Arhiv kategorij: Glavni članek

Ponižnost – ko je moje središče D(d)rugi

Tretja adventna nedelja, 17.10.2017, Jn 1,6-8.19-28

Tradicionalno jo kličemo gaudete. V prvem tisočletju krščanstva je bil advent podoben čas kot postni čas. Oba sta trajala pet tednov. V obeh so kristjani delali pokoro in se postili. Na sredini je bil vedno prost dan. V postnem času je takšen prost dan še vedno nedelja Laetare. Advent pa je v šestem stoletju papež Gregor Veliki skrajšal na štiri tedne. Sčasoma so olajšali tudi post in pokoro. Ostala pa je nedelja Gaudete. Dobesedno je to nedelja veselja, ko naj bi se neposredno ozrli na Jezusov prihod ob Božiču.

Da bi nas usposobila za gledanje tega, kdo je Jezus za nas, nam je cerkev dala Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika.

V današnjem evangeliju je Janez Krstnik vzor ponižnosti: odpira pot Jezusovemu kraljestvu, da bo lahko prodrlo v svet. Božje kraljestvo pa je naša človeška narava živeta v moči Svetega Duha ali Božje ljubezni. Božje kraljestvo je Jezus, ki nas vse vključuje v svojo ljubezen do Očeta in nas.

Naj ponazorim z resnično zgodbo: Fleming je bil reven škotski kmet v devetnajstem stoletju. Nekoč, ko je delal na polju, je iz bližnjega gozdička zaslišal silno vpitje na pomoč. Vse je spustil iz rok in stekel tja. Zagledal je fantiča, do prsi pogreznjenega v črno blato, ki se je neuspešno boril, da bi prilezel ven. Kmet ga je zgrabil in potegnil iz blata. Če ga ne bi bi se deček počasi in na grozen način zadušil v blatu.

Naslednji dan se na Flemingovo preprosto kmetijo pripelje kočija. Iz nje izstopi elegantno oblečen moški in se predstavi kot oče iz blata rešenega dečka. »Rad bi vam poplačal, da ste rešili mojega sina,« je rekel Flemingu. Le ta je plačilo takoj zavrnil.

Tedaj je iz hiše na vrata prišel Flemingov sin. Moški ga je vprašal: »Ali je to vaš fant?« »Seveda!« je ponosno odvrnil kmet. Moški mu odvrne: »Takole predlagam. Dovoli mi, da tvojemu sinu omogočim dobro izobrazbo. Če je fant vsaj malo po tebi, bo zrasel v moža na katerega bomo lahko ponosni.« Kmet se je strinjal.

Sin kmeta Fleminga se je izšolal na medicinski šoli sv. Marije v Londonu. Po vsem svetu je postal slaven kot gospod Aleksander Fleming, ki je odkril penicilin. Leta kasneje je sin moža, ki je Flemingu plačal izobraževanje, zbolel za pljučnico. Kaj je rešilo njegovo življenje? Penicilin. Kako je bilo ime plemenitemu moškemu? Randolph Churchill. Kdo pa je bil njegov od pljučnice bolni sin? Winston Churchill.

Oče Winstona Churchilla je prepoznal veličino kmeta Fleminga in tako številnim odprl pot, da uživamo sadove sposobnosti njegovega sina. Na podoben način je Janez Krstnik prepoznal Sina in po njem smo neštevilni spoznali odrešilno Očetovo ljubezen.

Janez je utelešenje stare zaveze, ki je prepoznala, da je Jezus nova in večna zaveza. Janez Krstnik je vedel, da je v Jezusu, Božja ljubezen sama postala človek in dobila človeško obliko. Janez je znal odkriti talent. Promoviral je kraljestvo, ki ga je Jezus živel in oznanjal. S tem je prvo generacijo kristjanov usposobil, da so videli in verovali, da se je obljuba, ki jo je Bog dal njihovim prednikom, v Jezusu uresničila.

Zaradi tega je Janez v središču nedelje veselja. Zaradi njega se lahko vsi mi razveselimo. Pa ne samo tega, da nam je odrešenje v Jezusu Kristusu vedno blizu in na dosegu roke, ampak tudi tega, da smo poklicani odkrivati njegovo ljubezen v vsakem dejanju ljubezni, ki ga vidimo ter kolikor moremo spodbujamo in pospešujemo. Vse ostalo storita narava in milost.

Barantanje z Bogom?

 

Druga adventna nedelja, 10.12.2017, Mr 1,1-8

Mali Danijel je šel k mami in jo prosil, če lahko dobi novo kolo. »Ne moremo si ga privoščiti«, mu odvrne mama, »zato napiši pismo Jezusu in ga prosi za kolo«. Danijel je mamine besede vzel zares in začel pisati: »Letos sem bil priden in bi bil zelo vesel novega kolesa. Tvoj prijatelj, Danijel«. Ko je še enkrat prebral, ni bil zadovoljen. Raztrgal je napisano in začel znova: »Dragi Jezus, letos sem bil res priden in bi si zares želel novo kolo. Resnično tvoj, Danijel.« Takoj ko je napisal, se je Danijel zavedel, da napisano ni resnica. Raztrgal je sporočilo in začel znova: »Dragi Jezus, razmišljal sem o tem, da bi bil priden fant. Ali bi imel lahko novo kolo? Danijel.« A spet ni bil zadovoljen. Nič od napisanega se mu ni zdelo resnično. Zato je stekel v cerkev. V cerkvi je ukradel majhen Marijin kipec in stekel nazaj domov, kipec skril pod posteljo in napisal naslednje besede: »Jezus, iskreno ti povem, prelomil sem večino zapovedi, raztrgal sem sestrino punčko in še veliko drugih grdobij. Žalosten sem. Zato sem vzel tvojo mater Marijo. Če jo hočeš še kdaj videti, mi za božič priskrbi novo kolo. Saj veš kdo.«

Kaj se vam zdi? Ali ni nekaj Danijela v vsakem izmed nas?

Prepričani smo, da z Bogom lahko barantamo za najbojše možno življenje brez težav in stiske. Težava pri tem je, da takšnega barantanja in izsiljevanja Boga ni mogoče uskladiti s krščansko vero, ki veruje v Božji prihod k nam vsak trenutek. Barantanje z Bogom je daleč od tega, kar imajo danes v mislih Izaija, Psalm 85, sv. Peter in sv. Marko.

Božja beseda nam pove, da Bog v svoji ljubezni do nas ne zadržuje zase prav ničesar, niti sebe. Ves je za nas. Ker je zaljubljen v vsakega je postal človek, da bi nam bil v vsem in popolnoma blizu. Storil je vse, kar je mogoče storiti, da bi nam zagotovil, da nas ljubi, da je z nami in da nenehno skrbi za vsakega izmed nas. Storil je vse kar je mogoče storiti, da bi nam podaril življenje v pravičnosti in ljubezni. Odprl je pot, da v njegovi moči lahko spreminjamo svet v Božji svet.

Podoba barantanja z Bogom je v naši teologiji in molitvi tako globko zasidrana in prevladujoča, da ji zlahka ves čas nasedamo in podležemo. »Bog, če me boš ozdravil, bom živel pošteno in dobro.« »Če naredim vse izpite, bom vsako nedeljo hodil k maši!« »Če bo za moj poročni dan sončno, bom vse svoje otroke katoliško vzgajal!« Pa še veliko groznejše stvari nam pridejo na misel za izsiljevanje in barantanje z Bogom. Pozabili smo na Boga Jezusa Kristusa.

Sveto pismo pa nam že od začetka govori, da je Bog tvegal vse, da bi mi lahko spoznali njegovo ljubezen, ki daje večno življenje, tukaj in danes, na tem svetu. O tem pričuje Janez Krstnik. Z vsako kapljico krvi je to potrdil Jezus Kristus in o tem nam nenehno pričuje Sveti Duh, ki je v nas in mi v njem. Nenehno oznanjamo Boga Jezusa Kristusa, našega Očeta, ki je samega sebe izpraznil moči in sijaja in prišel k nam kakor otrok. Nikakršen barantač ni. Predstavi se kot ljubimec. Zato ne barantajmo z dobrohotnim diktatorjem, saj takšnega boga ni. Z zaupanjem se obračajmo k Očetu in ga prosimo za vse kar potrebujemo. On sliši naša hrepenenja še preden smo jih izrekli. Zato je poslal med nas Ljubezen samo, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Strah nas uspava, ljubezen zbudi

Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37

Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.

Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.

Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.

To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.

Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.

Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.

Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.

Imperator ali darovalec življenja v izobilju?

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg in enoten pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve ne samo blagoslov, ampak tudi prekletstvo.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjanj takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je velikokrat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Res je, da je Jezus samega sebe opisal kot kralja. A krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako se ljubijo med seboj, kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.

Po ženah gre Cerkev naprej

19.11.2017: 33. Nedelja med letom: Mt 25,14-15.19-20

Sveto pismo je vezano na čas. Kristjani to cenimo. Sveto pismo je potrebno brati znotraj konteksta in ga skrbno razlagati. Kakšna feministična organizacija današnjega prvega berila verjetno ne bi izbrala za uvodno besedilo svoje konvencije. Mi pa bi delali narobe, če bi odlomek poslušali zgolj s pojmi našega današnjega sveta in dojemanja.

Knjiga pregovorov je destilat rekov in naukov, ki so nastajali skozi stoletja, najverjetneje s strani rabijev in pismoukov. Njihov svet je zelo drugačen od našega. To je jasno vidno iz nalog »vrle žene«. Hvale je vredna zato, ker dela z volno, v vinogradu in na zemlji. Takšno besedilo dobi pravi smisel zgolj v kontekstu kmečke kulture.

Vse do nedavnega so ženske v Palestnini smatrali za lastnino njihovih mož. Lahko so jih kupovali, prodajali, se od njih ločevali ali ubili brez naloga sodišča (to se še vedno dogaja v nekaterih arabskih državah). Ženske niso imele uradno priznanih človekovih pravic. Naučene so bile služiti in molčati.

Posledično je bilo besedilo iz knjige pregovorov za takratne čase osvobajajoče za ženske. Ne le da brani žensko pravico do dela, ampak jo tudi hvali. Hvali jo zaradi njene ustvarjalnosti, modrosti, dobrote, moči, občutka za pravičnost, velikodušnosti, veselja in vere. Takšen seznam vrlin je dober v vseh časih in vreden, da si ga želimo.

Danes s pomočjo nenehnega razodevanja Svetega Duha vemo, da so iste stvari, ki jih knjiga pregovorov hvali pri vrli ženi vredne hvale tudi pri vrlem moškem.

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadaljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

S povedanim pa ne moremo zmanjševati bolečin in ran, ki so jih nekatere žene doživele po rokah cerkve. Veliko žena čuti, da se njihovega posebnega prispevka k življenju cerkve niti zares ne zavedamo, niti ga ne znamo zares ceniti. Celo žene same ga ne znajo.

Prosimo, da bi nas Duh vodil pri upoštevanju talentov vsake kristjane in kristjana znotraj vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Duh gradi v nas in med nami Božje kraljestvo in odpira oči za vzajemno sprejemanje, spoštovanje in hvaležnost za darove, ne glede na spol. Vsak je dragocen in enkraten znotraj Kristusovega telesa.

Živim z Bogom v sedanjosti

12.11.2017: 32. Nedelja med letom: Mt 25,1-13

Neke nedelje je župnik povedal vernikom pri maši, da cerkev potrebuje nekaj več denarja in jih prosil, če bi v molitvi premislili in dali kaj več v nabirko. Kdor bo dal največ, bo lahko izbral tri pesmi. Po končani nabirki je župnik pogledal vsoto in opazil, da je nekdo dal ček za 1000 eurov.

Bil je vzhičen in je svoje veselje takoj izrazil vsem. Osebno se je hotel zahvaliti človeku, ki je podaril tako veliko vsoto. Počasi je v zadnjem delu cerkve starejša gospa dvignila roko. Povabil jo je naj pride spredaj. Počasi ji je uspelo priti do oltarja. Zahvalil se ji je za tako veliko vsoto in jo prosil, če si izbere tri pesmi.

S sijočimi očmi se je ozrla po občestvu in z roko pokazala na tri najlepše moške rekoč: »Dobro župnik, izberem te tri.« Tako ravnajo moderne pametne device.

Priliko o pametnih in nespametnih devicah lahko v šali smatramo za prvo naftno krizo na bližnjem vzhodu. Govori pa o umirjanju srca v sedanjosti zaradi veselja nad prihodnostjo, ki smo jo že danes deležni (pri maši).

V krščanskem izročilu takšno držo imenujemo »razločevanje«. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, je napisal pravila za razločevanje, sam razločeval in poučeval tudi druge. Rekel je, da nam Sveti Duh omogoča, da se pripravimo na prihodnost in jo živimo že v sedanjosti.

Spomnimo se trenutkov, ko smo imeli kak težak pogovor ali srečanje, ki ga rajši ne bi imeli. V mislih smo pred tem že vse večkrat premislili in preigrali. Predstavljali smo si, kako bo vse skupaj potekalo. A vedno znova doživimo, da se nikdar ali zelo redko zgodi tako, kakor smo si predstavljali. Ugotovimo, da sta naš strah in tesnoba največkrat nepotrebna. Zanimivo je, da se nam ob naslednji priložnosti znova dogaja nekaj podobnega. Znova gremo skozi proces v katerem poskušamo v svojih predstavah že živeti to kar se bo zgodilo. Nekatere je tako strah svoje prihodnosti, da jo poskušajo nadzorovati skupaj z vsemi, ki naj bi bili tudi del te prihodnosti. V takšnih primerih se vedno zgodi polomija.

Sv. Ignacij takšen proces postavi pod vprašaj. Zelo dobro je namreč razumel današnji evangelij. V zgodnji cerkvi so bili prepričani, da se bo Jezus hitro vrnil. Ker se ni, so mnogi doživljali krizo vere. Nekateri kristjani so živeli kakor, da je takojšnja Kristusova vrnitev dejstvo. Ni bila, kajti tudi mi ga še vedno čakamo. Matej nam zato nakaže, da je krščansko življenje preudarna modrost, pravilna presoja in branje znamenj časov.

Sv. Ignacij nam svetuje najboljši način priprave na prihodnost: v najboljši možni meri se poslovimo od neozdravljene preteklosti in čim bolj živimo z Bogom tukaj in sedaj v svojih odnosih z ljudmi in stvarmi. Sveti Duh nam pomaga videti tisto, kar je potrebno storiti danes in kakšna priprava je nujna za jutri. Njegov nasvet je preprost in jasen, a ga mnogi ne dojamemo. Zelo hitro se prepustimo bolečinam ali ranam svoje preteklosti ali pa nas začne razjedati strah-skrb za prihodnost.

Anonimni alkoholiki so v svoji molitvi zelo dobro povzeli današnji evangelij: življenje živi po en dan naenkrat, danes lahko računaš na Boga in si trezen-buden. S tem na drug način povedo, kar je odkrila Matejeva skupnost: »Bodite budni, ker ne veste, kdaj pride!«

Hinavci

05.11.2017: 31. Nedelja med letom – zahvalna: Mt 23,1-12

Bližamo se koncu cerkvenega leta in še enega skupnega bogoslužnega potovanja. Morda je dobro, če se ozremo v svoje srce, da nam Bog pokaže, kaj nam je hotel povedati po vsem, kar se je dogajalo med nami v evropski Cerkvi in družbi. Bogu se lahko zahvalimo, da vodi vsakega izmed nas in vse skupaj. On vodi Cerkev in vsakega izmed nas, ki smo del njegovega vstalega telesa. On nam govori in nas vodi po življenju, po lepem in težkem, po prijetnem in neprijetnem, po uspehih in po padcih in težavah. Zadnja leta so za Cerkev vedno bolj trda in s tem tudi bolj milostna. Upravičena in neupravičena preganjanja in pljuvanja po vsej Cerkvi so postala moderna in za nekatere zelo donosen hobi. Današnji evangelij povzema kako se mnogi počutimo, ko poslušamo o različnih zlorabah (ljudi, imetja) znotraj evropske Cerkve, o nezaupanju do žrtev in o tem kako so nekateri škofje poskušali vsa kriminalna dejanja prikriti. Doživljali smo kako so bili ponižani tisti, ki so se poviševali in povišani tisti, ki so se poniževali.

Jezus je množici naročil naj poslušajo kar farizeji učijo, ne ravnajo pa naj po njihovem zgledu. Vedenje farizejev imenuje za hinavsko. Prav ta je eden od javnih razlogov za javno obtoževanje cerkve v zadnjih letih. Nekatere obtožbe so seveda upravičene. Ne pa vse. Prevladujoči mediji nas sistematično prikazujejo kot skupnost, ki jo bolj skrbi za svoje dobro ime, blagostanje in ugled, kakor pa za trpljenje ljudi in žrtev, ki so bile telesno, materialno, čustveno ali spolno zlorabljene s strani nekaterih naših članov. Izpostavljajo nas kot tiste, ki ne živijo tega, kar oznanjajo. Izpostavljajo nas kot hinavce.

Cerkev je glede tega do določene mere zvezana. Nismo kakor ostale skupine, ki najslabše člane lahko preprosto izločijo in gredo naprej. Pravna (pravilarska) in moralistična miselnost, ki v določenih katoliških ustanovah še vedno prevladuje, temelji na duhovnosti od zgoraj in je nenehno v skušnjavi, da bi izločala ali izobčevala “grešnike”. Če hočemo biti zvesti celotnemu Jezusovemu nauku in zgledu celotnega izročila, potem moramo hkrati skrbeti za in zdraviti žrtve in povzročitelje, jih postaviti pred sodišča, jih zdraviti in si prizadevati za popravo škode in za spravo. Verujemo in iz izkušnje dobro vemo, da je edini način ozdravitve mogoč le skozi odpuščanje. Resnično odpuščanje nikdar ne beži od resnice in ne zmanjšuje naše grešnosti. Sooči nas s pravično ljubeznijo in s sočutjem do vseh vpletenih.

Medijem to največkrat ni pogodu, javnost vpije po krvi, mi pa morda večkrat napačno iščemo hitrih rešitev, da bi tragično in neprijetno poglavje lahko čim prej zaprli. Odpuščanje je vedno ljubeče, pravično in sočutno. Če to ni, ni odpuščanje. Edini način je na katerega lahko živimo to, kar oznanajmo. Zahteva čas. Proces odpuščanja poteka počasi.

Mediji so nekatere iz naše katoliške skupnosti izpostavili kot hinavce. Ostajajo pa resnice, ki nam dajejo moč in tolažbo ali vsaj omogočajo soočanje z grehom naših očetov in mater. Npr. Čeprav v cerkvi ne bi smelo biti niti enega primera zlorabe otrok, je bilo med vsemi poklici za zlorabe obsojenih manj kot dva odstotka katoliških duhovnikov. Ne smemo pozabiti, da obtožba še ni dokončna obsodba. Tudi duhovniki in redovniki si preden se jim dokaže krivda zaslužijo domnevo in pravico do nedolžnosti. Značilno pa je, da medijska gonja že vnaprej izreče sodbo in obsodbo. Če bi šlo za muslimane si tega zagotovo ne bi nihče upal. Čeprav je javno zaznavanje lahko drugačno, je večina katoliških duhovnikov zvesta službi evangelija. Učimo se živeti to, kar oznanjamo.

Navkljub prevladujočemu javnemu zavajanju, niso cerkvene institucije tiste, kjer so otroci najbolj izpostavljeni zlorabam. Tragično je, da so to družine. Čez osemdeset odstotkov zlorab otrok se zgodi v družinah. To seveda ne opravičuje niti enega primera otroške zlorabe znotraj Cerkve, kaže pa na dejstvo, da bo družba to težavo lahko rešila le tako, da se posveti družini in domačim dvoriščem. Iskati javnega grešnega kozla le v Cerkvi, kar zelo ustreza nekaterim, dolgoročno ne reši ničesar, ampak težavo le še poglablja.

Še več, navkljub vsem, ki trdijo, da je cerkev samo hinavska, pa v mnogih državah še vedno zagotavlja največ vzgoje in izobraževanja ter skrbi za obče dobro vseh. Takšno pogosto herojsko delo zelo redko zaide v televizijske novice ali na prve strani časopisov na zahodu. Nam pa lahko omogoča, da se lažje soočamo s kriminalnimi dejanji nekaterih in tistih, ki jih skušajo zaščititi pred javno priskavo.

Molimo, da bi ne glede na težo in mučnost teh časov, znova doživeli spreobrnjenje v moči Jezusovega odpuščanja, sočutja in njegove pravičnosti. On nas po vseh teh dogajanjih vabi, da se odrekamo vsakršnemu triumfalizmu in aroganci, ošabnosti in hinvaščini. On nam daje moč, da se vedno znova z vsemi močmi posvečamo temu, kar bi naj najbolj znali: vzajemni velikonočni ljubezni do vseh. To nam Bog podarja po Kristusu in nas vabi, da jo delimo z drugimi.

Le kar si podaril je resnično tvoje

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.

Ali mora biti Cerkev “apolitična”?

22.10.2017: 29. Nedelja med letom: Mt 22,15-21

Znotraj in zunaj cerkve so številni, ki so prepričani, da Kristus cerkvi ni dal naloge naj govori tudi o političnih zadevah. Takšni za utemeljitev svojega prepričanja navajajo danšanji evangeljski odlomek. Če poznamo in razumemo kontekst in pomen znotraj katerega je današnje besedilo nastalo, potem je odlomek svarilo tistim, ki hočejo cerkev zapreti v zakristijo, da premišljuje samo o »duhovnih« stvareh, da pridiga samo večne resnice in da namesto modernih prepeva zgolj zastarele slavospeve.

Vemo, da so nekateri njegovi sodobniki Jezusa smatrali za pripadnika Zelotov. Ti so bili dobro organizirana skupina fanatičnih gorečnežev, ki so se z nasiljem borili proti rimski okupaciji. Rimljanom zato niso hoteli plačevati davkov. Nekateri so bili prepričani, da je morda tudi Jezus zelot. Postavil se je namreč na stran ubogih, revnih, bolnih, žena, otrok in vseh, ki so bili odrinjeni na rob družbe. Religiozne avtoritete svojega časa je nenehno postavljal pod vprašaj in izzival. Zavračal je nasilje, učence učil moliti za svoje sovražnike in spodbujal, da vračajo slabo z dobrim. Jezus nam je pokazal, da sta pravičnost in enakost kakrše si na tem svetu za nas želi Bog, sad občestva, ki se je spreobrnilo v moči ljubezni, ne  pa s prisilo orožja, strahu ali maščevanja. Jezus ni bil zelot.

Jezus ne obide civilne avtoritete, ampak jo v današnjem odlomku celo podpira. Stori pa še nekaj več. Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega. S svojimi besedami je zajel vse cesarje in oblastnike vseh časov in držav tega sveta. Lažno in nevarno je prepričanje, da so lahko naše obveznosti do evangelija ločene od našega odnosa do države in civilne družbe.

Spomnimo se samo nekaterih najtemnejših poglavij preteklega stoletja in takoj bomo videli, kaj se zgodi, če dobri ljudje, ki hodijo v cerkev, svoje nedeljske pobožnosti ne povežejo s ponedeljkovo politiko. Na tak način zlo zlahka prevlada in zavlada.

Naloga krščanskih voditeljev je oznanjati in braniti evangelij. Uporabili naj bi vse potrebne forume, da pokažejo, da Božja osebna ljubezen vključuje vsakogar in vse na tem svetu. Bog namreč vsakogar izmed nas kliče po imenu. Zaradi tega je naše dostojanstvo nedotkaljivo in ga ne more izničevati nobena zakonodaja (kar moderne, tudi slovenska, na veliko počnejo).

Včasih se s svojimi verskimi voditelji ne bomo strinjali. Zdelo se nam bo, da so narobe ali slabo informirani ter predlagajo napačne rešitve. Morda se nam bo celo zdelo, da so prestopili meje. Če je tako, bi jim morali povedati ali pisati in jih povabiti, da upoštevajo še druge vidike ter razširijo lastno presojo. Nikdar pa se ne smemo pustiti zapeljati tistim, ki hočejo cerkev odriniti in izločiti iz pogovorov in sodelovanja pri javnem življenju vseh, pod pretvezo, da naj ne bi oblikovala načina življenja, niti skupnih vrednot in zakonov, niti se vtikala v prioritete (čeprav večkrat škodljive za večino), ki jih določamo za svojo človeško skupnost.

Če cerkev kaže, da jo eno od pravkar omenjenih področij prav nič ne zanima, ne živi iz tega, za kar je živel, umrl in bil obujen Jezus Kristus. Z vsemi mogočimi in primernimi sredstvi naj bi za večje skupno dobro dali cesarju kar je upravičeno cesarjevega. Še večjo zvestobo pa naj bi izkazovali Bogu, ki so mu za svoje delo in opustitve odgovorni tudi vsi cesarji. Morda pa nas bo Bog vprašal zakaj smo “cesarjem” dovolili in jim z opuščanjem volitev še vedno dovoljujemo, da počnejo kar se jim sebično zahoče. Dovoljujemo jim, da se norčujejo iz nas in zaradi tega tudi iz sebe.

Vera se pokaže v načinu življenja

15.10.2017: 28. Nedelja med letom: Mt 22,1-14

Dandanašnji mladi pari prosijo za krst otrok iz zelo različnih razlogov. Za nekatere je krst zgolj slovesna ceremonija ali obredna predigra pri zabavi in slavju ob novorojenem. Mnogi niti ne vedo dobro, čemu naj bi otroka krstili, toda hočejo ga krstiti. Le redki mladi starši želijo s krstom prenesti otroku Kristusovo življenje, ki je hranilo in še hrani njih same.

Pri krstu vedno povem, da so v prvih treh stoletjih zgodovine krščanske cerkve, zakrament krsta obhajali le na velikonočno vigilijo. Glavni razlog za to ni bilo vzhajajoče sonce, ki simbolizira Kristusovo luč, ki je razsvetlila naša življenja. Glavni razlog za to je narava krsta:  krst je, podobno kot porod, opravljen na skrivnem in v ozkem krogu kristjanov. Prvih tristo let krščanske zgodovine je potopitev v vode krsta ob jutranji zori lahko v času kosila ali popoldne pomenila že tudi telesno smrt. Za preganjane kristjane krst ni bil dela prost dan namenjen družabnosti, ampak zavezanost življenju in smrti.

V priliki o kraljevi gostiji Jezus nakaže dneve v katerih bodo kristjani zavrnili povabilo k veri, tisti za katere pa bi najmanj pričakoval, da bi odgovorili na Božje povabilo, pa bodo vstopili v telo cerkve.

Od vsega začetka je krščansko izročilo poročno slavje razumelo kot prispodobo dveh stvarnosti: evharistije in večnega življenja. Čudno pa je to, da se današnja prilika ne ukvarja toliko s slavnostnim poročnim obedom, ampak s tem kdo in zakaj je na to slavje povabljen in kdo in zakaj ostaja zunaj.

Skoraj nepredstavljivo se nam zdi, da so lahko svatje povabilo na kraljevo poroko zavrnili. Revni in ubogi povabljenci so prepoznali dar in darovalca, se oblekli in se slavja udeležili. Prevarant zato ostane brez besed, ko ga zalotijo, da nima pravega oblačila in bi se naj zaradi tega zagovarjal.

S prevarantom je Matej označil tiste iz svoje skupnosti, ki so prejeli krst, a so zaradi preganjanj skupnost zatajili ali izdali. Takšni ljudje se sami izključijo iz svatbene gostije. V Matejevih časih jih je namreč krščanska vera lahko stala tudi življenja.

Kaj pa ima vse to opraviti z nami in našim življenjem? Ne gre za to, kako se oblačimo, ko gremo k maši. Ne gre za večno življenje! Ne gre za strah, da se ne bomo znali prav zagovarjati, če bomo postavljeni pred tožitelje. Gre za vprašanje ali smo dovolj ubogi, da lahko prepoznamo Božji dar povabila k veri. Gre za zadostno velikodušnost, da ta dar tudi zares sprejmemo in nanj tudi zares odgovarjamo.

Naša vera, ki jo izpovedujemo, se pokaže v tem kar govorimo in delamo; pokaže se v našem načinu življenja doma in v službi ter v načinu odnosa, ki ga imamo do bližnjega in do sebe. Drugi upravičeno presojajo pristnost naše vere in tudi opazijo kdaj smo prevaranti.

Podobno kot v zgodnji cerkvi smo tudi mi ob krstu odeti v belo oblačilo, ki je poročno oblačilo. Naš krst ni zgolj ceremonija ali družaben dogodek. Povabljeni smo na praznovanje, na ples življenja v Kristusu, na katerem delamo tisto kar izpovedujemo. Kadar smo prevaranti pa se izpljunemo daleč proč.