Arhiv kategorij: Glavni članek

Odpuščanje je nujno

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen in odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se podobnost Bogu Očetu v nas dopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga. Z odpuščanjem drugi lahko v nas na otipljiv način prepoznavajo Boga Očeta. Odrešen možak sem, ko se odločim za proces odpuščanja, sebi, Bogu in bližnjim.

Sebe sovražim – tebe ljubim?

10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20

Parom, ki prvič pridejo, da bi se poročili v cerkvi, najprej izročim kratek vprašalnik. Zadnji dve vprašanji sta: »Kaj ti je pri tvojem partnerju najbolj všeč? Kaj ti je pri tebi najbolj všeč?«

Običajno dokaj zlahka odgovorijo na prvo vprašanje, čeprav so tudi tu presenečenja in neprijetnosti, če odgovor drugemu ni všeč. Drugo vprašanje pa se zdi zelo težko, še posebej bodočim ženinom. Mnogi zelo težko najdejo od Boga dane dobre lasnosti in sposobnosti, ki so v njihovem značaju ljube in so jim všeč. Nekateri pari se zato zadnjemu vprašanju izognejo, drugi pa se izgovorijo, da je vprašanje preveč newagevsko ali zgolj trendovsko.

Prav to vprašanje zareže v srčiko današnjega drugega berila in evangelija. »Svojega bližnjega ljubi, kakor samega sebe!« Ne moremo v istem dihu izreči obojega: »Sovražim sebe, toda sem dober kristjan!« ali »Sovražim sebe, toda tebe ljubim!« Za svetega Pavla je ljubezen do sebe vogelni kamen našega poslanstva: ljubiti tako, kakor nas je ljubil Jezus. Pavel dobro pozna razliko med ljubeznijo do sebe in sebičnim češčenjem samega sebe. Naša ljubezen do Boga se kaže v zdravem in primernem spoštovanju do samega sebe. Ljubezen do sebe je sprejemanje, da me Bog ljubi in da želim pri tem z njim po svojih najboljših močeh in sposobnostih sodelovati. Če sebe ne ljubimo, ne moremo ljubiti nikogar. Če sami sebe zaničujemo, potem druge uporabljamo, da bi nam zapolnili praznino samozaničevanja. Večina naših odnosov ne zdrži Jezusove zahteve, ki je izrečena v naše dobro.

Tudi katoliška cerkev ima s svojim janzenističnim in moralističnim pristopom do Boga in ljudi v preteklosti pri današnjem stanju del svoje odgovornosti. Ljudi smo učili, da naš lastni ego zmore samozatajevanje in mrtvenje kot dobri krščanski vrlini. Če obeh vrlin ne živimo iz odnosa z Jezusom in iz njegove moči, zlahka postaneta priložnost za sovraštvo do samega sebe (samozaničevanje) ali pa za samonapihovanje in ošabnost. Najbolj zdravi duhovni očetje in matere našega zahodnega izročila so omenjeni dve vrlini vedno živeli kot pot za večjo bližino z Bogom in služenje bližnjim.  Njihovo samozatajevanje ni bilo izraz sebičnega samozaničevanja, ampak hvaležen odgovor na sprejeto ljubezen Boga do sebe in bližnjih. Zaradi nje lahko utišamo svojo sebičnost.

Eden izmed cerkvenih duhovnih očetov je tudi sv. Ignacij Lojolski, ki v svoji knjižici Duhovne vaje zapiše, da nas Bog ljubi kot grešnike in v grehu – v sebičnosti in vase zaverovanosti. Zanj je bil eden največjih Božjih darov prav Božji pogled na našo grešnost: greh priložnost, ki nas ne zaduši, ampak odpre Božjemu Duhu ljubezni. Bog nas čaka v grehu in nas grešne vabi, da smo njegovi sinovi in hčere, otroci njegove luči, med seboj pa bratje in sestre, Očetovi sogovorniki in sodelavci.

Jezus nam danes v evangeliju spregovori o uničujočem in uničevalnem delu naše človeške narave. Pravi, da naj bi se do vseh, ki ne ljubijo svojih bližnjih, vedli s spoštovanjem in jim dajali priložnosti, da iščejo odpuščanje. Če tega na noben način nočejo, potem niso več del vstalega Kristusovega telesa – občestva bratov in sester, ki je Cerkev.

Izziv in značilnost krščanskega življenja je način s katerim živimo dar Božje ljubezni in odpuščanja. Krščansko občestvo naj bi bilo zadnje, ki bližnje izključuje, a hkrati upošteva tudi stvarne meje. Včasih to pomeni, da bližnje kliče k odgovornosti za svoje besede in dejanja. Božja ljubezen in odpuščanje ne pomeni, da je vse dobro in se lahko počne karkoli se komur zljubi. Ljubezen, ki je Kristus, nas kliče v nenehno spreobračanje, preseganje naravne in mesene miselnosti, ki hoče vse obvladovati s svojim razumom. Vabi nas v izročanje, sprejemanje in prepuščanje Kristusu in njegovemu božjemu načinu uresničevanja človeške narave. Dar odpuščanja, spoštovanja moramo najprej sami sprejemati, šele potem bo lahko po našem življenju Bog dosegel bližnje. Če sami doživljemo Božje odpuščanje, ga bomo lahko delili tudi z drugimi. To bo spreminjalo naš način ljubezni in odpuščanja drugim. V Kristusu jih imamo lahko radi in jim odpuščamo na Božji način, kajti naša narava tega ni sposobna. In prav to je tisto, kar nam je lahko pri sebi najbolj všeč in je hkrati tudi največji Božji dar bližnjim.

Mazohisti?

03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«

Živim na božji način

27.08.2017: 21. Nedelja med letom: Mt 16,13-20

Pred leti je med verniki neke podeželjske škofije izbruhnil nemir zaradi duhovnika, ki je katoliške študente v zadnjem letniku na duhovni obnovi za konec tedna postavil pred odločitev: na koncu duhovnega vikenda se morajo odločiti glede svoje krščanske vere.

Nekateri starši so bili šokirani, ker je bil njihovim otrokom postavljen ultimat, ki je vključeval možnost zavrnitve krščanske vere. Duhovnik je svoje ravnanje utemeljil z dejstvom, da se morajo mladi v tem času odločati o mnogih stvareh: glede svojega poklica, kariere, življenjskega sloga, prebivališča, študijev in odnosov. Vero pa se pogosto smatra kot nekaj postranskega in ne dovolj pomembnega, da bi se bilo o njej potrebno karkoli odločati. Javno mnenje vero zapira na prašno polico zasebnosti, ki jo zaradi prisile življenjskih okoliščin morda očistimo prahu šele po mnogih mnogih letih.

Duhovnik je vztrajal, da je to močno premalo. Cerkev mora po mnogih letih katoliške vzgoje v šolah tvegati in zahtevati osebno odločitev glede vere. Nekateri izmed mladih so zavestno izbrali članstvo v Kristusovem vstalem telesu, ki je Cerkev. Številni med njimi so rekli, da so po takšni odločitvi doživeli globoko srečanje z Bogom in osebno izkustvo odnosa s Kristusom. Drugi študentje pa so se odločili, da Cerkvi ne bodo pripadali in da ne morejo osebno verovati. Takšna odločitev seveda ni nepreklicna.

Celoten duhovni vikend je temeljil na vprašanju današnjega evangelija: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?«

Ko Jezusovi učenci premišljujejo ob tem vprašanju se jim porajajo številne možnosti. Peter je tisti, ki pove, da je Jezus razodetje Boga ljudem. To je velika izpoved vere na podlagi katere je nastala Cerkev, občestvo tistih, ki so po krstu postali Kristusovo vstalo telo.

Kar je bilo res takrat, je res tudi danes. Naša vera niso zapovedi, pojmi in odlične resnice, ki se jih je potrebno naučiti. Naša vera je osebno izkustvo občestva vstalega telesa Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. To izkustvo, da smo v Kristusu občestvene osebe (On v nas in mi v njem in zato tudi drug v drugem in drug za drugega) je jedro krščanstva in vesela novica. Daje nam moč, nas hrani in spreminja v kruh za druge. Ko se osebno srečamo s Kristusom in se odločimo, da bo on naše središče, oživljamo cerkev v svoji generaciji, tukaj in danes.

Zagotovo nas Jezus ne kliče v to, da smo del »katoliške množice – mase«. Izziv, ki ga postavlja pred učence je popolnoma drugačen. Kot del njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev – občestvo, smo poslani, da iz tega občestva živimo sredi svojega življenja in dela, v odnosih do svojih domačih in prijateljev in tudi sovražnikov. Z odločitvijo ta dar Svetega Duha sprejmemo in mu dovolimo, da v našem konkretnem življenju obrodi sadove: smo sinovi in hčere Boga, bratje in sestre med seboj. To je najlepši in najboljl izpolnjujoč način življenja, velikonočna ljubezen v moči katere postajamo kruh za druge, seme, ki pade v zemljo in obrodi obilo sadu.

Mi smo edino obličje vstalega Kristusa – krščanstva, ki ga ljudje lahko danes srečajo. Način našega bivanja ali ne bivanja v svobodi, ki nam jo je podaril Kristus, jih lahko pritegne ali odbije. Ob nas lahko odkrijejo, da je mogoče svoje življenje živeti na Božji način, po Kristusovo, kar pomeni v občestvu in kot osebe, katerih srčika je Drugi.

Tudi vsakemu izmed nas je danes podarjeno vprašanje: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?« Naš odgovor nanj lahko razkrije ogromno. Drugim pokaže ali je Kristus za nas zgolj ideja, ki nam je všeč, ali pa je oseba, ki jo strastno ljubimo, ker nas je že rešila smrti in vsega zla.

Hoja po vodi

13.08.2017: 19. Nedelja med letom: Mt 14,22-33

Konzervativna protestantska skupnost neke zaspane vasi v Švici mora najti novega pastorja. Glavni predstavniki skupnosti se odločijo in delovno mesto ponudijo ženski. Jaka, starosta te skupnosti, se s tem ni strinjal in je neuspešno protestiral.

Pod dveh tednih bivanja v novi skupnosti je Tomaž, eden izmed članov skupnosti, novo pastorko Gabi povabil na ribolov na bližnje jezero. Jaka se se ni hotel strinjati, da lahko uporabita njegov čoln. Po daljšem prigovarjanju je le privolil, a le pod pogojem, da ga bo krmaril on sam.

Tako so se končno vsi trije skupaj odpravili na jezero. Ko so se ustavili in hoteli začeti loviti, ugotovijo, da so ves pribor za ribarjenje pozabili na pomolu. Tomaž je Jaku takoj predlagal, da se vrnejo na obalo. Gabi je tedaj mirno rekla, da to ne bo potrebno, urno vstala in iz čolna stopila v vodo ter po jezerski gladini odkorakala do pomola por ribiški pribor.

Jaka nikakor ni hotel pokazati, da ga je njena čudežna hoja po vodi presenetila, zato je pravičniško pripomnil: »Vidiš, sem vam rekel, da nikdar ne bi smeli zaposliti ženske, saj še plavati ne zna.«

Slavno risanko z naslovom Šrek so kritiki zelo hvalili. Nekateri so še posebej izpostavili modro navajanje navedkov iz ostalih priljubljenih risank. Vse te povezave v risanki niso takoj in na prvi pogled očitne. Nekaterim navedkom iz drugih slavnih risank so pomen obrnili popolnoma na glavo. Ne glede na vse to, je bilo risanko veselje gledati, saj ima dobro zgodbo.

Podobno kakor risanka o Šreku, tudi zgodba o Jezusu, ki hodi po vodi, uporablja različne navedke iz stare zaveze. V enajstih vrsticah evangelist Matej navaja več drugih svetopisemskih zgodb in jih razlaga v odnosu do Jezusa. Nekateri med nami, ki sledimo zgolj močni Jezusovi zgodbi, se starozaveznih pomenov niti ne zavedamo in jih ne zaznamo. Prvi poslušalci evangelista Mateja pa so starozavezne pomene jasno slišali in zato tudi boljše razumeli pomen Jezusa in njegovo vlogo v našem življenu. Pa si pobliže poglejmo te povezave.

Ubogi stari Job je našel Boga sredi nevihte na morju. Viharji in valovi so v stari zavezi običajna podoba življenjskih težav, nevarnosti in pasti. Podoba čolna je zgodnje krščanski simbol za Cerkev in vanj je Matej spravil vse Jezusove učence. Podoba Jezusa, ki hodi po vodi, takoj ustvari povezavo z Božjim Duhom, ki je pri stvarjenju, kakor pravi prva knjiga stare zaveze, vel nad vodami in oživljal stvarstvo. Celo Jezusova pomiritev razburkanih voda izhaja iz tega, kar je prerok Jona počel pred njim v trebuhu ribe. Pozorno oko v vsej zgodbi odkrije še veliko simbolike in povezav.

Matejeva pripoved je sama po sebi čudovita. S pomočjo omenjenih podrobnosti povezanih s staro zavezo, lahko veliko lažje prepoznamo glavno evangelistovo teološko sporočilo: Jezus je Božji Sin in Gospodar stvarstva. On ostane zvest svojim učencem, ne glede na nevarnosti valov in strahove, ki jih napadajo. On pride k učencem in jih reši in jih znova ustvari kot cerkev, kot svoje vstalo telo, kot občestvo bratov in sester, sinov in hčera našega Boga Očeta. Kot njegovo vstalo telo, ki je Cerkev, učenci lahko prepoznavajo, da je v Kristusu izpolnitev in dopolnitev stvarstva. Po njem je hrepenel Izrael. Sedaj ga vidi in lahko objame.

Kaj pa to pomeni zate in zame?

Mi smo dediči Matejeve vere. Mi smo tu, ker verujemo, da je Jezus Božji Sin, ki nas je rešil nas samih in posledičnega uničenja in izničenja. Sredi vsake nevihte, ki ogroža čolnič našega življenja, Jezus prihaja k nam in nas vabi k veri, zgrabi nas za roko, ko se utaplajamo, spremlja nas na varno in našim nemirnim življenjskim vodam prinaša svoj božanski in globok večni mir. Ali se vam ne zdi, da imamo res srečo, da se Jezus ni nikdar naučil plavati?

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Postajam po besedi, ki jo sprejmem

23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43

Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.

Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.

Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?

Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.

V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.

Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.

Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.

Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.

Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.

Kaj izročamo potomcem?

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše

Skrivnost kvasa

02.07.2017: 13. Nedelja med letom: Mt 10,37-42

Cerkev je do sedaj vsemu svetu podarila že veliko žlahtnega evangelija, ki raste in obrodi, kakor gorčično zrno ali kakor kvas. Poleg dobrih pa je v vsakem času, zaradi človeške omejenosti in ranljivosti, cerkev storila tudi nekaj “strašnih” stvari. Ena od hujših zahtev, ki jih je postavljala je bila ta, da tisti, ki se poroči z nekatoličanom, tega ne sme storiti v cerkvi in pri oltarju, ampak v kapeli ali zakristiji cerkve. Če se je kdo zaljubil v kristjana druge denominacije je bil na tak način kaznovan. Danes to kar težko razumemo. Starejši mi povedo, da so se mnogi zaradi takšnih pravil oddaljili od cerkve. Zaradi ponižujočega odnosa so s poroko izven cerkve zadnjič prestopili cerkveni prag. Svojih otrok niso dali krstiti. Še po mnogih desetletjih je v nekaterih ta rana zelo živa. Danes so razmere seveda popolnoma drugačne. Iz preteklosti se lahko naučimo kakšno škodo lahko naredimo s formalistično kratkovidnostjo pred katero nas ves čas svari tudi papež Frančišek. Občudovanja vredni so tisti, ki so bili takšnim šikaniranjem podvrženi, pa so kljub temu ostali zvesti člani katoliške skupnosti.

Družine se danes nič več ne sprejo med seboj zaradi pripadnosti krščanski denominaciji. Še vedno pa se lahko sprejo zaradi drugačnih prepričanj. Npr. če se sin, hči ali vnuk pridruži kakšni verski sekti ali čudnemu kultu. Staršem to lahko zlomi srce. Ne morejo razumeti kaj njihov otrok v sekti dobi in kako se bo vse skupaj končalo. Poznam veliko primerov, ko prav zaradi sekte (ali kakšne novodobne šole npr. reikija ipd) razpade tudi zakonska zveza in propade človeška zvestoba.

Tudi cerkev in duhovniki vas lahko vedno znova tudi razočaramo. Zdi se, da imamo nekateri duhovniki rajši dogmo, pravo in pravila, kakor pa da bi dali prednost človeku, ki je pred nami, se ukvarjali s kompleksnostjo njegovega življenja ter mu postopoma in potrpežljivo odprli pot do Kristusa. Lažje je opravljati formalno bogoslužje, kakor pa se ubadati s konkretnimi težavami ljudi za kar se številni duhovniki ne čutimo usposobljeni. Vsak človek, ki pride k nam po pomoč ali nasvet, ima svoje težave in edinstveno zgodbo in je velikokrat težko vedeti, kaj svetovati in kako priskočiti na pomoč. Papež in škofje ne morejo izdati pravil za ravnanje v vsakem primeru in vsaki težavi. Še posebej mladim se danes pravilarska in obredarska cerkev (tam kjer je tako) zdi brez stika s stvarnostjo in brezbrižna do konkretnega človeka in njegovih stisk. Pri stiku z mladimi najvčekrat ni pomembno kaj o svoji bogati veri povemo z besedami, ampak je mladim veliko pomembnejše na kakšen način in kako to povemo, skratka kako svojo vero živimo in kakšen odnos imamo do njih. Številni ljudje ne zapuščajo katoliške cerkve zato, ker jih privlači nauk neke druge skupine, čeprav mnogi izmed odhajajočih gledajo na nas preveč črnobelo. Številni odidejo iz cerkve zato, ker so našli manjšo skupnost, ki jim nudi osebno pozornost in žive osebne odnose, skratka zato ker so deležni živega občestva in skupnosti. Konkretno doživljajo, da se imajo ljudje radi in jim ni vseeno drug za drugega.

Današnji evangelij pove, da so se polomi in težave v družinah in skupnostih odvijali tudi v zgodnji cerkveni skupnosti. Takrat je bilo krščanstvo mala sekta, ki je kradla vernike Judom in priznavala Jezusa za Mesijo. Zaradi nje so nastali razdori v prenekateri družini. Zgodnja cerkev je tako postala nova družina mnogim kristjanom, ki so jih njihovi družinski člani zaradi verske pripadnosti krščanstvu razdedinili. Svoje staro življenje so izgubili in našli novega v Kristusu in skupnosti njegovih bratov in sester.

So trenutki, ko so lahko družinski slog, prepričanja, obnašanja ali vrednote takšne, da eden od članov po vesti ali prepričanju čuti, da ne pripada več svoji družini ali skupnosti. Takrat je razlogom posameznih družinskih članov dobro prisluhniti. Morda smo v svojem skupnem življenju pozabili na nekaj bistvenega, na nekaj kar potrebuje spremembo in je izziv. Pri pogovoru in spoštljivem poslušanju se večkrat pokažetjo tudi zmote, pomote in predsodki. Ko se enkrat slišani, se jih lahko osvobodimo.

Poskrbeti za odprt pogovor, veliko poslušati, sprejemati, spoštovati, mirno in ljubeče in v pravem trenutku govoriti resnico ter ostajati kolikor je mogoče sočuten, je verjetno najboljši krščanski odziv. Ne domišljam si, da je to lahko, toda ko sem videl družine, ki so to zmogle, so doživel moč preroške in ljubeče nagrade o kateri danes Kristus jasno spregovori v evangeliju.

Povabljen, da prekinem skrivanje

25.06.2017: 12. nedelja med letom: Mt 10,26-33

Pred leti smo gledali angleški film Prikrivanja in laži (Secrets and Lies) o disfunkcionalni družini, ki je sebi in drugim lagala, čeprav so se v njej dogajale strašne stvari. Mnogi smo ga šli pogledat zaradi tega, ker je govoril o družinskem življenju in njegovih resnicah. Kot otroka so me učili, da vse kar se izreče in stori doma, ostane doma. Ne govori se okrog in nikjer ne razglaša. Do določene mere je to načelo dobro in koristno. So pa skrivnosti in skrivanja po družinah, zaradi zamolčanja katerih trpi in je ujetih več rodov: spolna zloraba, nasilje, samomor, incest, mamila, alkoholizem, posvojitev, splav. To je le nekaj stvari, ki jih običajno po družinah sebi in drugim zelo prikrivamo.

Jezus nam danes pravi, da bo vse, kar bomo izrekli v temi… razglašano na strehah.« To ne pomeni, da mora kristjan vsakomur pripovedovati o svojih osebnih stvareh, ampak da s tem zarežemo v srčiko vsega tistega, kar ovira in zavira osebno in duhovno rast vsakega izmed nas.

Kolikor bolj prikrivamo, tlačimo in ne zdravimo sramotnih stvari ali dogodkov, toliko njihova moč nad nami raste in se krepi. Ostaja tabu o katerem ne moremo več spregovoriti. Hudi duh si s tem ustvarja veliko polje na katerem nas lahko straši in zmanjšuje našo hvaležnost in spoštovanje do samih sebe, naše veselje in našo ustvarjalnost.

V tem smislu nekateri kristjani napačno trdijo, da je raziskovanje osebne zgodovine in čustvenih težav preveč pomehkuženo in zato ne more vplivati na naš način življenja. Vsi poznamo ljudi, ki so v gonji za svojim čustvenim zdravjem, obsedeni s svojo lastno zgodbo, občutki, odzivi in psihologijo. Poznamo pa tudi druge, ki se niso nikdar soočili s težkimi ranami, ki so jih leta in leta gnale in jim uničile življenje. Evangelij nam kaže, da obstaja srednja pot med zanikanjem težav in popolnim vsrkanjem vanje. Ni treba zanikati nečesa s čimer bi se morali soočiti in si priznati. Prav tako pa se ni potrebno v svojih težavah in neredu utopiti in dovoliti me zaduši.

Najboljša psihološka orodja nam lahko pomagajo odpreti spomine in izkustva, jih sprejeti in se z njimi soočiti. V njih lahko odkrijemo Božje delovanje in navzočnost. Pomagajo nam, da lahko Bogu dovolimo, da prične s svojo navzočnostjo zdraviti nas in prihodnje rodove. Psihologija in terapija so le kratki postanki, da lažje nadaljujemo pot učenja zajemanja iz nenehne Božje navzočnosti v nas in med nami sredi vsega tega, kar nam je dano živeti.

Mnogo prej preden so psihologi začeli s terapijami je Kristus uvedel zakrament spovedi v katerem priznamo svoja najbolj uničujoča obnašanja ter vedno znova sprejmemo, da nas Bog prav vsak hip ljubi, sprejema in spoštuje. Tudi v najbolj sramotnih trenutkih zatajitve in izdaje sebe in bližnjih. Vedno znova smo povabljeni, da gremo naprej zaradi tega, ker nas on ozdravlja in nam odpušča, ker je On zvest in se nas veseli. V resnici se mnogokrat sploh zares ne zavedamo in ne vemo kaj delamo in zakaj določene stvari počnemo. Gnani smo in sami ne vemo točno kaj se dogaja. Ljubezen Svete Troijce je v nas dejavna in postopoma potegne na dan vse tisto, kar Kristus želi osvetliti, nas ozdraviti in osvoboditi.

Jezus nas vabi, da si poiščemo človeka, ki mu zaupamo in ga spoštujemo, on pa nas, ter tako prekinemo tiranijo skrivanja in laži, znotraj sebe in med seboj. Če bomo tvegali v tej smeri, bomo še veliko močneje doživeli, kako je Bog dejavno navzoč, kako ljubeče skrbi za nas in nam daje svobodo in veselje do ustvarjalnega življenja sredi ranljivosti in krhkosti.