Arhiv kategorij: Svetopisemski vzori

Peter me vodi: najprej na potovanje v svojo notranjost

desert cross3SVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI -4

V življenju so tudi naporni trenutki, ki nas morda odbijajo. Potovanje v notranjost je naporno in se ga vsak moški otepa. Na tej poti v notranjost so presledki miru in srčne širine, a tudi deli poti, kjer se sprožijo vse naše notranje obrambe: slaba volja, odpor, raztresenost, želja, da bi delali nekaj drugega, razdraženost, nervoznost. Vse to se sproža in nas blokira in ovira. Lahko bomo imeli vtis, da se naš resnični jaz skriva in beži kot mladi podivjani žrebec, ki noče iti po poti, po kateri bi radi šli. Zato so cerkveni očetje videli puščavo kot značilen kraj za skušnjavo in preizkušnjo. Hudičevo priljubljeno prebivališče. Kakor se v puščavi mir narave v hipu lahko spremeni v peščeni vihar, prav tako se v notranji puščavi kar naenkrat znajdemo v nevihti skušnjav. Zato bodimo budni in se takoj in odločno uprimo najrazličnejšim skušnjavam, ki nas silijo, da se ne bi soočili, ampak površno lotili potovanja v notranjost. S tem bi se spet izognili dozorevanju svoje vere in rasti svoje poklicanosti. Če tega notranjega boja ne vzamemo resno, ne moremo dozoreti niti kot ljudje niti kot kristjani. Če leta in leta in vedno znova bežimo stran od globokega in resničnega soočenja s samim seboj, se bomo kar naenkrat, kakor da smo se zbudili iz dolgega sna, zavedali, koliko dragocenih priložnosti za spoznanje resnice o samem sebi smo že zapravili in zamudili. Koliko trenutkov z drugimi je izgubljenih.

Pomembno je zavedanje, da je pot osvajanja tega, kar sem pred Bogom in brati, zelo težka. Od nas zahteva prizadevanje in napor uma in volje.

Peter se od Jezusa počasi uči biti pozoren na Boga

Sveto-pismoSVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI – 3

Krščanska molitev se vedno nanaša na zapisano Božjo besedo, ki nam omogoča vstopiti v stvarno občestvo z Jezusom. Vstali Jezus je navzoč v SP. Ko ga beremo in poslušamo, lahko doživimo Vstalega. Z branjem Božje besede, korak za korakom vstopamo v Kristusovo molitev. Iz nas naredi molilce v Duhu. Vodi nas v Božji objem.

Pri branju si označimo glavne značilnosti in pomembne misli besedila. Nato si kaj izpišemo. Ne gre za vajo razuma. Njen cilj je naslednji korak: premišljevanje. To omogoča dojeti človeške, verske in duhovne vrednote odlomka. Kar sem opazil pri branju, pri premišljevanju, pozorno preudarjam (povezujem, tehtam, doumevam). Počasi začutim spodbudo, da bi svoje življenje prilagodil Božji besedi. Misli se poenostavijo.

Tako vstopim v zrenje navzočnosti, ki mi omogoča stik s Skrivnostjo. Premišljevanje naredi prostor češčenju – adoraciji, slavljenju, podaritvi samega sebe, prošnji za odpuščanje. Zaslutim, da lahko samo v Kristusu uresničim svojo polnost. On je prostor miru, ki moli. V njem vsa moja življenjska pot dobi pomen in pravo razsežnost.

Sadovi takšne pozornosti na Boga so naslednji:

1.) izkustvo globokega veselja, ko je duh zadovoljen in radosten tudi sredi težav (2 Kor 1,3–4);

2.) sposobnost razločevanja tega, kar prihaja od Boga, od tega, kar prihaja od hudiča (Rim 12,2);

3.) pripravljenost za evangeljske izbire in odločitve (Flp 3,8).

Peter se je počasi naučil pozornosti na Boga in njegovo delovanje.

Man-praying-and-asking-God-for-Colossians-1-BlessingsSVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI – 2

Prav to je molitev. Verjetno se med molitvijo tudi dolgočasim, sem raztresen in izgubljam čas.

Vse se mi odpre, ko pred Bogom ponižno priznam, da ne znam moliti. Znam brati napisane molitve in drdrati. Včasih sem celo za trenutek zbran in pozoren na Boga. Toda večinoma mi to ni dosegljivo. Dolgočasim se in sem čudno živčen, raztresen in doživljam odpor. Zavedam se, da je molitev pomembna, saj je Jezus v njej zajel ves svoj mir in neskončno moč. Po drugi strani pa se dobro zavedam tudi dejstva, da sam nimam ključa do molitve.

Molitev je Božji dar, ki ga moram sprejeti. Svetemu Duhu, ki moli v meni, moram dati prostor. Prvi korak pa je prav ta, da priznam, da sam nisem sposoben moliti (Rim 8, 26–27). Kadar mislim, da znam moliti, sem že zunaj resničnega duha molitve. Molitev je dar Duha, ki v nas moli z neizrekljivimi vzdihi.

„Gospod ne znam moliti. Hvala ti, ker me ti učiš moliti. Gospod odpri moje ustnice, da bom oznanjal tvojo hvalo.“ Jaz samo želim umiriti svoje telo, um in fantazijo, da bo Jezusova molitev lahko pritekala vame. S tem dam prostor Duhu, ki je živa voda moje molitve.

Svetopisemsko izročilo in cerkveni očetje potrjujejo, kako pomembno je, da svoj razum pripravim za molitev z branjem, premišljevanjem in zrenjem. Na tak način počasi vstopam v Kristusovo molitev v Duhu in resnici. Vedno znova se moram za molitev očiščevati današnjega zla in zamer in dopuščati, da se srce odpre Božjemu daru.

Brat, ki hodi pred menoj in za Jezusom

 sp vzoriSVETI PETER – MOŠKI, KI ME UČI MOŠKOSTI-1

Kdo sem? Kam grem? Kakšne preizkušnje moram prestati? Kaj moje življenje in odnosi izžarevajo drugim? Kaj želim jaz izžarevati? Kaj pa si želimo vsi skupaj? Ali mi pri tem lahko pomagajo očividci Jezusovega življenja, smrti in vstajenja?

Sveti apostol Peter mi zagotovo lahko pomaga. Pot Petrove poklicanosti je pot vsakega kristjana, še posebej moškega. V hoji za Jezusom je počasi dozoreval. Postavljali mu bomo vprašanja: Kdo je? Kdo je zanj Jezus? Kakšne preizkušnje je moral preživeti? Itd. Na ta način bomo poglobili smisel in pomen svoje poti romanja na tem svetu in tudi smisel tega, kar danes doživljamo in živimo. Odkrili bomo, da smo sredi Kristusovega smisla-zgodbe, sredi njegove ljubezni do Očeta in nas.

V veri dozorevamo počasi. Naš odnos do Boga, Kristusa, sebe in drugih se počasi prečiščuje in postaja vse bolj pristen in resničen.

Preden se lotimo osebne poti, se za trenutek ustavimo še pri Jezusu: „In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam.“ (Mt 14, 22–23).

Jezus je šel sam na goro, da bi molil. Povabim te, da si tudi ti vsak dan vzameš kak trenutek za premislek in okušanje svojega podarjenega življenja pred Bogom.