Arhiv kategorij: Ignacijanska duhovnost

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Frančišek Ksaverij – Misijonar daljnega vzhoda

66_ksaverFrančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.

Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.

Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.

Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.

Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi. Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.

Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.

V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.

Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.

Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.

Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Zakaj te ljubim, moj Gospod?

Pač ne zato
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah, da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
Frančišek Ksaverij

Iskati in najti Boga v vsem

dsc01074Iskanje in najdevanje Boga sredi resničnosti: kreposti

Vsako razločevanje moramo nenehno soočati z resničnostjo (Dv 333). Ignacij sam je zato prepričeval z dejanji in ne s čustvi. Duhovnosti nekega človeka ni vrednotil po količini molitve, ampak po zmožnosti samozatajevanja. Od stotih ljudi, ki veliko molijo se jih 90 izgublja v utvarah. 

Zato je pomembno “v vsem, ne le v nekaterih stvareh, vso svojo ljubezen in hotenje postaviti v Gospoda in po njem v vse stvari.” [Pismo Magdaleni de Loyola, 24.V.1541 (BAC 13)]. Stavek je skoraj dobesedna formulacija Konstitucij 288. Kreposti zajemajo celoto – vse in so odgovor na dar. Pobožnost je za Ignacija sposobnost, da v vseh stvareh najdeš Boga [(Avtobiografija 99,1); Pismo P. Dionisiju Vazquez, (BAC 17)]. Vse je iskanje Boga, ki je dar, prisotnost in izziv, ne pa projekcija. [Pismo P. Frančišku de Borja, 20.IX.1548 (BAC 45)]:

Takšna odprtost Božjemu Duhu Ignacija nikdar ne odtrga od Cerkve, ampak ga vodi v ponižnost in spoštovanje, ki omogočita, da je slediti Duhu vedno tudi izkustvo cerkvenosti in skupnosti.

Ignacij ne idealizira človeka. Ni supermanov. Vedno upošteva resnične ljudi polne meja in nedoslednosti. Zato vedno pride prav vse kar pomaga, da človek lažje služi Bogu. Kot omejeni smo potrebni pomoči in pripomočkov. Nobenega od teh pa ne moremo absolutizirati in ga spremeniti v cilj. Cilja pa nikoli ne živimo kot dosežek, ampak kot nalogo, ki se uresničuje v konkretnostih vsakega dne in zato potrebuje stalno razločevanje in odločanje.

Ignacijanska duhovnost bi imela naslednje poteze:

  • celostna, za celotnega človeka, ne spiritualizem.

  • časovno situirana, ne neka esencialistična abstrakcija

  • ki omogoča razpoložljivost za poslanstvo

  • ki vedno išče Boga in se odloča

  • v drži poslušanja in odprtosti daru, ne v voluntarističnem projiciranju

  • v ponižnosti in spoštovanju, ki nas uteleša-učlovečuje

  • sprejemajoč svojo omejenost, ki je potrebna pomoči, brez halucinacij o vsemogočnosti

  • prevzame svojo odgovornost za odgovor na delovanje Duha, ki nas vodi in vlada.

Meditacija – premišljevalna molitev

roblekMeditacijo na splošno, vsaj na zahodu, opredelimo kot premišljevanje. Vendar ni vsako razmišljanje že meditacija. Meditacija je poseben način razmišljanja, ki ima svojo metodo in navodila. Je vaja –urjenje premišljevanja, pretehtavanja in preudarjanja, premlevanja misli. Vanjo morajo biti vključene vse človekove telesne, duševne in duhovne sposobnosti, da more doseči svoj cilj: popeljati posameznika v globino, v notranje doživljanje in okušanje stvari, kar človeka notranje edino zadovolji (Dv 2). V tem smislu je meditacija potovanje v središče, pot v notranjost, ponotranjenje – kar naj bi sama beseda meditacija pomenila; izpeljana je namreč iz latinske besede medium (središče) in ire (iti).

Pod meditacijo razumemo vajo, ki nas vodi v vedno nov, avtentičen, pristen, živi odnos do Boga, do človeka samega in do narave. Tako bi na splošno lahko meditacijo opredelili kot človekovo prizadevanje, da bi v sebi vedno bolj razvijal to, kar je v njem najbolj notranje in plemenito: hrepenenje, iskanje in najdenje Božjega obličja povsod in v vsem.

Meditacija zmanjšuje in usklajuje napetost med zunanjim in notranjim svetom, nas vodi s površine v središče, potem pa iz le-tega v uravnovešeno in usklajeno delovanje v svetu. Nikakor ne sme voditi v beg od sveta, temveč v globlje razumevanje in sprejemanje le-tega. Ne gre zato, da bi odstranili nasprotja in živeli v skrajnostih, temveč nas uči, kako naj jih živimo v zdravi napetosti, kako npr. sredi mnogih stvari živeti eno z Bogom, poenoteno in povezano, kar daje smisel tudi vsem drugim stvarem in jih postavlja na pravo mesto ali pa jih izloči, če so ovira.

Človekovo življenje je podobno tržnici, kjer so na izbiro različne reči. To človeka obremenjuje, utruja, ga muči, vznemirja in zato izgublja pogled na Bistvo in Eno, ki je edino potrebno, če hoče živeti resnično izpolnjeno življenje. Spomnimo se npr. na Jezusovo srečanje z Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42).

Meditacija je vaja premišljevanja o smislu vsega življenja. Meditacija nas torej ne oddaljuje od konkretnega, vsakdanjega življenja, temveč ga vodi v njegovo globino, v bistvo, v središče, kjer zajema živo in pristno vodo, ki odžeja (prim. Jn 4). Meditacija nas ne razdvaja, temveč usklajuje, povezuje vse naše telesne, duševne in duhovne sposobnosti in nas v molku usposablja za poslušanje in delovanje Božje besede ter za odgovarjanje na pobude in vodstvo njegovega Duha.

Prava meditacija tako zaposli vsega človeka, vse njegove plasti. Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje resničnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer »žubori voda, tekoča v večno življenje« (Jn 4,14). Takšna molitev začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, izžareva mir in širi okrog sebe prijeten Božji vonj.

Iz knjige: Ivan Platovnjak in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

Ignacijanska duhovnost

Saint- Ignatius of Loyola 3Ignacijanska duhovnost je katoliška duhovnost, ki skozi zgodovino pomaga duhovnikom, redovnikom in laikom. Temelji na duhovnem izkustvu sv. Ignacija Loyolskega, ki je v 16. stoletju izbojeval duhovni boj za življenje v sodelovanju z Božjo ljubeznijo in svojo metodo povzel v knjižici Duhovnih vaj. Je duhovnost za vsakdanje življenje. Izvira iz prepričanja, da je osebni Bog dejavno navzoč v svetu in vsak trenutek našega življenja osebno skrbi za nas. Je pot za globljo molitev, dobre odločitve, ki jih vodi razločevanje, in za dejavno življenje v služenju bližnjim. Bog je tisti, ki osebno računa name in me nenehno vabi, da postajam njegov sogovornik in odgovoren sodelavec pri tem, kar dela zame in za vsakega človeka.

Poleg evharistije in osebne molitve je značilno orodje za ignacijansko duhovnost eksamen, ali ljubeč pogled na Božje delovanje v dnevu in na moje sodelovanje z njim.

Ignacijanska duhovnost je ena najbolj vplivnih in vseobsegajočih duhovnih pogledov našega časa. Je sad bogate zgodovine, v kateri so ji bile dane njene glavne značilnosti:

1. Začelo se je z ranjenim vitezom, ki je v svoji bolniški postelji z odprtimi očmi sanjal o svojem bodočem življenju. To je bil Ignacij Loyolski (1491-1556), Bask, ki je med okrevanjem od strelnih ran postal goreč Kristusov učenec. Skozi več desetletij duhovne poti mu je Bog naklonil veliko vpogledov v duhovno življenje. Po njem je Bog podaril Cerkvi Družbo Jezusovo – jezuite. Postal je izveden pomočnik ljudem na poti poglobitve osebnega odnosa z Bogom. Ignacijanska duhovnost temelji na osebni izkušnji, je praktična in zelo primerna za može in žene, ki želijo živeti s Kristusom sredi vsakdanjih družinskih in poklicnih obveznosti.

2. “Svet je poln Božje slave”

S tem verzom je jezuit Gerard Manley Hopkins opisal osrednjo značilnost ignacijanske duhovnosti: Bog je na delu v vseh stvareh – v odnosih, kulturi, umetnosti, znanosti, delu in vsem ustvarjenem. Vse stvari na tem svetu so nam dane zato, da bi Boga lažje spoznali in z večjo pripravljenostjo odgovarjali na njegovo ljubečo navzočnost. Zelo poudarja razločevanje Božje navzočnosti sredi dejavnosti običajnega življenja. Bog je nenehno dejaven in nas osebno vabi k vedno globljemu sodelovanju.

3. Temelji na Božjem klicu in našem odgovoru nanj

V središču ignacijanske duhovnosti je Bog, ki deluje sedaj. Oblikuje dejavno pozornost na Boga, ki smo mu pripravljeni hitro odgovoriti. On kliče, mi odgovarjamo. Pri tem ritmu duhovnega življenja je še posebej pomembno razločevanje in odločanje. Ignacijeva pravila za razločevanje duhov in pronicljiv pristop k odločanju sta dobro znana po svoji duhovni in psihološki modrosti.

4. “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna”

Ignacij se je spreobrnil, ko je postal sposoben duhovno razumeti in razlagati svoje čustveno življenje. Duhovnost, ki jo je razvil, daje velik poudarek afektivnemu življenju: pri molitvi uporablja predstavo, čustva razločuje in razlaga, goji velike želje in velikodušno sodelovanje z Bogom. Ignacijanska duhovna prenova je bolj osredotočena na srce, kakor pa na razum. Prepričan je, da so naše izbire in odločitve pogosto onkraj zgolj razumskega in pametnega. Smoter ignacijanske duhovnosti je velikodušna in celostna podaritev samega sebe Bogu in njegovemu delovanju.

5. Končno svobodni

Ignacijanska duhovnost poudarja notranjo svobodo. Če hočemo prav izbrati, si moramo prizadevati za notranjo svobodo od površnih navezanosti in vnaprej oblikovanih mnenj. Ignacij svetuje korenito nenavezanost. Svojih želja ne smemo vezati na svoje zdravje ali bolezen, bogastvo ali uboštvo, uspeh ali neuspeh, dolgo ali kratko življenje. Naš edini cilj je svoboda, da se lahko z vsem srcem odločimo slediti Bogu.

6. “Zvečer se zavedaj tega, kar je Bog delal čez dan in kako si sodeloval z Njim“.

Ignacij je močno nagnjen k refleksiji in opazovanju notranjega dogajanja. Značilna ignacijanska molitev je dnevni eksamen. V njem gledam, kako je bil Bog čez dan navzoč in dejaven v mojem življenju in kako sem mu odgovarjal. V srcu Duhovnih vaj so tri izzivalna vprašanja: Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj bom storil za Kristusa?

7. Praktična duhovnost.

Ignacijanska duhovnost je prilagodljiva. Ni program, ampak način gledanja. Je skupek drž in uvidov, ne pravil ali shem. Voditeljem duhovnih vaj Ignacij najprej svetuje, naj vaje prilagodijo potrebam posameznika. V srcu ignacijanske duhovnosti je globoka ljubezen do človeka. Spoštuje njegovo živo izkustvo in slavi široko različnost Božjega delovanja v svetu. Pozorna je na posameznikove potrebe in spoštuje njihove edinstvene okoliščine in skrbi.

8. Ne delaj sam.

Ignacijanska duhovnost je globoko cerkvena in zelo ceni sodelovanje in timsko delo. Na povezavo med Bogom in človekom gleda kot na prijateljsko vez, ki se tako kot človeški odnosi razvija in raste skozi čas. Sodelovanje je bistven del metode duhovnih vaj: vodi jih voditelj, ki tistemu, ki duhovne vaje opravlja, pomaga razlagati duhovno vsebino njegovega izkustva. Tudi poslanstvo in služenje nista nekaj individualističnega, ampak sta sodelovanje s Kristusom in Cerkvijo (brati in sestrami).

9. “Kontemplativni v delovanju”

Ignacijansko vzgojeni ljudje so kontemplativni v delovanju. So reflektivne osebe z bogatim notranjim življenjem, globoko vpleteni v Božje delovanje v svetu. Z Bogom se združujejo tako, da sodelujejo pri njegovem delu odrešenja in ozdravljanja sveta. Glavna duhovna drža je dejavna. Vsak po tej poti lahko išče in najde Boga na svojem delovnem mestu, domu, družini in skupnosti.

10. “Možje in žene za druge.”

Prvi jezuiti so svoje delo opisali kot „pomoč dušam“. Veliki predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe, je v drugi polovici dvajsetega stoletja to držo poimenoval „možje in žene za druge.“ Oba izraza kažeta na globoko zavzetost za družbeno pravičnost in korenito podarjanje sebe drugim. Srčika služenja je radikalna velikodušnost, za katero sv. Ignacij prosi v svoji dobro znani molitvi:

„Gospod Jezus, učlovečena Božja Beseda, nauči me velikodušnosti. Nauči me, da ti služim tako, kakor ti zaslužiš; da dajem, ne da bi štel; da delam, ne da bi iskal počitka; da se borim, ne da bi gledal na rane; da se izčrpam zate, ne da bi iskal drugo plačilo kakor zavest, da sem izpolnil tvojo sveto voljo. Amen.“

.

LECTIO DIVINA-Molitveno branje in premišljevanje Božje besede

12. nedelja med letom – 21. 6. 2015

Jesus-asleep-during-stormZaupanje v Jezusovo navzočnost

1. Uvodna molitev
Jezus, vedno znova nam razodevaš, da smemo vedno in povsod zaupati vate, v tvojo navzočnost med nami. Če si ti z nami in smo tudi mi s teboj, potem nas ne more premagati strah. Pomagaj nam, da bi se okrepilo naše zaupanje vate in da če svoje življenje živimo v poslušnosti tebi in v zavezi s teboj, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.
2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4, 35-41
35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
3. Nekaj misli o evangeljskem odlomku
Dogodek, ki ga opisuje evangeljski odlomek, je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli povabilo, da bodo s svojim Učiteljem. Vsi skupaj se učijo spoznavati Jezusa, ki ji poskuša na različne načine počasi uvesti v svojo skrivnost.
Odlomek je tudi del Jezusove zgodbe. Jezus spi na krmi sredi nevihte na jezeru. Učenci so prestrašeni. Ne vedo, kaj bi naredili. Zbudijo ga.
Razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih doživljamo v življenju. Nikoli ne smemo pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. A vendar, kdaj bo Bog pokazal, da povsem gospoduje zlu? Na žalost pogosto doživljamo, da zmaguje zlo. Velikokrat se zdi, da ima zadnjo besedo.
Bog pokaže vso svojo moč nad zlom v Jezusu, ki umre na križu. Njegova smrt odvzame zlu vso njegovo »nepremagljivo« moč. Smrt nima nad Jezusom nobene moči več. Jezus umre, toda tretji dan vstane od mrtvih.
Ta odlomek govori tudi vsakemu izmed nas. Tudi za nas velja Jezusov ljubeč očitek: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko razumemo tudi tako: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da vas bom prevaral?
Jezus nas zelo dobro pozna. Dobro ve, da nas je strah, ker se bojimo prevare. Potrebno je, da smo zelo dolgo z Jezusom, včasih celo življenje, da mu lahko povsem zaupamo. Resničnost tega nam razodevajo apostoli. Kar tri leta so hodili za Jezusom, ga z veseljem poslušali, gledali njegove čudeže itd. Toda kljub vsemu temu, kar so videli, slišali, otipali, mu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Šele po vstajenju in prejetju Svetega Duha na binkošti so počasi mogli vedno bolj verjeti in zaupati. Pa še potem je vsak počasi rasel v veri. Njihovo zaupanje je rasto v njih skozi njihova priznanja bojazljivosti in nevere.
Zakaj je bilo učence strah? Razlog je tudi v tem, da so pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Če bi se učenci nenehno spominjali, da jim je Jezus ukazal, naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu. Ne bi mislili, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi, da je celo Jezus pozabil nanje.
Vera je tudi zavedanje, da je Jezus vedno z nami in da smo znotraj zaveze, ki jo je sklenil z vsakim izmed nas. To seveda ne pomeni, da nas ne bo več strah v težkih situacijah, ko zmaguje zlo. Toda če se s tem soočamo v družbi Jezusa Kristusa Zmagovalca, je to popolnoma nekaj drugega. Naše življenje je v takrat od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove, prehod skozi smrt v vstajenje. Če zaupamo Jezusu in svoje življenje živimo v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas Jezus nikoli ne prepušča na milost in nemilost velikim valovom življenja
.4. Meditacija – premišljevanje
O vsem, kar sem prebral in kar se me je dotaknilo, sedaj premišljujem. Pustim, da se moje misli dotaknejo tudi mojega srca.
– Ko so apostoli soočeni z Jezusovo močno besedo, se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? Kako se mene dotaknejo njegova beseda in vprašanja apostolov?
– Zakaj je bilo učence strah?
– Zakaj in kdaj pa je mene strah? Kakšna je pot iz mojega strahu?
– Kdaj mene zlo napade, zgrabi in premaga?
– Kdaj in kako pa lahko zlo premagam?
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom                  
Sedaj pustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč Bogu, kakor je on tiho navzoč meni. Morda iz te tišine zaslutim Božji nagovor, ki me vabi v konkretno dejanje, morda v zahvaljevanje, ali pa mi daje pogum za nadaljnje iskanje …

7. Delovanje
Če vstopim v osebni odnos z Bogom, me bo spremenil, naredil bolj ljubečega in spodbudil h konkretnemu delovanju. Prosim za Božjo pomoč, da bi na koncu molitve videl tisto, za kar si želim skupaj z njim truditi v svojem odnosu do …

8. Zaključna molitev
Jezus, hvala ti, da si mi ponovno razodel, da smem vedno in povsod zaupati vate. Če sem s teboj, potem me strah ne more premagati. Hvala ti, da si okrepil moje zaupanje vate. Če svoje življenje živim v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem me zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da me ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je moj pogled na to, kaj se je v meni dogajalo v času, ki sem ga namenil molitvi. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kako sem bil razpoložen, ko sem vstopil v molitev?
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kako sem se počutil ob spoznanjih, ki sem jih imel med molitvijo? Kaj sem spoznal o sebi, kaj o Bogu, kaj o svojem odnosu do drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem še odnesel od te molitve?
Spoznanja, ugotovitve in uvide si zapišem. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te imajo lahko veliko vrednost pri spoznavanju samega sebe, lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve.

Po predlogi p. Viljema Lovšeta (https://jn159.wordpress.com/nedeljski-kruh-besede) pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

HVALNICA LJUBEZNI

66_ksaver

 

 

 

 

 

Zakaj te ljubim, moj Gospod?
Pač ne zato,
ker si nebesa mi obljubil,
in ne zato,
ker me je strah,
da bi pogubil
si v peklu dušo in telo:
ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod,
ko gledam te,
pribitega na križ,
ko vse na tebi je
kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš,
ko žali množica te zapeljana
in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem,
in ko bi ne bilo nebes,
bi ljubil te,
in ko bi ne bilo pekla,
ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem,
darov za to ne pričakujem,
saj ljubim te samo, ker si
ljubezen sama, vir vse milosti.
(sv. Frančišek Ksaver)

Svoboda

drevoČe je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Eksamen

OZAVEŠČANJE DNEVA Z LJUBEČIM JEZUSOVIM POGLEDOM

id

Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil (Mr 10,21).

  1. Ustavim se in se umirim: .
    zavem se sebe in okolja.
    Nato se zavem Božje navzočnosti v sebi in se prepustim ljubečemu Gospodovemu pogledu.
  2. Prosim za luč Svetega duha, da mi pomaga pri pregledu dneva in me uči duhovne poti.
  3. Z ljubečo pozornostjo pregledam dan od ure do ure: odnose, srečevanja, dogodke, delo, želje, misli, čustva… Z Bogom gledava film mojega dneva…
  4. Jezususe zahvaljujem konkretno za: ljudi, zase, stvari…
    Potem ga prosim odpuščanja za konkretne grehe… Žal mi je za …
    Odpovedujem se vsemu, kar me ločuje od Boga…
  5. Končno se vsega izročim v Gospodove roke in prosim samo za eno stvar: to kar je zame pomembno za naprej – za jutrišnji dan.