Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Viljem Lovše

Nobeden ni izgubljen “primer”

01.10.2017: 26. Nedelja med letom – roženvenska: Mt 21,28-32

Škof je mladega duhovnika poslal za kaplana v župnijo, ki je imela na svojem področju tudi hiše za prostitucijo. Prvi dan, ko je prispel v novo župnijo, ga je starejša redovnica, ki je tam delela že več desetletij, na svojo roko peljala naokrog in tudi tja kjer prostitutke ponujajo svoje trgovske usluge. Mimogrede je mladega duhovnika poimensko predstavila trem prostitutkam, ki so bile njene prijateljice. Ko sta šla proti domu je duhovnik občudoval sestro, kako vse te žene tako dobro pozna. »Ne skrbi,« mu je odvrnila, »tudi ti jih boš v kratkem dobro spoznal in tudi one te bodo klicale po imenu!«

Mladega duhovnika je zgrabila panika. Pomislil je na škofa, župnika ali, kar je še huje, na svojo mater, ki ga bodo obiskali. Ko bo šel z njimi po ulici, ga bodo prostitutke klicale po imenu ter vpile za njim: »Pozdravljeni oče..!« Nihče ne bo verjel, da jih pozna le pastoralno in da ni uporabil njihovih uslug.

»Resnčino vam povem, cestninarji in prostituke, bodo šli pred vami v Božje kraljestvo!«

Jezusovo pridiganje je pritegnilo vse vrste ljudi, ki so živeli na obrobju ali pa jih je palestinska družba zatirala. Njegovo sporočilo je bilo zanje še posebej privlačno. Napetosti med ogromno različnostjo Jezusovih učencev in sledilcev so se nadaljevale tudi po njegovi smrti in vstajenju. Tudi v času, ko je bil evangelij zapisan je prihajalo do napetosti med bogatimi in revnimi kristjani, med moškimi in ženskami, med Judi in pogani, med družbeno spoštovanimi in družbeno zaničevanimi sloji. In še dan današnji je tako.

Mi si težko predstavljamo kako različna in v mnogih pogledih pohujšljiva skupina so bili naši prvi očetje in metere v veri. Predstavljajte si, kakšno pohujšanje bi bilo, če bi svojega krajevnega škofa vsak dan videvali na obedu v gostilni s prostitutko, prekupčevalcem mamil ali znanim teroristom. Ljudje bi bili vsi iz sebe, škof pa bi zgolj sledil Jezusovemu zgledu. Nič več in nič manj. Morda sedaj lažje razumemo, kako so se veliki duhovniki in farizeji počutili ogrožene zaradi Jezusa in njegovih učencev.

Za Jezusa noben človek ni bil izgubljen primer. Nihče ni bil takšen, da se mu ne bi dalo pomagati. Jezus ni le preživel ogromno časa z ubogimi in zlomljenimi takratne družbe, ampak jim je ponudil in podaril tudi novo življenje, priložnost, da znova začnejo, svobodo od njihovega uničujočega vedenja. Šel je tja, kjer so bili oni in k takšnim, kakršni so bili. Ker je Bog v Kristusu takšen do nas, smo tudi mi lahko do drugih. Bog ni čakal na nas, da nas bo srečala pamet in bomo sposobni hoditi njegove korake. Jezus je prišel k nam, ko smo bili versko zabiti in negibni. Naučil nas je govoriti. Dal nam je vsebino in nam pokazal kje naj hodimo.

Krščansko življenje naj bi globoko vplivalo na naše vsakdanje življenje, naše skrbi, prioritete in sočutje. Če tedensko obhajanje svete maše popolnoma nič ne vpliva na naše družinsko življenje, na naše odnose s sodelavci, na naš način dela in odnosov do narave, potem se je dobro vprašati: »Kaj sploh počnemo tukaj?«

Še huje pa je, da lahko zgrešimo nenehno odvijajoče se razodevanje Kristusove navzočnosti v ubogih, slabotnih, ranljivih in potrebnih naše lastne družbe. Nenehno iščemo Kristusa v spektakularnem in čudovitem, on pa prihaja k nam po zadnjem od naših bratov in sester.

Gospod daj nam tvojega Duha, da ne bomo le »videti dobri«, ampak da bomo »dobri«. Pomagaj nam znova začeti živeti to kar izpovedujemo. Daj nam dovolj moči, da te najdemo tam, kjer v resnici si, in te ne iščemo tam, kjer bi mi radi, da bi bil.

Zadnji bodo prvi

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

Odpuščanje je nujno

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen in odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se podobnost Bogu Očetu v nas dopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga. Z odpuščanjem drugi lahko v nas na otipljiv način prepoznavajo Boga Očeta. Odrešen možak sem, ko se odločim za proces odpuščanja, sebi, Bogu in bližnjim.

Sebe sovražim – tebe ljubim?

10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20

Parom, ki prvič pridejo, da bi se poročili v cerkvi, najprej izročim kratek vprašalnik. Zadnji dve vprašanji sta: »Kaj ti je pri tvojem partnerju najbolj všeč? Kaj ti je pri tebi najbolj všeč?«

Običajno dokaj zlahka odgovorijo na prvo vprašanje, čeprav so tudi tu presenečenja in neprijetnosti, če odgovor drugemu ni všeč. Drugo vprašanje pa se zdi zelo težko, še posebej bodočim ženinom. Mnogi zelo težko najdejo od Boga dane dobre lasnosti in sposobnosti, ki so v njihovem značaju ljube in so jim všeč. Nekateri pari se zato zadnjemu vprašanju izognejo, drugi pa se izgovorijo, da je vprašanje preveč newagevsko ali zgolj trendovsko.

Prav to vprašanje zareže v srčiko današnjega drugega berila in evangelija. »Svojega bližnjega ljubi, kakor samega sebe!« Ne moremo v istem dihu izreči obojega: »Sovražim sebe, toda sem dober kristjan!« ali »Sovražim sebe, toda tebe ljubim!« Za svetega Pavla je ljubezen do sebe vogelni kamen našega poslanstva: ljubiti tako, kakor nas je ljubil Jezus. Pavel dobro pozna razliko med ljubeznijo do sebe in sebičnim češčenjem samega sebe. Naša ljubezen do Boga se kaže v zdravem in primernem spoštovanju do samega sebe. Ljubezen do sebe je sprejemanje, da me Bog ljubi in da želim pri tem z njim po svojih najboljših močeh in sposobnostih sodelovati. Če sebe ne ljubimo, ne moremo ljubiti nikogar. Če sami sebe zaničujemo, potem druge uporabljamo, da bi nam zapolnili praznino samozaničevanja. Večina naših odnosov ne zdrži Jezusove zahteve, ki je izrečena v naše dobro.

Tudi katoliška cerkev ima s svojim janzenističnim in moralističnim pristopom do Boga in ljudi v preteklosti pri današnjem stanju del svoje odgovornosti. Ljudi smo učili, da naš lastni ego zmore samozatajevanje in mrtvenje kot dobri krščanski vrlini. Če obeh vrlin ne živimo iz odnosa z Jezusom in iz njegove moči, zlahka postaneta priložnost za sovraštvo do samega sebe (samozaničevanje) ali pa za samonapihovanje in ošabnost. Najbolj zdravi duhovni očetje in matere našega zahodnega izročila so omenjeni dve vrlini vedno živeli kot pot za večjo bližino z Bogom in služenje bližnjim.  Njihovo samozatajevanje ni bilo izraz sebičnega samozaničevanja, ampak hvaležen odgovor na sprejeto ljubezen Boga do sebe in bližnjih. Zaradi nje lahko utišamo svojo sebičnost.

Eden izmed cerkvenih duhovnih očetov je tudi sv. Ignacij Lojolski, ki v svoji knjižici Duhovne vaje zapiše, da nas Bog ljubi kot grešnike in v grehu – v sebičnosti in vase zaverovanosti. Zanj je bil eden največjih Božjih darov prav Božji pogled na našo grešnost: greh priložnost, ki nas ne zaduši, ampak odpre Božjemu Duhu ljubezni. Bog nas čaka v grehu in nas grešne vabi, da smo njegovi sinovi in hčere, otroci njegove luči, med seboj pa bratje in sestre, Očetovi sogovorniki in sodelavci.

Jezus nam danes v evangeliju spregovori o uničujočem in uničevalnem delu naše človeške narave. Pravi, da naj bi se do vseh, ki ne ljubijo svojih bližnjih, vedli s spoštovanjem in jim dajali priložnosti, da iščejo odpuščanje. Če tega na noben način nočejo, potem niso več del vstalega Kristusovega telesa – občestva bratov in sester, ki je Cerkev.

Izziv in značilnost krščanskega življenja je način s katerim živimo dar Božje ljubezni in odpuščanja. Krščansko občestvo naj bi bilo zadnje, ki bližnje izključuje, a hkrati upošteva tudi stvarne meje. Včasih to pomeni, da bližnje kliče k odgovornosti za svoje besede in dejanja. Božja ljubezen in odpuščanje ne pomeni, da je vse dobro in se lahko počne karkoli se komur zljubi. Ljubezen, ki je Kristus, nas kliče v nenehno spreobračanje, preseganje naravne in mesene miselnosti, ki hoče vse obvladovati s svojim razumom. Vabi nas v izročanje, sprejemanje in prepuščanje Kristusu in njegovemu božjemu načinu uresničevanja človeške narave. Dar odpuščanja, spoštovanja moramo najprej sami sprejemati, šele potem bo lahko po našem življenju Bog dosegel bližnje. Če sami doživljemo Božje odpuščanje, ga bomo lahko delili tudi z drugimi. To bo spreminjalo naš način ljubezni in odpuščanja drugim. V Kristusu jih imamo lahko radi in jim odpuščamo na Božji način, kajti naša narava tega ni sposobna. In prav to je tisto, kar nam je lahko pri sebi najbolj všeč in je hkrati tudi največji Božji dar bližnjim.

Mazohisti?

03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«

Živim na božji način

27.08.2017: 21. Nedelja med letom: Mt 16,13-20

Pred leti je med verniki neke podeželjske škofije izbruhnil nemir zaradi duhovnika, ki je katoliške študente v zadnjem letniku na duhovni obnovi za konec tedna postavil pred odločitev: na koncu duhovnega vikenda se morajo odločiti glede svoje krščanske vere.

Nekateri starši so bili šokirani, ker je bil njihovim otrokom postavljen ultimat, ki je vključeval možnost zavrnitve krščanske vere. Duhovnik je svoje ravnanje utemeljil z dejstvom, da se morajo mladi v tem času odločati o mnogih stvareh: glede svojega poklica, kariere, življenjskega sloga, prebivališča, študijev in odnosov. Vero pa se pogosto smatra kot nekaj postranskega in ne dovolj pomembnega, da bi se bilo o njej potrebno karkoli odločati. Javno mnenje vero zapira na prašno polico zasebnosti, ki jo zaradi prisile življenjskih okoliščin morda očistimo prahu šele po mnogih mnogih letih.

Duhovnik je vztrajal, da je to močno premalo. Cerkev mora po mnogih letih katoliške vzgoje v šolah tvegati in zahtevati osebno odločitev glede vere. Nekateri izmed mladih so zavestno izbrali članstvo v Kristusovem vstalem telesu, ki je Cerkev. Številni med njimi so rekli, da so po takšni odločitvi doživeli globoko srečanje z Bogom in osebno izkustvo odnosa s Kristusom. Drugi študentje pa so se odločili, da Cerkvi ne bodo pripadali in da ne morejo osebno verovati. Takšna odločitev seveda ni nepreklicna.

Celoten duhovni vikend je temeljil na vprašanju današnjega evangelija: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?«

Ko Jezusovi učenci premišljujejo ob tem vprašanju se jim porajajo številne možnosti. Peter je tisti, ki pove, da je Jezus razodetje Boga ljudem. To je velika izpoved vere na podlagi katere je nastala Cerkev, občestvo tistih, ki so po krstu postali Kristusovo vstalo telo.

Kar je bilo res takrat, je res tudi danes. Naša vera niso zapovedi, pojmi in odlične resnice, ki se jih je potrebno naučiti. Naša vera je osebno izkustvo občestva vstalega telesa Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. To izkustvo, da smo v Kristusu občestvene osebe (On v nas in mi v njem in zato tudi drug v drugem in drug za drugega) je jedro krščanstva in vesela novica. Daje nam moč, nas hrani in spreminja v kruh za druge. Ko se osebno srečamo s Kristusom in se odločimo, da bo on naše središče, oživljamo cerkev v svoji generaciji, tukaj in danes.

Zagotovo nas Jezus ne kliče v to, da smo del »katoliške množice – mase«. Izziv, ki ga postavlja pred učence je popolnoma drugačen. Kot del njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev – občestvo, smo poslani, da iz tega občestva živimo sredi svojega življenja in dela, v odnosih do svojih domačih in prijateljev in tudi sovražnikov. Z odločitvijo ta dar Svetega Duha sprejmemo in mu dovolimo, da v našem konkretnem življenju obrodi sadove: smo sinovi in hčere Boga, bratje in sestre med seboj. To je najlepši in najboljl izpolnjujoč način življenja, velikonočna ljubezen v moči katere postajamo kruh za druge, seme, ki pade v zemljo in obrodi obilo sadu.

Mi smo edino obličje vstalega Kristusa – krščanstva, ki ga ljudje lahko danes srečajo. Način našega bivanja ali ne bivanja v svobodi, ki nam jo je podaril Kristus, jih lahko pritegne ali odbije. Ob nas lahko odkrijejo, da je mogoče svoje življenje živeti na Božji način, po Kristusovo, kar pomeni v občestvu in kot osebe, katerih srčika je Drugi.

Tudi vsakemu izmed nas je danes podarjeno vprašanje: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?« Naš odgovor nanj lahko razkrije ogromno. Drugim pokaže ali je Kristus za nas zgolj ideja, ki nam je všeč, ali pa je oseba, ki jo strastno ljubimo, ker nas je že rešila smrti in vsega zla.

Hoja po vodi

13.08.2017: 19. Nedelja med letom: Mt 14,22-33

Konzervativna protestantska skupnost neke zaspane vasi v Švici mora najti novega pastorja. Glavni predstavniki skupnosti se odločijo in delovno mesto ponudijo ženski. Jaka, starosta te skupnosti, se s tem ni strinjal in je neuspešno protestiral.

Pod dveh tednih bivanja v novi skupnosti je Tomaž, eden izmed članov skupnosti, novo pastorko Gabi povabil na ribolov na bližnje jezero. Jaka se se ni hotel strinjati, da lahko uporabita njegov čoln. Po daljšem prigovarjanju je le privolil, a le pod pogojem, da ga bo krmaril on sam.

Tako so se končno vsi trije skupaj odpravili na jezero. Ko so se ustavili in hoteli začeti loviti, ugotovijo, da so ves pribor za ribarjenje pozabili na pomolu. Tomaž je Jaku takoj predlagal, da se vrnejo na obalo. Gabi je tedaj mirno rekla, da to ne bo potrebno, urno vstala in iz čolna stopila v vodo ter po jezerski gladini odkorakala do pomola por ribiški pribor.

Jaka nikakor ni hotel pokazati, da ga je njena čudežna hoja po vodi presenetila, zato je pravičniško pripomnil: »Vidiš, sem vam rekel, da nikdar ne bi smeli zaposliti ženske, saj še plavati ne zna.«

Slavno risanko z naslovom Šrek so kritiki zelo hvalili. Nekateri so še posebej izpostavili modro navajanje navedkov iz ostalih priljubljenih risank. Vse te povezave v risanki niso takoj in na prvi pogled očitne. Nekaterim navedkom iz drugih slavnih risank so pomen obrnili popolnoma na glavo. Ne glede na vse to, je bilo risanko veselje gledati, saj ima dobro zgodbo.

Podobno kakor risanka o Šreku, tudi zgodba o Jezusu, ki hodi po vodi, uporablja različne navedke iz stare zaveze. V enajstih vrsticah evangelist Matej navaja več drugih svetopisemskih zgodb in jih razlaga v odnosu do Jezusa. Nekateri med nami, ki sledimo zgolj močni Jezusovi zgodbi, se starozaveznih pomenov niti ne zavedamo in jih ne zaznamo. Prvi poslušalci evangelista Mateja pa so starozavezne pomene jasno slišali in zato tudi boljše razumeli pomen Jezusa in njegovo vlogo v našem življenu. Pa si pobliže poglejmo te povezave.

Ubogi stari Job je našel Boga sredi nevihte na morju. Viharji in valovi so v stari zavezi običajna podoba življenjskih težav, nevarnosti in pasti. Podoba čolna je zgodnje krščanski simbol za Cerkev in vanj je Matej spravil vse Jezusove učence. Podoba Jezusa, ki hodi po vodi, takoj ustvari povezavo z Božjim Duhom, ki je pri stvarjenju, kakor pravi prva knjiga stare zaveze, vel nad vodami in oživljal stvarstvo. Celo Jezusova pomiritev razburkanih voda izhaja iz tega, kar je prerok Jona počel pred njim v trebuhu ribe. Pozorno oko v vsej zgodbi odkrije še veliko simbolike in povezav.

Matejeva pripoved je sama po sebi čudovita. S pomočjo omenjenih podrobnosti povezanih s staro zavezo, lahko veliko lažje prepoznamo glavno evangelistovo teološko sporočilo: Jezus je Božji Sin in Gospodar stvarstva. On ostane zvest svojim učencem, ne glede na nevarnosti valov in strahove, ki jih napadajo. On pride k učencem in jih reši in jih znova ustvari kot cerkev, kot svoje vstalo telo, kot občestvo bratov in sester, sinov in hčera našega Boga Očeta. Kot njegovo vstalo telo, ki je Cerkev, učenci lahko prepoznavajo, da je v Kristusu izpolnitev in dopolnitev stvarstva. Po njem je hrepenel Izrael. Sedaj ga vidi in lahko objame.

Kaj pa to pomeni zate in zame?

Mi smo dediči Matejeve vere. Mi smo tu, ker verujemo, da je Jezus Božji Sin, ki nas je rešil nas samih in posledičnega uničenja in izničenja. Sredi vsake nevihte, ki ogroža čolnič našega življenja, Jezus prihaja k nam in nas vabi k veri, zgrabi nas za roko, ko se utaplajamo, spremlja nas na varno in našim nemirnim življenjskim vodam prinaša svoj božanski in globok večni mir. Ali se vam ne zdi, da imamo res srečo, da se Jezus ni nikdar naučil plavati?

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Iskati in tvegati je moško

Evangelij vsebuje Jezusove zadnje tri prilike o Božjem kraljestvu. Midva se še posebno ustaviva ob priliki o skritem zakladu na polju in ob priliki o dragocenem biseru. Zaklad in biser sta Jezus sam. Priliki odgovarjata na vprašanje, ali se bova lahko kdaj resnično odprla razodetju Božjega kraljestva, če je za to, da ga dosežeš, treba iti skozi tako številne stiske. Ali ni nasprotje med najinim hrepenenjem po sreči in trpkostjo evangeljskih zahtev preveliko?

Obe priliki temeljita na veselju, ki ga prinaša odkritje zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je zgolj posledica tega veselega odkritja. Brez veselja ne moreva prav usmeriti svojega življenja. Priliki opozorita še na druge skrite, a zato nič manj resnične razsežnosti.

Prvo je iskanje. Zaklada ne odkrijeva po naključju. Žene naju strast za dragoceno. Lahko se prepustiva nemiru, ki preprečuje sebično poneumljenje in lenobno udobnost. Doživljava, da srcu niso dovolj stvari, ki nama jih uspe posedovati. V sebi nosiva neskončno veliko potrebo, da se okleneva Njega, ki v vseh stvareh dela za naju in naju priteguje. Samo on lahko poteši veličino in globočino najinega hrepenenja.

Druga razsežnost je kupim–prodam. Dragocenost ne more sobivati s cenenostjo. Globina ne more sobivati s površinskostjo. Vse, kar biva, ne more sobivati z navideznim. Če hočeva imeti eno, se morava druge rešiti. Neizogibno.

Tretja razsežnost je tveganje. Čim večji je zaklad, tem večje je tveganje. Za neskončno vreden zaklad se zlahka znebiva vsega, kar ga ne dosega. Veselje nama omogoča, da tvegava. Prežene vsak dvom in strah.

V omenjenih prilikah naju Jezus nič več ne kliče in ne vabi, naj zaradi Božjega kraljestva zapustiva vse drugo. Vabi pa naju, naj zaradi veselja, ker sva ga sprejela in spoznala, zapustiva vse drugo. Zaklad, ki napolnjuje srce, je zahteven, a prinaša ogromno veselja. Če hočeva iz njega živeti, prosiva za Duha razločevanja, podobno kakor je kralj Salomon prosil za modrost. Modrost nama bo dana od zgoraj, kajti zdi se, da sta zaklad in dragoceni biser skrita. V resnici ju je mogoče najti, a le z razodetjem, ki nama odpre oči. Ne pozabiva Jezusovih besed: »Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« Le veselje, da sem odkril zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustim. Res pa je, da midva lahko izbereva tudi tako, kot je bogati mladenič iz evangelija, ki je na Jezusovo povabilo žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,34). Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju najinega srca, bova zanj zlahka dala vse druge dobrine. Zato nama pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Priliki veljata za vse trenutke najinega življenja, ne le za izbrane in določene. Vsak dan se naveževa na imetje, ki ga je treba prodati in zapustiti, če hočeva v polnosti uživati svoj zaklad, v katerem se najino srce lahko v vsem miru odpočije. Novo veselje nama vsak dan omogoča sprejeti novo tveganje. Vse dotlej, dokler ne bova v celoti prežeta z lučjo zaklada. Odkrivajva, kako se najino srce lahko nenehoma obnavlja in odpira Bogu. Nikoli se ga ne naveliča, kakor se nikoli ne naveliča življenja in ljubezni.

Postajam po besedi, ki jo sprejmem

23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43

Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.

Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.

Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?

Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.

V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.

Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.

Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.

Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.

Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.