Arhiv kategorij: Močni in pogumni

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

Umirjenemu bojevniku na pot mučeništva: Če je treba, primite za orožje

bojevnik5Ni govora o tem, da bi bili pasivni ali da ne bi nikdar prijeli za fizično orožje. Uporabiti morate vsa sredstva, ki jih zahteva ljubezen.

Pogosto mislimo, da je rivalstvo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar ljubezen včasih želi, da v majhnem človeku vidimo tekmeca, da bi v njem nato zagledali enakega in brata.

»Bratje,« pridiga sveti Avguštin, »če bi radi ohranili ljubezen, se predvsem varujte misli, da je medla in lena ter da jo lahko ohranimo z nekakšno pohlevnostjo, recimo raje ravnodušnostjo in mehkužnostjo. Ne misli si, da ljubiš svojega služabnika, ker ga ne udariš. Da ljubiš sina, ker ga ne kaznuješ, da ljubiš soseda, ker ga ne opominjaš: to ni ljubezen, temveč mlačnost. Tvoja ljubezen naj goreče popravlja! Kjer živijo čisto, se razveseli, kjer slabo, popravljaj. V človeku ne ljubi zmote, temveč človeka.«

Ali mati ljubi otroka, če ne skuša uničiti bolezni, ki ga razjeda? Ali človek ni resnično »homofob«, če svojemu prijatelju ne pomaga, da se reši homoseksualnosti, ki mu preprečuje razcvet? Včasih ljubezen terja skalpel. Včasih zahteva desni kroše. Ali krepko brco v rit. Med zadnjico in pametjo obstaja skrivnostna vez, tako da včasih ni boljšega načina, da bližnjega spodbudimo in ga spomnimo na njegovo visoko poklicanost. To neprijetno opravilo pripada še posebno laikom, predvsem proti tistim, ki s svojim peresom prelivajo duhovno kri, ki je dragocenejša od te, ki nam teče po žilah: bestsellerje laži, pisarje obupa, pisune onanije je primerno bičati s satirami, jih nabadati s pamfleti, z ljubeznijo, dokler se ne pokesajo, da so toliko bralcev porinili v brezno in da v našo zmedo pišejo vzvišene retractiones.

V nekaterih položajih vam ljubezen prepoveduje mučeništvo, čeprav ste nanj popolnoma pripravljeni. S sovražnikom, ki ste ga hoteli z odprtimi rokami sprejeti na križu, se morate pomeriti z orožjem. Dolžnost, da branite svojo družino, vas sili v upravičeno samoobrambo. V delu Le mystere de la charite de Jeanne d’Arc se Jeanette in gospa Gervaise soočita glede tragedije ljubezni, ki mora zgrabiti za meč. Tolpe Angležev in Burgundcev ropajo vasi in skrunijo svetišča. Frančiškanka Gervaise meni, da morajo to prenašati v molitvi in mučeništvu. V tem naj bi bil ves kristjanov odpor. Če bi povračilno ukrepal ali zbral kakšno neurejeno četo kopij in mečev, potem ne bi več sledil evangeljski blagosti. Na to Jeanette odgovori:

Ali veste, gospa Gervaise, da smo mi, ki to gledamo in trenutno v odpor ne nudimo ničesar drugega kot prazne ljubezni, sokrivi, kajti nočemo ubiti vojne. Me, ki vojakom pustimo, da delajo, kar hočejo, ravno tako mučimo telesa in pogubljamo duše. (…) Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. (…) In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost.

Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje.

To je naša sokrivda, še posebno če mučeništvo uporabljamo za izgovor. Mislimo, da smo strpni do popolnosti, v resnici pa sodelujemo zaradi opustitve, vse do pogubljenja. Nedvomno se zdi, da daje govor na gori prav gospe Gervaise. »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« (Mt 5,39) Vendar sveti Tomaž, ki te besede tolmači s pravo mero, kaže na to, da dajejo prav Peguvevi Jeanne: »Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«

Kristus ne pravi: »Če kdo tvojega bližnjega udari po desnem licu, pusti, da ga udari še po levem.« Govori o vaših licih in vam to narekuje za dobro bližnjega. Iz tega izhaja dvojno merilo vaše potrpežljivosti, ki je odvisno od tega, ali je udarec namenjen vam ali bližnjim. Če ste napadeni le vi, potem je popolnost potrpežljivosti v tem, da to prenašate do mučeništva. Če pa so napadeni drugi, je popolnost potrpežljivosti v tem, da se uprete, tudi z orožjem. Iz ljubezni do napadenih, ki morda niso pri volji, da bi takoj umrli. Tudi iz ljubezni do napadalca, ki ga skušate z obrambo obvarovati smrtnega greha. Končno ga lahko, če vas v to prisili, ubijete v resnično upravičeni samoobrambi le, ker ste pripravljeni zanj mučeniško umreti. Brez tega bi bil vaš udarec le udarec morilca in ne branilca in bi izhajal iz pomanjkanja ljubezni do njega ali iz pretiranega zaščitništva do vseh. Hoteli ste odložiti orožje, bili ste pripravljeni umreti in prositi Boga, naj vašemu napadalcu ne pripiše tega greha, raje bi peli hvalnice Gospodu, medtem ko bi vas streljali, ampak ne: imate otroke, ženo, taščo. Zaigrati morate na boben in odkopati sekiro. Braniti morate domovino, da bi se v zameno za določeno udobje vsi lahko svobodno odločili, da bodo živeli ali umrli za resnico.

Tečaj za zamudnike

Morda je pozno za preprosta junaštva, ki nam jih narekuje naše otroštvo. Bili smo bojazljivi. Skozi svet smo skušali iti varni pred udarci v termo puloverju. Vegetirali smo, stiskarili in včasih nergali. Držali smo velike govore, da bi se izognili majhnim dejanjem. Ukleščeni smo v navade, ki se jih ne moremo več znebiti. Nihče si nam ni drznil odrezati jezika, tako sladko je znal govoriti ustreznim osebam. Nikogar ni zasrbelo, da bi nam pribil roke, tako zelo so znale gladiti pravo dlako v pravi smeri. Hip, hip, hip, žal! Uspelo nam je v karieri, pomnožili smo hinavščino, pohodili starejše in šibkejše, se ne ozirali na nesrečneža pred svojimi vrati. Ko nam je bila dana priložnost za junaštvo, smo jo odpravili z majhno lažjo. Ko se nam je že zdelo, da smo pripravljeni na najsijajnejše bitke, smo morali na večerjo k teti Mici. Biti ljubezniv do tete Mici ali stricu Borisu povedati resnico o njegovih finančnih goljufijah, to bi seveda lahko bil pravi duhovni boj. Vendar smo se hitro pustili pomiriti z dobro kračo ali jastogom po dalmatinsko. Se take sreče nismo imeli kakor senator iz Slonokoščene obale, ki je potoval po državi, da bi poročal o prehranjevalnih težavah, pa so ga snedli ustrežljivi ljudožerci. Vidimo, kako ga je usoda prisilila v najvelikodušnejšo žrtev. Pred seboj imamo le vstavljanje cevk. Trenutno pa smo medle, apatične ničle. Kako bi nam bilo mučeništvo lahko še na dosegu?

Na srečo je Bog mislil na vse. Celo nam, popolnim zgubam, drugorazrednim pokvarjencem, ne vročim ne hladnim ne mlačnim, ampak nerodnim in odsotnim kristjanom daje še zadnjo priložnost. Kot na maturi. Samo da v tem primeru nebesa pripravijo popravni izpit, čeprav smo prvi del v celoti pisali negativno. Ker bomo morali kmalu umreti. Ker je tu bolezen, ta »prenosna tovarna mučeništva, ta tovarna mučeništva na dom«.

Tako se znajdete na bolniški postelji, zagrenjeni od grenkobe neizpolnjenih sanj, preplavljeni z nezmerno žalostjo, največjo od vseh, da niste bili svetnik, da niste sprejeli življenja, ki vam je bilo zaupano, da bi iz njega naredili nekaj sijajnega, kar je mislil Gospod, ko vas je potegnil iz niča. V zadregi ste pred zadnjimi urami, ki jih končno želite posvetiti velikemu delu, a nimate več ne moči ne časa, da bi to uresničili. Je torej vsega konec? Kaj če je na tem bednem kraju še prostor za največjo hrabrost? »V tej bitki se ne boriš, da bi se nekega sončnega jutra vrnil domov, ovenčan s cvetjem, med nasmeški prikupnih deklet. Nihče ga ne bo gledal, nihče mu ne bo vzklikal. O, to bo mnogo težja bitka od tiste, ki jo je pričakoval nekoč! Tudi stari vojščaki bi se ji raje izognili. Kajti morda je lepo umreti na prostem, v bojnem metežu, še mlad in zdrav, med zmagovitimi klici trobent (…). Toda nič ni hujšega od smrti v tuji in neznani deželi, na brezosebni postelji neke gostilne, star in grd in ne da bi kogarkoli pustil za seboj na svetu.« Nič hujšega. Zato tudi ni ničesar, kar bi bolje preizkusilo veličino vaše duše, reči hočem, vašo ponižnost in predanost.

»Poslednje dejanje svobode je tako pomembno, da zapečati našo večno usodo. Takrat sta na voljo le dve možnosti: ali umremo v ljubezni ali umremo v zavrnitvi ljubezni. Od te izbire sta odvisna večna blaženost ali večno pogubljenje.« Nimate druge možnosti. Ali umrete s pričevanjem za skrivnost ali pa zazidani v svoj ego. Ali vas smrt odpre v neskončno ali vas dokončno zapre. Spet smo pred mučeništvom ali samomorom. Pri tem pa ne mislim na tiste, ki jih običajno označimo s tema izrazoma: ti niso popolnoma mrtvi. Govorim o tem, kar uhaja običajnemu pogledu. Župnik iz Arsa je v razsvetljenju videl nekoga, ki se je vrgel z vrha mostu, a se je sredi padca pokesal. Pred Ijudmi je bil samomorilec, ampak pred Bogom mučenec. Vse se je preobrnilo v desetinki sekunde, preden je trčil.

(Iz knjige: Kako uspeti v smrti, F. Hadjadj)

Divji v srcu

men-rescuing-lamb-2Moški potrebujemo dovoljenje, da smo to, kar smo – možje, ustvarjeni po podobi Boga. Potrebujemo dovoljenje za življenje iz srca in ne iz seznama svojim “moram” ali “moral bi”, ki tolike izmed nas pušča utrujene in zdolgočasene. Večina sporočil za može na koncu odpove. Razlog je preprost: sporočila ignorirajo, kar je globoko in resnično v moškemu srcu, njegove resnične strasti in ga poskušajo oblikovati s pomočjo različnih oblik pritiska. “Takšen mož bi moral biti ti. ” in “Tole bi moral dober mož/oče/kristjan/delati.«. Idealna podoba moškega je: odgovoren, občutljiv, discipliniran, zvest, skrben in izpolnjuje svoje dolžnosti … Mnogo dobrih lastnosti. Sporočila, ki to zahtevajo od moških, so dobronamerna. A ne pozabimo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni! Zato moški vseh teh zahtevanih lastnosti v glavnem ne uspemo živeti.

A možje potrebujemo nekaj drugega. Potrebujemo globlje razumevanje svojega hrepenenja po pustolovščinah in bojih ter Lepoti. Potrebujemo razumevanje, zakaj nas je Bog takšne ustvaril. Moški potrebujemo tudi razumevanje, zakaj žene hrepenijo  po tem, da se zanje borimo, da jih pritegnemo v pustolovščino, in po tem, da so Lepota. Bog jih je namreč takšne ustvaril.

Moški potrebujemo safari odpravo za ponovno odkritje življenja v svobodi, strasti in pustolovščini. Potrebujemo pot, da dobimo nazaj svoje srce. To bo tudi ženam pomagalo, da bomo lažje živeli življenje.

Moški potrebujemo divjino: hribolazenje, lov in pustolovščino. Ko gremo na lov, smo v resnici na lovu za nečim drugim, in to sredi divjine. Na lovu smo za še veliko bolj izmikajočim se plenom … za nečim, kar lahko najdemo zgolj s pomočjo divjine. Iščemo svoje srce.

Eva je bila v vsej svoji bujni lepoti ustvarjena znotraj rajskega vrta. Adam pa je bil ustvarjen zunaj rajskega vrta, v divjini. O naših začetkih nam tako jasno pove zgodba iz drugega poglavja druge Mojzesove knjige: ustvarjen je bil v oddaljeni in običajno nenaseljeni zemlji, iz neukročenega dela stvarstva. Šele kasneje ga je Bog privedel v raj. Od takrat naprej fantje nismo nikdar doma za vrati hiše. Nenasitna sla po raziskovanju nas žene. Hrepenimo, da bi se vrnili. Prav ob tem iskanju večina mož oživi. Ko gre moški v gore, pride domov.

Srčika moškega srca je neudomačena (neukročena) – in to je dobro. Moški ni živ v pisarni, v taksiju, na sprehodu. Res je. Torej? Nikdar ne prenehaj raziskovati neraziskanih področij sveta.

Možje potrebujemo le rahlo spodbudo. Pride naravno, kakor naša ljubezen do zemljevidov. Se še spomnite, ko smo kot dečki doma na vrtu kopali jamo, da bi prekopali zemljo in prišli ven na drugi strani zemlje? Leta 1260 se je Marko Polo napotil na Kitajsko. Hanibal je s svojo vojsko prečkal Alpe.  Scott in Amundsen sta tekmovala za osvojitev južnega pola, Peary in Cook pa za osvojitev severnega. Magellan se je napotil z ladjo okrog Južne Amerike, čeprav so ga opozarjali, da bo padel z zemlje, ki se tam konča. V dečkovem življenju pride dan, ko prvič prečka cesto in vstopi v veliko družino raziskovalcev (stezosledcev, pustolovcev). Zato mnogi moški in fantje iščejo nevarne stene, deroče reke in odkrivajo nove preizkušnje.

Pustolovščina vsebuje vse, kar moški potrebujemo: nevarnost in divjost. To je globoko duhovno hrepenenje, vpisano v vsako moško srce. Moško srce potrebuje prostor, v katerem ni nič vnaprej narejenega, oblikovanega, nemastnega, on-line, mikrovalovnega. Prostor, kjer ni rokov, mobilnih telefonov ali srečanj raznih odborov. Prostor, kjer je možnost za dušo. Tam, kjer zunanja geografija ustreza geografiji našega srca. Poglejte samo svetopisemske junake: Mojzes ni srečal živega Boga v stanovanjskih blokih. Bog ga je našel v divjini Sinajske puščave, daleč od egiptovskih udobij. Enako velja za Jakoba, ki se ni bojeval z Bogom na kavču, ampak nekje v mezopotamski divjini. Prerok Elija je svoje moči znova dobil v divjini. Janez Krstnik in njegov bratranec Jezus, ki ga je Duh vodil v puščavo, tudi.

Ne glede na to, kaj so raziskovalci (pustolovci) iskali, so vedno iskali tudi sami sebe. Globoko v moškem srcu so temeljna vprašanja, na katera preprosto ni mogoče odgovoriti za kuhinjsko mizo. Kdo sem? Iz česa sem? Čemu sem, kakšna je moja usoda?

Moškega doma, kjer so stvari urejene in pod njegovim nadzorom, drži strah.

A odgovorov na svoja najgloblja vprašanja ne more najti na televiziji ali v hladilniku. Zunaj, na žgočem puščavskem pesku, izgubljen sredi neskončnih širjav, je Mojzes sprejel svoje življenjsko poslanstvo in cilj. Poklican je bil ven, v nekaj veliko večjega, kar si je lahko sploh kadar koli predstavljal. Pod zvezdami tujega neba, v trdi noči je Jakob prejel novo ime, svoje resnično ime. Nič več ni zviti pogajalec za posel, ampak je nekdo, ki se je boril z Bogom. Kristusov preizkus v divjini je v bistvu preizkus njegove istovetnosti. »Če si to, kar misliš, da si…« Če moški hoče kdaj najti, kdo je in zakaj je tukaj, se mora sam odpraviti na pot. Nazaj mora dobiti svoje srce. Moško srce.

Današnji način življenja moških na zahodu od nas zahteva neskončne ure pred računalnikom, dela v zaprtih prostorih, sestankov, klicev itd. itd. Poslovni svet, sredi katerega večina izmed nas živi in umre, zahteva od nas, da smo učinkoviti, pravočasni in točni. Politike korporacij imajo samo en cilj: da moškemu nataknejo uzde, da vleče plug in proizvaja. Duša pa se ne pusti okleniti in obrzdati. Ničesar ne ve o raznih zadnjih rokih in podobno. Duša hrepeni po strasti, po svobodi, po življenju. Možje nismo mehanizmi – stroji. Potrebujemo čutiti ritem zemlje, v roki potrebujemo imeti nekaj resničnega – krmilo čolna, vajeti, hrapavost vrvi ali preprosto lopato. Ali lahko moški vse svoje dni preživi tako, da skrbi za lepe nohte in obrezuje vrtno ograjo ali kosi travico okrog hiše? Ali je res to, o čemer možje sanjamo?

Širša družba se o moških ne more izjasniti. V zadnjih tridesetih letih so ponovno opredelili moškost kot nekaj bolj občutljivega, varnega, obvladljivega, dobrega, ženskega, sedaj pa ga oštevajo, da ni moški. Fantje so fantje, vzdihujejo. Kakor da bi morali možje, če bi hoteli resnično odrasti, zapustiti divjino in slo po tavanju in se ustaliti, biti vedno doma v tetinem salonu. Kje so pravi moški? To vprašanje je redna vsebina govornih dogodkov in novih knjig. Od mož zahtevate, da bi bili ženske. Posledica je zmeda med spoloma, ki jo na tako široki ravni v zgodovini sveta do sedaj še nikoli ni bilo. Kako naj možakar ve, da je možakar, če pa je njegov najvišji cilj pozornost, osredotočenost na lepo vedenje?

Žal je tu še Cerkev. Trenutna oblika krščanstva je možem naredila nekaj strašnih stvari. Zdaj ko je povedano in storjeno vse, večina mož v Cerkvi verjame, da jih je Bog postavil na zemljo zato, da bi bili dobri fantje. Rečeno nam je, da je moška težava v tem, da ne znajo držati obljub, ne znajo biti duhovni voditelji, ne znajo se pogovarjati s svojimi ženami in ne znajo vzgajati svojih otrok. Toda če se bodo močno potrudili, bodo dosegli vzvišeni cilj: postali bodo pridni dečki. To imamo za vzore krščanske zrelosti: resnično dobre fante. Ne kadimo, ne pijemo, ne preklinjamo. To nas dela moške. Naj sedaj vprašam moške bralce: ali ste v svojih deških sanjah med odraščanjem kdaj sanjali, da morate postati priden fant? (Dame, ali je bil vaš sanjski princ sijajen ali zgolj priden?)

Ali sem precenil dejansko stanje? Vstopite v naše cerkve, poglejte in se vprašajte: Kaj je krščanski moški? Ne poslušajte tega, kar pravijo, ampak to, kar tam resnično najdete. Ni dvoma. Morali boste priznati, da je krščanski moški … zdolgočasen. Možje, ki so se trideset let trudili, da bi bili pridni fantje, so na koncu priznali, da so postali izpolnjevalci dolžnosti in ločeni od svojega srca. Odličen opis. Žal.

Robert Bly je zapisal: »Nekatere ženske hočejo pasivnega moškega, če ga sploh hočejo; Cerkev hoče ukročene moške – imenujejo se duhovniki; univerze hočejo udomačene moške – imenujejo se profesorji; korporacije hočejo plitve, popravljene moške, brez dlake.« Če povzamemo, lahko govorimo o zahodnjaškem razširjanju drže proti moški duši. Zato je moško srce prisiljeno iti v visoke dežele, v oddaljene kraje kakor ranjena žival, ki išče zavetišče. Žene to vedo in se pritožujejo, da nimajo dostopa do moških src. Tudi možje to vedo, a ne znajo razložiti, zakaj njihovega srca ni. Vedo, da njihovo srce beži, ne vedo pa, kako bi ga ujeli. Cerkev zmajuje z glavo in se sprašuje, zakaj ne prihaja več mož v cerkev in na njene programe. Odgovor je preprost: moških nismo povabili, da bi spoznali in živeli iz svojih srčnih globin.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Duhovno potovanje moškega – MENTOR

MP2Približno pri štiridesetih ali petinštiridesetih moški pridemo v krizo srednjih let, ki jo nekateri imenujejo tudi moška menopavza. Za tiste, ki so do tedaj tičali v plitvi moškosti, se zdi, kot da njihov moški ego doživlja hud udarec. Jung in drugi psihologi pravijo, da je to ženskost, ki z zadnjim obupnim poskusom skuša prodreti v zavest. Če ji to ne uspe, se napotimo v zadnjo polovico svojega življenja psihično le napol razviti. Tisti moški pa, ki so razvili svojo žensko plat, dobijo udarec v to, kar mislijo, da je njihova dobro integrirana duševnost. Skratka: namesto da bi jih nadlegoval njihov nezavedni ženski potencial, jih vznemirja njihov neuresničeni moški potencial.

Ne želim zbuditi vtisa, da se ta razvoj dogaja v urejenih dvajsetletnih ciklih. To je le shematičen prikaz značilnega moškega duhovnega razvoja, za katerega se zdi, da velja za precejšnje število moških. V življenju ni ‘povprečnih’ duhovnih potovanj; vsak ima svojo enkratno pot.

Prav tako ne želim zbuditi vtisa, da bi moralo biti prvo potovanje popolnoma dokončano, preden bi lahko začeli drugo. Ko govorimo o duhovnem razvoju kot o potovanju, je to samo preprosta prispodoba za zelo zapleteno razvojno nalogo. Nikoli ne opravimo vse poti in niti vsega prvega potovanja. Že samo integriranje ženskosti in prizadevanje za psihično celovitost sta nalogi celotnega življenja. Ta naloga nikoli ni popolnoma opravljena. Vedno znova v sebi odkrivamo poteze plitve moškosti, s katerimi se moramo soočiti, jih dopolniti z našo notranjo ženskostjo in se spreobrniti. Odlaganje potovanja Janeza Krstnika na pozneje, češ da smo še vedno na poti ljubljenega učenca Janeza, v resnici pomeni, da smo obtičali v plitvi (negativni) ženskosti.

V tem je dandanes prava past moške duhovnosti. Toliko je že napisanega o tem, kako opogumiti moške, da bi razvili svojo žensko plat, da je res lahko prvi del potovanja zamenjati za celotno odisejo. Del težav je v tem, da imamo v naši zahodni kulturi in celo v naši verski tradiciji le malo ljudi, ki bi nas lahko vodili v globljo moškost. Mentorjev, ki bi prišli do globine in se vrnili, da bi tja povedli še nas, skoraj ni. Na moškem potovanju hrepenimo po mentorjih.

Zanimivo je, da beseda mentor izhaja iz grške mitologije. Tako je bilo ime modremu in zaupnemu Odisejevemu svetovalcu. Ko se je Odisej odpravil na dolgo potovanje, je Mentorja postavil za učitelja in duhovnega varuha svojega sina Telemaha. Zdi se, da je le redkokdaj oče tisti, ki svojega sina uvede v moškost. Vedno mora to storiti drug, poseben moški. (Morda naš problem danes ni le v tem, da imamo tako malo ‘botrov’, ampak tudi v tem, da od svojih bioloških očetov pričakujemo veliko preveč!)

Zadnja očarljiva zanimivost je tudi v tem, da so imeli Mentorja nekateri za preoblečeno Ateno, boginjo modrosti in vojne. Drugače povedano: zaupanja vreden vodnik Telemahu je bil lahko le moški z ženskim duhom; in ta ženski duh v sebi združuje dvojni lik — lik bojevnika in lik modrosti. Starodavna ljudstva so razumela, da se mora deček, če želi postati moški, ločiti od ženskosti in se potem vrniti k njej. To lahko vidimo tudi pri Jezusu, ko zapusti mater in sedi v templju s starešinami, jih posluša in sprašuje. Ko mu Marija to očita, se ji ne obotavlja odvrniti, da mora skrbeti za zadeve svojega Očeta. Vendar se potem vrne v materino hišo in se šele osemnajst let pozneje čuti sposobnega o Bogu javno spregovoriti. Zdi se, da so se starodavna ljudstva (in njihovi sveti spisi) veliko bolje zavedala stopenj, ritmov in nujno potrebnih ‘potovanj’.

Pri duhovnem delu z moškimi uporabljamo izraz puer (po latinsko deček) za moškega, ki ni opravil iniciacije. Razlog, da je njihovo število dandanes tako veliko, ni le v tem, da tako malo vemo o obredih iniciacije za dečke, ampak tudi v tem, da imamo tako malo mentorjev in vodnikov za takšno pot. Kdo bo sprejel ta izziv?
Šefi, trenerji in učitelji lahko mlademu moškemu povedo, kako naj se ‘reši’ svojih problemov. Resnični mentor pa ga vodi vanje in skoznje.

(Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti (nekoliko prirejeno))

Duhovno potovanje moškega – POTOVANJE JANEZA KRSTNIKA – 3.del

janez-krstnik1-198x300Po letu 1960 je zaradi nadaljnjih sprememb v naši kulturi razvijanje ženske plati v moških postalo še bolj
zaželeno in potrebno. Poleg seksualne revolucije, ki je moške in ženske opogumila, da so si priznali enakost, je vstop vse več žensk na univerze in v poslovni svet moške prisilil, da ženskost jemljejo bolj zares. Prvič v zgodovini so se moški začeli množično spraševati o upravičenosti in smiselnosti vojn in začeli odklanjati slepi patriotizem. Družbene vede, na primer psihologija in sociologija, so začele odkrivati prednosti celostnega osebnostnega razvoja in dopolnjujočih se življenjskih slogov. Književnost, umetnost in mediji so začeli upodabljati moške like, ki niso stereotipno moški, ampak bolj uravnoteženi z ženskostjo. Za moške je postalo vedno bolj sprejemljivo, da razvijajo tudi tradicionalno ženske sposobnosti poslušanja in razumevanja, ljubeče skrbi in zadovoljevanja čustvenih potreb. Johna Wayna so nadomestili Alan Alda, Patrick Swayze in uglajeni japiji.
Dobro je, če se moški sreča z žensko platjo svoje osebnosti, toda čisto nekaj drugega je, če na tej točki obtiči. Če moškemu uspe priti v stik s svojo žensko platjo, potem pa preprosto obtiči na tem mestu, postane njegova samopodoba zelo podobna temu, kar smo imenovali preprosta ženskost. Seveda to vključuje vse pripadajoče pozitivne lastnosti, toda vedno prinese tudi številne negativne. Težave nastanejo z razvojem značilno moških sposobnosti za osredotočenje, odločnost, samozaupanje in notranjo avtoriteto; dobimo moške, ki pri svojih tridesetih letih še vedno pri drugih iščejo navodila, potrditve ali celo rešitve problemov.
Mevža, slabič in copata so kulturni stereotipi moškega, ki se ujame v žensko plat svoje človeškosti. Imenujmo to plitva ženskost. Plitva ženskost ne premore globine niti moči, zlasti kadar negativne ženske plati prevladajo nad pozitivnimi. V poznih sedemdesetih letih smo imeli v naši družbi veliko ‘dobrih’, toda mehkužnih moških. Bili so prikupni, toda — preprosto povedano — nikogar niso mogli navdušiti ali izzvati.

Na določeni točki duhovnega potovanja mladi moški potrebujejo spremembo smeri; odgovor na vprašanje, za kakšen korak naj bi pravzaprav šlo, sem dobil v knjigi Druga stopnja (The Second Stage) avtorice Betty Friedan. Friedanova je v knjigi trdila, da je žensko gibanje prehodilo samo polovico poti. Ženske je osvobodilo moške prevlade in jim omogočilo priti v stik z njihovo moško platjo. Toda ženske, ki prevzamejo moški stereotip, pogosto postanejo prav takšne kot moški — postanejo tisto, kar pravzaprav sovražijo. Friedanova je opisala proces, ki je bil nekakšna zrcalna slika tega, kar se je dogajalo tudi moškim! Feministke je pozivala, naj gredo v svojem razvoju še naprej in si prizadevajo doseči globljo in bolj celostno ženskost.

Ko sem iskal svetopisemsko prispodobo za to drugo potovanje, ki smo mu rekli tudi potovanje h globoki moškosti, sem se nazadnje odločil, da ga poimenujem potovanje Janeza Krstnika. To je nekakšen divji mož, “ki živi sam, na robu puščave, na sebi ima oblačilo iz grobe tkanine in je surovo hrano. Pozna vso človeško grešnost, tako da tiste, ki so se pripravljeni soočiti z njo v sebi, poziva k spreobrnjenju, tiste pa, ki se nočejo soočiti s svojo lastno grešnostjo, imenuje hinavci in lažnivci — belo prepleskani, a smrdljivi grobovi in gadja zalega. Janez ne izbira besed. Ne trudi se biti simpatičen.

Krstnik se zavestno odloča za življenje na robu družbe, da bi ohranil svojo poštenost in premočrtnost. Na tem družbenem robu lahko imenuje stvari z njihovim pravim imenom. Ne oblači se tako, kot bi pričakovali od uglednega moža, ampak ima na sebi le preprosto obleko iz kamelje kože in dlake. (Mislim, da je ne nosi v čistilnico). Hrani se z žuželkami in medom divjih čebel. To so stvari, s katerimi se morajo hraniti ljudje, ki so izključeni iz družbe in izgnani v puščavo. Meni Janez Krstnik simbolizira divjo plat Boga.

Kristjani pogosto pozabljamo, da je Bog v Stari zavezi veliko bolj ‘prvinski’ kot v Novi. Že prve strani Svetega pisma (Geneza) opisujejo, kako Bog pogleda na zemljo in kako je razočaran nad življenjem ljudi, tako da se odloči, da jih bo z vesoljnim potopom ‘odplaknil’ in nato začel znova. To je divje! Potem si izbere moža z imenom Abraham in mu naroči, naj spakira svoje stvari in se napoti čez puščavo v kraj, ki ga ni še nikoli videl. Abrahamu in njegovi ženi — oba imata kakih sto let— oznani, da bosta dobila otroka. In tako se zgodi! Nato pa Abrahama pretrese z ukazom, naj žrtvuje svojega edinega sina, potem ko mu je obljubil, da bo postal oče velikega naroda! To je absolutno svobodni Bog, ki poskuša ustvariti duhovno svobodno ljudstvo.

Sveto pismo smo tako udomačili in si ga prilagodili, da ne vidimo divjosti Boga niti tedaj, ko nam zre naravnost v obraz. Bog se kaže ljudem v gorečih grmih, v stebrih iz dima in plamenov, v grmečih oblakih in strelah na gorskih vrhovih. Egipčanski faraon, ki misli, da so njegova gradbena dela pomembnejša od svobode ljudi, boleče občuti divjost Boga. Izraelci pozneje mislijo, da se jim ne more nič zgoditi, ker so izvoljeno Božje ljudstvo. Toda Bog uniči njihovo malo kraljestvo, ker niso vredni poslanstva, za katero jih je določil. Bog ni nekdo, ki bi mu šlo za koristi lastnega ‘podjetja’, in ne poziva k vrednotam, ki zadevajo kak projekt ali kako pleme. Jahve je Bog ‘vseh ljudstev’ in sam oblikuje svojo ‘mavrično koalicijo’.

Tudi preroki so imeli v sebi nekaj divjega. Nič čudnega, saj so bili v službi divjega Boga, tistega Boga, ki mu templji in daritve niso bili mar, zdelo pa se mu je zelo pomembno, kako kdo ravna z ljudmi. Odprite Sveto pismo — vse to je zapisano tam. Velikokrat mislimo, da so bili preroki samo napovedovalci krščanske prihodnosti, toda bili so veliko več, imenovali so vedno navzoče iluzije. Niso bili duhovniki, ampak laiki, ki so v sebi nosili radikalno sporočilo nevarnega Boga — in za vse svoje napore so bili ‘poplačani’ z zavračanjem, preganjanjem in usmrtitvami. ‘Udomačeno’ religijo so vedno ogrožali ljudje, ki so premogli takšno celovito in neokrnjeno poštenje. Tudi z Janezom Krstnikom, zadnjim svetopisemskim prerokom, je bilo tako.

Janez Krstnik, arhetip divjega moškega, je idealen vzornik drugega dela potovanja, potovanja h globoki moškosti. To je pot, ki jo je težko razumeti, še težje pa je po njej hoditi.
Zlahka se zgodi, da duhovno potovanje h globoki moškosti razumemo narobe. Veliko tistega, kar ponazarja Janez Krstnik, je mogoče zamenjati s tem, kar utelešata neodvisni trdi moški, surovi ‘mačo’, junak — ki v resnici simbolizira plitvo (negativno) moškost. Če niste prvega potovanja (od plitve moškosti k ženskosti) vsaj začeli, ne boste mogli niti slutiti, za kaj gre pri drugem potovanju; razumeli ga boste, kot da gre za potrjevanje preproste moškosti. Prvo potovanje od plitve moškosti k ženskosti pomeni gibanje k ženski plati in povezanost z njo, zato je potovanje Janeza Krstnika treba razumeti kot gibanje od ženskosti nazaj proti moškosti in novo združenje obojega.

Osnovni vzrok za težavnost potovanja Janeza Krstnika je tveganost. Kdor tvega, lahko izgubi glavo, ta pa potem konča na kakem pladnju — kot se je zgodilo Janezu Krstniku. To je tvegano potovanje, kot je tvegano notranje gibanje k ženskosti, toda tokrat gre za pot nazaj, pot ven, v zunanji svet — svet tveganj, negotovosti in skoraj zanesljivega neuspeha. Zato ni čudno, da številni raje ostanejo na varnem v svetu idej in mnenj.
Sodeč po mojih osebnih izkušnjah in izkušnjah mnogih moških, s katerimi sem delal, je za obe potovanji potrebno naravno časovno zaporedje. V približno prvih dvajsetih letih življenja večino svoje energije porabimo za to, da si prilastimo preprosto moškost. Zlasti v najstniških letih se trdo bojujemo, da bi postali to, kar po našem mnenju pomeni biti moški — v resnici pa gradimo samo bazo, kjer se bo naša duhovna odprava lahko zares začela. Seveda pa se takrat tega še ne zavedamo.

Če nimamo sreče — in to velja za večino moških v naši družbi — mislimo, da smo že prispeli na cilj, in tako preživimo ves preostanek svojega življenja v plitvi moškosti. Če pa nam uspe srečati ženskost — v ženski, revežu, religiji ali čemerkoli že — in se zavemo, da moramo rasti v tej smeri, porabimo približno naslednjih dvajset let za dvorjenje večni ženskosti, skušamo ugajati ženskam in iščemo svojo notranjo dušo.

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti (nekoliko prirejeno)

Duhovno potovanje moškega – 1. del: PREPROSTA MOŠKOST

mega-bull-brian-white-heres-why-i-think-apple-whiffed-on-iphone-5-salesImenujmo svoje izhodišče preprosta moškost. To je moškost, kakršno si naša družba po navadi predstavlja, zamišlja in kakršno upodablja. To je moškost, ki jo poosebljajo John Wayne, James Bond in Rambo. To je moškost nekoga, ki je sam iz sebe napravil uspešnega podjetnika ali magnata. V politiki je to moški, ki sprejema odločitve, in uspešen manipulator s politično močjo. V vojaški uniformi je to poveljnik ali pa najboljši bojevnik. Kavboj, šerif, policist, detektiv, raziskovalec, pirat — ti fantazijski ali resnični liki so značilni obrazi preproste moškosti.

Preprosta moškost je v celoti in popolnoma moška. Na njej ni nič ženskega. To je ‘pravi dedec’, ki ga drugi moški spoštujejo zaradi njegove trdote, poguma in uspešnosti. Ženske ga lahko občudujejo, se ga bojijo ali si ga želijo, toda nikoli ga ne morejo imeti. On je tisti, ki ima ‘njo’ — svoje dekle, ženo ali ljubico. On je sam svoj in ni odvisen od nikogar. Je samozavesten, inteligenten, veliko ve, je iznajdljiv in sposoben. Sposoben je narediti tisto, kar je v določenem položaju potrebno. Nikoli ne dopusti, da bi mu njegova čustva ali čustva drugih prekrižala pot. Žrtvoval je svoje čustveno življenje in svojo duhovnost.

Tako ali drugače je preprosta moškost v zahodni kulturi idol moškosti. To je lik, h kateremu smo pogledovali, ko smo kot otroci sanjali o tem, da bomo postali moški. To je podoba, v katero se vživljamo, ko se skušamo vesti moško. To je krinka, ki si jo nadenemo, kadar smo glede svoje moškosti negotovi. To je predstava, ki obsega vse, kar se tako moškim kot ženskam zdi moško.Toda če se želimo duhovno razvijati, se moramo s te točke odpraviti naprej. Preprosta moškost je samo izhodišče duhovnega potovanja.

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti (nekoliko prirejeno)

Duhovno potovanje moškega – 2. del: PREPROSTA ŽENSKOST

Bog, odvisnik sem

man_praying_why¨Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč¨ (2 Kor 12,7-9).

V Božjih očeh so odvisnosti avtoceste za odrešenje. Omogočijo zagon, ki ga potrebujemo, da končno predamo svoje življenje Bogu. Odvisnost je dokaz prve vrste, da ne morem biti sam sebi odrešenik. Imam še veliko drugih dokazov za to, a ta je najbolj prepričljiv. Brez odvisnosti bi samega sebe skoraj lahko prepričal, da ne potrebujem odrešenika. Naj poskušam karkoli, naj imam še takšne diplome ali prijatelje, naj naredim še toliko obljub, naj ne vem kolikokrat na dan molim, ne morem premagati svoje odvisnosti. Potrebujem višjo moč, da me potegne iz odvisnosti.

Najsrečnejši, najbolj zdravi in najbolj sveti ljudje kar jih poznam, so alkoholiki, ki svobodno govorijo o svoji odvisnosti. Zdi se kakor da so našli neke vrste svobodo, ko so si priznali: »Vdam se, ne zmorem in se ne bom več boril. Sem alkoholik, alkohol me obvlada.« Ne morem si predstavljati olajšanje, ki ga nekdo doživi, ko se končno odreče bitkam in prosi Kristusa naj bo njegov prvak. Mnogi gredo celo tako daleč, da se zahvalijo za svojo odvisnost, kajti preko nje so našli Boga in tudi sebe.

Zveni zelo podobno Sv. Pavlu, ali ne?

Vsak izmed nas je odvisnik. Vsak izmed nas je preveč navezan na to ali ono stvar. Če ne pazimo nas odvisnost uniči. Lahko nas uniči hitro ali pa zelo počasi spodjeda naše življenje, pusti nas inpotentne in brez moči. To se zgodi takrat, če se nismo odločili, da so naše odvisnosti pot do Kristusovega oltarja, prostor kjer kristjani obhajamo Gospodovo razlomljeno telo. Njegova razlomljenost nas ozdravi in poceloti.