Arhiv kategorij: Glavni članek

Povabljen, da prekinem skrivanje

25.06.2017: 12. nedelja med letom: Mt 10,26-33

Pred leti smo gledali angleški film Prikrivanja in laži (Secrets and Lies) o disfunkcionalni družini, ki je sebi in drugim lagala, čeprav so se v njej dogajale strašne stvari. Mnogi smo ga šli pogledat zaradi tega, ker je govoril o družinskem življenju in njegovih resnicah. Kot otroka so me učili, da vse kar se izreče in stori doma, ostane doma. Ne govori se okrog in nikjer ne razglaša. Do določene mere je to načelo dobro in koristno. So pa skrivnosti in skrivanja po družinah, zaradi zamolčanja katerih trpi in je ujetih več rodov: spolna zloraba, nasilje, samomor, incest, mamila, alkoholizem, posvojitev, splav. To je le nekaj stvari, ki jih običajno po družinah sebi in drugim zelo prikrivamo.

Jezus nam danes pravi, da bo vse, kar bomo izrekli v temi… razglašano na strehah.« To ne pomeni, da mora kristjan vsakomur pripovedovati o svojih osebnih stvareh, ampak da s tem zarežemo v srčiko vsega tistega, kar ovira in zavira osebno in duhovno rast vsakega izmed nas.

Kolikor bolj prikrivamo, tlačimo in ne zdravimo sramotnih stvari ali dogodkov, toliko njihova moč nad nami raste in se krepi. Ostaja tabu o katerem ne moremo več spregovoriti. Hudi duh si s tem ustvarja veliko polje na katerem nas lahko straši in zmanjšuje našo hvaležnost in spoštovanje do samih sebe, naše veselje in našo ustvarjalnost.

V tem smislu nekateri kristjani napačno trdijo, da je raziskovanje osebne zgodovine in čustvenih težav preveč pomehkuženo in zato ne more vplivati na naš način življenja. Vsi poznamo ljudi, ki so v gonji za svojim čustvenim zdravjem, obsedeni s svojo lastno zgodbo, občutki, odzivi in psihologijo. Poznamo pa tudi druge, ki se niso nikdar soočili s težkimi ranami, ki so jih leta in leta gnale in jim uničile življenje. Evangelij nam kaže, da obstaja srednja pot med zanikanjem težav in popolnim vsrkanjem vanje. Ni treba zanikati nečesa s čimer bi se morali soočiti in si priznati. Prav tako pa se ni potrebno v svojih težavah in neredu utopiti in dovoliti me zaduši.

Najboljša psihološka orodja nam lahko pomagajo odpreti spomine in izkustva, jih sprejeti in se z njimi soočiti. V njih lahko odkrijemo Božje delovanje in navzočnost. Pomagajo nam, da lahko Bogu dovolimo, da prične s svojo navzočnostjo zdraviti nas in prihodnje rodove. Psihologija in terapija so le kratki postanki, da lažje nadaljujemo pot učenja zajemanja iz nenehne Božje navzočnosti v nas in med nami sredi vsega tega, kar nam je dano živeti.

Mnogo prej preden so psihologi začeli s terapijami je Kristus uvedel zakrament spovedi v katerem priznamo svoja najbolj uničujoča obnašanja ter vedno znova sprejmemo, da nas Bog prav vsak hip ljubi, sprejema in spoštuje. Tudi v najbolj sramotnih trenutkih zatajitve in izdaje sebe in bližnjih. Vedno znova smo povabljeni, da gremo naprej zaradi tega, ker nas on ozdravlja in nam odpušča, ker je On zvest in se nas veseli. V resnici se mnogokrat sploh zares ne zavedamo in ne vemo kaj delamo in zakaj določene stvari počnemo. Gnani smo in sami ne vemo točno kaj se dogaja. Ljubezen Svete Troijce je v nas dejavna in postopoma potegne na dan vse tisto, kar Kristus želi osvetliti, nas ozdraviti in osvoboditi.

Jezus nas vabi, da si poiščemo človeka, ki mu zaupamo in ga spoštujemo, on pa nas, ter tako prekinemo tiranijo skrivanja in laži, znotraj sebe in med seboj. Če bomo tvegali v tej smeri, bomo še veliko močneje doživeli, kako je Bog dejavno navzoč, kako ljubeče skrbi za nas in nam daje svobodo in veselje do ustvarjalnega življenja sredi ranljivosti in krhkosti.

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrjati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komurjih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

Molitev je srečanje, ne nastop

7. velikonočna, 28.5.2017, Jn 17,1-11

Včasih si po telefonu vedno lahko prišel v stik z živim človekom, ko pa danes nekam pokličeš, pa se najprej oglasi avtomatski odzivnik. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi se Bog odločil in inštaliral avtomatski odzivnik. Predstavljajte si, da molite in v odgovor slišite naslednje:

Hvala, da ste poklicali v nebesa. Prosim izberite eno od naslednjih možnosti:

Če imate prošnjo, pritisnite 1.

Če se želite zahvaliti, pritisnite 2.

Če se hočete pritožiti, pritisnite 3.

Za vse ostale osebne zadeve, pritsnite 4.

Za informacije o pokojnih družinskih članih in prijeteljih, pritisnite 5.

Za rezervacijo, pritisnite 6.

Ob prazničnih dneh so nebesa zaprta za Jude, kristjane in muslimane. Prosim, molite znova v ponedeljek zjutraj bo 8.30. Če v času, ko ne delamo, potrebujete nujno pomoč, pokličite svojega lokalnega rabija, duhovnika ali imana.

Medtem ko bi čakali in držali slušalko pa bi poslušali posnetke psalmov kralja Davida, Marijino petje Magnifikata skupaj s cimbali. Vsakih dvajset sekund bi avtomat prekinil in vam ponovil: »Oprostite, nebesa so trenutno zasedena, ker pomagajo drugim grešnikom. Vaša molitev nam je pomembna in bomo nanjo odgovorili po vrstnem redu. Zato ostanite povezani.«

Po petnajstih minutah bi glas rekel: »Naši računalniki kažejo, da ste danes že trikrat molili. Prosimo, odložite slušalko in znova poskusite poklicati jutri.«

Apostolska dela poročajo, da so se v prvi cerkvi nenehno posvečali molitvi. V Janezovem evangeliju Jezus moli zase in za vse, ki bodo hodili za Njim.

Molitev pa je srečanje. Med njo nam ni treba ničesar početi. Bog ne potrebuje našega nastopa. Po zgledu Jezusa in prve cerkve je dovolj, da smo Bogu na razpolago in okušamo njegovo ljubečo navzočnost. Pri tem si lahko pomagamo na kakršen koli način, ki nam pomaga, da se približamo Stvarniku, ki nas ljubi, drži in rešuje. Nekaj kar v molitvi pomaga tebi, morda meni ne bo. Boga srečamo lahko na najrazličnejše načine. Cerkveno izročilo nam to jasno potrjuje: raznolikost svetniške molitve. Najboljše pravilo je: »če ti pomaga, uporabi, če ne, pa ne!«

Eden od sijajnih velikonočnih darov je tudi lahkotnost s katero naj bi molili. Naš Bog nam ne more bolj pokazati kako resnična in močna je do nas njegova ljubezen, kakor po življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Po njem smo postali člani Božje družine. Naša molitev je zato lahko kakor pogovor pri obedu, izmenjava dnevnih izkušenj in obveščanje o prihodnjih dneh. Gre za srečanje, ne za nastop. Večina tistih, ki jim(nam) je molitev težka menimo, da je molitev nastop, ki bo spremenil Boga. Naredimo predstavo in mislimo, da bo Bogu všeč. Podobno kot da bi pritisnili pravi gumb na avtomatskem odzivniku.

Vera je vedno konkretna

Starejši sobrat mi je pripovedoval, da jih je v osnovni šol obiskal alpinist Edmund Hillary iz Nove Zelandije, ki je pred desetletji prvi splezal na Mount Everest. Fantiči so ga z občudovanjem gledali in mu prisluhnili. Tudi učitelji so ga častili kakor junaka. Sobrat se presenečen spominja, kakor alpinist ni govoril o svojem podvigu in pustolovščini. Govoril je o tem kako smo ljudje drug do drugega v dolini, ne o tem kako je bilo na gori. Beseda mu je tekla o pravičnosti, miru in človekovem dostojanstvu. Rekel je, naj po njegovem govoru gredo in se vsak dan trudijo za boljši svet za vse ljudi in vsepovsod. Ko so ga učenci  spraševali, če se je na najvišji gori sveta počutil kaj bližje Bogu, je prikimal. Poudaril pa je, da so bili na poti gor in dol smrtno nevarni trenutki, v katerih je Božjo navzočnost doživljal še veliko močnejše in bolj blizu.

Evangelij o vnebohodu govori o podobni izkušnji. Štirideset dni Jezus kaže svoje rane učencem in jih uči umetnosti nenasilja: ne vračati zla z zlom. In potem, na dan Vnebohoda, tudi on skrivnostno izgine »k tistemu, ki je odpotoval«. Zdaj nam tudi on prepušča zgodovino kot svobodni prostor, v katerem moramo dokazati, kaj smo se od njega naučili. Zdaj smo mi dediči, zdaj smo mi viničarji. Matej nam pove, da so učenci gledali v Gospoda (ga častili) on pa jih je poslal po vsem svetu in jim obljubil, da bo z njimi do konca sveta in časov. S čaščenjem priznamo, da mi nismo Bog. Mi smo njegovi in gledamo Njega in hodimo za Njim, ki je naš Stvarnik, Odrešenik in vzdrževalec. 

Toda Jezus ni rekel naj ga le gledamo-častimo, ampak nas pošilja naj hodimo za njim, ljubimo Boga in mu služimo. Rekel nam je, naj ne častimo Boga le zase, ampak naj postajamo kakor Kristus do soljudi, do Boga in do stvarstva. Maša pomeni »biti poslan«. Naše bogoslužje se veseli tega, kar Bog dela v svetu, v nas in po nas za druge. Maša je priprava na to, kar bi Bog po nas rad še storil za vse in tudi za nas. Iz njegove zmage nad zlom, ki je naša polna prihodnost, smo poslani v našo vsakdanjost, da iz te zmage zajemamo in prepoznavamo to kar Bog dela vsak hip in v vseh okoliščinah. V moči spomina na prihodnost (tega kar bomo v Njem postali in nam pokaže v poveličanem Kristusu) lahko živimo v njegovi navzočnosti svojo sedanjost in z Njim sodelujemo. Bog nam je ta hip bližji kot smo mi sami sebi in skrbi za vse naše potrebe. Nenehno je z nami in mi v njem. Naš popotni tovariš je ob katerem najdemo pravo smer. On hrepeni po naši družbi in si želi, da bi tudi mi po njegovi. To je globina vnebohodnega praznika. Bog ni nekje visoko zunaj, ampak v nas in med nami, ter nam omogoča živeti po Božje svojo krhko in slabotno človeškost.

Z Jezusom na gori vnebohoda praznujemo, da smo njegove stvarjenine, družinski člani, in ne Stvarniki. Naj nas Kristusov klic nažene v svet, ki ga on ljubi in ga, po naši veri vanj, lahko spreminja v prostor razodevanja Božje bližine in življenja v polnosti. Veselimo se njegove navzočnosti, ki je pred nami, v nas, nad nami, za nami, znotraj in zunaj, sedaj in za vedno. Amen.

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Kaj ali koga poslušam in slišim?

4. velikonočna, 7.5.2017, Jn 10,1-10

Moj sobrat je velik ljubitelj klasične glasbe. Njegovo poznavanje le te je izredno široko. Slišati mora le nekaj notnih stavkov in lahko samozavestno izjavi: »Mozartov klavirski koncert v A« ali »Pomladni obred Stravinskega«. Nikdar ne zgreši. Enako hitro lahko prepozna opernega pevca ali pevko po glasu. Takoj ve ali poje Maria Calas, Te Kanawa ali Sutherland. Točno ve kateri od treh tenorjev ima posebno vrhunski C. Zapomni si barvo njihovega glasu. Pa ne le slavnih, tudi manj slavnih. Mnogo let jih je v svojem dolgem življenju že poslušal. Enako je s prepoznavanjem glasu Jezusa Kristusa. Dlje časa se vadimo v poslušanju njega in bolj smo izkušeni lažje in hitreje ga prepoznavamo.

V naši kulturi nešteti glasovi zahtevajo našo pozornost le zase. Najglasnejši glasovi niso vedno tudi najmodrejši ali najbolj dobrohotni. Jezus nas vabi da naravnamo svoje poslušanje na zvok njegovega glasu, tako močno, da ga bomo prepoznali tudi sredi hrupa, dvignili glavo, usmerili pogled in hodili za njim.

Danes je veliko glasov, ki nas hočejo odvrniti od evangelija. Rečeno nam je, da ne bomo mogli biti srečni, če ne bomo bogati in premožni. Neštetokrat nam je rečeno, da ne bomo izpolnjeni, če ne bomo spolno občevali z mnogimi partnerji. Pravijo nam, da ne bomo srečni, dokler ne bomo nikomur več za nič odgovorni.

Na tej nabiti tržnici glasov nam Jezusov glas že dva tisoč let prišepetava isto resnico. Srečo najdemo v vzajemnem podarjanju z brati in sestrami, z ubogimi. Srečni smo, če smo zvesti in ljubeči v vseh svojih odnosih. Srečni smo, če svojo svobodo podvržemo služenju njegovemu kraljestvu miru in pravičnosti.

Težava ni v tem, da Jezus govori prepotiho ali da premalo na glas vpije. Težava je v tem, da v odločilnih življenjskih trenutkih, ko se moramo pomembno odločiti, zatiskamo svoja ušesa. Nočemo poslušati nobenega drugega glasu, kakor le tistega, ki krepi uničujočo odločitev, ki jo hočemo uresnčiti. Jezus nas želi spomniti, da je takšna odločitev lahko trenutek smrti. On pa nas kliče v življenje v izobilju. Njegov klic večkrat ignoriramo in izklopimo ter poslušamo nekaj drugega.

A vsaj dvakrat v živjenju uspemo takoj odgovoriti na njegov ljubeč glas: kot mali otroci in kot starčki. Samo poglejte kako se kričeč in razburjen dojenček pomiri ob materinem glasu še posebej v trenutkih, ko ga doji. Poglejte kako glas bližnjih, ki imajo starejšega radi, le tega pomiri, kadar je raburjen in prestrašen.

V smrtni uri bomo sredi vsemogočih glasov slišali tudi glas Dobrega Pastirja, ki nas bo pomirjal, nas tolažil, nam dajal moč in vlival zaupanje. Že danes lahko molimo, da bomo v tistih trenutkih, storili to, kar v molitvi poskušamo skozi vse svoje življenje: napotiti se naravnost k Njemu. To je življenje in to v izobilju.

Vse bo dobro

3. velikonočna, 30.4.2017, Lk 24,13-35

Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« (Glejte človek) k »Ecce Deus!« (Glejte Bog). Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane.

Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga v Jezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran.

Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane.

Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci…

Vstali Kristus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja).

Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža vero. Posmehujmo se Satanu, saj je bilo vstajenje njegov poraz.

P. Viljem Lovše, DJ