Arhiv kategorij: Očetovska rana

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Očetov glas

167-img_20161008_121437Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Iz moči v moč

images (1)Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Bitka za moško srce

110319-N-BT887-003Najtežja stvar na vsem svetu je moškemu vrniti srce.

Nekega dne se sin vrne iz šole ves tih. Običajno je vedno razlagal, kako in kaj se je dogajalo. »Kaj je narobe, tiger?« vprašam. Ni odgovoril in ni me pogledal v oči. »Kaj se je zgodilo?« vztrajam. Ni hotel govoriti o tem. Končno je prišlo na dan, da se je nad njim izživljal starejši dijak. Pred vsemi ga je osramotil. Sin je to v solzah pripovedoval. Poglej me v oči, mu odvrnem. Omahujoče me je pogledal. Na obrazu je bil zapisan sram. Zelo dobro poslušaj, kar ti bom povedal. Ko te bo starejši naslednjič porinil na tla, hočem, da vstaneš in ga z vso močjo, kar je premoreš, udariš nazaj. Sin me olajšano pogleda in se nasmeje.

Dobri Bog – zakaj sem mu dal takšen nasvet? In zakaj ga je bil vesel? Zakaj je nekaterim med vami ta nasvet všeč, drugim pa odbijajoč?

Vem, da je Jezus rekel, naj nastavimo še drugo stran. Toda njegove besede smo v resnici zlorabili. Fanta ne moreš učiti, naj uporablja svojo moč tako, da ga slečeš te moči. Jezus je bil sposoben udariti nazaj. Verjemite mi. Toda odločil se je, da ne bo udaril. Mi pa predlagamo, naj pred sošolci ponižan in osramočen fant, ki mu je bila slečena vsa moč in dostojanstvo, stoji mirno in prenaša zato, ker ga Jezus hoče tam? Na tak način ga boste za vse življenje kastrirali. Od tega trenutka dalje bo pasiven in bojazljiv. Odrasel bo, ne da bi vedel, kako se postaviti zase, ne da bi vedel, da je resnično moški. Seveda bo prijazen, uglajen in lepega vedenja. Morda se zdi moralno nastaviti drugo lice, a je zgolj slabotnost. Ne moreš nastaviti lica, ki ga nimaš. Naše cerkve so polne takšnih mož.

V tistem trenutku je bila sinova duša na tehtnici. Potem se je ogenj vrnil v njegove oči in sram je izginil. Pri mnogih moških pa je duša še vedno na tehtnici, ker jih ni nikdar nihče povabil, naj bodo nevarni, naj spoznajo svojo lastno moč, naj odkrijejo, da imajo, kar je potrebno imeti. “Čutim, da je v meni nevihtni ocean. Nenehno si prizadevam, da bi bile njegove vode mirne in krotke”. “Rad bi bil nevaren. Ali je mogoče? Čutim, kot da moram prositi za dovoljenje. Zakaj naj bi mladi moški prosil dovoljenje, da je lahko moški? Zato, ker se napad nadaljuje še dolgo potem, ko je bila rana že zadana. Ne želim dati napačnega vtisa: moški ni ranjen le enkrat, ampak neštetokrat skozi vse svoje življenje. Skoraj vsak udarec konča tako, da pade v isti prostor: proti njegovi moči. Življenje mu počasi jemlje vretence za vretencem, dokler na koncu nima več hrbtenice.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Očetovska rana

20120906_CampingHiking_IMG_7076-1024x682Se spomnite dneva, ko ste bili ranjeni? Starša se npr. prepirata v kuhinji in oče se besedno znaša nad materjo. Vi se postavite na njeno stran, nato oče eksplodira: “Ti si pa res neverjetno mamin sinko, smrkavec…!” Potem se oče obrne in odvihra iz sobe. Če bi imela ti in oče ves čas močan odnos, potem bi te takšen dogodek ne prizadel tako globoko in ne bi ostala rana. Lahko bi jo besede ljubezni in naklonjenosti ozdravile. Če pa takšen udarec doživiš po mnogih letih oddaljenosti med teboj in očetom, je to drugače. Če je oče cele dneve v službi in nikdar ne preživlja časa s teboj, si nad njim globoko razočaran. Odkrivaš, da nisi glavni športnik, kar bi tvoj oče hotel, da bi bil. Odkrivaš, da imaš duhovno lakoto in greš pogosto v cerkev. In prav tega tvoj oče ne ceni, ampak celo zaničuje. Po vsem tem so prej omenjene besede zate kakor smrtna obsodba.
Neki avtor pravi: če je odnos med očetom in sinom pravi, potem tiho drevo moške moči v očetu varuje in hrani krhke poganjke moškosti v sinu. Če oče naredi, kakor je storil v prejšnji zgodbi omenjeni oče, potem zada smrtni udarec sinovi moškosti.

Primer: sin je zelo rad igral klavir, oče in bratje pa so se iz njega norčevali. Ko so nekega dne vsi fantje z očetom prišli iz telovadnice in našli njega za klavirjem, mu je oče zabrusil, da je velik »peder«. Takšni stavki usodno zaznamujejo celotno moško življenje. Takšne rane iz napada so kakor strel v prsi. Še veliko hujše pa je, če jih spremlja večletna fizična, spolna ali besedna zloraba. Brez pomoči se mnogi moški nikdar ne poberejo. Takšne bojne rane so očitne. Pasivne rane pa niso očitne, vendar so nevarne kakor rak. Ker so bolj prefinjene, jih pogosto niti ne prepoznamo kot rane in jih je zato še veliko težje ozdraviti.

Primer: moj oče je bil v mnogih pogledih dober človek. Naučil me je loviti ribe, kampirati. Delal sem na kmetiji njegovega očeta. Veliko sva doživela skupaj. Toda kakor mnogo mož tistega obdobja se ni nikdar soočil s svojimi ranami. Ko se je njegovo življenje prevesilo v drugo polovico in začelo iti navzdol, se je vdal pijači. Takrat sem bil star dvanajst let, zelo kritična leta na moški poti, saj takrat pride na dan z vso močjo vprašanje moškosti. Takrat sem si obupno želel odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti moški, ter ali imam to, kar je potrebno – toda moj oče je ostal tiho. Ostajal je v svoji delavnici sam, bral, reševal križanke in pil. To je največja rana.

Ne prejeti očetovega blagoslova je resna poškodba. Če kot majhen otrok nisi videl očeta, nikdar bil skupaj z njim, imel oddaljenega ali odsotnega očeta, deloholika, si poškodovan. Prijatelju je umrl oče, ko je bil star štiri leta. Sonce njegovega vesolja je zašlo in nič več vzšlo. Kako naj mali deček to razume? Vsako popoldne je stal ob oknu in čakal na očeta, kdaj se vrne domov. Tako je šlo skoraj celo leto. Mnogim oče preprosto odide in ga ni več nazaj. Ločitev ali zapustitev je rana, ki skeli: otrok namreč verjame, da bi do ločitve ne prišlo ali da bi očka ne bi odšel, če bi se sam bolj potrudil in bil bolj dober.

Nekateri očetje otroke ranijo zgolj s tem, da so tiho. So, a za svoje otroke jih ni. Tišina dela otroke gluhe. Spomnim se, ko sem kot otrok hotel, da moj oče umre, in potem zaradi tega čutil ogromno krivdo. Sedaj vem, da sem takrat hotel, da bi mi nekdo obvezal rano. Oče se je umaknil, a je bil telesno še vedno navzoč. Živel sem z rano, ki je nihče ni videl in je ni nihče razumel. V primeru tihih, pasivnih ali odsotnih očetov ostaja vprašanje neodgovorjeno: “Ali imam, kar je potrebno? Ali sem moški, očka?« Očetov molk je odgovor: “Ne vem … dvomim … sam boš moral odkriti … verjetno ne.”

Učinki rane

Vsak moški nosi rano. Nisem še srečal moškega brez nje. Ne glede na to, kako dobro življenje se ti je zdelo, živel si v zlomljenem svetu in med zlomljenimi ljudmi. Ne glede na to, kako popolna sta bila tvoja starša, nista mogla biti popolna. Ona je Evina hči, on pa Adamov sin. Zato te dežele ni mogoče prečkati, ne da bi bil ranjen. Vsaka rana, bojna ali pasivna, prinaša svoje sporočilo. Tega čutiš kot dokončnega in absolutno resničnega, ker je sporočen s tako silo. Naš odziv nanj zelo pomembno oblikuje našo osebnost. Iz tega izhaja lažni jaz – sebstvo. Večina moških, ki jih srečate, živijo iz tega lažnega jaza, predstave, ki je neposredno povezana z rano. Naj pojasnim.

Sporočilo, ki mi ga daje rana (moj oče izgine v svojih lastnih bojih), je preprosto tole: “Sam sebi si prepuščen. Nikogar ni s teboj. Nikogar, ki bi ti pokazal pot. Nikogar ni, ki bi ti povedal, ali si ali nisi moški. Glavno vprašanje tvoje duše nima odgovora in ga nikoli ne bo imelo.” Kaj naj deček stori z vsem tem? Najprej postane neobvladljiv najstnik. Vržejo ga iz šole in dobi policijsko kartoteko. Takšno vedenje pogosto narobe razumemo kot pubertetniško upiranje, v resnici gre pa za krik po vključenosti in angažiranosti. A celo potem, ko me je Bog našel in sem postal kristjan, so rane ostale. S tem, da postaneš kristjan, se ne postavi sámo od sebe vse na pravo mesto. Puščice ostanejo in nekatere jezne rane zavračajo ozdravitev.

Več let sem bil zelo usmerjen, perfekcionist, garač in ostro neodvisen moški. Svet nagrajuje takšno usmerjenost. Večina uspešnih moških, ki berete to knjigo, ste vodeni – usmerjani. Za menoj so ostajali ljudje, ki sem jih prizadel ali zavrgel, vključno s svojim očetom. Če hočeš živeti táko avtomatsko vodeno življenje, moraš svoje srce zabiti in zapreti. Nikdar ne smeš priznati, da kaj potrebuješ, nikdar priznati, da si zlomljen. To je zgodba ustvarjanja lažnega jaza. In če bi vprašali mojo ženo, če sva v prvih desetih letih zakona imela dober odnos, bi verjetno pritrdila. Če pa bi jo vprašali, če je kaj manjkalo, če je čutila usodno napako, bi ti takoj povedala: ni me potreboval. To sem se zaklel v svoji otroški ranjenosti: nikogar ne bom potreboval. Rana je bila globoka in neozdravljena in sporočilo, ki ga je prinesla, se je zdelo tako dokončno: sam sebi sem prepuščen.

Drug prijatelj je uspešen odvetnik in pristno dober človek. Ko je bil star petnajst let, je njegov oče naredil samomor. V usta je vtaknil puško in se ustrelil. Njegova družina je poizkušala vse to pozabiti in pomesti pod preprogo. O tem niso nikdar več govorili. Sporočilo očetovega strela je bilo približno takole: “Tvoje korenine so zelo temne, o moškosti v tvoji družini ne moremo niti govoriti. Vse, kar je divje, je nasilno in hudobno.” Prijatelj se je v srcu zaklel: »Nikdar ne bom naredil ničesar nevarnega, tveganega ali divjega. Nikdar ne bom tak, kot je bil moj oče (koliko moških živi s to zakletostjo!). Niti koraka ne bom storil v smer nasilja. Vedno bom najbolj prijazen človek, kar ste jih kdajkoli lahko srečali!” Veste, kaj? Res je takšen. Prijazen, ustvarjalen, ljubeč, uglajen. Sedaj pri sebi sovraži prav to. Sovraži misel, da mora biti vedno prijazen, da ne sme reči ne, da se ne sme postaviti zase.

Moški imamo dve možnosti. Ali preveč kompenziramo svojo rano in postanemo nasilni, ali pa se umaknemo in postanemo nedejavni, pasivni (se zapremo vase). Običajno pa gre za čudno mešanico obojega. Po eni strani se vedemo, kot da smo zelo nevarni, po drugi pa nam piše na čelu: v resnici sem mali deček; ničesar ne zahtevajte od mene. Kaj je res? Ali si močan ali si šibek? Spomnite se otroka, ki je leto dni vsak dan popoldne čakal mrtvega očeta, da bi prišel domov iz službe. Tudi v milijon letih ne bi uganili, da je bila njegova zgodba takšna, če bi ga srečali v šoli. Tam je bil moški moških, neverjeten igralec nogometa. Veliko je pil in nevarno živel. Vozil je džipa, žvečil tobak in pljuval. Jedel je steklo. A vsa njegova »mačo« oseba je bila le velika predstava.

Fantek, ki je rad igral klavir in ga je oče zato zaničljivo imenoval »peder«, ni nikdar več igral klavirja -od tistega dne naprej. Več let kasneje, že pri tridesetih, ni vedel, kaj naj bi počel s svojim življenjem. Ni imel nobene strasti, ni našel službe, ki bi mu bila všeč. Ni se mogel zavezati nobeni ženski, da bi jo lahko imel rad. Ni se mogel poročiti, ker ni zaupal v svojo moškost. Seveda. Oče je takrat njegovo srce odstranil iz njega. Negotov je in sovraži samega sebe. Ne počuti se kot moški in verjame, da se nikoli ne bo. Ne zaupa ženskam niti moškim, ki jih ima za resnične moške. Fant, ki ga je oče zapustil, je postal možakar brez čustev. Njegov priljubljeni junak je bil Spock iz filma Star Treck, ki je živel zgolj iz svoje pameti in nikdar iz čustev. Sedaj je znanstvenik in njegova žena je neskončno osamljena.

Tako gre pri vsakem moškem. Rana se zgodi in z njo pride sporočilo. Takrat se fantiček v sebi zakolne in izbere pot lažnega jaza. V srčiki vsega tega je globoka negotovost. Moški ne živi več iz svojega središča – srca. Mnogo moških se počuti ujetih – ali so ohromljeni in se ne morejo premakniti ali pa so v tako živčnem gibanju, da se ne morejo ustaviti. Seveda ima tudi vsaka mala deklica svojo zgodbo in svojo rano. Še nekaj besed o tem, kaj se zgodi moškemu potem, ko je ranjen.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Iz moči v moč

Alaska. Fairbanks. A father and son fishing catch/release for grayling on the Upper Chena River. MR.

Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Od kod prihaja moškost?

imagesDa bi razumeli, kako moški dobi rano, moramo razumeti osrednjo resnico fantovskega potovanja v moškost: moškost je podeljena, podarjena.
Fant se nauči, kdo je in kaj ima od drugih moških. Drugače se tega ne more naučiti. Ne morejo ga naučiti drugi dečki, niti mati. Od vsega začetka je bilo v načrtu, da bo oče mladega fanta položil tudi temelje njegovega mladega srca in mu prenesel bistveno poznavanje in zaupanje v svojo moč. Oče naj bi bil prvi moški v njegovem življenju in za vedno tudi najpomembnejši moški. Predvsem naj bi oče dal odgovor na vprašanje svojega sina (v predhodni objavi omenjeno) in mu dal njegovo ime. Če pogledamo svetopisemske zgodbe, je vedno oče tisti, ki daje blagoslov sinovom in jih kliče po imenu.

Adam je svoje ime prejel od Boga, s tem pa tudi moč poimenovanja. On je poimenoval Evo in tudi njune sinove. Vemo, da je Abraham dal ime Izaku in čeprav sta Izakova sinova Jakob in Ezav dobila ime preko matere, sta obupno hlepela po blagoslovu, ki lahko pride le od očetove roke. Jakob je dobil njegov blagoslov tako, da je prevaral brata. Skoraj sto let kasneje je Jakob ta blagoslov prenesel na svoje sinove. Vsakomur je dal ime in istovetnost (1 Mz 49,9.14.17.19.22.24). Zaharija je svojemu sinu dal ime Janez, čeprav so mu vsi sorodniki nasprotovali in zahtevali, naj bo Zaharija kakor njegov oče. Tudi Jezus je moral slišati Očetove besede potrditve. Po krstu v Jordanu, preden je v puščavi hudič brutalno napadel njegovo istovetnost, je Oče spregovoril sinu: “Ti si moj sin, moj ljubljeni, ki se ga veselim.” (Lk 3,22). Z drugimi besedami: “Jezus, globoko sem ponosen nate. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš.”

Še posebej zanimiva se mi zdi zgodba o poimenovanju Benjamina, Jakobovega zadnjega otroka. Rahela je dečka rodila, sama pa je morala umreti. S svojimi zadnjimi močmi ga je poimenovala Ben-Oni, sin mojega žalovanja. Toda posegel je Jakob in sina poimenoval Benjamin, “sin moje desne roke” (1 Mz 35,18). To je kritična poteza. Fantek ne dobi svoje istovetnosti od matere, ampak od očeta. Ne pozabimo, da je za to vedno potrebno dejavno sodelovanje in poseg moškega. Vedno.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Najgloblje vprašanje moškega

plezanjeVsakemu fantu na njegovi poti do moškosti puščica prestreli srce – prostor moči. Ker se o tej rani redko pogovarjamo, še redkeje pa je ozdravljena, jo nosi vsak moški. Rano skoraj vedno naredi oče.
Avtor se je nekega avgustovskega popoldneva s svojimi tremi sinovi odpravil na plezanje v bližnjo steno. Pripravil je vrv, da bi vsakega ščitil med prostim plezanjem. Vsi so radi plezali. Njihova ljubezen do plezanja je bila več kot pustolovščina. Soočenje z veliko steno, sprejemanje izziva in obvladovanje te prikliče ven iz sebe, preizkusi in potrdi, iz česa si narejen. Če ne gremo na steno, pa fantje doma plezajo po vsem mogočem (od omar, hladilnika, balkona, drevja). Najprej je bil na vrsti njegov najstarejši sin Samuel. Dobro mu je šlo, dokler ni prišel do močnejšega previsa in obvisel. Počutil se je krhkega in močno ranljivega. Ni in ni mu uspelo. Začel je jokati od strahu. Z nežnim glasom sem mu rekel, da se lahko spusti, da danes ne bomo plezali tu in da gremo drugam, kjer poznam še eno dobro steno. Ne, je odvrnil, hočem preplezati tole. Razumel sem. Pride čas, ko se moramo z izzivi soočiti in se nič več umikati. Zato sem mu rahlo pomagal z vrvjo. Povzpel se je s še večjo hitrostjo in gotovostjo. Odlično ti gre. Tako se dela. Primi se na desno zgoraj. Odrini se. Odlična poteza.

Ste opazili, da je bistven del vsakega moškega športa takšen način govora – spodbujanja? Na tak način se moški med seboj potrdimo, ne da bi se zdelo, da se potrjujemo. Moški drug drugega neposredno zelo redko pohvalimo, tako kot to delajo ženske. Mi se pohvalimo posredno, s komplimenti ali spodbudami: “Lep strel. Danes si zadel v šibko točko.” Ko je Samuel prišel do vrha stene, mu je oče rekel: “Visoko je bilo. Divji mož si.” Čez petnajst minut je že prišel dol z druge strani in oče se je začel ukvarjati z naslednjim sinom. Toda Samuela je še vedno nekaj žulilo. Prišel je do očeta in ga potiho vprašal: “Oče, ali si resno mislil, da sem tam zgoraj divji mož?”

Če bi zgrešil ta trenutek, bi zgrešil njegovo srce za vedno. To je bilo zanj ključno vprašanje z veliko začetnico. Na to vprašanje vsak fant in vsak moški išče odgovor. Ali imam to, kar je potrebno? Ali zmorem? Ali sem močan?

Dokler moški ne ve, da je moški, se bo nenehoma skušal dokazovati kot moški, hkrati pa bo bežal pred vsem, kar bi lahko razkrilo, da ni moški. Večino moških skozi vse življenje lovi to vprašanje, ali pa jih hromi odgovor, ki jim je bil dan.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

 

Ali je rana lahko priložnost in pot za zrelo moškost?

ocetovskaranaPoročilo neke raziskave o otrocih, ki so jih vzgajali očetje, medtem ko so bile njihove matere v službi, pravi, da so ti otroci postali ‘superotroci’. Vsi ti otroci so bili visoko nadpovprečno uspešni v otroštvu in odrasli dobi. Gotovo je na to vplivala tudi očetovska ljubezen, ki ima drugačno kakovost od materinske. Pozitivna moška moč, pa naj prihaja od očeta ali matere, lahko otroku vlije veliko samozaupanja in samozavesti. Če oče verjame vate in te potrdi, si sposoben živeti in ustvarjati. Tudi kadar si v preizkušnji in te napadajo dvomi o sebi, te rešuje očetovo prepričanje in zaupanje, da si sposoben in da zmoreš. Kaj pa če takega očeta ni bilo?

Posledica pomanjkanja očeta je ranjena moška psiha. Telesno ali čustveno odsoten oče v sinovih in hčerah povzroči občutek globoke prikrajšanosti, ki jim onemogoča postavljati meje in se zavedati lastnega središča. Ko odrastejo imajo slab stik s svojim telesom in čustvi. Nagnjeni so k pasivnosti in se zdijo ugasnjeni. Mnogi moški končajo v zaporu prav zato, ker niso doživeli očetove bližine, niti njegovega ponosa na otroke, ne blagoslova ali potrditve. V sebi ne doživljajo varnosti in istovetnosti. Zato poskušajo postati moški in ustvariti svojo identiteto na napačen ali uničevalen način. Svojo gotovost iščejo v nasilnih bandah od drugih fantov ali moških, ki jim morajo nenehno dokazovati, da so pravi dedci (fizično, spolno in poslovno uspešni). Ker ne najdejo svoje resnične osebne vrednosti, jo skušajo dokazovati z denarjem, stvarmi in razkazovanjem zunanje moči. Na napačen način se borijo za svojo osebno vrednost, ker ves čas doživljajo sebe kot ničvredne.

Kaj ima pa Bog reči k vsemu temu? Ali je rana lahko priložnost in pot za zrelo moškost?