pregledamo svoje življenje in odkrijemo, na katerih področjih se razrašča ošabnost.

Ta si nadene mnoge oblike: napihnjen ego, zadrževana jeza, sarkazem, iskanje užitka. Napuh je najbolj razširjena in vsem skupna pokvarjenost. Proti njej se je treba vsak dan boriti. Če pustimo, da raste, lahko dobi nevarne ali celo uničujoče razsežnosti. Današnja vsesplošna kriza je zgolj posledica tega strašnega plevela.

Ko so v naše kraje prišli priseljenci od daleč, je njihova stara mama nekega dne pod oknom opazila malo zeleno rastlino, ki je pognala iz zemlje. Začela jo je vsak dan zalivati in zrasla je več kot meter visoko. Nekega dne jo je videla soseda in ji povedala, da je ta rastlina plevel in ga ne sme zalivati. Stari mami je bilo nerodno in naslednji dan je vse skupaj posekala in zažgala v ognju.

Napuh ali ošabnost je zelo podoben plevelu. Bolj ko svoj ego hranimo s samogovori, močnejši postaja naš napuh. In kakšen je končni sad? Ošabnost postaja vse večja in večja. Oslepimo za stvarnost.

Bog je zagotovo poskrbel tudi za dobre načine, kako imeti ego pod nadzorom. Primer: Neki moški je začel svojo obrt poklicnega svetovanja. Prepričan je bil, da ima vse. Imel je doktorat, prostore in svež šop poslovnih vizitk. Na druge je hotel vedno narediti močan vtis, še posebno na svoje potencialne stranke. Nekega dne je šel v lokalno trgovino na drobno. Lastnika je pozdravil z vso impozantnostjo in profesionalnostjo, ki jo je tisti hip premogel. Z vsemi močmi se je trudil, da bi naredil vtis. Pri tem je moral ignorirati vztrajno muho, ki je na vse pretege letala okrog njegove glave. Kar naenkrat mu je zletela v grlo! Spreletelo ga je: ali sta lastnika videla, da mi je muha priletela v usta? Ali naj se pretvarjam, kakor da ni nič? Medtem ko je premišljeval svoje možnosti, je muha obupno iskala izhod iz ust in poskušala pobegniti. Končno jo je izpljunil. Moška, s katerima se je pogovarjal, sta se pri tem očitno zabavala. Še leta kasneje sta ga spominjala na to prigodo. Šola ponižnosti, ki se nadaljuje.

Da bi postali bolj ponižni, kakor Jožef, je potrebna izpraznitev ega, postati moramo bolj Kristusovi in manj sami svoji. O tem procesu, za katerega lahko le prosimo, ne moremo pa ga voditi in nadzorovati, se je najbolj slikovito izrazil Janez Krstnik, ko je dejal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« (Jn3,30).

Jožef je prvi mož, ki je dopustil, da je Bog glavni in voditelj vsega, kar se je dogajalo v njegovem življenju. To je vključevalo tudi zahvaljevanje za vse, ne le za dobre stvari, ampak tudi za preizkušnje in trpljenje. Kako težko je moralo biti kar nenadoma bežati v Egipt, pogansko deželo, ne da bi vedel, kako bo lahko vzdrževal in zaščitil svojo družino. A prav sredi takšnih preizkušenj najdemo ali srečamo Jezusa, ki je vedno pripravljen nositi in lajšati naša bremena. Le pravi bojevnik, Božji sodelavec, je lahko zares ponižen in druge osvobaja za veselje do življenja.

Ponižnost pomaga k zaupanju. Podobno kot štiriletni otrok, ki ne zna plavati in se z vsem zaupanjem vrže v bazen, kjer je oče, saj zaupa, da ga bo ta ujel in držal nad vodo. Ali si ti pripravljen tako zaupati Bogu, ki je tvoj najboljši oče?

Ali rade volje odvrnem pozornost od sebe in jo usmerim k Bogu, ki je vir vsega dobrega zame in za vsakogar?

Ko te kdo pohvali, kaj storiš? Ali rečeš, vsa slava Bogu, ki vse podarja? Takoj obrniti slavo in hvalo, ki smo ju deležni, k Bogu, ki je vir vsega dobrega – to je ponižnost.

Težko je biti ponižen v svetu, ki se ves osredotoča na oseben ponos, napuh in ošabnost. Povsod okrog sebe lahko opazujemo naraščanje napuha in ošabnosti, celo pri razvoju časopisnih naslovov in v vseh medijih. Z leti smo prešli od Življenja ljudem do Življenja nam oziroma sebi. To je zelo zgovorno, mar ne?

Jožef nas bo peljal stran od nenehnega vrtenja okrog »ega«, »zame«, »jaza« in nam pomagal, da se osredotočimo na Jezusa ter naš odnos z drugimi. Pomagal nam bo na vsakogar in na vse gledati kot na dar, ki ga uporabljamo v večjo Božjo slavo in v službi drugim, za dobro vseh. V molitvi prosi Jožefa za očetovsko vodenje in močno priprošnjo, da bi rastel v ponižnosti.

P. Viljem Lovše, DJ

Velikonočno voščilo

Vrli duhovni bojevniki želim vam zaupanja polno veliko noč!

Po medijih spremljamo ogromno agresije, nasilja in “norosti” velikih in malih ljudi po vsem svetu. Tudi sami smo del te “kulture” bega pred ljubeznijo, darovanjem in izročitvijo samega sebe, kot semena, ki pade v zemljo in obrodi sad. Naša potrošniška “(ne)kultura” je beg pred življenjem in hropenje v smrti. Posedujemo vsemogoče stvari, veselja do življenja pa nimamo. Bogati smo, a mrtvi in izven ljubezni. O tem govorijo “sadovi” ali “posledice” naše “(ne)civilizacije”.
Velikonočni dnevi so zagotovilo s strani Boga, da njegova Ljubezen do nas ni odvisna od nas, ampak od Njega. Z Božje strani je vsa ta drama tragične nesposobnosti samouresničitve priložnost, da se razodene zastonjski dar življenja in neskončne moči ljubezni, ki nas vabi, da se ji prepustimo, jo sprejmemo in z njo sodelujemo. Duhovni bojevniki smo povabljeni v sogovorništvo in sodelovanje z Božjo ljubeznijo. Ta je najprej v nas.
Zaradi tega  je naša prva naloga, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlagam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Danes in tukaj. V tem je duhovni boj. Zato smo duhovni bojevniki. Ne pozabite, da v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih.
Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu, Duhu in nam. Ljubezen je njihov način delovanja!
Ljubezen v tebi – ki je Duh v tebi – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj, kar ti delaš, ampak kar si. To je tvoj resnični jaz. Iz ljubezni prihajaš in v ljubezen greš. Ni nekaj, kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj tebe, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost. Tega ne moreš proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne moreš z ničemer pripraviti, da bi te bolj ljubil, kakor te ta hip že ljubi. Ne moreš.
Lahko vsak dan hodiš v cerkev, pa te zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor te sedajle že ljubi. Niti ga ne moreš pripraviti do tega, da bi te manj ljubil. Lahko storiš najstrašnjejše stvari, pa te Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne moreš spremeniti tega kar Bog misli o tebi. Bog je zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne moreš prekiniti. O tem govori Jezus na križu, ko pravi “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!”
Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, kako sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjajo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delaš sedaj karkoli, tako delaš vse. Če sedaj umrem svojemu egoistu, zajemam iz vstajenja in okušam nebesa. Sodelujem z ustvarjanjem življenja, ki je Bog.
Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe in tega kar Bog ves čas dela tudi sredi naše samouničevalne potrošniške (ne)kulture. Za to gre pri vsem skupaj.
Edino kar mene in tebe lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe in drugih.
Kaj bi se zgodilo s tvojim življenjem prav ta hip, če bi sprejel tisto, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?
Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se ti ne bi bilo potrebno bati. Bog je zate. Bog je storil veliki skok k tebi. On je na tvoji strani, mnogo bolj, kakor si sam na svoji strani. On je vir moči duhovnega bojevnika!
To je velikonočno sporočilo! To je resnica o moškem in o ženski, o slehernem človeku na tem svetu.
Veselo veliko noč!

P. Vili

Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9

Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki je je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.

Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočletje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.

Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu pokliče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!

Vstopamo v najpomembnejši teden cerkvenega leta

Vstopamo v najlepši in najpomembnejši teden cerkvenega leta. V dramo našega odrešenja in življenja. Pred nami je teden globoke prenove. Ko gledamo kako je Bog v Kristusu premagal moč teme v naših srcih in v našem življenju, lahko znova obnovimo svoje krstne obljube. Najpreprostejši način molitve v tem tednu je slediti berilom. Prosimo za odprtost in sprejemljivost. Pripravljeni smo slediti in sprejeti kar nam bo Bog podaril po Jezusovi zgodbi. Na tak način vstopamo v Kristusov način molitve in življenja. Dovolil je, da je za njegovo pot poskrbel Oče – Tvoja volja naj se zgodi. Naj nas besedila popeljejo na to pot. Bodimo pozorni na podrobnosti in se izročimo poti. Ne polnimo molitve s preveč lastnega razmišljanja ali prošnjami, kajti naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Na začetku vsake molitve prosimo zgolj za milost tega tedna: spoznati in vzljubiti Kristusa, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ljubezen do vseh in vsakega posebej. Hrepenimo, da bi bili pritegnjeni globlje v skrivnost Kristusovega življenja in ljubezni. Ko berem pripoved o Jezusovem trpljenju po Mateju se lahko na začetku velikega tedna prvič v celoti dotaknem te skrivnosti.

Za trenutek pomislim, kaj vse se dogaja med cvetno nedeljo in velikim petkom.

Na cvetno nedeljo se zdi, da ima Jezus še vedno nadzor nad dogajanjem. Točno ve, kaj je potrebno storiti. Svoje najbližje prijatelje pošlje, da pripravijo vse kar je potrebno. Če si ti sam eden izmed teh najbližjih prijateljev, kako se odzoveš na Jezusovo povabilo?

Množica ga navdušeno pozdravlja in slavi. Vsak ima pri tem svojo vlogo. Kako se počutiš pri tem nepričakovanem dogodku, če si eden izmed množice in vse to opazuješ? Kaj delaš?

Ob robu scene so rimski oblastniki, ki jih sredi takšne množice skrbita red in disciplina, da stvari ne uidejo z vajeti. Če izgubijo nadzor, so posledice lahko uničujoče. Kaj doživljaš, če se postaviš v vlogo rimskega vojaka in poslušaš ves ta hrup in vzklikanje?

Na koncu premisli, kaj vse to dogajanje, ki si ga opazoval pomeni Jezusu? Kako on doživlja vse kar si gledal?

Potem, ko si se postavil v vlogo učencev, množice, rimskih vojakov in celo Jezusa, na koncu spregovori z Jezusom o tem kar si videl in dojel. Kaj ti on odgovarja?

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarnice, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spregovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.