Arhiv kategorij: Dobro je

DUHOVNI PROGRAMI ZA VSE V LETU 2017/18

Spoštovani možje,

Dobrih dvajset let je odkar smo se osvobodili neposrednega zunanjega terorja in enoumja. Dobro je, da se tudi katoliški možakarji še bolj zavzamemo in dejavno gradimo svojo vero, družino, dom (ne le hišo, ampak tudi odnose) in domovino. Močno nas povezuje ne le vera, ampak tudi dostojanstvo, ki nam ga po krstu daje Bog za nas same in za vso družbo. Božjemu Duhu lahko dovolimo, da v nas prebudi ustvarjalnost sinov in bratov, ki znajo biti možje in očetje prihodnjim rodovom. Naš vstali Gospod Jezus Kristus osebno računa na vsakega izmed nas. Pri maši naše delo in ustvarjanje vzame za svoje. Ob spoštljivem poslušanju in podelitvi osebne moške izkušnje rastemo po Božji podobi. Svobodni in ustvarjalni. Živi in pogumni. Odgovorni in ljubeči. Trdni in usmiljeni. Pošteni in podjetni.

Cenjeni možje od vas sem se veliko naučil in se želim še učiti. Hvala vam. S svojimi odmiki za moške bi rad pristavil svoj kamenček k našemu skupnemu zakladu izkušnje, po kateri nas Bog spreminja v osebe sposobne večnega razmerja in neskončne ustvarjalnosti. Božja moč je vsakem moškem srcu. To srce je dobro in prebivališče Boga.

Odslej bom živel in delal v novi skupnosti na Koroškem v Radljah ob Dravi. Še naprej bom vodil duhovne vaje, duhovne vaje s postenjem, Možakarje sv. Jožefa, odmike za moške, romanje po Ignacijevih stopinjah v Španijo in druge programe, le da bodo lokacije drugačne.

Svojih programov ne bom več oglaševal pod imenom Ignacijevega doma (razen nekaterih), ampak vam bom po mailchimpu enkrat letno poslal informacije o celoletni ponudbi, štirikrat letno pa za tri mesece vnaprej.  Na obvestila in na posamezne programe se lahko prijavite preko e-naslova:
p.vili.lovse@gmail.com

Zelo vam bom hvaležen, če me boste podprli pri oglaševanju in povabili na programe tudi svoje prijatelje in znance, ki bi jim po vašem mnenju programi lahko pomagali.

P. Viljem Lovše

Zgibanka z opisom programov :

zgibanka_programi 2017_18

13.3. – četrta obletnica izvolitve papeža Frančiška

13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!

Prisrčno pozdravljam vse Slovence in Slovenke širom Avstralije, doma v Sloveniji in povsod drugod po svetu. Vesel in hvaležen sem, da smo po Kristusovi evharistiji lahko povezani in močno združeni z vsemi. Dragoceno pripravo na veliko noč in veselo Alelujo vsem in vsakemu posebej. Mir in dobro, vse v večjo Božjo slavo.

O moški duhovnosti

20080905_021614_Cast of 12 Angry Men_500Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostvano in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

P. Viljem Lovše

Molitev: Gospod, naj bom usmiljen!

04 (1)Gospod, sveto leto usmiljenja se je začelo. Tisto, v katerem lahko kaj več naredim zate, a tudi zase. Več kot običajno. Ne iz svoje moči, marveč iz tvoje, vendar s svojim sodelovanjem. To zmorem, če si Ti ob meni. Tedaj zmorem vse. Ko Ti mojo slabotno človeško voljo okrepiš v vedno novih prizadevanjih za dobro. Ne le za to, da bi bil manj grešen, marveč predvsem da bi bil bolj tvoj, Te resnično ljubil in deloval iz tvoje ljubezni. Če tega ne delam, sem ujet v svoje človeške meje, slabosti in nepopolnosti. Če pa se Ti ves prepustim, tedaj zmorem delati čudeže. Najprej pri sebi, nato pri drugih. Zato se danes obračam k Tebi s prošnjo, da me resnično spremeniš. To zmoreš le Ti. Vsi zdravniki sveta mi pri tem ne morejo pomagati, ker ni leka za moje slabosti, grešno naravo in padce iz dneva v dan. Pravo zdravilo za vse to in drugo, kar me vsak dan znova pribija k tlom, je le pri Tebi, v tvojem neizmerno ljubečem srcu. Dobil ga bom, če bom našel ključ do vrat tvojega srca. To je, da bom ljubil s tvojo ljubeznijo, čutil s tvojim srcem, se spreobračal v moči tvoje daritve na križu.

Sveto leto usmiljenja je priložnost za to. Leto zame, ne zate. Tvoje je vsako leto, moje pa resnično le tisto, ki je preživeto s teboj. Vsa ostala leta so izgubljena, vržena stran, tlakovana s satanovo skušnjavo biti kot Ti, vladar sveta in samega sebe, nazadnje pa sem poražen na vseh bojiščih. Predvsem na tistih, kjer bi moral zmagovati, a se iz bitke vračam vedno znova sklonjene glave. Tako je, ker sem jih vojskoval sam, s svojo močjo, prepričan, da zmorem vse. Nazadnje sem spoznal, da zelo malo, ker nisem imel pravega orožja s seboj za bitke s silami zla. Zato, Gospod, danes prihajam v tvojo orožarno, da me oborožiš z mečem odločnosti, z oklepom neprebojnosti in s sulico premočrtnosti, s katerimi se podajam v bitko proti zlim silam sveta. Najprej, da jih premagam v samem sebi, nato pa, očiščen greha, s teboj tudi v drugih. Skupaj bomo močna vojska proti vsakršnemu zlu. Nepremagljiva s Teboj. Trdno odločena boriti se do konca  zoper greh, usmiljena pa pri reševanju grešnika. Slednje dejanje prepuščamo Tebi. Mi smo le bojevniki Zate in s Teboj na čelu. Ti si tisti, ki daje pravo zdravilo. To je v kesanju, odpuščanju in trdnem sklepu hoditi le za Teboj in s Teboj. Po stezah edine prave rešitve. Potem nas čaka gotova zmaga s Teboj.

Jožef Pavlič

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Pronicljivo veselje: dobro živim, če se pripravljam na smrt

hadjadjKakšno je veselje, ki si laže in se slepi? Zlagano, brez dvoma. Nič manj kot žalost, ki igra komedijo, depresija, ki se okiti s prisiljenim smehom in cenenimi bleščicami. V resnici je moja knjiga o smrti knjiga o veselju, ki postavlja naslednja vprašanja: »Ali je resnično, pronicljivo veselje možno? Ali obstaja veselje, ki bi bilo skladno z našim bolestnim in umrljivim stanjem? Ali obstaja veselje, ki lahko sprejme in prenese smrt?«

Pronicljivo veselje. Veselje, ki prenese smrt. Hegel je zapisal: »Toda ne tisto življenje, ki se boji smrti in se čisto obvaruje opustošenja, temveč tisto, ki jo prenese in se v njej ohrani, je življenje duha.« Medtem ko se t. i. primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša t. i. civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

Enako velja za t. i. slabo razvite ali nerazvite države. Znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, je veliko globlje od naših tehničnih podvigov. Smrt jim je bolj domačna, zato je njihov obstoj pristnejši. Med njimi in smrtjo je neka intima, sestavljena iz groze in pričakovanja hkrati. Na bogatem zahodu pa je smrt postala tujka. Vse je proti njej in jo odriva stran od telesa in duha. Pozabili smo jo. Ko jo z mislijo iščemo, odkrijemo le izsušeno čustvo, abstraktno možnost, ki je malenkost neprijetnejša od na primer zavarovalnice. Muči nas to, da ne živimo več svoje smrti. Z vrha našega bruto družbenega proizvoda brutalnežev prezirljivo gledamo na uboge nerazviteže in jim velikodušno ponujamo pravično trgovino, da bi čim prej postali taki kot mi, učinkoviti potrošniki in agnostični liberalci. Resnična pravična trgovina bi bila, če bi nas rahlo olajšali našega materialnega obilja in bi nas usmiljeno spomnili na spraševanje o naši človeški usodi. To spraševanje najdemo v njihovih mitih, v naši znanosti pa ne, zato je naša znanost kljub vsej veljavi postala varljivejša od vsakega mita.

Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Tukaj ne gre za majhen paradoks: bežanje pred smrtjo namreč proizvaja »kulturo smrti«, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja in s tem veselja.

Zanikanje smrti predpostavlja zanikanje življenja – veselja. Želja po vedno rožnatem življenju nas vodi v najhujše uničenje. Želimo si idiličnega zakona in idealnega moža. Vendar je zakon vsakdanji boj, idealni mož pa revše, zato se hitro ločimo. Stremimo po svobodnem življenju in veselih uricah. Vendar je življenje polno odgovornosti in pride ura, ko se zmrači, takrat se hitro vržemo skozi okno. Ampak najpogosteje skozi okno vržemo tudi koga drugega. Ker odklanjamo odgovornost, da bi imeli otroke, ker ne želimo gledati, kako trpijo, jih ubijemo, še preden zagledajo luč sveta. Njihovo in naše življenje bi bilo lahko pretežko, saj razumete. Bolje je, da se temu izognemo. In vedno je tako: lahko ste prepričani, da tisti, ki hoče človeku prihraniti težko življenje, vam ne bo prihranil življenja. Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.

Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oz. prehodu iz življenja v smrt.

Lahko se pripravim na izpit, treniram za športno tekmovanje ipd. To so stvari tega sveta, s katerimi imam določene izkušnje. Kako pa naj se pripravim na lastno smrt, o kateri nimam nikakršne osebne izkušnje? Predstavljajte si razočaranje: utrdim se za strašno bitko, potem pa smrt pride kot zaročenka! Resnično se naučiti umiranja pomeni, da se odpremo skrivnosti in pustimo, da skoz in skoz prežame naše bivanje.

Naše življenje ne more biti dobro, če ni dobra tudi naša smrt, kajti srečno življenje, ki bi se končalo s slabo smrtjo, bi se tako zazdelo nesrečno. Ampak kaj je dobra smrt? Iskanje sreče je iskanje dobre smrti.  »Kaj moram storiti, da bi bil srečen?« »Kaj moram storiti, da bom dobro umrl? Kakšno smrt moram želeti in kako naj skladno s tem živim?«

Prostovoljna smrt ni stranski pojav. Vsak človek je prisiljen umreti prostovoljno. Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturi smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje je umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja. Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa: samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo. Vse se zdi enako, a ne bi moglo biti bolj nasprotno. Če nimamo tehtnih razlogov za življenje, smo obsojeni na samomor, če pa imamo razloge za življenje, smo zavezani mučeništvu, da zaradi teh razlogov vztrajamo do krvi, in le pripravljenost na mučeništvo nas zadržuje, da ne zdrsimo po samomorilski klančini.

Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga.

Zaradi misli na smrt objem (moža in žene, prijateljev) ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati. (Povzeto po F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 22-33)

Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom

razvezaniNi treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.

Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Sinoda kaže v smer pastorale ljubezni in usmiljenja, ki je Kristusov odnos do vsakega človeka skozi vse čase. On pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Te besede je podpisal s svojo krvjo. Cerkev lahko živi le iz njegovega odpuščanja in je poslana v Njegovem imenu odpuščati. Dar odpuščanja se sprejema tudi v zakonu in družini. Razvezani in ločponovno poročeni so še vedno družina, čeprav v posebnih potrebah in okoliščinah. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja«, v učenje sezuvanja čevljev z nog pred sveto zemljo drugega (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Glej:http://ignacijevdom.si/programi/sopo/program-duhovnega-spremljanja/). Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje.  Sinoda govori o posebnih ustanovah za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah. Posebno skrb namenja otrokom, ki ne smejo postati »predmet prepira« med razvezanima zakoncema. Vabi v spremljanje in podporo žena samohranilk, ki so po razvezi ostale same. Sinodalni očetje so spregovorili tudi o nujnosti brezplačnih, poenostavljenih in dostopnejših postopkov za ugotavljanje ničnosti zakona. Krajevni škof naj bi poskrbel za izobraževanje dovolj sodelavcev za svetovanje o veljavnosti zakona in jim dal primerna pooblastila.

Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Zdi se mi (morda sem v zmoti), da je v zaključnem besedilu sinode mogoče zaznati nasprotje med dvema držama, ki sta v zgodovini Cerkve nenehno navzoči. Prva, in hvala Bogu manjšinska, je drža, ki pojmuje cerkev kot ozko skupnost popolnih in svetih, nepokvarjeno Kristusovo nevesto, elito iz katere morajo biti odstranjeni vsi grešniki, saj jo je potrebno obvarovati pred pokvarjenim svetom. Takšna drža hitro zapade v farizejstvo, da je človek zaradi pravil in ne obratno. Ni namreč človek zaradi nerazvezljivosti, ampak nerazvezljivost zaradi človeka. Drugo, prevladujoče pojmovanje Cerkve pa je, da je ta Božje ljudstvo, v katero so povabljeni vsi ljudje, vsi grešniki, da vsi skupaj zajemamo iz Božjega odrešenja: odpuščanja in Sinovega Duha. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.

Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Jezus vabi vse, ne samo tistih, ki mislijo, da niso grešniki in da so bolj vredni ali celo »popolni«, ker še niso doživeli sesutja tega, kar so leta gradili. Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha. Ali ni to bolezen velikega inkvizitorja, ki je Kristusa nagnal, rekoč: »Saj si dal nam vso oblast!«?

loč4Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni.

Kdor tega osebno ne doživi, običajno še vedno misli, da je njegov odnos do Jezusa Kristusa bolj njegova zasluga kakor pa čisti zastonjski dar. Zanaša se zgolj na lastne moči in sebi pripisuje vse uspehe ter se obremenjuje z množico nepotrebnih stvari, ki naj bi jih naredil, da bo »dober kristjan«. Podoben je sv. Petru, ki je bil prepričan, da bo Jezusa rešil pred smrtjo. Kaj se je potem zgodilo, vemo! Če sem zagledan v svoje moči in delovanje, nisem sposoben iskati Božje volje, ampak iščem zgolj svojo sebično in ozko voljo. Ko pa doživim popolno dno, spoznam, da je vse čisti dar in da lahko samo zaradi Kristusovega daru odpuščanja še naprej živim svoje življenje dostojanstveno ter iz te izkušnje postajam tudi sam dar odpuščanja za druge. Odpustiti je več kakor obujati mrtve.

Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8). Tudi Cerkev, ki je Kristusovo telo, naj bi bila sprejemajoča. Na zahodu pa se trenutno zdi, da se Cerkev ukvarja predvsem s tem, kako šibke v veri varovati pred pohujšanjem greha (razvezanih in ponovno poročenih). Zdi se, da verjame strahu, da bi prav šibke v veri s svojo usmiljeno, sočutno in dobrohotno držo do slehernega grešnega človeka zavedla v napačno prepričanje in zmoto: da odobrava razvezo.

Bog nas prav po preizkušanih bratih in sestrah (med katerimi so nedvomno tudi vsi razvezani in njihovi otroci) uči Ljubezni, da bi se zmogli odpreti sočutju, brez obsojanja in sodb, in bi v trpljenju drugega prepoznali tudi lastni greh, odkrili, kako Bog deluje po križu ter hudo vseh spreminja v dobro.

Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava).

Prav tisti, ki jim zakon ni uspel (še posebno če so bili zapuščeni), bi morali biti deležni posebnega sprejemanja, razumevanja, služenja in odgovornosti znotraj skupnosti. Oni so Kristusov klic vsej Cerkvi. Oni so priložnost za spreobrnjenje celotnega telesa Cerkve.

Dejstvo je, da tako kot vsi tudi duhovniki in hierarhična Cerkev počasi dozorevamo v drži Jezusovega odpuščanja in sočutja do vsakega človeka in se le počasi spreobračamo. V tem duhu nam je postopoma dano vedno bolj odločno ljubiti grešnika in obsojati greh, ne pa obratno. To je pot malih korakov in potrpežljivega sodelovanja s tem, kar Bog dela za vsakega človeka sredi danih okoliščin. Bog namreč tudi duhovniku pomaga pri njegovem dozorevanju in poslanstvu s tem, da mu na pot pošlje razvezane brate in sestre z vso težo križa in močjo vstajenja, ki to dogajanje spremljata.

Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Mnogi pomagajo in bodo še pomagali, čeprav še nimajo institucionaliziranih skupin ali drugih oblik pomoči. Nobena prošnja za pomoč in razdelitev trpljenja ne pade popolnoma v prazno. Tudi duhovna gibanja so odprta in pomagajo razvezanim. Sam vem, da so zelo odprti Ognjiščarji pa tudi Prenova v Duhu in Neokatehumenska pot vključujeta razvezane kot del svojega cerkvenega občestva. Obstaja več skupin za razvezane, ki jih vodijo nekdanji študentje frančiškanskega družinskega inštituta. Pater Gostečnik že več let pomaga mnogim na tem področju, še posebno ko je najtežje. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.

SKUPINA SRCE – Skupnost razvezanih v Cerkvi

srceV duhu smernic izredne sinode se je pred 13 leti, prav na pobudo razvezanih, rodila skupina za samopomoč razvezanim v Cerkvi z imenom SRCE, ki deluje pri jezuitih v duhovnem središču svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani.

Skupina Srce prispeva v Cerkvi svoj mali delež k razširjanju spoznanja, da vrednote zakonske zvestobe, nerazvezljivosti zakona in svetosti zakona niso v nevarnosti, če naklonjeno in sočutno pomagamo tistim, ki jim ni uspelo. S tem je izročilo Cerkve le potrjeno, blagoslovljeno in obogateno.

V skupini smo storili nekaj dragocenih korakov h krščanski zrelosti vsakega. Neuspeh se učimo sprejemati kot priložnost za rast v Kristusu, in ne kot dokončno nesrečo in katastrofo (nesmisel).

Pri duhovni rasti članom zelo pomaga medsebojna podpora enako trpečih, ki jo živijo predvsem na neformalnih srečanjih (skupnih izletih, kolesarjenjih in pohodih). Njihovo prijateljevanje je vredna in dobra podpora. Moja vloga in vloga sobratov (še posebej se zahvaljujem p. Robinu, p. Davidu, p. Silvu, p. Ivanu, p. Janezu, p. Damjanu in provincialom) je najprej prisotnost, spodbuda, spremljanje in pomoč pri iskanju strokovnjakov za pogovor na srečanjih. Medsebojni pogovor o svojih bolečinah, napakah, krivicah je močna spodbuda in pomoč zanje in zame. Skupina tudi pomaga, da nekateri, ki se kanonično ne morejo več poročiti, lažje zdržijo in živijo »prisilni« celibat. Še lepše je, da pri tem vsi rastemo tudi v ljubezni do Cerkve, ki smo tudi mi sami. Otroci so prvi deležni pozitivnih sadov te rasti v ljubezni. Nekateri tako močno doživljajo ozdravljanje svojih globokih ran, da so poiskali novega partnerja in se poročili, četudi še čakajo na kanonično priznanje ničnosti. Drugi so dobili pogum in prepoznanje ničnosti.

Tudi meni so omogočili, da laže razumevam in sprejemam stisko. Učijo me poslušati s srcem in slišati trpljenje. S tem mi pomagajo, da v Cerkvi doživljam dom za vse in veliko sočutje Vstalega Dobrega Pastirja.

Skupaj se učimo razločevanja ali preudarne ljubezni. Z enim očesom se vedno učimo gledati resničnost, z drugim pa poskušamo gledati čeznjo v cilj, ki se mu vsi bližamo. Nedvomno je resničnost, v kateri živimo, zapletena in bo vedno bolj. V tej resničnosti vsakega izmed nas deluje Gospod. Zato smo lahko prizanesljivi drug z drugim. Ni nam treba zagovarjati raznih lažnih gotovosti, ampak se lahko spoštljivo poslušamo in sprejemamo, s tem pa skupaj premagujemo zlo z dobrim.

Predlog sinode: POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA

V Katoliški cerkvi trenutno le cerkvena sodišča pomagajo razločevati, kaj je Bog resnično združil in česa ni. Tudi če je eden od zakoncev vstopil v zakrament popolnoma zavestno in zrelo, pa drugi ni, njun zakon ni veljaven zakrament, ker ni bilo pravega namena pri enem od njiju. Drugi za to oviro nima nobene odgovornosti. Cerkvena sodišča tako opravljajo službo Gospodovega usmiljenja do vseh, ki niso več vezani na neobstoječ ali propadel zakon. Rešijo jih nesreče za vse življenje.

Sinoda želi pomagati sodiščem in še razširiti služenje Cerkve bratom in sestram v preizkušnji. Zato v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.

loč3Ne glede na greh, ki ga stori, je vsak kristjan, ki si želi začeti novo pot, lahko sprejet v takšen proces zaupanja v Božje usmiljenje, odpuščanje in sočutje do grešnega človeka. Tudi če je kriv za propad zakona in je sklenil že drugega. Vsak greh je namreč odpustljiv, če gre človek skozi proces pokore in spreobrnjenja, sprejemanja Božjega odpuščanja. Možnost sprave po zakramentu sprave, morda v javni in slovesni obliki, bi lahko pomagala mnogim znova odkriti vrednost zakramenta sprave, ki ga danes zanemarjamo, ne poznamo in spregledamo.

Določene zahteve za sprejem spovedi in obhajila so v Cerkvi vedno bile in so potrebne kot spodbuda, da se kristjani zavemo svoje grešnosti in potrebe po obnovitvi resnega in osvobajajočega osebnega odnosa z Bogom. Vsakodnevni grehi so nam odpuščeni pri vsaki evharistiji. Za težje bi se lahko obrnili na duhovnika ali škofa, s čimer bi tudi zakrament spovedi spet dobil vlogo ponovnega vključevanja v Kristusovo telo bratov in sester, ki so se od njega odtrgali. Spokornik bi vstopil v proces spreobrnjenja in sprejemanja odpuščanja za greh preloma zakona ter znova uredil svoje življenje v duhu vstalega Kristusa.

Takšna pastoralna praksa pa bi lahko prispevala pomemben delež tudi k premagovanju strahov, ki jih imajo danes številni mladi pred zakonskimi obveznostmi, mnogi tudi zaradi strogosti in zahtevnosti Cerkve glede ničnosti in večkrat neupravičeno slabega glasu cerkvenih sodišč. Dejstvo je, da je število cerkvenih porok zelo upadlo. Delno tudi iz omenjenih vzrokov. Če bi Cerkev znova pokazala usmiljeno Božje obličje do grešnikov, bi se stanje lahko popravilo. Ljudje se ne bi bali, da nimajo več možnosti začeti znova, če jim prvi poskus zakona propade.

S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.

Pravoslavni imajo enak nauk o nerazvezljivosti monogamnega zakona, ki je zakrament: prostor, v katerem Bog ljubi ljudi, prostor, ki ljudem kaže, kakšna je ljubezen Kristusa do vse Cerkve in vsakega človeka.

Pastoralna praksa pravoslavnih pa je drugačna. Cerkev sprejme uničenje zakona, katerega bistvo je ljubezen. Pred drugo poroko je obred ali proces pokore, pri drugem obredu pa manjkajo določeni blagoslovi, ki se izrečejo le pri prvi poroki. S tem Cerkev prizna, da zakoncema ni uspelo ohraniti zakonske zveze in jima pod določenimi pogoji podeli odpuščanje ter ju sprejme tudi na drugo in celo tretjo poroko. Tako živi držo Jezusovega neskončnega usmiljenja do vsakega grešnega človeka. On je namreč naložil nase vse naše grehe.

Vzhodna Cerkev to svoje ravnanje opravičuje, sklicujoč se na oikonomio, možnost, da v posebnih primerih dobrohotno uporablja Gospodovo usmiljenje. Še posebno takrat, ko je odpovedalo vsako duhovno in družbeno sredstvo za premagovanje težkega položaja. Cerkev ne more pustiti grešnika v njegovem obupu, ampak mora skupaj z njim iskati izhod in pot za nadaljnjo rast po podobi Jezusa Kristusa.

Predlog možne pastoralne smeri:

Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.

Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.

Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.

Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.

loč5Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.

Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.

Dodatni predlogi

  • Uvesti duhovno spremljanje razvezanih s pomočjo tovrstnih usposabljanj za župnike, katehiste ali laike z bogato osebno izkušnjo.
  • Organizirati predavanja s kratkimi pričevanji. Na koncu naj bo možnost, da se vsem sodelujočim postavi vprašanja. Zaključek ob čaju.
  • Organizirati brezplačno pravno pomoč in zastopanje PRO BONO (krščanski odvetniki).
  • Organizirati brezplačno psihoterapevtsko pomoč za otroke razvezanih.
  • Svetovati o možnih oblikah pomoči in zmanjševanju stroškov (npr. delavnice, kako sam izdelati kreme, čistila ipd.).
  • Organizirati enodnevne delavnice za razvezane z vodilno temo in z delom po skupinah (tako, da se sestava skupin spreminja). Povzetke bi zapisali (npr. po metodi šestih klobukov).
  • Cerkev bi lahko imela tudi varne hiše, zapuščena župnišča bi lahko oddajala za neprofitne najemnine ali za plačilo z delom. To bi bila konkretna pomoč razvezanemu, ki je ostal sam z otroki in morda tudi brez stanovanja.
  • Ustanoviti Karitas v okviru zveze razvezanih, ki bi skrbela za izpolnjevanje konkretno izraženih, specifičnih potreb razvezanih; predvsem enostarševskih družin.

Dela je dovolj za vse in za mnogo desetletij. Na dan s pobudami. Ne čakajmo na druge, kakor smo navajeni čakati na državo. Zdi se mi, da nas, ki smo Cerkev, Bog tudi po vprašanju razvezanih in ponovno poročenih vabi, da sprejemamo in živimo iz duha Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Skupaj in vztrajno. Božje ljudstvo grešnikov na poti v Božje kraljestvo, ki ga nepopolno okušamo in doživljamo že tukaj in zdaj. Gospod nas vabi, da ga iščemo, najdemo in se v vseh stvareh odločamo zanj.

Vprašanja za osebni premislek in pogovor po malih skupinah

  1. Kako doživljam svoj odnos do Boga pred ločitvijo in po njej?
  2. Kaj sem pred razvezo, med njo in po njej (ali po ponovni poroki) pri Cerkvi najbolj pogrešal?
  3. Ali sem se vključil v proces sprejemanja odpuščanja (zdravljenja) in kesanja za svoj del krivde?
  4. Kaj menite o predlogih sinode in poti pokore?
  5. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba in kaj bi bili vi pripravljeni storiti, da vsi skupaj kot Cerkev naredimo korak naprej v skrbi za razvezane in ponovno poročene?

Pod okriljem Urada za družino ponujam župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane.

​P. dr. Viljem Lovše DJ

(Ta zapis je povzetek mojega predavanja, ki sem ga imel, ko je nadškofija Ljubljana, Škofijski urad za družino, izvedla prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom RAZVEZANI HODIMO SKUPAJ Z VSTALIM KRISTUSOM. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj.)

 

Literatura:

Povzetki izredne sinode, prevedel dr. Tone Štrukelj.

Papež Frančišek, The Church of Mercy, a vision of the Church, Loyola Press, Chicago 2014.

http://www.jezuitskipogled.si/uploads/2/5/5/2/25520037/pogovor_s_papezem.pdf

Giovanni Cereti, Divorziati risposati, un nuovo inizio é possibile? Cittadella Editrice, Assisi 2009.

Bernard Hearing, Pastorale dei divorziati, una strada senza uscita? EDB, Bologna 2000.

Walter Kasper, Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope, Celjska Mohorjeva družba in Škofija Celje 2014.

Andre-Joseph Leonard, Srečanje ljubezni in resnice, Pot upanja za ločene in/ali znova poročene kristjane, Založba Emanuel, Ljubljana 2013.

Stanislav Slatinek, Izgubljeni prstan, Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče in Slomškova založba, Maribor 2015.

Stanislav Slatinek, Zakon, ki ga ni bilo, Slomškova založba, Maribor 2005.

Kardinal Christoph Schönborn, Duhovnikova sreča. Po stopinjah arškega župnika. Marijina Kongregacija, Ljubljana 2009, str. 92-100. Prevedla Janez Ferkolj in Anton Štrukelj

http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/druzine-v-tezavnih-razmerah/

Vera demonov

demoniPovabim te, da si v tem postnem času prebereš knjigo Vera demonov, ki jo je napisal Fabrice Hadjadj, izdala pa založba Družina. Od 36 do 51 strani se loteva Jezusovih in naših skušnjav s katerimi se začne tudi postni čas. V tem času se lahko soočimo z glavno boleznijo našega časa in kulture: napuh. »C. S. Lewis je zapisal: »Nečistost, jeza, pohlep, pijančevanje niso nič v primerjavi z njim. Zaradi napuha je hudič postal hudič. Napuh vodi v ostale pregrehe. Napuh je mentalno stanje popolnega proti-boga.« F. Hadjadj pravi, da je napuh razlog, da postanemo zavistni.« Pot od angela do demona je torej pot napuha. Notranje gibalo hudobije je napuh. Pretanjen napuh, bi dodal Hadjadj. Še pri Satanu je nekje zadaj. Skrit in zamaskiran. Pretanjen, fin, mimetičen. Koliko bolj bo napuh skrit in zamaskiran pri človeku! Če hoče torej majhen človeški um prodreti v mysterium iniquitatis, mora poznati napuh. Hadjadjovo pisanje je v tem smislu kakor trening usmerjanja pozornosti na bistveno. Ves čas nas opozarja na srčiko demonskega… Priznati, da smo napuhnjeni, je po Lewisu prva stopnička na poti h kraljici kreposti, kot imenujemo ponižnost. Odpovedati se napuhu takoj na začetku svoje pripadnosti Kristusu oziroma tik pred tem, ko nas Kristus umije s krstno vodo, je kakor razglas: Vemo, kje je naša najbolj skrita in pogubna težava. Vemo, kje bo v času po krstu in vse do smrti naš duhovni boj najbridkejši. To bo bitka proti napuhu. S krstno obljubo potemtakem zarišemo strategijo zmage nad hudim duhom. Če gredo tri vprašanja krstnih obljub od hudega duha preko njegovih del do njegovega napuha, gre naša strategija v obratni smeri. Bojujemo se proti napuhu v sebi, dela hudega duha s tem izginjajo in hudobec je premagan. To je strategija, v kateri se s hudičem formalno niti ne ukvarjamo.« (iz uvoda v knjigo). Dobro postno pustolovščino vam želim vrli možje!

Bodi mož!

bodi možLarry Richards, Bodi mož! Slomškova založba, Maribor 2012.
Kakšen? Tak, kakršnega je ustvaril Bog. Ambiciozno. Dosegljivo? Avtor bratsko in spodbudno v desetih poglavjih odpira trideset področij na katerih možje lahko rastemo in drug drugemu pomagamo postajati Božji sogovorniki in sodelavci. Ker ima ogromno primerov in zelo sočen jezik, se knjiga bere kar sama.

Trideset nalog, ki si jih povabljen izpolniti, da bi postajal mož, za kakršnega te je ustvaril Bog (zaključek knjige Bodi mož)

Avtor predlaga trideset konkretnih nalog, ki ti lahko pomagajo postajati mož, za kakršnega te je ustvaril Bog. Ko se lotiš ene od predlaganih nalog jo označi v kvadratku. In ne boj se – bodi pogumen in bodi mož, ki se uči zajemati iz Božje moči sredi vsakdanjega boja, pustolovščine in reševanja lepote!

Seznam

s / označite opravljene naloge

□ 1. Bodi mož, ki živi s svojim ciljem v mislih. Napiši, kaj hočeš, da Bog in drugi rečejo o tebi, ko boš umrl. To naj bodo tvoji novi cilji v življenju. Nato naredi načrt, kaj moraš storiti, da boš dosegel te cilje. Bodi praktičen!

2. Bodi mož, ki pozna Boga. Če Boga še ne poznaš, potem se danes odloči, da boš šel in naredil, karkoli bo potrebno, da ga boš spoznal. Ne čakaj; življenje je kratko, večnost pa je večna!

□ 3. Bodi mož molitve. Zaveži se, da boš vsaj pet minut na dan preživel z Bogom v molitvi za preostanek svojega življenja, začni pa danes.

4. Bodi mož, ki živi kot ljubljeni sin. Bodi miren in dovoli, da te Bog objame kot svojega sina. Govoril je Jezusu, dovoli, da spregovori tebi: “Ti si moj ljubljeni sin.« Ko preživiš nekaj časa v njegovem naročju, mu odgovori in si vzemi pet minut za molitev očenaš, ki jo zmoli iz globine svojega bitja k Očetu, ki je s tabo.

5. Bodi mož, ki bere Sveto pismo. Odloči se, da si boš vzel čas za branje Svetega pisma vsak dan, saj ti bo preko Svetega pisma Bog spregovoril in ti razodel svojo voljo. Živi s pravilom: “Brez Svetega pisma, brez zajtrka; brez Svetega pisma, brez spanja!«

6. Bodi mož, ki več posluša kot govori. To se začne s tvojim odnosom do Boga. Nikoli ne končaj z molitvijo, ne da bi si vzel čas za tišino.

7. Bodi mož spreobrnjenja. Opravi dobro spraševanje vesti, in če si katoličan, opravi dobro spoved. Brez izgovorov!

8. Bodi mož, ki se proti skušnjavam bori z Božjo besedo. Ko odkriješ svoje resnične grehe, poišči vrstice v Svetem pismu in se jih nauči na pamet, da boš lahko premagal skušnjave, ko pridejo.

9. Bodi mož, ki si vsak dan prizadeva, da bi rastel v svoji moškosti. Opravi dobro spraševanje vesti in skleni, da boš šel k spovedi vsaj enkrat mesečno.

10. Bodi mož, ki se vsak dan izroča Svetemu Duhu. Napravi sklep, da boš vsak dan molil molitev izročitve Svetemu Duhu!

11. Bodi mož, ki uporablja darove Svetega Duha. Razmisli o sedmih darovih Svetega Duha in prosi Boga, naj ti jih pomaga uporabiti v življenju. Vsak dan naslednjih sedem dni si izberi po en dar in ponižno prosi Boga za ta dar.

12. Bodi mož, ki neti ogenj Svetega Duha v sebi. Poišči prijatelja, duhovnika ali diakona ter ga prosi za molitev, da bi v polnosti sprejel in odprl svoje srce za darove Božjega Duha.

13. Bodi mož, ki je močan. Prevzemi odgovornost za svoje življenje in za svojo preteklost. Ne krivi drugih. Si, kjer si, zaradi svojih preteklih dejanj in odločitev, zdaj pa se lahko premakneš naprej in z Božjo pomočjo sprejemaš boljše odločitve.

14. Bodi mož, ki je čist v srcu. Sooči se s svojim poželenjem in povabi Kristusa v središče svojega boja. □ □ 15. Bodi mož služenja. Zapiši besede “Jaz sem tretji,« na list papirja in ga daj nekam, kjer ga boš vsak dan videl, nato pa se trudi, da boš to živel.

16. Bodi mož velikodušnosti. Začni dajati miloščino in začni skrbeti za uboge v svoji župniji.

17. Bodi mož, ki ljudem, ki jih ljubi, to pove. Napiši pismo svojim družinskim članom, v katerem jim povej, kako zelo jih imaš rad, nato pa se obveži, da jim boš to povedal vsak dan do konca življenja.

18. Bodi mož, ki ljubi svoje sovražnike. Začni moliti zanje in prosi Boga, naj jih ljubi po tebi.

19. Bodi moder mož. Na življenje glej z Božjimi očmi in ne z očmi sveta. Preberi 2. poglavje Pisma Filipljanom. Prizadevaj si, da boš živel na tak način.

20. Bodi mož, ki je pokoren. Vsak dan vprašaj Boga, kaj on hoče, nato pa mu bodi pokoren in to naredi.

21. Bodi mož, ki hoče ugajati Bogu. Preveč ljudi se osredotoča na to, kaj drugi mislijo o njem; ne bodi eden izmed njih.

□ 22. Bodi mož, ki je duhovni voditelj. Prevzemi duhovno vodstvo svoje družine in vodi z zgledom. Vsak dan moli s svojo družino.

23. Bodi mož, ki potrebuje druge moške. Poišči moške, ki te bodo izzivali pri rasti v Gospodu in ti pomagali, da boš postal boljši mož,

24. Bodi mož, ki vabi Boga v svojo spolnost. Če si poročen, moli s svojo soprogo, posebej pred spolnim odnosom.

□ 23. Bodi mož, ki si prizadeva biti svetnik. Prosi Boga za milost, da bi rastel v svetosti.

26. Bodi mož posvečenja. Katera verska dejanja od tebe pričakuje Bog? Bodi jasen in začni z njimi.

27. Bodi mož, ki moli in ljubi. Svet mora vedeti, da ljubiš Očeta. To boš dosegel z molitvijo in ljubeznijo – živi ju.

28. Bodi mož, ki postaja drugi Kristus. Vzemi si čas za Jezusa in branje evangelijev ter si zapiši moške vrline, ki jih je imel, nato pa ga prosi, da bi postale tudi tvoje.

29. Bodi mož, ki živi Božji načrt za svoje življenje in za svet, nato pa živi ta načrt s strastjo.

□ 30. Bodi mož, ki spreminja svet, tako da spreminja po enega človeka naenkrat. Naredi seznam ljudi, za katere veš, da ne poznajo Jezusa, nato pa moli zanje in jim na koncu spregovori o Jezusu.