Arhiv kategorij: Tematike

Kako ženska ljubi moškega?

Pričnimo s spolnostjo.

Ne, ker je to Vse, o čemer moški razmišljajo’ (kot je rekla cinična ženska), temveč ker predstavlja odnos med ženskostjo in moškostjo na tako zelo jasen način. To je lepa in bogata metafora, zelo strastna in okrepljena slika dosti večje resničnosti. Vprašanje pred nami je: »Kako ženska najbolje ljubi moškega?« Odgovorje preprost: zapelje ga.

Pomislite na žensko na njeno poročno noč. Zatemni luči ter si obleče nekaj svilenega, kar poudari ljubkost njenega telesa, razodene lepoto svoje gole podobe, hkrati pa pušča nekaj, kar je treba še odkriti. Nadene si parfum in rdečilo ter preveri svoje lase. Ona očara svojega moškega. Upa, da ga bo prebudila in privabila, da pride k njej in vstopi vanjo. V dejanju osupljive ranljivosti sprejme največje tveganje življenja – ponudi mu svojo neodkrito lepoto, odpre se mu na vsakršen način.

Kar pa se tiče njenega moškega, če ne bo naredil, kar je potrebno, se ne bo zgodilo nič. Ne bosta užila ljubezni, spočeto ne bo nobeno življenje, razen če je moški sposoben svojo moč ponuditi svoji ženski. Tako se ljubimo. Ženskost je tista, ki vzburi njegovo moškost. Njegova moč je tista, ki v ženski vzbudi hrepenenje po tem, da bi bila lepa.

Tako preprosto je, tako lepo, tako skrivnostno in vendar tako globoko.

Lepota ženske je tisto, kar vzbudi moč moškega. On hoče igrati vlogo moškega, ko se ženska vede tako. Ne morete ga ustaviti. On hoče narediti, kar je potrebno. In ta želja je ključna. Kaj si ne želite, da bi naredil, kar je potrebno? Ne daje prisiljen v to, ne zato, ker je ‘treba’.Temveč ker hoče narediti, kar je potrebno. Torej vzbudite njegovo željo. V vsakem vidiku življenja.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi mlada nevesta do svojega ženina imela pristop, kakršnega ima toliko žensk pri ostalih zadevah? Predstavljajte si, da pogleda izza svojega planerja in vpraša: »Kdaj bi ta teden želel seksati?« (Učinkovita ženska.) Ali pa svojemu možu pripomni: »Domnevam, da boš nocoj hotel seksati. Dajva s tem opraviti zgodaj – zjutraj imam veliko opravkov.« (Zaposlena ženska.) Ali najbolj neposreden izziv: »Predstava včeraj je bila zelo slaba. Bi želel poskusiti znova?« (Zahtevna ženska.)

Saj ste dojeli. Vaše sporočilo vašemu moškemu je ali: »Dragi, imaš, kar je potrebno,« ali: »Mislim, da nisi kaj prida moški. Želiš dokazati, da se motim?« Enako velja za žensko. Vaše srce se zelo razločno odziva na pritisk, da bi bile lepe: »Greš ven v tem}«, v primerjavi z zagotovilom,da ste lepe: »Ljubica, nocoj si videti tako ljubka.« Zenska se želi počutiti lepo. Moč dobrega moškega ji daje tak občutek. Moški se želi počutiti močnega. Lepota dobre žene mu daje tak občutek. To načelo velja za veliko več, kot le za spolnost in zakon.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

 

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Ovira ljubezni

Največja ovira pri tem, da bi ljubili žensko, je ta: da preveč moških svoje vprašanje nese k Evi. Pri njej iščejo potrditev svoje duše. Običajno se zgodi okoli adolescence, tega usodnega premika. Oče je bil tih ali pa nasilen, njegova priložnost, da bi rešil svojega otroka je skoraj mimo. Naslednje okno, ki se odpre na fantovem popotovanju, je njegova spolnost. Naenkrat se zave Eve. Ona je njemu videti kot življenje samo. Ona je videti kot odgovor na njegovo vprašanje.

To je usoden premik. Veliko moške odvisnosti od pornografije izhaja iz tega. Ne gre za spolni odnos – gre za potrditev. Ona mu daje občutek, da je moški. Ona mu ponuja svojo lepoto in mu daje občutek, da je močan. To je tudi korenina večine ljubezenskih afer. Nekatere ženske se temu pridružijo ter ponudijo odgovor na njegovo vprašanje. Njegova žena mu daje ‘1’, a pridruži se ona in mu reče: »Zame si ‘5’,« in nadaljevanje nam je znano. Če ni našel te globoke potrditve, ki jo potrebuje od Boga, potem bo lahka tarča.

Na vse možne načine sem poskušal moškim pomagati razume ti, da ti nobena ženska ne more reči, kdo si kot moški. Moškost se daje z moškostjo. Ne more priti iz drugega vira. Da – ženska lahko moškemu veliko ponudi. Lahko je njegova ezer, njegova spremlje valka, njegov navdih. Vendar ne more biti potrditev njegove duše. Kot moški moramo svoje vprašanje nesti k Bogu, svojemu Očetu v nebesih. Samo on ve, kdo smo v resnici. Samo on lahko nad nami izreče sodbo. Moški gre k Evi, da ponudi svojo moč. Ne gre k njej, da bi moč dobil.

Sedaj pa, enaka resnica velja zate, Eva.

Svojega vprašanja ne moreš nesti k Adamu. Ne moreš pri njem iskati potrditve svoje duše. Vendar jo toliko žensk išče. Če imam moškega, potem sem v redu. Potem sem ljubljena. Tudi za ženske se to zgodi okoli adolescence. Čas, ko bi njen oče lahko govoril njenemu življenju, pričenja usihati. Odpre se novo okno – fantje. Če ji njen oče ni bil na voljo, potem je lačna ljubezni in se bo v upanju, da jo bo našla, predala fantom. Se spomnite starega pregovora “Dekleta dajejo seks, da dobijo ljubezen “. Res je.

Dobro znana knjiga Mary Pipher, Sodobna Ofelija, dokumentira ta tragičen premik pri mladostnicah. To skoraj popolno izgubo sebe. Dekleta, ki so bila samozavestna in pogumna, postanejo v najstniških letih negotova. Dekleta, ki so imela veliko zanimanj in mnenj in sanj, so naenkrat videti depresivna, izgubljena, obsedena s svojim videzom in s pozornostjo fantov. Premik je v bistvu pravzaprav tole: svoje vprašanje so odnesle k Adamu. To je smrtonosen premik.

Razlog, da je to videti tako naravno, sploh za ženske, je ta, da j e bila Eva narejena za Adama. »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom \ezer kenegdo\« (1 M z 2,18). Eva je bila dobesedno izdelana iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama. Preganja nas neka nepopolnost, zaradi katere hrepenimo drug po drugem. Koliko med vami vas je zavzdihnilo na koncu filma Jerry Maguire, ko on teče skozi letališče ter divja skozi mesto, da bi se vrnil k svoji ženi, ki seje ločila od njega? On reče: »Ti me dopolnjuješ.« To je res, to je del moško-ženskega načrta.

In vendar.

Noben moški vam ne more povedati, kdo ste kot ženska. Noben moški ni sodnik vaše duše. (Drage sestre, koliko med vami se vas je izgubilo v tem iskanju?) Neka ženska nama je rekla: »Se vedno se počutim nekoristno. Nisem ženska. Nimam moškega. Ni mi uspelo, da bi koga očarala.« Bolečina je resnična. Toda stališče je napačno. Samo Bog vam lahko pove, kdo ste. Samo Bog lahko izgovori odgo vor, ki ga morate slišati. Zato smo najprej govorili o romantični zvezi z njim. To pride najprej. Mora. Treba je. Adam je mnogo preveč ne zanesljiv vir – amen!

Seveda, v ljubeči zvezi je mišljeno, da drug drugemu celimo rane. V ljubezni lahko vzbudimo tako globoko veselje in ozdravljenje, ko drug drugemu ponudimo svojo moč in ljubezen. Meni pomeni vse, ko mi Stasi reče: »Ti si takšen moški.« Vse mi pomeni, ko mi John reče: »Stasi, ti si čudovita ženska.« To lahko – in moramo – ponujati drug drugemu. To je eden izmed načinov, kako lahko naša ljubezen pomaga pozdraviti rane našega partnerja. Toda naša bistvena potrditev,  naša prvobitna potrditev, mora priti od Boga. In dokler ne pride, dokler pri njem ne poiščemo ozdravljenja za naše duše, bodo naše zveze resnično prizadete s tem, ko drug pri drugem iščemo nekaj, kar nam lahko da samo Bog.

Nadaljnje zapletanje stvari je prekletstvo, ki je nad Evo. »… Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). V Evi je bolečina, za katero poskuša doseči zapolnitev pri Adamu. Dana ji je praznina, ki naj bi jo privabila nazaj k Bogu, toda ona jo namesto tega odnese k Adamu. To povzroči zmedo v mnogih dobrih zvezah. O tem veste vse. Ne glede na to, koliko Adam izliva na vašo bolečo dušo, nikoli ni dovolj. On vas ne more zapolniti. Mogoče se vam umika, ker čuti, da ga prosite, naj vas napolni. Vsaka ženska mora računati na to – to bolečino, ki jo poskuša zapolniti s svojim moškim. Da bi se naučile, kako ga ljubiti, morate najprej prenehati vztrajati, da vas on napolni.

Vse to vam praviva kot neke vrste predgovor, saj vam ne moreva govoriti o tem, kako dobro ljubiti moškega – kdorkoli že je v vašem življenju – dokler ne sprevidimo, da pri njem ne moremo iskati stvari, ki nam jih on ne more dati. Ne moremo ljubiti Adama, medtem ko pri njem iščemo svojo oceno. To bo prineslo preveč strahu. Če on odloča o nas kot o ženski, potem mu ne bomo sposobne resnično in svobodno ponuditi svoje lepote. Iz strahu jo bomo zadrževale. Ali pa se mu bomo predale na neprimerne načine, v neke vrste spolni ali čustveni promiskuiteti, obupno iščoč njegovo pozornost. In ne bomo ga sposobne soočiti ter mu stati ob strani, ko bo tudi on to potreboval od nas.

Prosite Jezusa, da vam pokaže, kaj ste počele s svojim vpraša njem, in kako ste se povezovale z Adamom. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kako ljubiti moškega.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram

Molitev pred najsvetejšim z MSJ, 25.10.2016.

Prijatelji, premišljeval bom o sanjah vsakega mladega fanta.

1 Mz 2,25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

Bog, postavil si me v raj. Z ženo, ki jo ljubim. Vse sladkosti zakonskega življenja si mi dal. Vse mi je bilo dovoljeno, da sem te le ljubil. Dal si, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. Prijetno za pogled in dobro za jed. Le zakaj je z leti prišlo do tega, da sem spoznal, da sem nag in sem se skril? Kaj je šlo narobe? Vse mi je bilo dovoljeno, razen enega. Dovolj za razumnega človeka. S poroko sem stopil na pot celibata, saj so mi bila vsa drevesa nedostopna, razen enega. Za začetek popolnoma dovolj. Zakaj sem pustil, da se je kača vtihotapila v ta raj? Kje sem bil, da se je žena več pogovarjala s svojimi sodelavci kot z mano? Nisem opazil, da jo nekaj muči. Takoj pa sem opazil, ko je motor avta malo pokašljal. Nisem šel na duhovne vaje, medtem ko sem avto redno vozil na servis. V avto sem investiral neskončnokrat več kot v svoj zakon. Tako se je najin odnos počasi spreminjal iz: »prijetno za pogled in dobro za jed« v »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja«. Zato sem se skril, ker me je bilo sram. Skril v posel. Morda se tam več pogovarjam kot doma. Skril med prijatelje. Morda je tam več odnosa kot doma. Če sem na pravi poti, potem me je sram. Drevo spoznanja iz BB je našlo pot do mene. Zato je prav, da me je sram. Gorje pa, če me ne bi bilo sram takrat, ko bi me moralo biti. Zdi se, da je ravno to največji uspeh današnje kače. Ni treba, da te je sram, ker je vse dovoljeno. A tisti hip, ko ni bilo več omejitev, je bilo raja konec. Raja brez omejitev ni. Bog, hvala Ti, da me je bilo sram. To me je rešilo.

Napisal Andrej Kolenc

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Očetov glas

167-img_20161008_121437Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Za postavljanje meje, ne smeš prositi dovoljenja-7.del

picture-6Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?

»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«

»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.

»Ne vem,« odvrne Janez.

»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«

»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«

»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«

»Nisem prepričan.«

»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«

»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.

»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«

»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.

»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«

Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:

»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«

Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.

»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.

»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«

»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«

»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«

»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«

»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«

»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«

»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«

»Zelo bo besna.«

»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.

»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«

»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«

Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.

»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«

Negotovo je prikimal.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)