Arhiv kategorij: Glavni članek

K čemu in h komu me kliče?

2. nedelja med letom, 14.1.2018, Jn 1,35-42

V anglosaksonskih deželah sem videl na oglasnih deskah raznih krščanskih cerkva takšne in drugačne stavke s katerimi poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih:

Cerkveno parkirišče polno – samo za člane. Kršitelji bodo krščeni!

Brezplačno potovanje v nebesa. Podrobnosti znotraj!

Pridite naokrog in s seboj pripeljite otroke. Bog.

Iščete nov izgled? Tukaj vam naredimo verski lifting.

Ali te bo tvoja pot pripeljala do mene? Bog.

Deset zapovedi za hitro olajšanje. Vzemi dve tableti.

Če si na napačni poti, Bog omogoča popolne zavoje.

Pridi, delati za Gospoda. Delo je težko, ure dolge in plačilo nizko. Pokojninske ugodnosti pa so popolnoma nezemeljske.

Kaj počneš na tem svetu – za Kristusa?

Preko oglasnih desk in panojev ljudi kličejo k odgovoru, da bi zaživeli iz vere ali pa jo zavrgli. Cerkve poskušajo na humoren in gostoljuben način pokazati privlačen obraz širši javnosti.

Berilo iz prve Samuelove knjige in Janezov evangelij kličeta in vabita k odgovoru. Prvo berilo odigra določeno zelo razširjeno predstavo o Božjem klicu: jasen glas, ki nam pove, kaj moramo storiti. Janezov evangelij je bolj prefinjen. Prvi apostoli so doživeli klic na dva načina. Pri nobenem ni glasnih zahtev. Andrej gre za Jezusom zaradi besed Janeza Krstnika. Simon Peter pa pride k Jezusu na priporočilo brata Andreja.

Obe berili kažeta kako smo ljudje na različne načine pritegnjeni v življenje in služenje Bogu. Včasih si kdo zaželi gotovosti in pričakuje, da mu bo Božja volja bolj dramatično in očitno nakazana. Nekaterim ljudem tudi resnčino je. Večinoma pa je bolj običajna izkušnja Andreja in Simona Petra. Mi sledimo svojim željam in sledimo temu, kar nas priteguje. Sčasoma nam naša lastna izkušnja pokaže pot, ki nas bo vodila k najbolj zvesti in ljubeči izbiri. Še posebej spodbudno je v evangeliju dejstvo, da Andrej sledi Jezusu ne glede na to kaj bo. On živi z Jezusom in doživlja njegovo bližino za danes, nato pa postane njegov oficir za rekrute.

Danes je drugače. Mi nič več ne iščemo, kje živi Jezus. Dane so nam priložnosti, da izkusimo njegovo življenje, ga povabimo naj pride in z nami prebiva. Ne glede na to, kakšna razlika je v procesu, pa je končni sad isti. Samuel, Andrej in Peter niso mogli vedeti, kam jih bo njihov odgovor na Božji klic vodil. Tudi mi ne moremo vedeti, kam bo Božji klic vodil nas. Vse kar vemo je, da nas bo nekaj, ali pa morda celo vsega, stalo.

Odgovora na Božji klic v Kristusu ne moremo dati, če se prepuščamo bojazljivosti. Božji klic namreč vljučuje ljubezen do svojih sovražnikov, delo za mir, odpuščanje vsem, ki so nas prizadeli, ustvarjanje pravičnega sveta za vse Božje otroke. Če nič od tega ne nagovarja našega življenja, potem poslušamo druge glasove, ki nas vrtijo v začaranem krogu. Nismo pričvrščeni na izvir življenja, ki daje smisel in pomen vsem našim odnosom na tem in naslednjem svetu. (foto: dr. Janez Resman)

Človek na Božji način

Jezusov krst, 7.1.2018, Mr 1,7-11

Nek baptistični pastor je vodil bogoslužje krajevne skupnosti ob reki. Primajal se je zelo vinjen moški, zabredel v vodo in stopil poleg pastorja. Ta ga opazi in vpraša: »Gospod, ali ste pripravljeni najti Jezusa?« Pijanec ga debelo pogleda in pokima: »Seveda sem!« Pastor ga tedaj zgrabi za glavo in potunka pod vodo. Potem ga potegne ven in vpraša: »Ali ste našel Jezusa?« »Nisem!« revskne vinjeni. Pastor ga znova potisne pod vodo. Tokrat ga drži pod gladino dlje časa. Ko ga dvigne, ga vpraša: »No brat, ali si sedaj našel Kristusa?« »Ne nisem«, mu odvrne. Nejevoljen pastor tretjič potunka moža pod gladino vode in ga drži več kot trideset sekund. Ko ga znova spusti, ponovi tudi vprašanje: »Za Božjo voljo, ali ste že našli Jezusa?« Moški pomenca oči in vpraša: »Ali ste prepričani, da je tukaj padel v vodo?«

Janez Krstnik je Jezusa potopil v vodo reke Jordan. To dejanje mi prinaša veliko miru in trdnosti. Grška beseda za krst je baptizo, ki pomeni umiti ali potopiti. Večina izmed nas je bila krščena zgolj z nekaj kapljicami vode na čelo. V zadnjiih letih cerkev znova spodbuja odrasle in otroke, da se, če je le mogoče, dajo krstiti po starem izročilu s potopitvijo v vodo.

Seveda vsi vemo, da količina vode pri krstu ne vpliva na moč, ki jo ima zakrament za naše življenje. Ta je odvisna od tega, kako živimo svojo krščansko zavezo. Celovita potopitev v vodo pri krstu nas poveže z obrednim krstom kakršnega je doživel Jezus. Simbolizem vode s tem zelo močno stopi v ospredje in se ga lažje globlje zavedamo.

Pri popolni potopitvi ni polovičarstva. V obleki in čevljih smo v celoti potopljeni v vodo. Gre za izredno vidno priliko. Evangelist Marko pravi, da je Kristus prav to storil za nas. Naš Bog ni nek oddaljen Bog, ki od daleč vlada nad nami. Naš Bog ni trener, ki sedi ob strani in opazuje naš trening, ukazuje in deli nasvete za naše življenje. Naš Bog ni policist, ki nas lovi, kdaj bomo prekršili pravila. Naš Bog se je v Jezusu sam potopil v naš svet, v srce in um, v dušo in božanstvo, v čevlje in vse kar smo.

Zgodnji kristjani so v krstnih vodah prepoznavali simbol Jezusovega groba. Mi smo edini, ki verujemo, da je Bog privzel naše meso in umrl. Ker je Jezus tri dni preživel v grobu, mi svoje odrasle in otroke trikrat potopimo v vodeni grob. Medtem kličemo Sveto Trojico, da krščenega usposobi za smrt lastnemu in vsemu grehu ter vstane v svobodo Kristusovega življenja. Tako lažje sprejmemo, da je moč tega simbola veliko hitreje in bolj razumljiva, če je krstni bazen čim globlji in potopitev čim bolj celostna.

Vsem krščenim v Kristusa se zgodi nekaj nenavadnega. Kakor se je Jezus popolnoma vrasel (potopil) v naš svet, tako smo tudi mi polno potopoljeni v Kristusa, v njegov način kako biti človek po Božje, na Božji način. To nas seveda ne obrani posvetnosti in nas ne zapre v hermetično varno posodo, kakor kakšno versko sekto. Poslani smo ven v svet: v Jezusu smo ljubljeni od Boga in nas je vesel. Lahko računamo na njegovega Duha in smo njegovo telo za ta svet. Danes in tukaj. Poslani smo med ljudi v veri, upanju in veselju. Poslani smo, da pademo v roke sveta in odkrijemo, da je tudi v njih Kristusovo bivališče. (Foto: dr. Janez Resman)

Kdo je moja zvezda?

Gospodovo razglašenje, Epifanija, 6.1.2018, Mt 2,1-12

V preteklih letih so nekateri znanstveniki poskušali razložiti zvezdo, ki je tri modrece privedla v Betlehem. Na dan so prišli z zapleteno, a verjetno teorijo o sklopu astronomskih naključij, ki so omogočila svetlečo zvezdo prav v času Jezusovega rojstva. Le zakaj so se znanstveniki ubadali s tem in si zastavljali takšno vprašanje? Zvezda o kateri govori evangelist Matej ni astronomsko pomembna. Gre za bližnjico ali podobo s katero so hoteli opisati kako nebesa vodijo zemeljsko dogajanje. Podobo zvezde na podoben način uporabljata tudi četrta in peta Mojzesova knjiga, prerok Izaija in Psalmi. Celoten praznik se izraža v simbolih. Ne gre za znanost, ampak za simbole odnosa, ki je vera. Hipolit je v tretjem stoletju po Kristusu zapisal, da so praznik epifanije obhajali dvanajst dni po božiču. S tem kažejo na Njega, po katerem je hrepenelo dvanajst Izraelovih rodov.

Zvezda modrih magov je le ena od podob, ki jih uporablja Matej v prvih treh poglavjih svojega evangelija. V središču vsakega je vedno izreden dogodek: v prvem poglavju je angelovo sporočilo Jožefu v sanjah; v drugem poglavju pa modri magi najdejo Jezusa tako, da sledijo zvezdi; v tretjem poglavju pa se ob Jezusovem krstu odpre nebo in Bog Oče spregovori. Za začetek življenjepisa je takšen uvod kar močan. Posebej poudarja razodevanje, epifanijo Božje slave na tem svetu.

Sedaj si pa skrbno poglejmo kje in komu se Božja slava razodeva. Najprej se razodeva Jožefu med globokim spancem. Nato se razkrije poganskim astrologom, magom, ki s poročanjem Herodu ogrozijo Jezusovo življenje. V tretjem pa se razodeva vsem tistim Judom, ki so prihajali poslušat Janeza Krstnika. Znotraj prvih treh poglavij Matejevega evangelija Božja slava, ki se je razodela v Jezusu, postaja bolj javna in spreminja življenja ljudi. Življenja Jožefa, magov, Janeza Krstnika in vseh, ki so poslušali Jezusove nagovore, ne bo nikdar več isto.

Praznik epifanije ni antična verzija Helijevega kometa. Govori o tem, kako Božja slava preobraža in spreminja človeška srca. Verujemo, da Božja slava ni bila razodeta po moči in oblasti vojske, vladarjev ali duhovnikov. Dosegla nas je po galilejski pubertetnici Mariji, ki je Bogu izrekla svoj »da« ali »zgodi se« prav po Jožefu, svojem možu, ki je ni hotel skrivaj odsloviti in s tem ogroziti njeno življenje. Božja slava prihaja k nam po dojenčku, ki je za vedno spremenil naš svet.

Danes veliko govorimo o zvezdah (Holivudskih, športnih in družinskih). V najboljšem primeru so nam te zvezde morda včasih lahko za vzor in nam pomagajo, da svojo vsakdanjost doživljamo malo drugače. Ne morejo nas pa preobraziti. Jezus ni le nekdo h kateremu nas vodi zvezda. On sam je zvezda. On je naša zvezda, ki ji lahko sledimo in ne moremo zgrešiti poti. On je tisti v katerem smo Božji sinovi in hčere, zajeti v Očetovo ljubezen. On je resnični zgled, ki je hkrati tudi vsa naša moč, ki nam je potrebna, da imamo lahko danes radi sebe, bližnje in Njega. On nam pokaže, da smo v očeh Njegovega in našega Očeta vsi zvezde in lahko drug drugemu izžarevamo Njegovo luč.

Na tak način lahko današnji praznik spremeni naša srca in nas usposobi, da umremo svojemu lažnemu ali sebičnemu jazu. S tem pa nam omogoči rojstvo v Božji slavi = izžarevamo njegovo ljubezen do sebe in bližnjih. Epifanija ni mišljena zgolj za nas. Poklicani smo, da jo pokažemo vsem s svojim načinom življenja, soustvarjanja in sodelovanja z Bogom, ki nas ozdravlja in preobraža po podobi vstalega Sina. (fotografija: dr. Janez Resman)

Si povemo, da se imamo radi?

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad. 

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdaržjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

Gospodova tajna služba

Blagoslovljen božič vsem! (slikal: dr. Janez Resman)

Božič, 25.12.2017, Lk 2,1-14

Znanec mi je povedal tole prigodo. Na božično jutro, ko je skupaj z drugimi odhajal iz cerkve, je njihov duhovnik stal pri vratih ter vsakemu voščil blagoslovljen Božični praznik. Znanca je prijel za roko, ga potegnil na stran ter mu rekel: »Pridružiti se morate Gospodu!« »Saj sem se že pridružil!«, mu odvrne. »Kako pa to, da vas razen za božič in veliko noč nič ne vidim v cerkvi?« vpraša duhovnik. Prijatelj mu odvrne: »Zato ker delam v Gospodovi ‘tajni službi’!«

Tudi prvi poslušalci božične zgodbe niso veliko hodili v cerkev. Palestinski pastirji v prvem stoletju po Kristusu, so morali nenehno varovati svoje črede pred tatovi in volkovi. To jim ni puščalo veliko časa za obiskovanje templja. Molili so tam, kjer so se nahajali in takšni kot so bili. Pastirji iz evangeljske pripovedi so se ob pravem času nahajali na pravem mestu in tako slišali prvo božično sporočilo. Morda so imeli tudi pravo notranjo držo.

Včasih lahko uradni službeni verniki zvenimo kakor da bolje od Boga vemo kaj On hoče in želi. Tej pasti se moramo seveda izogibati. Prav božič nam lahko pri tem zelo pomaga. Nihče ni vnaprej napovedal na kakšen način nam bo Bog poslal odrešenika. Nihče ni vedel za dan ali uro njegovega prihoda. Nihče ni vnaprej videl, da se bo rodil kot brezdomec. Nihče ni slutil, da bodo prve priče njegovega rojstva nepismeni pastirji iz bližnjih polj in pašnikov. Medtem ko so nekateri čakali tujsko legijo, ki bi odgnala Rimljane, so drugi zadrževali dih za procesijo nebeškega kralja. Božja ljubezen je privzela meso našega mesa, kosti naših kosti in prišla k nam kot ubog, ranljiv in nebogljen dojenček.

To je naš Bog. Ne vežejo ga zapovedi ali pričakovanja. Spoštuje obljube, ki jih je na najbolj presenetljive načine dajal našim prednikom. Božič nas obdari z najbolj nežnimi podobami našega Boga – on potrebuje hranjenje, sesanje in trdno naročje.

To za našo krščansko vero ni slaba prispodoba. Če nam Božič kaj pomeni, potem ni zgolj čas za letni dopust ali nekaj s čimer si zapolnimo čas med javnimi počitnicami. Praznujemo ga takrat, kadar storimo nekaj pravičnega, ljubečega ali miroljubnega. Zaradi tega se vsak teden zberemo k evharistiji: da smo nahranjeni in da nas Bog objame, čeprav le za nekaj trenutkov. Le na tak način lahko najdemo pogum in moč, da gremo ven ter se soočimo z volkovi in tatovi, ki nam od znotraj kradejo naš dan. Lahko smo ob pravem času na pravem kraju, da nas Bog lahko najde.

Kot sad prvega božiča, nas Kristus hoče nahraniti, da bomo lahko svet spreminjali na boljše. V tem božičnem času torej vnovči svojo izkaznico »tajne službe« ter pojdi in oznani po gorah, hribih in povsod, da se je rodil Jezus Kristus.

Jezus nas “shranjuje”

Četrta adventna nedelja, 24.12.2017, Lk 1,26-38

Jezus in Satan sta se prepirala kdo je boljši računalniški programer. Končno sta se strinjala, naj Bog presodi. Usedla sta se vsak pred svoj računalnik in začela. Več ur sta divje tipkala in ustvarjala kode. Sekunde pred koncem tekmovanja je udarila strela in prekinila električni tok. Nekaj trenutkov zatem, se je elektrika vrnila in Bog je naznanil, da je tekmovanja konec. Satana je prosil, naj mu pokaže s čim se je ukvarjal. Satan mu je vidno užaloščen odvrnil, da nima ničesar in da je vse izgubil v trenutku, ko je zmanjkalo električnega toka. “Dobro”, odvrne Bog, “poglejmo, če je šlo Jezusu kaj boljše”. Jezus pritisne tipko in zaslon oživi. Iz zvočnikov se oglasi prelepo petje angelskega zbora. Satan je šokiran. “Kako je to mogoče? Jaz sem vse izgubil, on pa ima vse shranjeno. Kako je lahko Jezusov program nedotaknjen?” Bog Oče skomigne z rameni in pravi: »Ah, saj veš, da Jezus shranjuje (rešuje).«

Zadnjo adventno nedeljo Cerkev usmeri naš pogled v oznanjenje. Ves prizor se vrti okrog ene besede: »Da«. Marijin »Zgodi se!« požene celotno krščansko dramo. V svojem filmu Jezus iz Nazareta je Franko Zeffirelli upodobil oznanjenje takole: Marija spi, ko ponoči veter odpre okno njene sobe. Marija se prestraši, vstane in začne moliti. Med molitvijo se njeno obličje spremeni in telo nagne. S solznimi očmi gleda skozi okno v luno in preprosto reče: »Naj mi bo storjeno, kakor si rekel!« Isti hip veter utihne.

Vsi zadnji papeži nas spominjajo, da je najboljša pobožnost do Marije ta, da začnemo delati enako kot je storila ona: privolila je in sprejela Jezusa v svoje življenje. Mi smo povabljeni v isto držo in dejanje. Marija zato ni zgolj postaja na naši poti vere. Ona je kažipot, ki nas vedno pošilja h Kristusu. Marija nas ne odrešuje, saj je tudi njo Kristus odrešil. Zaradi tega je lahko prva izrekla svoj »da«. Marija je prepoznala dar in darovalca in postala prinašalka Boga svetu.

V zadnjem adventnem tednu se vedno znova spomninjajmo tega dejstva, ki spreminja naša življenja: Jezus nas je odrešil. Jezus nas je odrešil iz smrti. Jezus nas je odrešil življenja brez smisla in cilja. Jezus nas je rešil najslabšega v nas samih. Jezus nas je shranil in nas shranjuje – rešuje.

Mi ne moremo rešiti sami sebe. Ne moremo se shraniti niti ohraniti. S svojimi dobrimi deli si ne moremo zaslužiti odrešenja, niti s svojimi molitvami, niti s strogimi pokorami. Čeprav se sliši še tako težko, ne moremo rešiti niti nikogar drugega. Niti svojih lastnih otrok, zakonca, vnukov, staršev ali prijateljev ne. Nikogar.

Naše molitve, dobra dela in vera so odgovori na Kristusovo odrešenje, ki nam pripada tukaj in sedaj. Naš način življenja je pot po kateri bodo tudi tisti, ki jih imamo radi, našli zase dar Božjega odrešenja, ki ga nam je Kristus podaril.

Sredi nemira zadnjega tedna pred Božičem, ko nas mnoge stvari zlahka raztresajo in odvrnejo od tega kar ta milostni praznik v resnici pomeni, si vzemimo trenutek in se pridružimo Mariji in sprejmimo v svoja srca in življenje največji od vseh darov – naše nezasluženo odrešenje, Jezusa Kristusa, Gospoda. On nas shranjuje. Vsakega posebej. Nobeno obličje ni nepomembno in nobeno ne izgine.

Ponižnost – ko je moje središče D(d)rugi

Tretja adventna nedelja, 17.10.2017, Jn 1,6-8.19-28

Tradicionalno jo kličemo gaudete. V prvem tisočletju krščanstva je bil advent podoben čas kot postni čas. Oba sta trajala pet tednov. V obeh so kristjani delali pokoro in se postili. Na sredini je bil vedno prost dan. V postnem času je takšen prost dan še vedno nedelja Laetare. Advent pa je v šestem stoletju papež Gregor Veliki skrajšal na štiri tedne. Sčasoma so olajšali tudi post in pokoro. Ostala pa je nedelja Gaudete. Dobesedno je to nedelja veselja, ko naj bi se neposredno ozrli na Jezusov prihod ob Božiču.

Da bi nas usposobila za gledanje tega, kdo je Jezus za nas, nam je cerkev dala Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika.

V današnjem evangeliju je Janez Krstnik vzor ponižnosti: odpira pot Jezusovemu kraljestvu, da bo lahko prodrlo v svet. Božje kraljestvo pa je naša človeška narava živeta v moči Svetega Duha ali Božje ljubezni. Božje kraljestvo je Jezus, ki nas vse vključuje v svojo ljubezen do Očeta in nas.

Naj ponazorim z resnično zgodbo: Fleming je bil reven škotski kmet v devetnajstem stoletju. Nekoč, ko je delal na polju, je iz bližnjega gozdička zaslišal silno vpitje na pomoč. Vse je spustil iz rok in stekel tja. Zagledal je fantiča, do prsi pogreznjenega v črno blato, ki se je neuspešno boril, da bi prilezel ven. Kmet ga je zgrabil in potegnil iz blata. Če ga ne bi bi se deček počasi in na grozen način zadušil v blatu.

Naslednji dan se na Flemingovo preprosto kmetijo pripelje kočija. Iz nje izstopi elegantno oblečen moški in se predstavi kot oče iz blata rešenega dečka. »Rad bi vam poplačal, da ste rešili mojega sina,« je rekel Flemingu. Le ta je plačilo takoj zavrnil.

Tedaj je iz hiše na vrata prišel Flemingov sin. Moški ga je vprašal: »Ali je to vaš fant?« »Seveda!« je ponosno odvrnil kmet. Moški mu odvrne: »Takole predlagam. Dovoli mi, da tvojemu sinu omogočim dobro izobrazbo. Če je fant vsaj malo po tebi, bo zrasel v moža na katerega bomo lahko ponosni.« Kmet se je strinjal.

Sin kmeta Fleminga se je izšolal na medicinski šoli sv. Marije v Londonu. Po vsem svetu je postal slaven kot gospod Aleksander Fleming, ki je odkril penicilin. Leta kasneje je sin moža, ki je Flemingu plačal izobraževanje, zbolel za pljučnico. Kaj je rešilo njegovo življenje? Penicilin. Kako je bilo ime plemenitemu moškemu? Randolph Churchill. Kdo pa je bil njegov od pljučnice bolni sin? Winston Churchill.

Oče Winstona Churchilla je prepoznal veličino kmeta Fleminga in tako številnim odprl pot, da uživamo sadove sposobnosti njegovega sina. Na podoben način je Janez Krstnik prepoznal Sina in po njem smo neštevilni spoznali odrešilno Očetovo ljubezen.

Janez je utelešenje stare zaveze, ki je prepoznala, da je Jezus nova in večna zaveza. Janez Krstnik je vedel, da je v Jezusu, Božja ljubezen sama postala človek in dobila človeško obliko. Janez je znal odkriti talent. Promoviral je kraljestvo, ki ga je Jezus živel in oznanjal. S tem je prvo generacijo kristjanov usposobil, da so videli in verovali, da se je obljuba, ki jo je Bog dal njihovim prednikom, v Jezusu uresničila.

Zaradi tega je Janez v središču nedelje veselja. Zaradi njega se lahko vsi mi razveselimo. Pa ne samo tega, da nam je odrešenje v Jezusu Kristusu vedno blizu in na dosegu roke, ampak tudi tega, da smo poklicani odkrivati njegovo ljubezen v vsakem dejanju ljubezni, ki ga vidimo ter kolikor moremo spodbujamo in pospešujemo. Vse ostalo storita narava in milost.

Barantanje z Bogom?

 

Druga adventna nedelja, 10.12.2017, Mr 1,1-8

Mali Danijel je šel k mami in jo prosil, če lahko dobi novo kolo. »Ne moremo si ga privoščiti«, mu odvrne mama, »zato napiši pismo Jezusu in ga prosi za kolo«. Danijel je mamine besede vzel zares in začel pisati: »Letos sem bil priden in bi bil zelo vesel novega kolesa. Tvoj prijatelj, Danijel«. Ko je še enkrat prebral, ni bil zadovoljen. Raztrgal je napisano in začel znova: »Dragi Jezus, letos sem bil res priden in bi si zares želel novo kolo. Resnično tvoj, Danijel.« Takoj ko je napisal, se je Danijel zavedel, da napisano ni resnica. Raztrgal je sporočilo in začel znova: »Dragi Jezus, razmišljal sem o tem, da bi bil priden fant. Ali bi imel lahko novo kolo? Danijel.« A spet ni bil zadovoljen. Nič od napisanega se mu ni zdelo resnično. Zato je stekel v cerkev. V cerkvi je ukradel majhen Marijin kipec in stekel nazaj domov, kipec skril pod posteljo in napisal naslednje besede: »Jezus, iskreno ti povem, prelomil sem večino zapovedi, raztrgal sem sestrino punčko in še veliko drugih grdobij. Žalosten sem. Zato sem vzel tvojo mater Marijo. Če jo hočeš še kdaj videti, mi za božič priskrbi novo kolo. Saj veš kdo.«

Kaj se vam zdi? Ali ni nekaj Danijela v vsakem izmed nas?

Prepričani smo, da z Bogom lahko barantamo za najbojše možno življenje brez težav in stiske. Težava pri tem je, da takšnega barantanja in izsiljevanja Boga ni mogoče uskladiti s krščansko vero, ki veruje v Božji prihod k nam vsak trenutek. Barantanje z Bogom je daleč od tega, kar imajo danes v mislih Izaija, Psalm 85, sv. Peter in sv. Marko.

Božja beseda nam pove, da Bog v svoji ljubezni do nas ne zadržuje zase prav ničesar, niti sebe. Ves je za nas. Ker je zaljubljen v vsakega je postal človek, da bi nam bil v vsem in popolnoma blizu. Storil je vse, kar je mogoče storiti, da bi nam zagotovil, da nas ljubi, da je z nami in da nenehno skrbi za vsakega izmed nas. Storil je vse kar je mogoče storiti, da bi nam podaril življenje v pravičnosti in ljubezni. Odprl je pot, da v njegovi moči lahko spreminjamo svet v Božji svet.

Podoba barantanja z Bogom je v naši teologiji in molitvi tako globko zasidrana in prevladujoča, da ji zlahka ves čas nasedamo in podležemo. »Bog, če me boš ozdravil, bom živel pošteno in dobro.« »Če naredim vse izpite, bom vsako nedeljo hodil k maši!« »Če bo za moj poročni dan sončno, bom vse svoje otroke katoliško vzgajal!« Pa še veliko groznejše stvari nam pridejo na misel za izsiljevanje in barantanje z Bogom. Pozabili smo na Boga Jezusa Kristusa.

Sveto pismo pa nam že od začetka govori, da je Bog tvegal vse, da bi mi lahko spoznali njegovo ljubezen, ki daje večno življenje, tukaj in danes, na tem svetu. O tem pričuje Janez Krstnik. Z vsako kapljico krvi je to potrdil Jezus Kristus in o tem nam nenehno pričuje Sveti Duh, ki je v nas in mi v njem. Nenehno oznanjamo Boga Jezusa Kristusa, našega Očeta, ki je samega sebe izpraznil moči in sijaja in prišel k nam kakor otrok. Nikakršen barantač ni. Predstavi se kot ljubimec. Zato ne barantajmo z dobrohotnim diktatorjem, saj takšnega boga ni. Z zaupanjem se obračajmo k Očetu in ga prosimo za vse kar potrebujemo. On sliši naša hrepenenja še preden smo jih izrekli. Zato je poslal med nas Ljubezen samo, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Strah nas uspava, ljubezen zbudi

Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37

Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.

Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.

Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.

To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.

Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.

Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.

Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.

Imperator ali darovalec življenja v izobilju?

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg in enoten pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve ne samo blagoslov, ampak tudi prekletstvo.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjanj takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je velikokrat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Res je, da je Jezus samega sebe opisal kot kralja. A krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako se ljubijo med seboj, kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.