Arhiv kategorij: Tematike

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Jože Plut Šorc

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože Plut Šorc, ki je kot višji vojaški uslužbenec XV. razreda šestnajst let vodil Vojaški vikariat.

Naslov njegovega nagovora bo ”Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

Ta njegov prispevek je vzet iz objave v časopisu Večer.

Ponosen Slovenec in katoličan sem

V pričakovanjih prvih tisočletij se je prihod (Bog je namreč držal svojo obljubo o tem, da bo svet odrešil) zgodil na nadvse čudovit način, v katerem so bili nagovorjeni pastirji ob rojstvu, marsikdo vmes, pa tudi razbojnik na križu. Ko pa jih je Jezus nagovarjal z besedami “Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37), se resnici ni izognil z izmikanjem in umivanjem rok le Pilat, ampak na primerljiv način mnogi njegovi sodobniki. Kakor danes. Po eni strani se tu odstira skrivnost človekove svobode in odgovornosti, predvsem pa ljubezen in zvestoba Boga, ki se ne utrudi človeka ljubiti navkljub zavračanju. Bog pač ljubi življenje in mu ni nič tuje, kar je ustvaril, zato želi v svojem usmiljenju vsakogar objeti. Vsem želi polnost življenja in vse nas vabi, naj s svobodo, ki nam je dana, odgovorno upravljamo. Nekoč, pravi, “bom vse to – kot bi rekli moderno – prišel “prečekirat”. To pa je pričakovanje Kristusovega drugega prihoda, ki se ga ni potrebno bati, če je življenje pravšnje.

Bog nas namreč ne želi pustiti zapuščene kakor sirote (prim. Jn 14,18), ampak se k nam na različne načine sklanja. To sporočilo je lepo upodobil prav slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik z upodobitvijo loga svetega leta usmiljenja. Bog si na svoje rame nadene človeka s tako empatijo, nežnostjo, usmiljenjem in ljubeznijo, da gleda z očesom tistega, ki ga nosi. Zato, če smo pozorni, na upodobitvi vidimo dva obraza in le tri očesa. Kot duhovnik – tudi misijonar usmiljenja – sem v tem letu doživel toliko milostnih Božjih dotikov posameznikov, ki so takrat, ko jih je Jezus “spustil s svojega ramena”, odšli veseli, sproščeni in z zavestjo, da jih ima Bog rad. Naš Bog je “Bog s človekovim (človeškim) obrazom”.
V tem svetem letu, zlasti med srečanjem s papežem Frančiškom ob začetku posta, sem še posebej začutil njegovo željo po tem, da bi se ljudje zavedali, da ima Bog vsakega človeka rad, da ga želi nežno objeti in na svojo ramo dvigniti, če je potrebno, ter mu vrniti upanje in dostojanstvo. “Nebeški Oče je usmiljen, bodite kakor usmiljeni očetje (zlasti v spovednici) tudi vi”, nam je večkrat ponovil. Vse kristjane papež znova in znova – tudi z lastnim zgledom – vabi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Pravi, naj bomo še naprej “orodje usmiljenja”.

Želim pa si, da bi živeli v svetu normalnosti za vse in ne samo za nekatere; da bi v naši državi ne debatirali o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah in bi pred njimi prednosti ne dajali sekundarnim ali tercialnim pravicam; da bi manjšina nikoli ne govorila večini, “da nima pojma” npr. o življenju; da bi zakoni veljali enako za vse; da bi temelj zakonov bila pravičnost (zakonitost je dandanes le izgovarjanje); in bi s svobodo združevali odgovornost tako v družbi kot Cerkvi.

In če to odgovornost obrnemo v konkretni svet in pogledamo npr. vprašanje migrantov, bi si drznil dejati, da od voditeljev in pravzaprav vsakogar pričakujemo, da bodo tudi o tem imeli svoje stališče. Od kristjanov lahko pričakujemo krščansko stališče. Tudi od papeža. Ampak, če obrnem pogled od vrha Cerkve k nam, kristjanom “v svetu”, krščanski pogled dobi nove razsežnosti. Živeti krščanstvo v svetu pomeni živeti veselo življenje, življenje upanja in pesmi, življenje vrednot, življenja z jasno identiteto in navdušujočim stilom življenja. In ko se res človeku srce trga zaradi množice smrti migrantov v Sredozemskem morju, se mu srce trga tudi zaradi smrti kristjanov in drugih v Siriji, Iraku … In o tem mediji v glavnem molčijo, molčimo kristjani in molčijo muslimani … Morda nanje opozarjata bolj papež in Cerkev kot pa drugi. Gre za konkretno in celostno pričevanje!

Kaj lahko sodobna zahodna (in slovenska) družba vseenosti in relativizma ponudi ljudem, ki prihajajo k nam, z izjemo hrane in zasilne nastanitve? Zgolj “zgodbo” o “dobrodošlici” in “integraciji”? Po eni strani naša družba nad migranti, njihovo identiteto in kulturo negoduje, po drugi jim ne nudi ničesar “oprijemljivega”. Česa naj se k nam prihajajoči ljudje oprimejo razen tega, česar se držijo, če po drugi strani vidijo alergijo na Cerkev (in krščanstvo), sicer pa vlada relativizem? Sicer pa, še dobro, da je alergija ozdravljiva. Dozdeva se mi, da imajo mnogi kreatorji naše mnenjske, družbene in politične klime neljubeč odnos do države, jezika, kulture in migrantov, zelo ljubeč pa do tega, kaj njim osebno prinaša “doda(t)no vrednost”. Res je tudi naslednje (v podobi govorim): ko “gosta” sprejmemo v svoj dom, upravičeno pričakujemo (in tudi izrazimo, če je potrebno), da bo spoštoval naš način življenja, intimo nekaterih prostorov … Standarde in okvire gostoljubja postavlja domačin, gost jih sprejema. Tu vidim tudi vlogo države.

Ne oziraje se na vse slabo v naši družbi in državi pa se veselim 26 let demokracije in suverenosti Slovenije. Za (skoraj vse) praznike obesim slovensko zastavo, saj sem ponosen Slovenec in katoličan (ter duhovnik), ki druge spoštujem, upravičeno pa pričakujem spoštovanje do sebe; spoštujem tudi mnenja in stališča drugih in njihovo izraznost, vendar pričakujem, da svoje lahko povem tudi sam.

Pa čeprav morda zveni malo patetično: Naš “raj pod Triglavom” bo zopet raj z jezikom pesmi, vriskanja in življenja takrat, ko bomo ponosni na svoj jezik, tradicijo, vrednote (in vero) in ko nas bodo bolj motile laž, krivica in nepoštenost kakor stoletna glasba cerkvenih zvonov …

Pozdravljam in vsem želim le dobro.

Jože Plut – Šorc

(Vir: https://www.vecer.com/ponosen-slovenec-in-katolican-sem-624…)

 

Kakšna bi danes morala biti vloga moškega v družbi?

“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati. Hkrati pa bi bili tudi kot trdna skala, na katero se lahko nasloniš, torej močna opora vsem bližnjim.”

“Zagotovo je simpatično, ko nekatere dame moškim ob njihovem prazniku prinesejo trnje. To je neka simbolika, ki se je uveljavila in morda skušajo ženske prav s tem izražati željo po tem, da bi bili moški bolj moški. To, kar pogrešajo v tem svetu.”

“Moški bi moral biti človek, ki zna zastopati svoja stališča, ki se ne pusti voditi kot lutka, in je vedno nekdo, ki druge razume in je trdna opora za vse, ki potrebujejo njegovo pomoč. Torej človek, na katerega se lahko zaneseš. V neki obliki stalnosti. A to ne pomeni, da so ženske pa samo nasprotje moškega. Vsak spol ima svoje kvalitete in nekatere se med seboj tudi prepletajo. Na koncu koncev pa naj bo moški moški in ženska naj bo ženska.”

Vir: https://si.aleteia.org/…/manjka-nam-moskih-ki-ne-bi-bili-c…/

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Luka Mavrič

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov boste lahko med tremi pričevanji prisluhnili tudi Luku Mavriču, članu medškofijskega odbora za družino, na temo “Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca?”

Takole pa je pred letom dni odgovoril na nekatera vprašanja za tednik Družina:

Ali krščanstvo zahteva pogumnega ali uklonljivega moškega?

Lahko bi se vprašali: kakšnega moškega zahteva življenje? Kakšnega zahteva družina? Je to mož-copata, moški brez prave hrbtenice? Prepričan sem, da se vsak moški globoko v sebi želi izkazati kot pogumen, načelen. Kako drugače cenimo človeka, ki se ne obrača po vetru, ne išče le sebe in svojih interesov, ampak je pripravljen tudi na žrtev, če je to potrebno, da le ostane zvest svojim načelom in vrednotam. V družbi taki pokončni ljudje niso vedno sprejeti. Za vsako vodstvo je bolj enostavno, če ima uklonljive ljudi pod seboj, ker so ti bolj vodljivi. Če pogledamo skozi zgodovino, vidimo, da tudi v Cerkvi nismo imuni pred tem pojavom. Jezus pa od apostolov ni zahteval neke slepe ubogljivosti. Oni so mu sledili zato, ker je bil do njih skrajno odkrit, brezkompromisen, odločen, obenem pa do konca spoštljiv in ponižen. On jih pokliče, a jim pušča vso svobodo. Te lastnosti moramo moški ponovno odkriti, tako v Jezusu, kot v sebi.

Kako nagovoriti moškega? Kakšna je moška govorica vere in doživljanja vere?

Do nedavnega sem bil mnenja, da so skupine za moške v Cerkvi le »modna muha enodnevnica«. Ko pa sem začel brati literaturo o moški duhovnosti, me je prevzela moč te govorice. Nekaj takega, kot če bi v tujem okolju zaslišal materni jezik in enostavno hočeš prisluhniti. Očitno je Cerkev skozi stoletja razvila neko duhovnost in oblike pobožnosti, ki so bližje ženski naravi: povezanost, vključenost, sprejetost, izročanje in priprošnja, prinašanje sočutja in tolažbe. To so potrebe, ki jih ima v družini pred očmi vsaka žena in mati. Tudi danes je tako, da je moški zares zaželjen in nenadomestljiv v župniji predvsem takrat, ko je treba npr. na cerkvi zamenjati streho, torej ko gre za konkretno delo. Nekako pa smo izgubili besede, s katerimi bi znali nagovoriti moškega v globini njegovega srca. Moški smo izjemno občutljivi na spoštovanje, svobodo, ne pustimo se nikomur ujeti. Če pa nas nekaj zares prevzame, smo pripravljeni za to tudi umreti. V bistvu moški ne živi zares svojega življenja, če nima pred očmi nekaj, za kar se je pripravljen žrtvovati. To hočemo najti.

Ali je svet »feminizma« in poudarjanja enakosti temeljnih razlik med spoloma odvzel moškemu vlogo voditelja v družini? Ali se morda zato umakne iz družine?

Feminizem je s prizadevanjem za večjo enakopravnost žensk naredil veliko dobrega tudi za moške. Moški se oblikuje ob ženski, če jo jemlje kot sebi enakovredno sogovornico. Feminizem je zašel, ko je začel vojno proti vsakršnim razlikam med moškim in žensko. Razlike so in bodo vedno ostale. Z njimi lahko živimo, če jih upoštevamo, ne pa zanikamo. Ali se je moški kot voditelj v družini začel umikati s pojavom feminizma ali že prej, ne vem. Dejstvo je, da danes mnogo družin trpi zaradi fizične in čustvene odsotnosti očeta. Moški je v družini voditelj, tako si je Bog družino zamislil. A s tem imamo težavo tako moški kot ženske: moški se bojimo prevzeti odgovornost voditelja, ker velikokrat ne znamo poslušati s srcem in nam je lažje sebe opravičevati; ženske pa se bojijo, da bodo ob možu voditelju izgubile kontrolo, ker pogosto ne zmorejo zaupati in stvari prepustiti iz svojih rok. Potem pa imamo, kar vidimo v družbi: moške, ki iščejo potrditev v službi ali drugje, ženske pa z njimi tekmujejo in tarnajo, da so doma za vse same. Oboji moramo ponovno odkriti Božji pogled na družino, kakor si jo je On zamislil.

V Svetem pismu je naloga mož posredovanje vere. Kako sodobnega moškega prebuditi v tej vlogi?

Živimo v času, ko ima vsak pravico, da živi, kakor mu paše. To nas je pripeljalo do tega, da si skoraj ne upamo zavzeti stališča do najbolj bistvenih vrednot v življenju, da ne bi slučajno prizadeli koga, ki živi drugače. Kot da je vsako stališče enako legitimno in enako pravilno. Živimo torej v nekem vzdušju »vseenosti«. Odrekli smo se prepričanju, da je mogoče resnico spoznavati, da je mogoče ljubezen in vero zares živeti. Tako se pogosto obnašamo tudi verni starši do lastnih otrok. Če rečem otroku: »Do birme boš hodil k verouku, potem pa se boš sam odločal zase,« istočasno sporočim, da vera meni osebno praktično nič ne pomeni in mi je vseeno, kako se otrok opredeli glede Boga. Zato je premalo samo reči: »Starši, posredujte svojo vero otrokom!« Vsak oče, vsaka mama si mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj njemu pomeni vera v Jezusa Kristusa. Mislim, da so danes skupine za moške tiste, ki pomagajo odraslemu moškemu, da pride do svojega osebnega odgovora glede vere v Boga.

Kako med sesalcem in likalnikom, športnem plezanju in strokovnem delu najti čas tudi za molitev in k njej povabiti vso družino?

Včasih se preveč obremenjujemo s tem, koliko časa bi naj namenili molitvi. Če delo posvetim Bogu, je tudi to molitev. Če med plezanjem premišljujem o sebi in svojem odnosu z Bogom, je tudi to molitev. Molitev je pogovor z Bogom, je srečanje z Njim. Vsekakor pa je naloga očeta, da v družini prvi da pobudo za družinsko molitev. Najlepši čas za to je pred uspavanjem, ko je dan končan in nas nič več ne čaka. Lahko skupaj molimo preproste molitve ali desetko rožnega venca, lahko pa molimo tudi s svojimi besedami. Odvisno od starosti otrok. Vendar če oče ne da pobude, se lahko mama še tako trudi zbrati otroke k molitvi, pa se bodo težko odzvali. Oče je pač duhovni voditelj družine.

Kaj za vas pomeni biti pogumen?

Pred časom sem iskal odlomke v evangeliju, ali je bilo Jezusa kdaj strah. Če ga opazujemo, kako se je soočal s farizeji in pismouki, s katerimi je bil neprestano v konfliktu, vidimo, kako je bil vedno pogumen, odločen, jasen in miren. Zavedal se je svoje moči, ki pa je ni nikoli zlorabil, ampak ga je v vsem ravnanju vodila ljubezen. Tudi farizejev ni sovražil. Poleg tega nič ni govoril ali delal iz sebe, ampak je vse delal tako, kakor mu je naročil Oče. Zato intuitivno verjamem nekako takole: če bom iskal Božjo voljo, potem bom našel mir, da se bom prav odločal in imel pogum, da vztrajam pri teh odločitvah, tudi ko bo težko.

Odmik za moške v divjini, 20.-24.6.2018 Postojna – Nova Gorica

POHOD

Moški potrebujemo pot, dolgo in naporno pot na kateri pride do “švicanja”, utrujenosti, bolečin v mišicah, žeje, … da začnemo živeti iz globine srca in ne zgolj iz seznama “moram” ali “moral bi”, ki nas pušča zdolgočasene.

Tudi moj odnos z Bogom je podoben hoji. Podajam se na pot, ki je najpomembnejša. Vsakdanja zvestoba v odnosu z ljubečim Bogom me potegne iz cone udobja in me vzgaja za preprostost, zaupanje, ponižnost-odločnost, vztrajnost, zvestobo.

Pogoji:

  • Sposobnost prehoditi okoli 20 km na dan, z okoli 800 m vzpona na dan, z nahrbtnikom (z vso opremo) na rami, pripravljenost za “presenečenja” na poti    (žeja, lakota, dež, utrujenost, žulji, …), upati si spati zunaj v naravi.
  • Sposobnost petdnevnega sobivanja v skupini 12 mož.
  • Odmik je na lastno odgovornost. Udeleženci bodo morali podpisati izjavo

(primer: Izjava – vzorec )

Skupina 10 mož bo skupaj z dvema voditeljema (Peter Kolenc – organizacija in Jakob Kunšič  – duhovnost) krenila na pot 20. junija. Zaključek poti je 24.junija.

Cena odmika: 40 €. V ceno ni vključena hrana, ki si jo bomo sproti nabavljali. Spanje pod nebom je brezplačno.

Trasa: Postojna – Nova Gorica

  1. dan: Postojna – Nanos – sv. Hieronim
  2. dan: Hieronim – Vipava – Vipavski Križ
  3. dan: Vipavski Križ – sv. Pavel, Vrtovin
  4. dan: Vrtovin – Trnovski gozd – Grgar
  5. dan: Grgar – Sveta Gora – Nova Gorica

Pot bo vodja sproti prilagajal razmeram.

Prijave zbiramo do zasedbe mest.

pkolenc@gmail.com

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje
v vsakdanjem življenju
„NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.:  041 632626
 NAGOVORI:

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Ovira ljubezni

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.