Arhiv kategorij: Odmiki

Oče je za sina goreči grm – po odmiku za moške

Doživljali veselje moške moči in dragocenost izkušnje vsakega. Prav vzajemno sprejemanje in poslušanje izkušenj nas spreminja in zdravi, povezuje in krepi za poslanstvo

“Svojega očeta gledam kot goreči grm, ki mi je dal življenje. Ni se mi ga treba sramovat, ampak se zahvaljujem za njegovo življenje. Nič več ne bom jezen na možakarje, ki so po mojem “copate”. Bolj se jezim nanje, bolj sam postajam copatar. Tudi nase se ne bom več jezil, ker sem sin copate. On je v resnici moja sveta zemlja.”

“Najbolj dragocen mi je občutek, da so vse moje rane, tudi očetovska rana, svete. Nekaj novega je zame dejstvo, da so te rane za rast in morajo biti, če hočem postajati moški po Božji podobi. Trpljenje, ki sem ga prejel od očeta in ga potem tudi sam prenašam na sinove in hčere je za rast. Ni se mi potrebno vse skozi pritoževati, da nismo idealni, ampak nenehno seka na dan naša ranljivost, omejenost, pomanjkljivosti in grešnost. To mi pomaga, da se učim živeti v sedanjem trenutku, tam kjer sem. Dar je tisto, kar je, ne tisto, kar bi jaz rad, da bi bilo. Tu me Bog kliče in računa name. Učim se sprejemanja. Vesel sem.”

“Vidim, da sem od očeta prejel več kakor sem si pa do sedaj mislil. Zame je to pravo odkritje. Vesel sem, da nista samo dve fazi dozorevanja, kakor sem si doslej predstavljal: si ranjen, raniš in odpustiš. Še tretja faza je: rano lahko sprejmem kot dar in postane moj glavni vir moči za resen odnos z Bogom Očetom, seboj in vsemi, ki so mi dani, kot sinu, bratu in očetu, pa celo dedku.”

“Vesel sem, da se pogovarjamo o odnosu do očeta. Za to sredi vsakdanjega življenja ni bilo in ni nikdar časa. Razmišljamo o verigi očetov. Čutim osvobojenost od tega, kakšen bi moral biti in kaj vse sem narobe naredil kot oče.”

“V pogovoru z možmi sem ugotovil, da imamo podobne težave. Vsak po svoje se bori, išče in razčiščuje. Možje hvala vam. Napolnili ste me z močjo za naprej. Priznali ste svoje težave in ranljivost. Vidim, da sam v sebi nimam dovolj moči. Skupaj jo pa imamo.”

“Oče in jaz sva bila na oceanu. Valovi so bili ogromni. Strah me je bilo, da se bova potopila. Po poslušanju vaše izkušnje možje, pa se mi zdi, da sedaj jaham valove in se ne bojim več utopitve.”

“Globlje sem spoznal svojega očeta. Vse kar ste vi povedali, mi je zelo pomagalo, da sem se bolj zavedel svojega očeta. Hvaležen sem mu. Tudi vam sem res hvaležen.”

“Vsi imamo ali smo imeli težave z očeti. Hvaležen sem, da ste iskreni.”

“V miru se oziram na svoje starše, na mamo in še posebej na očeta. Hvaležen sem za oba. Vidim, da sta dobro zvozila z vsemi težavami, ki sta jih imela v tedanjih razmerah. Duh deluje. Neznanci smo, pa smo si zaupali tako globoke stvari. Razmišljam, kako bi kaj podobnega lahko začeli tudi v naši župniji. Tam se morda preveč poznamo.”

“Vedno bolj dojemam svetopisemske besede, da se dobro in slabo prenašata iz očetov na sinove do četrtega rodu. Globlje sem se zavedal te očetovsko sinovske verige. Sin mi res nastavlja čisto ogledalo. Naša podelitev mi kaže, da veljajo svetopisemske besede za vse in za vsakogar. Vse prinašam na oltar, da nas Kristus zajame in nam vse naše trpljenje da v hrano in blagoslov. Tako bomo obrodili sad.”

“Hvaležen sem za pričevanja mož. Dali ste mi moč, da  sem sprejel svoje rane, da bom lahko iz njih lahko črpal novo moč za to, da bom boljši oče svojim otrokom. Sprejemam očeta kot dar za svoje življenje in življenje svojih otrok.”

“Hvaležen sem za izkušnje možakov. Odnos z očetom zame ni več težava, ampak izziv, da se lahko zares ločim od staršev in sem z ženo eno telo. Hvaležen sem za dobro ženo. Računam na Božjo podporo in pomoč tudi pri ranah, ki sem jih in jih bom sam zadal svojim sinovom.”

“Očetu sem zelo hvaležen za življenje. Umrl mi je zelo zgodaj. Zelo ga pogrešam. Zaradi njegovih slabosti sem še močnejši in bolj pozoren na svoje otroke. Hvala vam, možje, za vaše izkušnje.”

“Odleže, ko izrazim in sem zares sprejet in slišan. Odkrivam, da sem lahko tudi z Bogom tako po domače zaupen, kakor sem z vami.”

“Hvalažen telesnemu in krušnemu očetu. Vi ste mi pomagali odkriti pozitivno plat in darove obeh. Negativno lahko Bog spremeni v plus, če mu dovolim, da je v ranah On moj sogovornik. Še bolj bom imel rad svoje otroke. Danes ste mi res pomagali.”

“Iz čudaškega očeta je Bog naredil dar za druge. Vse kar me pri očetu moti, je dar za mojo rast. Sprejemam očeta in sebe. Dojemam Kristusove besede: “Če zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Spoštujem svojega očeta.”

“Bog nas res vodi in varuje. Sem nas je pripeljal, da se globlje zavedamo in storimo korak naprej. Vsi imamo podobne težave, ne glede na starost.”

“Starejši prejemamo moč od mlajših in obratno. Kakšna lepa izmenjava. Povabite še druge na odmik za moške in v skupino Možakov sv. Jožefa, ki je nastala iz pobude dane na odmikih. Tudi vse negativno s strani mojega očeta mi je pomagalo k ustvarjalnosti. Enako velja za moje otroke.”

“Hvalažen sem možem za odprtost, moč in stabilnost. Rana je lahko moj glavni vir moči, če dam Bogu besedo. Nisem suženj očetovih in lastnih napak in grehov. Občutim pravo svobodo.”

“Hvaležen ženi, da me je poslala na odmik za moške. Pomembno se mi zdi, da smo Boga spustili globlje v svoje dno. Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. To sedajle globoko doživljam in se mi potrjuje. Skupaj napredujemo. Hvala vam za pričevanja.”

“Odprli smo ječo in fasada ni več tako močna in potrebna. Spomnil sem se na cigane, ki odlično plešejo brez kakršnega koli plesnega tečaja. Tudi jaz letim. Hvala vam, ker smo si upali biti krhki.”

“Hvala za patra in vas. Vsak izmed nas je Božji obisk, pa tudi trmasti otroci in jezna žena, sorodniki, tašče in tasti. Vsi. Veliko Duha nam je bilo dano.”

“Spodbudili ste me, da bom na poti v službo pripovedoval Bogu vse kar se dogaja in čutim. Tudi domov grede bom počel enako. Včasih grem iz službe besen na šefa, potem pa zaradi tega doma trpijo otroci. To bom sedaj prestregal in vse skupaj pustil Bogu že v avtu, ko se bom domov peljal. Vidim, da sem postajal trd in doma napadal otroke, ker sem v službi doživljal nemoč. Veliko bolj razumem svojega očeta. Mi že pomaga.”

“Hvaležen sem vam za sprejemanje, krhkost in ranljivost.”

“Hvala vam za stvarni optimizem. Začel sem na vse gledati drugače. Nobena stvar, ki se je zgodila, ni bila slučajna ali nepotrebna. Niti s strani očeta, niti z moje. Bog deluje sedaj in tukaj. Tukaj in danes me vabi v sodelovanje s Seboj. Usmeril se bom v konkretno in sedanje življenje. Tam me Bog išče, čaka na moj odgovor in je z menoj. V odnosu do žene in otrok, sodelavcev in ljudi, ki me potrebujejo, ko sem v službi. Učil se bom biti tukaj, danes in sedaj. Ni mi treba živeti v svoji jezi in strahovih za prihodnost. Ni treba, da se naselim v svoja razočaranja nad kristjani in politiko. Vedno kadar se ukvarjam z zamerami me ni doma, nimam sedanjosti. Ne živim življenja. Hiram. Vse to izročam Bogu, da bom res danes skupaj z vsemi doma v Njem.”

“Hvala vam možje za moč, ki smo si jo izmenjali po izpovedi naših izkušenj z očeti in otroci.”

“Doživljam veliko zaupanje v Božjo previdnost. Različnost nas bogati in opogumlja. Hvala vam za spodbudo glede mojega poslanstva. Strah je izpuhtel. Zapel bi in vas objel v Božji ljubezni.”

“Hvala ženi, da me je spodbudila na odmik za moške. Res sem srečen. Bog hvala ti, da me imaš rad takšnega kot sem. Tudi mojega Očeta, takšnega kot je bil, saj mi je hotel vedno dobro, čeprav mu to ni vedno uspelo. Meni tudi ne uspeva.”

“Veliko stvari sem si zapisal. Velika spodbuda za naprej. Moji strahovi so posledica mojih ravnanj. Večrat jih bom Bogu predal, več dobrega bom storil prav zaradi strahov.”

“Sproščenega se počutim. Vsakemu želim dobro hojo naprej. Ostaja nam Oče naš, ki je oče vseh, ne le moj in zame. Vabi me naj hodim za njim, naj ne bom pri miru, ampak skupaj z vami hodim za njim.”

 

Odmevi na Odmik Spolnost in ustvarjalnost – oktober 2017

Možje hvala vam! Za nekatere je bilo prelomno. Zame zelo spodbudno. Hvala vam za osebno izkušnjo in resnico. Hvaležen sem še posebej za odprtost pred Bogom v zakramentu spovedi.

Odmevi:

“Bog mi je dal moško moč, ki jo lahko živim sebično, lahko pa za druge in je velik dar za družino, župnijo in skupnost. Kliče me, naj sodelujem pri njegovem ustvarjanju.”

“Ni mi treba vračati hudega s hudim. Jezus mi daje drugo moč. V njegovi ljubezni ni prostora za strah.”

“Padal sem iz ene skrajnosti v drugo. Vidim, da lahko hodim v pravo smer in se odzovem na klic po sodelovanju.”

“Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene in otrok in družbo. Vesel sem vas možje, ker ste konkretni. Učimo se drug od drugega. Dali ste mi veliko miru. Vidim na nisem sam na tej poti. Hvala vam.”

“Prišel sem kot novinec s tremi cilji: spoznati silo, ki me obvladuje, pretvorit jo v ustvarjalnost in pot naprej z možakarji. Hvala vam za izkušnjo. Priporočam se v molitev glede tega, kako lahko prispevam svoj delež cerkvi, katere ud sem, ud Kristusovega vstalega telesa.”

“Kje se vidi, da smo kristjani? Smo kaj drugačni? Bog mi daje pogum, da živim svoj dar, sredi svoje krhkosti in omejenosti. Lahko sodelujem z njim. Ni se mi treba bati zase, niti se mi ni treba bati samega sebe. Možje hvala za pogum!”

“Ne morem zadovoljiti vseh ženinih potreb, niti ona mojih. Izročam, da ne bom sam kar nekam rinil.”

“Ni lahko biti mož in oče. Je pa lepo. Popravljam svoje prioritete. Hvala možje!”

“Moja žena je prava zame. Bogu hvala zanjo!”

“Spolnost je pri možeh zelo pomembna. Ni jo treba nadomeščati s hrano.”

“Z leti krivulja potreb počasi upada. Bolj se zavedam potreb drugih, žene in otrok in sodelavcev. Bogu hvala za vso to čudovito pot soustvarjanja in sogovorništva.”

“Odnos z ženo je šel skozi krizo in preizkušnje. Danes se imava spet rada kot pred leti, ko sva se poročila. Bogu hvala.”

“Presenečen sem, da me Bog smatra za svojega sodelavca in sogovornika v odnosu do žene, otrok in vseh ostalih. Izročam mu svoje roke, noge, pamet in srce. Od vas dobivam mladosten pogum in modrost.”

“Podaritev je Božje v meni. Pošilja me, da delim z ženo in otroki in vsemi. V njem je vir in boljša polovica tudi za mojo ženo. Kako lahko promoviram zakrament zakona in lepoto zakonskega odnosa z Bogom in med nama?”

“Bolj sem pozoren na svoje notranje dogajanje. Povabljen sem, da vstopam v dialog z Bogom. On ima odgovore na moja vprašanja.”

“Metoda odmika je zelo rodovitna. Tema je zelo težka, a zelo spodbudna. Prelomna.”

“Ne gre samo za doseg orgazma, ampak za soustvarjanje in sogovorništvo… širina. To mi odpira nova obzorja in mi daje veselje za svoj odnos z ženo.”

“Vesel sem duhovnega vidika spolnosti, na katerega nisem bil pozoren. Sprejemanje, razločevanje in vključevanje. Dar sem za ženo in ona zame. Ona ni sredstvo za zadovoljevanje mojih potreb, niti jaz za njene.”

“Globoko sem potrjen v svoji vlogi moža in očeta. Skrbel bom za dialog z ženo.”

“Opogumljen sem. Zavedam se, čigav sem. Slišal sem: Ne bojte se! Jaz sem z vami.”

“Živel sem v prepričanju, da si spolnost in ustvarjalnost nasprotujeta. Odprlo se mi je popolnoma novo obzorje. Prelomno. Vesel sem neskončnih možnosti sogovorništva in soustvarjanja z Bogom in z ženo.”

“Hvala Viliju in vam možje, za vse, kar smo si razdelili. Z veseljem grem v svoj vsakdan. Spet dojemam prioriteto odnosov. Podpora, nežnost. Vse kar daš, resnično imaš!”

“Spolnost = umrem zate. To je resnica. Vsak dan nova in oživljajoča, lepa in zahtevna, osrečujoča in izpolnjujoča.”

“Pred možmi se lažje izrazim in dojemam samega sebe. Sem moški. Veliko vprašanj se mi je porodilo. Pot je še zanimiva. Hvala možje.”

“Vsem vam možje, hvala za iskušnje, Viliju pa za slikovito predstavitev teme. Ne vem, če bom upal v službi povedati, kje sem bil. Morda bi odmik podaljšali vsaj za en dan.”

“Zelo poučno in spodbudno. Dobil sem moč. Spoznavam kako imam rad ženo in kako mi je dragocena. Vračam se bogatejši.”

“Življenje gre naprej le preko spolnosti. Gledam naravo, ki to ves čas potrjuje. V svoji spolnosti z ženo lahko odkrivava Boga in ga čutiva. Hvaležen sem tudi za svoj križ. Hvala Bogu za ženo, da ga lahko skupaj nosiva in je zaradi tega veliko lažji.”

“Hvala za koncentrirano modrost in duhovito približevanje teme. Zdi se, da te voditelj pozna, še preden spregovoriš. Vesel sem širine zavedanja daru spolnosti. Možje hvala vam za izpoved izkušenj. Čudeži se še dogajajo. Vesel sem, da sem del nečesa velikega.”

Odmik za moške v divjini _ zadnji, 5.dan

Ščit pravice. Kaj je moj ščit pravice? Kje kot kristjan ne popuščam?
 
Dobili smo boljše prenočišče. Travnik tik pod Sveto  goro. Zvečer smo imeli kratek pogovor in še zapeli smo Zdravljico na čast naši domovini.
Kot se lahko zgodi vsaki skupnosti, se je tudi nam. En član nas je zapustil. Zdaj pa se počasi odpravljamo na goro, da ujamemo jutranjo mašo.

Konec.

Prispeli na Sveto Goro. Še zadnja kateheza pred mašo.

Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 4. dan

Na greben Čavna lezemo. Je strmo vroče vode primanjkuje. Tole pa je naporno…

Takole nas Jakob vodi…Mislim da smo se malo zgubili…

Pot smo našli. Pešačimo po Trnovskem gozdu. Vode zmanjkuje. Pridemo v Trnovo. Pri neki hiši zagledamo ljudi in prosimo za vodo. Prijazno nam napolnijo plastenke. Našli smo župnišče in v bližini avtomat za kavo in sladoled. Zdaj čakamo, da vročina mine.

Prišli v Grgar. Nismo našli nič za jest. Naredili smo edino logično stvar. Šli smo na pivo. In tam so nam povedali za piceriji v Gorici. Morda bomo jedli…
 V gostilni smo dobili dovoljenje predsednika ks Grgar, da lahko spimo na občinskem travniku.  Vse se da zmenit. Tam zadaj za igriščem je naša spalnica.
 Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 3. dan

Odmik za moške v divjini – 3. dan, dopoldne

Prišel je čas izobilja. Spali smo v posteljah. In potem še zajtrk. Po zajtrku nas je Jakob postavil na realna tla. Penzion moramo odslužiti. In zdaj pridno znašamo drva, privezujemo paradižnike, plevemo jagode in kosimo travo. In če bomo pridno delali, dobimo še kosilo….

Odmik za moške v divjini – 3. dan, popoldne

Znam biti reven in znam biti v izobilju. Danes smo izkusili izobilje. Naše romanje simbolizira življenje.

Popoldne smo se odpravili skozi Dutovlje, Kamnje in Vrtovin. Tu smo doživeli odprtost domačinov. Skoraj pri vsaki hiši so nas prijazno pozdravili in kaj ponudili. Od tu je priljubljeno romanje na Sveto goro.
Povprečna hitrost je zelo nizka.
V Kamjah smo se ustavili pri župniku Rafku Klemenčiču. Z otroci so pripravljali oratorij. Tu se zbere do 80 mladih.
Zdaj smo pri sv.  Pavlu, kjer je čudovit razgled na Vipavsko dolino.
Za spanje pa spet izbira zunaj ali v cerkvi s smrčanjem.

Nameravali smo imeti 20 minut podelitve v skupinah. Debatirali smo uro in pol. Jesus Rules…..

Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini_2.dan Oklep pravice.

Če je na telesu potreben oklep, ga rabi tudi duhovno življenje.
Sem res izbral oklep in to takega, ki me omejuje?
O tem smo premišljevali, ko smo se spuščali od Hieronima do Vipave. Pot je bila prijetna, ker je lep razgled na Vipavsko dolino in v senci dreves. Spodaj pa 34 stopinj C. Pred vročino smo se skrili ob izviru Vipave. Ko bo malo hladneje, nas čaka še pot do Vipavskega Križa.
Drugače pa se možakarji spoznavamo med seboj. Smo od 24 do 60 let stari, različnih stanov, poklicev in krajev bivanja.

popoldne

Čeprav je Vipava pri izviru ledeno mrzla nismo zdržali in smo šli v vodo. Seveda samo za 10 sekund. Ko je šlo sonce navzdol smo se odpravili. Vročina je nažigala. Malo bolje je bilo, ko smo hodili ob reki. Nekaj km pred ciljem smo si še podelili naša razmišljanja. Tudi naši pogovori na poti so vedno bolj osebni.

Proti večeru smo prispeli v Vipavski križ.
Pogreli smo obaro, ki so jo pripravili za nas. Na hitro še malo debate ob litru vina in potem umivanje….  oh, kako paše tuširanje. Zdaj pa se k maši.
Peter Kolenc

Odmik za moške v divjini – 1. dan

12 mož se nas je zbralo v Postojni. Po kratki predstavitvi, praktičnih napotkih in duhovnem nagovoru smo krenili na pot. Mali Otok. Hrašče, Strane. Pešačenje pri 33 stopinjah C je bilo naporno. Hiteli smo, da uidemo najhujši vročini. Ves čas smo imeli v mislih katehezo: kje jaz bijem svoj boj. Ne z bližnjim ampak z zlom.

V Stranah smo končno prišli do sence in sveže vode. Pod najstarejšo tiso v Sloveniji smo si privoščili malico. Prišel je župnik in nam ponudil češnje. Srečali smo še enega popotnika, ki je hodil od Komende.
Vzpon je bil malo bolj prijeten, ker smo hodili po gozdu. Poznalo se nam je 15 km hoje po soncu. Na Vojkovem domu smo doživeli malo razočaranja, ker ni bilo jote. No, tudi klobasa in pivo sta bila v redu. En soborec dela na Rtv in nas je spravil v kompleks anten. Videli smo muzej Rtv in novo tehniko. In še vodo smo dobili. Ko smo prispeli do sv. Hieronima se je že mračilo, zato smo pohiteli z mašo. Tu ni bilo elektrike. Kakšna bo noč še ne vemo,  začelo je pihati in bo morda deževalo. Verjetno si bomo zavetje našli v cerkvi. Smo pa precej zgarani.
Peter Kolenc
Galerija slik:

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082