Arhiv kategorij: Svetopisemski vzori

Sv. Jožef za može

V številnih knjigah, videih in umetniških delih Jožefovo svetost povzdigujejo v takšne višave, da postane vzvišena in nedostopna. Zlahka dobimo vtis, da Jožef ravnodušno kraljuje na svojem marmornatem podstavku visoko nad napetostmi našega vsakdanjega življenja.

Sveto pismo prikaže Jožefa kot krepkega, zelo delavnega moškega, ki je bil dejavno vpleten v vsakdanje življenje svoje družine in takratnega sveta. Če hočemo Jožefa ločiti od tega sveta, da bi ga lahko povzdignili nad svoje preizkušnje in skušnjave, mu delamo veliko škodo. Pa ne le njemu, ampak tudi sebi.

On nas lahko ogromno nauči o služenju, celostnosti in pristni moškosti. Mi pa se od njega lahko učimo le, če sprejmemo, da je tudi on – Jožef, del našega vsakdanjega življenja, ter objamemo kreposti, zaradi katerih je on veliko več kakor neki povprečen Jože. Če bomo storili tako, lahko tudi sami postanemo več kot povprečni Jožeti in doma, v cerkvi, na delovnem mestu in v svetu okrog Tudi mi lahko živimo njemu podobno življenje predvsem v služenju Jezusu. Nihče ni služil Jezusu tako kakor Jožef. Seveda kot moški, kot delavec, borec, pustolovec in soustvarjalec lepote.

Služil je tudi Mariji. Kot njen mož je zvesto delil svoje življenje z Devico Marijo, Božjo Materjo. Marijo pogosto upodabljajo stoječo na luni in s tem pokažejo, da odseva luč svojega Sina. Zmaga Marijinega srca in spreobrnjenje grešnikov sta neločljivo povezana tudi z Jožefom, ki je ves čas ob njej.

Ob sv. Jožefu moški ne postajamo mevže, ampak umirjeni bojevniki za Božje v vsakem izmed nas, možje po Božjem srcu.

Jožef je mož skrivnosti. Bil je tih, neznan in ga Sveto pismo težko in malo omenja. Vendar je bil izmed vseh mož izbran, da bi varoval Sveto družino ter skupaj z Marijo vzgojil Božjega Sina. Sina si ni lastil. Ni bil ošaben zaradi tega, ker mu je bil dan. Tudi naši sinovi in hčere so Božji dar in si jih ne smemo lastiti. Bil je mož, oče, obrtnik, varuh in bojevnik proti zlu.

Bil je krepak in močan, hkrati pa prijazen, ponižen (vesel sebe in drugih, kot Božjih sinov in hčera), nežen in vedno poslušen Bogu.

Z Jezusom sta vsak dan jedla za isto mizo. Naučil ga je tesarskega dela. Skupaj sta brala in se pogovarjala o Svetem pismu. Bil mu je bližji kot katerikoli drug moški. Potoval je z Jezusom, z njim se je smejal, jokal in delal.

Molčeči Jožef je drugi največji svetnik, takoj za Marijo. Našli ga bomo v tišini molitve in on bo naše srce, dušo in duha vodil k Jezusu, moškemu po Božji podobi. Čeprav je v Svetem pismu tiho, zelo veliko govori možem, ki mu hočejo prisluhniti, pa najsi so samski ali poročeni. Jožef nam glasno govori, kaj je treba za to, da si resničen moški.

Kdo ali kaj je resničen moški?

To je mož, za katerega je Bog na prvem mestu in dovoli, da oseben odnos z Bogom določa njegovo vsakdanje življenje v vseh razsežnostih in v vsem. Je moški, ki je v stiku z Bogom (moli), in to skozi ves dan, ne le nekaj sekund pred jedjo in tik pred spanjem ali pa še to ne. Sredi odtekanja ur dneva se nenehno zaveda Božje navzočnosti.

Je mož, ki živi krepost ponižnosti, prijaznosti, poštenosti in spoštovanja v vseh svojih odnosih. Ni priden fantek, s katerim lahko vsi pometajo.

Je moški, ki ceni in brani vsako človeško življenje – od nerojenega do najstarejšega, od psihološko-duhovno do telesno invalidnega, od razvojno zaostalega do umsko nadarjenega.

Jožef je tisti, ki nas uči, kako biti resnični moški.

Njegova delavnica v Nazaretu bo postala naša delavnica. Njegovo služenje Kristusu bo odsevalo v našem očetovstvu (telesnem in duhovnem) danes. Njegovo orodje je zaupano tudi v naše roke. Vsako orodje postane odlična prispodoba za razumevanje Jožefovih kreposti moža, očeta, obrtnika in Bogu poslušnega služabnika, bojevnika proti zlu, bojevnika za Lepoto.

Jožef nas opremi s spretnostmi, ki jih potrebujemo, da bi bili sveti zakonci, dobri očetje, marljivi delavci in zvesti Kristusovi učenci – sledilci.

On je veliko več kot zgolj preprost tesar, ki se razume na orodje. On je varuh družin, vzor za vse moške in strah hudobnih duhov. On je pred Bogom najmočnejši priprošnjik in nam želi pomagati v naših potrebah. Če nam manjka čistosti, nam podarja neomadeževanost. Če nam manjka zaupanja, nam podarja pogum. Če nam manjka spretnosti za dobrega starša, nam pomaga. Vse v imenu svojega ljubljenega sina Jezusa.

On je zrcalna podoba tega, kako Bog deluje v življenju vsakega izmed nas moških: poklicani smo in takoj nato poslani v boj za Božjo pustolovščino s človekom in človeštvom.

Povabljeni ste, da se na svoje življenje ozrete na sveže in nove načine. Dano nam bo videti, kako se lahko z Božjo milostjo spremenimo na bolje in postanemo resnična podoba Jezusa v svetu. Največja potreba tega sveta je prav to, da spozna Jezusa.

Počasi bomo videli, zakaj je Jožef tako obupno potreben, da nam pomaga dojeti našo resnično moškost, ne pa tiste, ki nam jo svet površinsko vsiljuje. Dve možnosti imamo: ali bomo dovolili, da nas svet zavede z osredotočanjem na užitek, položaj, posedovanje in oblast, ali pa bomo objeli Božji načrt za pristno moškost.

Jožef nam bo pomagal pri odločitvi.

Danes bolj kot kdaj prej potrebujemo Jožefa, da z ramo ob rami hodi skupaj z nami: doma, v službi in po vsem širnem svetu. Zelo rad gradi … ne le ostrešja in pohištvo, ampak življenja. On bo prosil Jezusa, da nam da pravo orodje za to, in nas ga bo naučil tudi prav uporabljati.

Zaradi vsega tega je Jožef lahko osebni prijatelj vsakega izmed nas moških. Lahko živimo skupaj z njim kot z zaupanja in posnemanja vrednim starejšim bratom.

PRVI DEL: JOŽEF KOT MOŠKI

V svoji pobožnosti do sv. Jožefa zlahka pozabimo, da je bil resničen moški, tesar iz krvi in mesa, sin svojega časa sredi Nazareta v Judeji. Pred njim so bili številni enaki izzivi in strahovi, kot so danes pred nami. Iz njegovega načina življenja se lahko veliko naučimo: kako je delal in skrbel za svojo družino.

Bil je močan možakar, a blagega in uglajenega duha. Mož dejanj in akcije, hkrati pa poslušen Božji volji. Delaven, hkrati pa je našel čas za svojo družino in Jezusu pomagal rasti v modrosti, umnosti in milosti. V Svetem pismu ni zapisana nobena njegova beseda. Večkrat je omenjeno le njegovo ime. Vendar nam njegova dejanja, ki so opisana v Svetem pismu, govorijo jasneje, kakor bi nam lahko zapisane besede. Danes nam iz svoje delavnice kaže, kako naj uporabljamo duhovno orodje, da bomo vedno bolj podobni njegovemu sinu Jezusu.

1. POTRPEŽLJIVI BOJEVNIK

Cement prav nič ne odpušča. Ko ga enkrat zamešamo in pustimo, da se strdi, ga ni več mogoče spremeniti. Ali sem se že naučil to lekcijo?

Zabetonirati sem moral 70 centimetrov globok temelj za ulično svetilko, ki naj bi bila pritrjena s štirimi vijaki, vgrajenimi v beton. Potem ko sem izkopal luknjo in zamešal cement, sem uporabil predlogo izdelovalca za postavitev vijakov v svež cement. Naslednjega dne sem dvignil svetilko in jo poskušal postaviti. Vijaki so bili trdno ujeti v posušen cement in niso nič več ustrezali luknjam na svetilki. Svetilke nisem mogel pritrditi nanje. Prisiljen sem bil vse skupaj razbiti in začeti znova. Od mene je to zahtevalo veliko potrpežljivosti.

Ali ni prav dobro zavedanje, da Bog ni tako trd kakor posušen in neodpuščajoč cement? Vedno je usmiljen in odpušča. Potrpežljivo nam omogoča, da se pokesamo in znova vzpostavimo stik z Njim, ne glede na naše padce, grehe in vse druge pomanjkljivosti. Nič ni treba kopati in razbijati.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj – omejevanje lastne moči

Potrpežljivost je krepost tihega vztrajanja pri srečevanju s težavami in provokacijami. Samo pomisli, kako je bil Jožef potrpežljiv v mnogih preizkušnjah in težkih časih. Pripravljen je bil vztrajati, ker je zaupal v Boga. Vedel je, da se mu bo Očetova volja počasi, dan za dnem, vedno bolj jasno razodevala.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj. Priznajmo si: nekatere stvari v življenju nas spravijo na takšne obrate, da ponorimo. Naša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. Jokavi in neobvladljivi otroci, prebodena guma sredi parkirišča, razbita marmelada sredi kuhinje, zamašena školjka (kar je še posebno neprijetno, če to povzročiš sam, ko si kje na obisku) ipd. ipd. V takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se imeti pod nadzorom od nas zahteva moč, da zadržimo jezo v sebi in se ji ne prepustimo. Včasih se to zdi skoraj nemogoče.

Ali bi naredili vajo iz potrpežljivosti? Pojdite lovit ribe z mlajšimi otroki. Če ste to že kdaj počeli, potem natanko veste, kaj mislim. Zavozlani laks, vabe in kaveljčki, ki se zatikajo v vaše telo namesto v ribo. Kateri od otrok lahko po nerodnosti izpusti celo ribiško palico v jezero ali reko. Pri ribolovu z otroki se ti kaj lahko zgodi, da na koncu ne ujameš nobene ribe. Zagotovo pa se naučiš lekcije potrpežljivosti in nadzora nad seboj.

Jožef hoče nam možem, še posebno očetom, pomagati

Morda bomo lažje razvijali potrpežljivost, če bomo v srcu v stiku z Jožefom in se v molitvi spominjali, kako je on pokazal veliko potrpežljivost sredi revščine in človeške trdote, preganjanj in vseh drugih težkih situacij, ki jih ni bilo malo. To nam lahko počasi pomaga rasti v potrpežljivosti. Lahko si pomagamo tudi s tem, da se spomnimo drugih ljudi, ki jih poznamo po njihovi potrpežljivosti, še posebno v odnosu do nas samih. Najbolj pa morda lahko pomaga, če rečemo Jezusu: »Jezus, hvala, ker se lahko zanesem na tvojo potrpežljivost v svojem srcu. Ti si zdaj z menoj in s tem človekom, s temi otroki ipd.« Jožef je namreč zajemal iz Božje, torej tudi Jezusove neskončne potrpežljivosti do vsakega človeka.

Jožef želi nam, možem, še posebno očetom, pomagati, da svojim ženam in otrokom kažemo Kristusovo potrpežljivost do sebe in njih. Jožef je pri tem naš najboljši priprošnjik. Čez dan se lahko večkrat (na mobilnem telefonu si lahko tudi vsako uro pripravimo opozorilo) vadimo v sprejemanju Kristusove potrpežljivosti, se z nekaj globokimi vdihi v njej odpočijemo in sprejmemo njegov nadzor in prijaznost.

Vsakdanjih priložnosti za bojevniško vajo v potrpežljivosti nikoli ne zmanjka, najsi bo doma, med vožnjo, v službi ali sredi kupovanja. Vedno je priložnost za vajo sprejemanja Jezusove potrpežljivosti do sebe in drugih. Če vozite otroke v šolo, vrtec, na obvezne dejavnosti in potem spet domov, dobro veste, kaj to pomeni. Večkrat se zgodi, da greste od doma prepozno in otroci zlepa niso pripravljeni za odhod. Treba jih je priganjati, posesti v avto in s polno hitrostjo oddrveti proti šoli ali vrtcu. Če ste osredotočeni na svojo službo in poslanstvo, potem bo morda vaš devetletni otrok potreboval veliko časa, da bo pritegnil vašo pozornost. Kar naenkrat, tik pred šolo, boste šele dojeli, kaj vam je hotel povedati: pozabil je čevlje! V tistem hipu imate le dve možnosti: lahko kot vulkan izbruhate svojo jezo in frustracijo ali pa globoko vdihnete, obrnete avto in tiho rešite težavo. Če se zanašate na Jezusovo potrpežljivost, ki je v vas, in tudi na priprošnjo sv. Jožefa, potem se boste počasi naučili izbrati drugo možnost, sploh če ste že od svojih staršev navajeni na prvo. Svojim otrokom boste lahko pokazali lepoto in povezovalnost potrpežljivosti.

V Jožefovem življenju je bilo nešteto priložnosti za potrpljenje. Če se ta mesec vadite v tem (Gospod, zanesem se na tvojo potrpežljivost do mene in do tega človeka, otroka ipd.), boste močno obogatili odnose: ne bodo več tako hitri in površni, veliko manj bodo stresni, predvsem pa boste dobili občutek, da z Jezusovo močjo in Jožefovo priprošnjo lahko obvladate same sebe in ustvarjate mir in dobro vzdušje tam, kjer ste. Prosite Jožefa, naj bo vaš osebni trener in vam pokaže, kako se učiti potrpežljivosti do sebe in do drugih. V molitvi ga prosite za pomoč. Ne bo vas razočaral.

2. PONIŽNI BOJEVNIK

Resnični navdušenci nikdar ne pozabijo svojega prvega avtomobila, njegovega popravila ali obnove. Še posebno če obnavljate zelo star avto in sestavljate novega iz raznih starih delov. Privijate vijake okrog menjalnikovega ohišja. Močno privijete vsak vijak, da bi le dobro držal in tesnil. Pri zadnjem, ko je vaše navdušenje na vrhuncu in daste vse od sebe, pa se glava vijaka kar naenkrat odlomi. Zlomljen ostanek ostane v ohišju. Z veliko napora, v znoju in počasi, odstranite ostanke odlomljenega vijaka. Hkrati v srcu spoznate, kako dragoceno je upoštevanje lastnih meja in omejenosti.

Ljudje zlahka presežemo svoje resnične meje. Pri tem seveda veliko bolj računamo nase kakor na Boga. On nas nikdar ne stisne v kot tako, da se ne bi oziral na naše meje in omejitve. Vedno nam ponuja svojo moč, da prenašamo vse preizkušnje in se spoprimemo z njimi. Namesto da bi zaupali v lastne moči, se raje ponižajmo pred Jezusom in njegovo milostjo. Njemu priznajmo, povejmo in zaupajmo vse svoje potrebe in vse, kar je dobrega.

Jožefu je bila, skupaj z Marijo, dana neverjetna odgovornost, da vzgoji Božjega Sina, da ta ob njiju odraste. Jožef je to delal s prav takšno ponižnostjo kakor vse drugo. Njegova ponižnost je najbolj vidna v tem, kako je samega sebe izročil Božji volji. Ni dvomil o Bogu. Ni potreboval časa, da bi se z njim boril ali stvari prespal. Preprosto je videl in prepoznal svoje mesto v Božjem načrtu odrešenja in izrekel svoj »da«. V svoji ponižnosti je pokazal veliko moč in krepostnost. Za dosego prave moškosti moramo vsi moški zreti v Jožefovo ponižno moško srce – srce moža, očeta …, Božjega služabnika. Jožef je vedel, da mu je namenjena posebna vloga, ki jo bo odigral v drami odrešenja. Nenehno se je odločal v skladu z Božjim načrtom zase.

Mi lahko delamo (in naj bi delali) enako. Ali smo pripravljeni slediti Jezusu tako, da nenehno iščemo njegovo vodenje? Ali smo pripravljeni sodelovati in delati z Jezusom pri njegovem delu, da se uresniči Božji načrt za naše življenje?

Če smo pripravljeni, potem se lahko obračamo k sv. Jožefu, naj prosi, da se poveča naša ponižnost in zmanjša ošabnost, napuh. Kakor plevel ovira rast sadežev, tako ošabnost ovira rast ponižnosti. Dobro bi bilo, če pregledamo svoje življenje in odkrijemo, na katerih področjih se razrašča ošabnost.

Ta si nadene mnoge oblike: napihnjen ego, zadrževana jeza, sarkazem, iskanje užitka. Napuh je najbolj razširjena in vsem skupna pokvarjenost. Proti njej se je treba vsak dan boriti. Če pustimo, da raste, lahko dobi nevarne ali celo uničujoče razsežnosti. Današnja vsesplošna kriza je zgolj posledica tega strašnega plevela.

Ko so v naše kraje prišli priseljenci od daleč, je njihova stara mama nekega dne pod oknom opazila malo zeleno rastlino, ki je pognala iz zemlje. Začela jo je vsak dan zalivati in zrasla je več kot meter visoko. Nekega dne jo je videla soseda in ji povedala, da je ta rastlina plevel in ga ne sme zalivati. Stari mami je bilo nerodno in naslednji dan je vse skupaj posekala in zažgala v ognju.

Napuh ali ošabnost je zelo podoben plevelu. Bolj ko svoj ego hranimo s samogovori, močnejši postaja naš napuh. In kakšen je končni sad? Ošabnost postaja vse večja in večja. Oslepimo za stvarnost.

Bog je zagotovo poskrbel tudi za dobre načine, kako imeti ego pod nadzorom. Primer: Neki moški je začel svojo obrt poklicnega svetovanja. Prepričan je bil, da ima vse. Imel je doktorat, prostore in svež šop poslovnih vizitk. Na druge je hotel vedno narediti močan vtis, še posebno na svoje potencialne stranke. Nekega dne je šel v lokalno trgovino na drobno. Lastnika je pozdravil z vso impozantnostjo in profesionalnostjo, ki jo je tisti hip premogel. Z vsemi močmi se je trudil, da bi naredil vtis. Pri tem je moral ignorirati vztrajno muho, ki je na vse pretege letala okrog njegove glave. Kar naenkrat mu je zletela v grlo! Spreletelo ga je: ali sta lastnika videla, da mi je muha priletela v usta? Ali naj se pretvarjam, kakor da ni nič? Medtem ko je premišljeval svoje možnosti, je muha obupno iskala izhod iz ust in poskušala pobegniti. Končno jo je izpljunil. Moška, s katerima se je pogovarjal, sta se pri tem očitno zabavala. Še leta kasneje sta ga spominjala na to prigodo. Šola ponižnosti, ki se nadaljuje.

Da bi postali bolj ponižni, kakor Jožef, je potrebna izpraznitev ega, postati moramo bolj Kristusovi in manj sami svoji. O tem procesu, za katerega lahko le prosimo, ne moremo pa ga voditi in nadzorovati, se je najbolj slikovito izrazil Janez Krstnik, ko je dejal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« (Jn3,30).

Jožef je prvi mož, ki je dopustil, da je Bog glavni in voditelj vsega, kar se je dogajalo v njegovem življenju. To je vključevalo tudi zahvaljevanje za vse, ne le za dobre stvari, ampak tudi za preizkušnje in trpljenje. Kako težko je moralo biti kar nenadoma bežati v Egipt, pogansko deželo, ne da bi vedel, kako bo lahko vzdrževal in zaščitil svojo družino. A prav sredi takšnih preizkušenj najdemo ali srečamo Jezusa, ki je vedno pripravljen nositi in lajšati naša bremena. Le pravi bojevnik, Božji sodelavec, je lahko zares ponižen in druge osvobaja za veselje do življenja.

Ponižnost pomaga k zaupanju. Podobno kot štiriletni otrok, ki ne zna plavati in se z vsem zaupanjem vrže v bazen, kjer je oče, saj zaupa, da ga bo ta ujel in držal nad vodo. Ali si ti pripravljen tako zaupati Bogu, ki je tvoj najboljši oče?

Ali rade volje odvrnem pozornost od sebe in jo usmerim k Bogu, ki je vir vsega dobrega zame in za vsakogar?

Ko te kdo pohvali, kaj storiš? Ali rečeš, vsa slava Bogu, ki vse podarja? Takoj obrniti slavo in hvalo, ki smo ju deležni, k Bogu, ki je vir vsega dobrega – to je ponižnost.

Težko je biti ponižen v svetu, ki se ves osredotoča na oseben ponos, napuh in ošabnost. Povsod okrog sebe lahko opazujemo naraščanje napuha in ošabnosti, celo pri razvoju časopisnih naslovov in v vseh medijih. Z leti smo prešli od Življenja ljudem do Življenja nam oziroma sebi. To je zelo zgovorno, mar ne?

Jožef nas bo peljal stran od nenehnega vrtenja okrog »ega«, »zame«, »jaza« in nam pomagal, da se osredotočimo na Jezusa ter naš odnos z drugimi. Pomagal nam bo na vsakogar in na vse gledati kot na dar, ki ga uporabljamo v večjo Božjo slavo in v službi drugim, za dobro vseh. V molitvi prosi Jožefa za očetovsko vodenje in močno priprošnjo, da bi rastel v ponižnosti.

P. Viljem Lovše, DJ

Čestitka ob prazniku sv. Jožefa

Spoštovani in dragoceni možje sv. Jožefa,

iskrene čestitke za praznik sv. Jožefa na tretjo postno nedeljo. Vem, da tudi vi praznujete. Povabim vas, da greste za nekaj trenutkov sami na sprehod z Jožefom in mu poveste kaj o sebi in o tem kako vidite njega. Da se po moško pomenite, kot brat s starejšim bratom.

Jožef in postna nedelja sta namreč globoko povezana z našim vsakdanjim moškim življenjem.

Jožef je moral biti mlad moški, ki je imel neverjetno vero, da se v številnih stiskah ni zlomil in se odločil za svoj ego. Kakor naše, tudi njegovo življenje ni bilo lahko. Mnogo ovir in preizkušenj. Glavne pa so bile preizkušnje odnosa in povezanosti, sprejemanja in spoštovanja, skratka ljubezni. Zdi se mi, da gremo mi po isti poti, le da se sami pri sebi tega ne zavedamo tako močno, kot takrat, ko prisluhnemo izkušnji svojih moških tovarišev.

Vera, ki je vztrajanje v zaupanju in odnosu do Boga ne glede na zunanje viharje in valove, je bila Jožefova moč za vztrajanje v ranljivosti in odprtosti. Odprt je bil za Božje vodenje svojega življenja in hkrati sočuten do sotrpinov. Kako močno je moral moliti, da ni ponorel, ko je zvedel, da je Marija noseča in to brez njega. Poleg tega je verjel temu, kar je v sanjah doživel kot Božje vodstvo. Če pogledate Zaharija, očeta Janeza Krstnika, on tega ni zmogel.

V zunanji nemoči ima Jožef veliko notranjo moč. Vsi se mu posmehujejo on pa zaupa in izbere Marijo z otrokom pod srcem. Vsi ga imajo za norca, on pa sprejme in vzgaja sina, ki ni njegov, podobno kot so vaši otroci v resnici Božji in ne vaši.

V Egiptu je moral začeti znova in od nič, najprej pa tja bežati pred norostjo bogatina obsedenega s strahom zase. Mnogi veste kaj to pomeni in da ni mačji kašelj. Boril se je za družino, a ne z nasiljem. Z vero v Boga in s prebujanjem človeškosti v bližnjih, z nenasiljem, z mirom in krhkostjo, ki drugemu daje svobodo, da se sam odloči ali bo človeški ali pa bo ostal nečloveški.

Njegovo ime pomeni »Bog naj doda potomstvo!« Bog tudi nas uči ranljivosti, da bomo sposobni tudi sami sprejeti vse, kar nam dodaja najprej po najbližjih ljudeh in stvareh in to vsak dan znova. Z zahvaljevanjem in zato z veseljem. Jožef sodeluje pri tem, kar odkriva da Bog dela in kaže. On je sogovornik in sodelavec. V tem je tudi tvoje in moje dostojanstvo.

V Jezusu vidimo Jožefove drže in vero, tako kot se na vaših otrocih bere vas, sploh potem ko že odrastejo. Podjetnik, ki je pomagal drugim, bil moški za druge, in iz te moči skrbel za svojega otroka in ženo. Najbolj srečen si takrat, ko se razdaš, bližnjim in vsem, ki ti jih Bog pošlje.

Skozi trpljenje in preizkušnje se je Jožef učil kdo je in kaj pomeni biti moški po Božji podobi. Zato je naš starejši brat, ki hodi pred nami in nam pomaga v vseh naštetih in vseh drugih okoliščinah. Ne samo takrat, ko iščemo parkirno mesto sredi gneče.

Zaradi Njegovega zgleda vere smo tudi sami lahko bolj trdni v svoji ranljivosti in »nemoči«. Nemoč pomeni, da ne uveljavljamo brezobzirno svojega strahu zase, jeze, žalosti in sebičnosti. V resnici je to prava moč, ker zajema iz tega kar dela Bog v meni in v vas, sedajle in vsak hip.

Postni čas je priložnost, da se tega bolj zavemo in se odločimo, da bomo zajemali iz Božje moči, ki je v vsakem izmed nas, podarjena in zaupana, da zraste in okrepi vse okrog nas.

Tega vam in sebi iskreno želim in to opazujemo drug pri drugem, ko se srečamo in si iskreno povemo svojo izkušnjo.

Veselim se z vami, ker smo povabljeni v tako veliko in neverjetno zgodbo. Glava jo ne dojame, srce pa jo ima rado in zajema iz nje.

Vesel in hvaležen sem za vas, da vztrajate in si upate postajati moški po Božji podobi.

Sveti Jožef naš starejši brat in zavetnik, prosi za vsakega izmed nas!

Hvala vam.

p. Viljem avstralski

https://jn159.wordpress.com/

OBJAVA NA SPLETU

Kako Peter spoznava Jezusa?

fishers-of-men-3-285x300Jezus se je Petru postopoma razodeval. Zato začniva v trenutku, ko ga je prvič poklical.

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim“ (Mr 1,16–18).

 „Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,1–8).

Peter kaj ti je pomenil Jezusov klic?

Kakšno spoznanje Boga in svoje poklicanosti si imel v tistem trenutku?“

Preden prisluhneš njegovemu odgovoru, se poskušaj spomniti, iz česa je Peter startal oziroma kakšno poznavanje Boga je imel.

Vemo, da je bil Peter dober Jud, ki je hodil v sinagogo. Ni bil klerikalec, kakor tisti, ki so živeli v Jeruzalemu ob templju. Bil je preprost deloven človek. Skrbel je za družino in v soboto molil. Ni imel velikih verskih težav. Boga si je predstavljal kot običajen Jud: „Svet, Gospod nad vojskami, močni, neskončno veliki, Stvarnik neba in zemlje, Nedosegljivi, Tisti, ki ga človek ne more videti, ne da bi umrl, človek ga namreč ne more videti, ne opisati, niti z besedo, niti s podobo. Močen, a nedostopen Bog.

Bog ne prebiva onkraj neba, ampak deluje v zgodovini; ljudstvo je rešil iz Egipta. O tem je Peter vedel veliko. Če bi ga vprašali, kako Bog deluje v njegovem času, ko so jim Rimljani vzeli samostojnost, bi se njegov obraz verjetno pomračil. Rekel bi, da Bog molči. V preteklosti je delal velike stvari in govoril po prerokih, sedaj pa judovsko ljudstvo že nekaj stoletij živi v negotovosti in brez poguma. Ljudje se sučejo po vetru in so se prilagodili Rimljanom, pomeščanili so se in mislijo predvsem na posel. Peter doživlja zadrego: ve, da Bog je, toda v zgodovini se nič več ne pokaže. V veri ostaja trden. Ne premišljuje preveč, le včasih ga za trenutek zgrabi kriza (Ps 44,25; 74,2; Žal 5,20). Čeprav je trden, se sprašuje kako, da neverniki in pogani bolje uspevajo. Zdi se, da imajo Božji blagoslov. Ni mu jasno, kako Bog dopušča, da se prelije toliko nedolžne krvi.

 

Ali moja podoba Boga, kaj vpliva na to kako živim?

27_havierMoj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?

Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.

Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.

Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?

Si upam moliti skupaj s Petrom?

Poh S.L„Gospod, podari mi milost, da bom dojel resnico svojega življenja. Daj, da bo moja jasnost glede poklicanosti temeljila na moji življenjski jasnosti. Naj se obe razsežnosti uskladita v meni in rasteta skupaj z menoj.

Podari mi, da bom kot Peter zaslužil tvoje zaupanje, tvoj dar poslanstva in tvoj dar posvečenosti svojega življenja tebi in vsemu svetu.

Peter, Jezusov apostol, naš prijatelj in steber Cerkve, krhek in negotov človek, kakor smo mi, spremljaj me na tej poti.

Kot človek si poznal navdušenje in upor, veselje in grenkobo, jasnost in ponižanje, ošabnost in obup. Nauči me, da spoznam samega sebe.

Izprosi mi, da bom dojel, kako težko je vedeti, kdo sem. Pomagaj nam, da bom sebe spoznal tako, kot sem v resnici spoznan od Boga in od Jezusa.

Ne dovoli, da hodim z napol zaprtimi očmi, kakor v sanjah, ne da bi se zavedal, čigav sem in kam grem, ne da bi dojel zunanjih ter notranjih pogojenosti, ki pritiskajo name.

Pomagaj mi videti, kako je moja svoboda krhka, šibka in ogrožena; kako je cilj površinski, namen nepopoln in kako kratkotrajna je moja odločitev.

Daj, da se naučim ponižno sprejeti in zato spoznati sebe, kot si storil ti, da bom našel ljubezen njega, ki preiskuje naša srca, Jezus Kristus, Gospod, Sin Najvišjega, sveti in večni Bog, ki s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.“

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

1381953_536618859753345_679357431_nTretje vprašanje Petru

Česa pa niti ti niti drugi ne poznajo o tebi?

S tem se dotikamo skrivnosti vsake osebe. Naši odgovori so le poudarki. V Petru so dokaj resne negativne globine. Oglejmo si vsaj dve.

  1. a) Če pogledamo Petra skozi evangelij, odkrijemo, da je negotov. Iz poguma pade v strah in negotovost. V težkih okoliščinah izgubi nadzor nad samim seboj. Na njegovo negotovost pokaže trojna zatajitev (Jn 18,25). Sedaj ko ostane sam, ne ve, kdo je. Ob Jezusu se je vsaj malo zavedal, kdo je (Jn 6, 67–68). Petrovo osebnost temelji na odnosu z Jezusom. Ko Peter ta odnos zanika, se mu sesuje tudi njegova osebnost.
  2. b) Peter se upre Božji skrivnosti. V njem je neka latentna konfliktnost, ki ga razjeda in vznemirja.  Včasih je čudno hudoben in se upira dobremu. Do Božje skrivnosti je tudi sovražen. Dovolj je prebrati (Mr 8,27–33). Jezus ga izredno trdo zavrne: „Stopi za menoj, satan!“ Satan je človekov in Božji sovražnik. Peter se nagonsko upira, da bi se podvrgel Božjemu načrtu, ki se mu zdi popolnoma drugačen, kot si ga je sam predstavljal.

A to še ni vse. Jedro težave pa je v tem, da si Peter ne predstavlja, kako globoko in z vsem srcem ga Jezus ljubi. Šele ko ga njegova nedoslednost in tema zatajitve ponižajo, je sposoben sprejeti pozoren in neskončno sprejemajoč Jezusov pogled (Lk 22,61–62). Razjoka se in se začne v polnosti zavedati svoje resnice: v vsej svoji majhnosti in krhkosti ga Bog neskončno ljubi. Jezus da svoje življenje tudi za njegovo odrešenje. V bolečih okoliščinah Jezusovega trpljenja Peter pride do pristnega spoznanja samega sebe. Jok mu strga masko, za katero se je skrival. Najde svojo resnico človeka in Božjega sina.

Ali sva si kaj podobna s Petrom?

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

Kaj pa praviš ti o samem sebi JEZUSU, o svojih lastnostih, moralnih kvalitetah in značilnostih? Povej ali napiši Jezusu, katere so tvoje močne in šibke točke, napake in grehi? Kaj pa o tebi pravijo drugi?

To je težka vaja, a koristna. Še posebej za to, da sprejmemo, kar pravijo drugi o nas in kar pogosto zavračamo.

Ali si se že spustil v globine svojega jaza? Ali te je bilo strah? Ali si se že zavedel, da za svojim strahom lahko najdeš svojo resnico: da te Bog ljubi in da osebno skrbi zate po Cerkvi in ljudeh?

Ali si že zaznal, da Bog ljubi tebe osebno? Ta zaznava je temeljnega pomena. Kaj prosiš Jezusa? Tvoje celotno življenje kot odgovor na Božje povabilo dozoreva iz tega izkustva. Ne dozorevaš v poklicu na podlagi površnega znanja, ampak na podlagi globokega zavedanja samega sebe in lastne pristnosti v Božji roki. Pogost vzrok za krizo vere je nepoznavanje samega sebe. Zato moramo za ta dar prositi. Ta dar nam je bil dan, še preden smo ga sploh iskali. Kajti Bog nam je prišel naproti s svojo ljubeznijo in nam samim pokazal, kdo smo. V tem je on prvi: on nas prvi ljubi. To je edina možnost, po kateri pridemo do poznavanja samega sebe.

Jezus nam dovoli in nam pomaga, da se spustimo v dno svoje duše, da bi jo razsvetlil v njenih najtemnejših, najbolj zmedenih in zapletenih vidikih. Zato da bi nam tam podaril mir in pomiril nevihto našega srca.

Kaj pa Petrov odnos do Boga?

Saint-PeterKako pa moliš?  Peter odgovarja, da takrat, ko je blizu z Jezusom, čuti privlačnost do molitve in rad moli. Hitro pa se utrudi, postane zaspan, hoče spremeniti držo, se premika in je težko pri miru. Nikakor nisem mogel v molitvi posnemati Jezusa, zato sem ga prosil, naj nas nauči moliti, dodaja Peter.

Ali sem imel v odnosu z Jezusom tudi težke trenutke? Seveda. Včasih sem celo mislil, da mi ne bo uspelo hoditi za Učiteljem, ki nikdar ničesar ne zaključuje. Vedno sem šel tja, kamor je on hotel in mi ni pojasnil, kakšen je cilj. Ker sem ga imel rad, nisem imel poguma, da bi ga zapustil. Spomnim se tudi zelo trdih trenutkov: še posebej takrat, ko me je pred vsemi ozmerjal. Sem se hotel upreti. Zdelo se mi je, da me ne razume. Hotel sem jokati, pobegniti in izkričati svojo sramoto. Vendar sem vztrajal, ker sem v tem človeku zaznaval nekaj izrednega. Nekega dne so ga v Kafarnaumu vsi zapuščali. Šlo je za krivico, za izdajo. Svoje prijatelje sem spodbujal, naj ne odidejo in ne zanikajo našega zaupanja v Gospoda. Nisem razumel kaj dosti več kakor drugi, tudi zato, ker nisem izobražen in nisem sposoben dolgo slediti eni misli. Po drugi strani sem bil gotov, da je treba vztrajati. Za to sem Bogu hvaležen. V resnici sem zelo počasi dojemal Učiteljevo skrivnost in smisel naše hoje z njim.

Peter nam je predstavil sebe kot človeka s težavami, skrbmi in temeljnimi držami.

Katere so moje temeljne drže: ne-zvest, ne-zanesljiv, ne-prijazen, ne-miren …?

Kateri so moji glavni strahovi?

Drugo vprašanje Petru

Peter, kaj pa o tebi pravijo drugi? Na vrsti so njegovi prijatelji, tovariši, stranke in sodelavci.

Nekateri potrjujejo to, kar že vemo: Peter je impulziven, velikodušen in pošten. Vedno rade volje pomaga človeku v potrebi.

Nekateri ga strožje presojajo: Je človek, ki govori nepotrebne in nekoristne reči, razmetava in godrnja. Obljubi, da bo vse naredil sam, potem pa ne drži besede. Poleg tega je preveč vsiljiv in misli, da je nepogrešljiv. Manjka mu obzirnosti in se ne zaveda, da ni samo on. Ne pusti prostora nikomur in ne spodbuja dobrih lastnosti svojih prijateljev.

Vseh teh vidikov svojega značaja Peter ne bi zlahka priznal. Vsak, ki ga pozna, pa jih jasno vidi. Vsi negativni vidiki zanj niso nič več kot zgolj negativne posledice njegove pozitivnosti. Impulziven je, na koncu večkrat vsiljiv. Velikodušnež rade volje obljubi, ne da bi vedel, če bo obljubo lahko izpolnil. Zato pravijo, da veliko govori, pa malo naredi. Ali pa si naloži bremena drugih ter ne opazi, da jim s tem onemogoča, da bi sami ukrepali in se izrazili.

Petrova osebnost je kompleksna in težavna. Bil je že zrel človek, ki je potreboval dolgo očiščevanje, da je postal prosojen, preprost in celosten.

Spoznati samega sebe je zahtevno in težko

sv2Takoj opazimo, da Peter izstopa izmed učencev kot zelo močna osebnost. Najprej je eden izmed mnogih, ki veslajo sredi noči, prestrašeni in utrujeni, toda takoj zatem postane njegov lik jasno opredeljiv.

Poskušajva ga spraševati o tem, koliko pozna samega sebe, kaj ve o tem, kar drugi vedo, pa se sam tega ne zaveda; pa tudi to, kar je resnično njegova osebnost, ter pozna sam in drugi.

(S)poznati samega sebe je težko. V nas so kreposti, napake, obnašanja in načini odzivanja, ki jih poznamo in izražamo. So pa v nas tudi stvari, ki jih ne poznamo, pa jih dokaj stvarno vidijo drugi. So pa tudi stvari, ki jih ne dojamemo ne mi ne drugi. Ostajajo kot skrivnost naše osebnosti, ki nam jo bo morda dano dojeti in sprejeti šele ob smrtni uri. Ta skrivnost je živi del nas in nas določa.

Ker se malo poznamo, je pomembno, da Jezusu pustimo, da nam pomaga odkriti, kdo smo. On je edini, ki nas v resnici in v celoti pozna. Če mu hočemo dovoliti, da nam pomaga pri sprejemanju in spoznavanju sebe, se moramo najprej odreči ošabni domišljavosti, da sebe tako dobro poznamo kot svoj bančni račun. V resnici pa smo kot ledena gora. Strah nas je, da bi se spustili v svoje globine.

Prvo vprašanje Petru

  1. Kaj pa praviš ti o samem sebi? Sem primaren in impulziven, a velikodušen. Zlahka se vržem, ne da bi kaj preveč premišljeval. Sem tudi voditelj, sposoben voditi druge, ker znam predvideti in uveljaviti svoje. Včasih sem sam sebi všečen, ker znam tako usmeriti pozornost in povedati stvari tudi v imenu drugih.

 Kaj pa praviš o svojih moralnih kvalitetah in značilnostih?

Mislim, da sem v redu. Vesel sem, kadar imam priložnost storiti kaj dobrega. V srcu nosim zelo velike ideale. Nisem zadovoljen z malim. Čeprav sem praktičen človek, sanjam o težkih podvigih, ki bi vsem koristili.

Peter je poudaril nekatere svoje pozitivne lastnosti. Mi pa želimo iti še globlje in ga vprašamo:

Katere so tvoje močne in šibke točke, napake in grehi?

Iskreno pove: sem malo trmast in se zabarikadiram v svoja prepričanja; ker sem impulzivnega in koleričnega značaja, se hitro razjezim za malenkosti, vendar ne zamerim.

Peter pove svoje napake, a jih takoj zmanjša. Takšno je naše značilno spoznavanje samega sebe. Svoje temne in negativne plati, ki jih celo priznamo, nagonsko postavimo v takšen okvir, da bi bile opravičljive nam in drugim. Ne moremo se sprejeti takšne, kot smo. Normalen človek običajno definira samega sebe pozitivno.

Jezus razodene Petru kdo je

jezus hodi po vodiSVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI – 6

Evangelist nam pokaže, ob kom lahko spoznamo samega sebe in uspemo to potem postopno tudi izražati. Jezus nam razodene našo najbolj stvarno identiteto. On je absolutna gotovost.

  • To potrjuje v. 30: Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Peter sluti Kristusovo moč. Zato se poda v hojo po vodi k Njemu. Vendar po poti pogleda vstran. Svojo pozornost posveti težavam, ki jih povzroča nevihta. Prestraši se in se začne neustavljivo potapljati. Če hočemo resnično spoznati samega sebe, smo povabljeni, da svojega pogleda nikdar ne odvrnemo od Jezusa.

Peter se potopi zato, ker se prepusti takšnemu spoznanju samega sebe, ki te potopi. Potopi se, ker na samega sebe gleda tako, da se potopi. Zaveda se nasilnih in konfliktnih sil, ki se tepejo v nas. Šokirajo nas izprijenost, tema in napake, ki jih zaznamo v sebi ter za katere se zdi, da bodo okužile vse, kar delamo, tudi najpreprostejše stvari. Takšno spoznanje samega sebe je prazno in nekoristno. Čeprav nosi v sebi delček resnice, nima nobenega odnosa do Kristusa in je zato zlagano. Resnično pa sebe spoznam le, če imam pogled uprt v Jezusa.

Povabljeni smo k pristnemu spoznanju samega sebe, ki je sad naše jasne in resnične usmerjenosti na Jezusovo osebo, ki nas razsvetljuje in nam kaže pot.

Sprašujmo Petra

peter-walking-on-water_Rebecca-BroganSVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI – 5

Lahko prisluhnemo Petru, ki odgovarja na naše vprašanje: „Kdo si? Kaj praviš sam o sebi?“ Podobno vprašanje so postavili Janezu Krstniku (preberi Jn 1,19–23). Janez je dobro odgovoril: „Priznam in ne tajim.“ Nato je povedal, kdo je. Kar pove, zveni čudno. Zelo redko se namreč nekdo predstavi tako, da pove, kdo in kaj vse ni.

„Kdo si? Kaj praviš sam o sebi?“ Ta vprašanja postavimo Petru v želji, da bi v njegovem liku in njegovih posebnih značilnostih dobili pomoč za premislek o samem sebi.

Vprašanja, ki mu jih postavljamo, so premišljevanje o nas samih in služijo kot uvod v oseben stik z Bogom. Vprašanja, ki jih postavljamo njemu, so enaka, kot jih postavljamo sebi.

Za uvod si lahko trikrat preberemo odlomek Mt 14,22-33 o nevihti na jezeru in Petru, ki hodi po vodi. Nato se bomo pogovarjali s Petrom.

Preberi Petrovo zgodbo: Mt 14,22–33.

„In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.« (Mt 14,22–32).

Premisli: Kaj se ti zdi središče odlomka? Podčrtaj tiste besede, ki se ti zdijo pomembne in ključne (kaj dela Bog, Jezus – njegove drže do človeka; kaj dela človek in v kaj je povabljen).

Kaj je pomembno za pogovor s Petrom?

Za naš cilj, ki je ta, da Petru postavimo točno določeno vprašanje, bom omenil le nekaj besed, ki se mi zdijo pomembne.

  • 26: Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili. Grška beseda, ki jo uporablja evangelist Mt je enaka, kot jo uporablja Lk, da opiše Marijino držo v trenutku oznanjenja. (Lk 1,29) Kakor se je Marija notranje vznemirila pred Božjo skrivnostjo, ki ji je bila razodeta, tako so se Peter in dvanajsteri vznemirili pred resnico Jezusa, kakor se jim postopoma razodeva.
  • 27–28. sta središče odlomka: Jezus jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Jezus je popolnoma gotov v svojo istovetnost. Samega sebe nam da kot zgled in referenčno točko. On je vir zaupanja za vsakega izmed nas, ki nas vedno znova napadajo strahovi, tesnobe in obup.

Peter pa odgovarja: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On je človek, ki hoče v stiku z Jezusom preizkusiti svojo lastno identiteto in moči.