Arhiv kategorij: Trda je ta beseda

SINOVI EZAVA: MOŠKI NAŠEGA ČASA, MOŠKI VSEH ČASOV

Hisilicon BalongNavadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)

Bog, pomagaj mi, da se odločim

Man-praying-and-asking-God-for-Colossians-1-BlessingsKajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal. 20 Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: »To je pot, po njej hodite!« če boste morali iti na desno ali na levo.« (Iz 30,15.19-21)

Uporaba molitve za pomoč pri odločanju se imenuje razločevanje. Ustaviva se ob nekaterih mislih sv. Ignacija o razločevanju:

V potrtosti naj bi ne delal nobene velike odločitve. Ko sem žalosten in potrt nisem več objektiven. Zato je boljše, če vztrajam v predhodnih dolžnostih vse dokler se ne počutim bolje.

Prosil naj bi za ignacijansko indiferenco – uvavnovešenost. Pomeni, da sem popolnoma odprt za to kar Bog hoče, da storim. Preden se odločam, moram moliti za to milost. Če tega ne storim, bom samo opravičeval lastne želje in samovoljo. Izgovarjal se bom na to, da sem o tem molil.

Na začetku razločevanja se moram spomniti cilja za katerega si prizadevam. Na začetku procesa razločevanja naj bi si zapisal lastno izjavo o poslanstvu (mission statement). Na ta način ne bom pomešal med seboj cilja in sredstev za njegovo dosego.

Opcija, ki se zdi bolj sveta, lahko to v resnici tudi ni. Jezus pravi, da hudič pride kakor volk v ovčjih oblačilih. Npr. hudobni duh lahko prepriča ženo, ki jo mož pretepa, da mora s tem nevarnim moškim ostati do konca.

Duh miru je običajno znamenje Božje volje. V molitvi naj bi si predstavljal uresničeno vsako od možnosti, ki jih imam za odločitev. Pri tem naj bi bil pozoren katera možnost mi daje več miru, ko o njej sanjarim. Ta mir je lahko Božji način, da mi pove v katero smer naj grem.

Na katero od odločitev (možnosti) bi se ob koncu življenja z veseljem ozrl? V molitvi naj bi si sebe predstavljal na smrtni postelji. Lahko pa si sebe predstavljam tudi pred Bogom, ki mu kažem posnetek svojega življenja. Kaj si želim, da bi Bog videl na tem posnetku?

Ko se mi zdi, da imam odgovor in sem se odločil, to vse izročim Bogu in ga prosim za potrditev. Svoj odločitev naj bi večkrat položil pred Boga in ga prosil za potrditev, ali je odločitev prava ali ni.

Potrebujem duhovnega voditelja. O svojem procesu razločevanja naj bi se pogovarjal z modro in sveto osebo. Ignacij pravi, da hudič hoče, da bi stvari ohranil samo zase in jih skrival.

Po končanem procesu razločevanja, odločno uresničim sprejeto odločitev. Odločitev naj bi izročil Bogu in ne dopuščal, da me prihodnost plaši.

 

Predlagani svetopisemski odlomki

5 Mz 30,11-20: Izberi življenje

1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega

Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu

Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost

Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.

Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate

Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce

Mt 7: O molitvi in razločevanju

Mr 10,46-52: Da spregledam

Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo

1 Jn 4: Duhove preizkušajte

P. Viljem Lovše, DJ

Pregovori 3,5-7

trda je ta beseda2Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem,

na svojo razumnost pa se ne zanašaj.

Na vseh svojih poteh ga spoznavaj

in on bo uravnaval tvoje steze.

Ne imej sam sebe za modrega,

boj se GOSPODA in varuj se hudega.

Ponižnost je zelo privlačna. Sv. Hildegarda iz Bingna (1098-1179) jo je smatrala za kraljico vseh kreposti. Predlagam ti, da se omenjen odlomek iz psalma naučiš na pamet in ga pogosto ponavljaš.

Spomnil te bo, da se včasih, ko misliš, da točno veš kaj bi bilo v določenih okoliščinah najboljše, lahko zelo motiš. (Spomni se koliko krat se v svojem življenju motiš in nimaš prav). Ker pa Bog vedno ve, kaj je dobro in prav, je edino smiselno zaupati v njegovo modrost, ne svojo lastno. Med njegovim znanjem in vedenjem ter našim konec koncev ni možna primerjava. »Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti« (Prg 16,25).

Če računaš na Božjo modrost in iščeš njegovo voljo, potem ti je njegova pomoč zagotovljena. Tisti, ki zaupajo v Gospoda, najdejo rešitve za najbolj zapletene in čudne življenjske težave. Včasih se zdi, kakor čudež. Če ne verjameš, vprašaj svetnike. Njihovo življenje je živo pričevanje, da Bog neverjetno in čudovito poskrbi tudi tam, kjer se zdi vse nemogoče. Vedno ravno v pravem trenutku. To kar je vsem svetnikom, moškim in ženskam, skupno, pa je ponižnost. Katerega svetnika trenutno prebiraš? Kdo je tvoj prijatelj in starejši brat, ki te uči življenjske modrosti? Časopisi in televizija ti tega ne morejo dati.

Boga srečam v trpljenju

Matjaževa jama 2Jezus nam skozi svoje rane pokaže tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga. Koliko je moralne ubožnosti, skritih muk srca in temnih kotičkov človeških usod. Na zemeljski obli je ogromno Golgot našega časa, morišč, krajev koncentracijskih taborišč nacizma in komunizma, Hirošima in Ground Zero na Manhattnu. Ogromno krajev je, kjer je še vedno v zraku čutiti žive spomine na zločinsko nasilje: Huda jama, Kočevski rog, Teharje, Matjaževa jama pri Škofji Loki… in še vsaj tisoč drugih morišč samo v Sloveniji. Neskončno število je umirajočih otrok od lakote v Afriki in Indiji in latinski Ameriki. Brezštevilne so sirotišnice zapuščenih otrok s trebuščki napihnjenimi od lakote, drobnih okostnjakov z vročičnimi očmi, ki v joku stegujejo svoje rožnate dlani. V zraku, ki se ga ne da dihati. Bog daj, da nam postane psihično, fizično in moralno slabo. Naj nas bogataše duši občutek nemoči in žgočega sramu, ki ga občutimo le, ko se najdemo iz oči v oči z ubogimi. Nočemo. Takoj zapremo oči in srce in premaknemo televizijski kanal. Srknemo pivo in hrustamo čips. Karavana gre dalje. Peščica debeluhov in morje okostnjakov gre dalje. Ali ni zaradi tega Ivan Karamazov hotel Bogu »vrniti vstopnico« v svet, v katerem trpijo otroci.

»Dotakni se ran. Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran.« Jezus se je poistovetil z vsemi majhnimi in trpečimi. Vse boleče rane in bede človeštva so Kristusove rane. Moj Gospod in moj Bog lahko zakličem le, če se dotikam teh njegovih ran, ki jih je tudi danes naš »razviti« svet prepoln. Proti razburkanim valovom bede lahko veslamo le kratek čas. Ranam sveta ne obračajmo hrbta. Moramo jih videti, se jih dotikati in pustiti, da nas prizadenejo. Če ostajam neprizadet in neranjen ne morem izpovedovati vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim. »Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih.« (T. Halik, Dotakni se ran, 17). Rane niso le zunanje. Še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo niti neozdravljivih ran v nas samih. Če jih priznamo in dovolimo zdravljenje sodelujemo pri zdravljenju sveta. Verjetno je to edini pogoj, da lahko občutljivo zaznavamo bolečine drugih in jim pomagamo. Vstajenje ne izvotli križa, ni poceni happy end trpljenja in stisk. Jezus pokaže, da nobeno trpljenje ni izbrisano in pozabljeno. On, ki nosi naše rane, je šel skozi pekel in smrt, da bi nas zajel v ljubezen, ki je močnejša od smrti in vsakega zla. Ljubezen je edina sila, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata. Kristusovo vstajenje vabi in izziva: ni ti treba kapitulirati pred ognjem trpljenja in bolečine. Ne obnašaj se tako, kakor, da ima zlo zadnjo besedo. Veruj v ljubezen tudi tam, kjer po kriterijih sveta izgublja. Dajem ti pogum, da proti modrosti tega sveta staviš na norost križa. Samo tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja, tam spoznaš, da sem jaz živ. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi, pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

Naš Gospod in naš Bog se razodeva v ognju trpljenja, v križu. Ti in jaz toliko razumeva njegov glas, kolikor jemljeva nase svoj križ in sva pripravljena nositi tudi bremena drugih, kolikor brazgotine sveta postanejo za naju izziv.

Konec Evrope kot jo poznamo: prekletstvo ali blagoslov?

consumerism_by_jorgemur-d4w5nekPo e-pošti sem dobil zavajajoč sestavek o razlogih za konec Evrope, kot jo poznamo. Nikakor se ne strinjam z njim, da sta za izginjanje Evrope kriva islamizacija in feministično gibanje. To sta v resnici le dve posledici globljih vzrokov, ki jih nočemo videti. Tiste, ki nam jih pokažejo, pobijemo ali utišamo. Podobno kakor so v Stari zavezi delali s preroki. Rajši verjamemo zavajanjem, ki gladijo našo sebičnost in nas tolažijo, da smo dobri in boljši od drugih.
Sam vidim razlog za današnje izumirajoče stanje Evrope – in zahoda na splošno – v našem zahodnjaškem praktičnem brezboštvu in protiboštvu = potrošništvo (tudi katoličanov in kristjanov vseh denominacij) in v neiniciaciji moških v pravo moškost. Propadlost prevladujoče zahodne potrošniške kulture smrti se najbolj kaže na mladih moških in ženskah (tudi v tem, da nimamo več otrok). Poglejmo in zrimo našo mladino, saj nam v njej Gospod nastavlja ogledalo in nas kliče k spreobrnjenju. Roti nas, da bi se končno že zamislili in odrekli lažem in zlu, na katerih utemeljujemo svoj »raj na zemlji« in sistem, s pomočjo katerega ga vzdržujemo (pohlepno izkoriščanje revežev, izčrpavanje zemlje, ki še nikdar ni bilo tako primitivno in nenasitno pohlepno).
Zahodni možakarji smo zatajili na celi črti. Sploh ne vemo, kaj pomeni biti moški in od koga se naučiti biti moški. Jezusa ne upoštevamo več, drugih resničnih zgledov in očetov-starešin, ki bi nas učili človeškosti in moškosti, pa zaenkrat nimamo. Ker se ne naučimo biti moški že pri trinajstih letih (svoje moške potomce pri vseh – od nas oholo poimenovanih – primitivnih ljudstvih uvajajo v moškost starešine), smo do sedemdesetega ali devetdesetega leta egoisti, sebičneži in iluzionisti, ki mislijo, da je smisel življenja v tem, da poskrbiš za svoj vamp, svojo slavo, samopotrditev in samouresničitev na račun drugih. Posledično polnimo vse mogoče rudniške jaške, kraške jame in tankovske jarke s trupli soljudi, misleč, da bomo tako rešili svoj brezupni problem pohlepnega samoodrešenja. Življenja se ne da ohraniti s sebičnostjo in požiranjem, ampak ga množiš s podarjanjem. Kdaj se naši moški glavi to posveti? Danes mnogim niti trenutek prej, ampak šele ob smrtni uri.
Takšni narcisoidni in človeško popolnoma nezreli možje vodijo zahodni svet, na čelu z Ameriko. Ostali – Kitajci, Indijci in Rusi – pa z njo tekmujejo. Vsak je ujet v krivične in neskončno pohlepne sisteme izsiljevanj in podkupovanj, v slepe in nečloveške interese mednarodnih korporacij – vse utemeljene na sebičnem in domišljavo oholem antiteizmu. To je resnični razlog propada, izgube življenja. Ne pa muslimani, ki tudi sami bolehajo za isto boleznijo, kakor mi, le da na videz vsaj malo manj (sodeč po rodnosti in odprtosti novim rodovom). Prava analiza te slepote in kratkovidnosti naše zahodne civilizacije je v obilju zapisana v knjigi vseh časov, v Svetem pismu: z razlogi in posledicami. Tudi zaradi tega sta danes Kristus in Cerkev najpogostejša tarča preganjanj in pobijanja.
Sicer pa je zahodni praktični ateizem tudi nezakonski sin Katoliške cerkve in naše zlorabe Boga za svoje sebične cilje (z drugo besedo praktičnega ateizma, ki se tudi med katoličani prenaša iz generacije v generacijo – Kristusa častimo v nedeljo, drugače pa ne hodimo za njim in nam nič ne pomeni): dejstva, da nismo resnično kristjani. Muslimani bodo le zasedli prazen prostor, ki ostaja za nami, saj še vedno nekaj dajo na življenje za druge in vidijo svoje življenje v službi večje zgodbe, kot je moj lastni popek, kar za zahodnjake kot celoto ne moremo trditi.
Feminizem kriviti za muslimanizacijo zahodne civilizacije je pa popolna slepota in pokvarjenost (podobno kot je Neron krivil kristjane za požig Rima, ki ga je sam ukazal). Ženske so poleg otrok in mladih le ena od žrtvovanih skupin na oltarju (klavnici) babilonskega stolpa in malikovanja brezmejno pohlepnega moškega falusa, ki se sam ne more rešiti smrti in je zato tako ljudožerski.
Uporablja strategijo: Divide et impera. Ureditve naših zahodnih birokratskih in pravnih sistemov so narejene tako, da se preprosti ljudje med seboj zasovražimo in izločamo drug drugega iz človeškosti, ki nam je skupna. Samo poglejte naš slovenski birokratski sodni in upravni sistem! Advokati, sodniki in socialna služba ti lahko sedaj razbijejo družino in tvoj otrok te lahko toži, kadar hoče. Vse v imenu človekovih pravic. Najboljše bi bilo, da bi bil človek robot, da bi v tem nečloveškem sistemu lahko živel. Zaupanja, spoštovanja in človeškosti nikjer, samo še paragrafi, ki neusmiljeno požirajo uboge in nemočne. Mladi sodniki (in tudi sodnice, kar je še bolj žalostno) so naučeni, da so ponosni, če so čim bolj robotski, parcialni in nečloveški. Podobno nečloveški so mnogi centri za socialno delo in vsi uslužbenci, ki so šli skozi roke antiteističnih fakultet. Človek sploh ni pomemben. Zanikati je potrebno naše Božje bistvo in nedotakljivost slehernega človeka. Le tako lahko drug z drugim delamo kot s pepelom ali uporabnim predmetom. Pri tem pa si domišljamo, da imamo vso pravico, saj smo večvredni in bogovi.
Nič novega pod soncem. Vsaka generacija na svoj način ponavlja isto norost. V visoko tehnologijo, kravate ter luksuzni standard zamaskirano ljudožerstvo in pohlepni ateizem.
Svet danes uničujemo moški, ki ne znamo/jo biti več niti moški, niti ljudje. Kako? S svojimi računalniškimi igricami preko dronov in vojaške industrije (za njo so banke), kateri je podrejena svetovna in do onemoglosti pohlepna (krivična) ekonomija, ki jo muslimani razumejo (ne vem, kdo jih v to prepričuje) kot proizvod krščanskega mnogoboštva in pokvarjenosti. V resnici je ta nečloveškost sad praktičnega ateizma in sovraštva proti Bogu in človeku, za katerim pa bolehajo tudi muslimani, Kitajci, Rusi, Azijci… Skriti gospodarji tega sveta muslimanski bes trenutno samo spretno izkoriščajo, da nam po medijih perejo možgane, nas strašijo, ščuvajo proti lažnemu sovražniku in nadaljujejo s svojo slaboumno igrico: kdo bo koga. Obe in vse vojne prejšnjega stoletja so slaboumni sad takšne pokvarjenosti, preračunljivosti in človeške (demonske) izprijenosti. V šoli pa se učimo, da je takšna norost resna in vredna spoštovanja in klanjanja zgodovine. Pozabljamo, da so v vsaki vojni tudi zmagovalci poraženci. Vsak, ki se proti zlu bori z zlom, postane hudoben in propade. Oboji izgubimo človeškost. Nobene žrtve niso opravičljive, da jih žrtvujemo na oltarju nečloveškega pohlepa.
Zgodovine ne pišejo »zmagovalci«, nikdar je pred Bogom niso in je nikdar ne bodo. Vsak izmed nas se mora in se bo moral naučiti, da je zlo, ki ga stori drugim (zemlji), storil sebi in ga bo tudi sam plačal oziroma ga že plačuje, skupaj z vso generacijo.
Ali res potrebujemo še več norega nečloveškega zla, da bomo spoznali, da je Kristus premagal hudiča in njegovo krvavo orgijo na tem svetu? Zlo in smrt ne moreta zmagati. Sta že premagana. Zmagujeta le kadar jima verjamemo in ju proizvajamo.
Še dobro, da je sv. Irenej že pred tisočletji rekel: »Človek je blato, ki ga je Kristus odrešil. Božja slava je človek, poln življenja.« To nam naš čas v obilju dokazuje. Le da zaradi meglenih oblakov, ki jih ustvarja umetni-izmišljeni-lažni virtualni svet medijev, ne vidimo resnice. Ko se nam končno zastor te goste smrdeče in lažnive megle razkadi, se nam zato, ker smo tudi sami in osebno na poti trpljenja, križa in smrti do vstajenja. Tudi bogati in izkoriščevalci ne morejo uiti veliki noči. Vsak je sam prva žrtev zla, ki ga povzroča drugim. Bolj bežimo pred škodo, ki jo delamo, bolj narašča. Šele ko nas naša ohola norost privede do brezna niča in smrti, nas Bog lahko v resnici doseže in nam pokaže pravo in svojo resnico o Življenju, ki ga noben napihnjeni moški (človek) ne more uničiti, čeprav si domišlja, da je gospodar življenja.
Kristus, hvala ti, da si zdržal takšnega človeka in premagal naše zlo-smrt-samouničenje, ljudožerstvo in vampirizem, sad globokega sovraštva do Tebe, sebe in bližnjih.
Odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo in kaj se gremo. Kakšno veselje mi daje zavest in gotovost, da si edino Ti stoodstoten in da ne zatajiš. Storiš vse, da bi oživil našo človeškost in nas ozdravil. Zaradi tebe je vsak nov dan dar in lep, tudi če se zdi, da na tem svetu zmaga laž, krivica in smrt. Stat crux dum volvitur orbis.

Ferdo Zagrebenski

Psalm 139,1-4

tb2GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš.

Poznaš moje sedenje in moje vstajanje,

od daleč razumeš moje misli.

Opazuješ moje potovanje in moje počivanje,

z vsemi mojimi potmi si seznanjen.

Zares, besede še ni na mojem jeziku,

glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti.

Če si v svoji notranjosti usmerjen v samovoljo, samouresničevanje, samoodreševanje in druge ljudi ter svet smatraš le za svoj potrošni material, potem boš pravkar navedeno besedilo doživljal moteče in zoprno. Če pa si v srcu že v dvogovoru s Stvarnikom, ti bodo te besede vir tolažbe in veselja. Vedeti, da Bog pozna vsako mojo misel in čuti vse kar jaz čutim, je lahko neverjetna moč in vir veselja, ustvarjalnosti in vztrajnosti v dobrem.

Ali se ti ne zdi smiselno živeti v luči Božje resnice?

Velika Sobota, 4.4.2015, Mr 16,1-8

Station 14Danes ima večina izobraženih ljudi vtis, da so na dnu vse religije enake. Izgubili so vero v Cerkev in v evangeljsko sporočilo. Če se resno lotimo primerjalnih študij religij, bomo odkrili, kaj je enako in kaj ni. To kar je značilno samo za krščanstvo je prav vera v vstajenje, kakor jo poznamo iz evangelijev. Vse religije obljubljajo drugo življenje po smrti, za katero je potrebno zapustiti zemljo in iti v nebesa. Kristus pa nasprotno uči in uresniči povratek v to, kar smo izgubili, vrnitev nebes na zemljo. Med obljubo novega boljšega življenja po smrtii in krščanskim razodetjem o Kristusovem vstajenju je velika razlika. Po smrti je Kristus tak, kakor da bi se pravkar vrnil domov iz nevarne poti po dolini senc in smrti. On se je znova vrnil v življenje na zemlji. Če je to res, ali se bodo vrnile tudi vse težave, ki smo jih s smrtjo pustili za seboj? Če življenje ne bo drugačno kot prej, ali se bomo znašli tam od koder smo začeli? Odgovor na te ugovore je značilno krščanski. Po vstajenju se je Jezus prikazal svojim učencem. Kako so ga videli? Prepričani so bili, da je on in da je živ. Imel je življenje kakor prej in vendar je bilo drugačno. Vstopil je skozi zaprta vrata, se pokazal in izginil. Ali je imel torej drugačno življenje od prejšnjega? Lahko bi rekli, da je bilo drugačno, ne pa da je bilo drugo. Bilo je prejšnje življenje, ki pa je pridobilo nove lastnosti in sposobnost, da premaga vse slabosti katerim je bilo podvrženo pred smrtjo. Kristus pokaže, da zemeljsko življenje, ki ga prejmemo z rojstvom ni zavrženo, ampak da se je sposobno razvijati in zrasti v večno življenje. Niti smrt ga ne more zares ubiti. Z vstajenjem bomo našli tisto, kar smo izgubili, toda našli bomo v polnosti in v lepoti.

Veliki Petek, 3.4.2015, Trpljenje po Janezu

Station 11Kakšno korist je imel Jezus od svojega herojskega trpljenja? Če se ne poglobimo v skrivnost njegove osebe, na omenjenovprašanje ne moremo odgovoriti. Od vekomaj je Kristus Sin Očetov. Pojmi oče in sin so vzeti iz naše vsakdanjosti, a nas uvedejo v skrivnost Svete Trojice. Oče od vekomaj rojeva Sina. Seveda ne na telesni način, saj Bog nima telesa. Gre za duhovni proces. Oče Sinu razodeva svojo voljo in svojo misel. Sin to voljo in misel svobodno in v celoti sprejme. Misli in hoče kakor Oče. Oba imata isti um in enako voljo. Sta eno. On je Sin. Če ne bi sprejel Očetove volje in misli, bi bil tujec in ne Sin. Človek je bil ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (prim. 1 Mz 1,26-27). Tudi človek postane Božji sin/hči, če sprejme voljo in misel Očeta. Če tega ne stori in se upre, postane tujec. Med njim in Stvarnikom se odpre brezno. Tragedija greha je prav ta upor in zavrnitev, nesprejemanje Očetove volje. To stori Adam in vsak človeški rod. Postajamo tuji Bogu. Zavedamo se in se trudimo, da bi to tragedijo ozdravili. Kako pa nam uspeva? Božjo voljo težko sprejmemo takrat, kadar za nas pomeni trpljenje, bolečino, neuspeh in smrt. V takšnih primerih jo vehementno zavrnemo. Mučenci pa pravijo: bolje umreti, kakor pa se upirati temu, kar določa Bog. Mi pravimo: moram živeti; Bog od mene ne more zahtevati takšne žrtve. Mučenci so umrli, ker so prejeli moč od Njega, ki je šel pred njimi, Kristusa. Božji Sin je postal človek in človeštvu dal svojo temeljno držo do Očeta, popolno izpolnjevanje njegove volje. Jezus podari človeštvu svoje božje posinovljenje prav v trenutkih, ko se zdi to sinovstvo popolnoma izgubljeno. Po človeško bi rekli: kako naj bi verovali, da je Sin vsemogočnega Boga, če pa so ga vsi zapustili? Zdi se neverjetno. A prav v teh trenutkih je božje sinovstvo popolno. Kristus torej, s svojim trpljenjem in smrtjo ni utrpel škode. On, ki od vekomaj živi v Očetovi slavi, je to svojo slavo prenesel v človeštvo. Zato sveti Pavel zapiše, da se pred Kristusom upogne vsako koleno, v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Pavel zazna, da ima Kristus prav v svoji človeškosti Božje dostojanstvo in slavo, ki je po trpljenju v polnosti uresničena.

Veliki Četrtek, 2.4.2015, Jn 13,1-15

TV_EucharistPri zadnji večerji Jezus razlomi kruh in podeli kelih. Ničesar ne počne slučajno. Judje so ohranjali stare nomadske običaje. Od kruha, ki so ga razlomili pri večerji so lahko jedli vsi družinski člani, pomočniki, prijatelji in tudi gostje. Skupno lomljenje kruha je pomenilo vzpostavitev prijateljstva (prim. Ps 41,10; Jn 13,18). Pri skupnem obedu se je družina širila in ustvarjali so se novi odnosi. Obed je bil primeren trenutek za spravo in krepitev prijateljstva. Če je hišni gospodar hotel koga še na poseben način počastiti, je vstal od mize in mu stregel. Na tak način je Abraham pri Mamrejevem hrastu stregel trem skrivnostnim gostom (1 Mz 18,1-18). Ob tej priložnosti je prejel novico, da se mu bo rodil sin, ki bo postal oče velikega naroda. Med zadnjo večerjo je Jezus, učitelj in gospod, vstal in apostolom umil noge (prim. Jn 13,1-20). S tem jih je tako močno presenetil, da se mu je Peter odločno uprl (Jn 18,6-8). Jezus je s tem naredil preroško znamenje. Počasti apostole, ki postanejo prijatelji in družinski člani. Zaradi tega razlomi kruh in jim ponudi kelih. Jezusova družina je deležna Božjega življenja, življenja svete Trojice. Rodi se novo Božje ljudstvo in nov svet. Jezus se tega v polnosti zaveda in zato blagoslovi kruh in kelih. Tako so običajno delali Judje pri slovesnih večerjah, da so se zahvalili Bogu. Z uvedbo novozaveznega bogoslužja se začne največja dobrobit za vse človeštvo. To skrivnost se izraža s hebrejsko besedo, ki jo po grško prevedejo evharistija.

Psalm 8,4-9

neboKo gledam nebo, delo tvojih prstov,

luno in zvezde, ki si jih utrdil:

Kaj je človek, da se ga spominjaš,

sin človekov, da ga obiskuješ?

Naredil si ga malo nižjega od Boga,

Ali le malo nižjega od angelov.

s slavo in častjo si ga ovenčal.

Dal si mu oblast nad deli svojih rok,

vse si položil pod njegove noge:

vse ovce in govedo,

in tudi živali na polju,

ptice neba in ribe morja,

vse, kar se giblje po morskih stezah.

GOSPOD, naš Gospod,

kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!

Hubblov teleskop je pokazal osupljivo lepoto vesolja in vidi bilijone let daleč od zemlje. Če se ozremo v svoje telo vidimo, da ga sestavljajo vse manjši in manjši delci (molekule, atomi, protoni, nevtroni, elektroni, leptoni, kvarki in tako naprej). »Globlje« ko gremo, večje so relativne razdalje med neskončno majhnimi delci. Kakšno zvezo ima vse to z nami? Psalm osem nas spomni, da je Bog ustvaril človeka, da bi užival privilegirano mesto v stvarstvu. Nedojemljivo širino stvarstva je zaupal nam v gospodovanje (ne v tiranijo). Ali se vam ne zdi, da bi morali polni hvaležnosti Bogu, da je vse to ustvaril za nas, pasti na kolena. Nikdar naj bi ne pozabili, da vse stvarstvo kaže njegov sijaj in lepoto. Je simbol njegove skrbi in ljubezni do nas. Iz vsake stvari izžarevajo njegova modrost, moč, lepota, resnica, dobrota in ljubezen. Nebo in zemlja z vsem, kar je v njima in v njima, sta stvarno in resnično Božje ljubezensko pismo. Spominjata nas, da ima še nekaj veliko lepšega in boljšega v rokavu za vse, ki ga ljubijo (glej 1 Kor 2,9).

Ali ni upor proti njegovi ljubezni nekaj najbolj neumnega in škodljivega?

Kako to jaz danes doživljam?