Arhiv kategorij: Veruješ?

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

Vzeli ste življenje moji ženi, a mojega sovraštva ne boste dobili

Drža kristjana, ki pokaže  moško dostojanstvo v pogumnem premagovanju zla.
Pretresljivo pismo, ki ga je napisal Antoine Leiris, čigar žena je bila med žrtvami petkovih terorističnih napadov v Parizu, in ki je po njeni smrti ostal sam s 17-mesečnim sinom Melvilom.

antonČeprav ste v petek zvečer vzeli življenje izredni osebi – ljubezni mojega življenja, moji ženi – ne boste deležni mojega sovraštva. Ne vem, kdo ste in nočem vedeti. Ste mrtve duše. Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Ne, ne bom vam naklonil daru svojega sovraštva. Želite si ga, a če bi se odzval na sovraštvo z besom, potem bi bil žrtev iste nevednosti, ki je vas naredila to, kar ste. Želite, da bi bil prestrašen, da bi na svoje sodržavljane gledal z nezaupanjem, da bi žrtvoval svojo svobodo za varnost. Izgubili ste.

To jutro sem jo videl. Končno, po nočeh in dnevih čakanja. Bila je ravno tako lepa kot tisti petek zvečer, ko se je odpravila od doma. Kot pred dvanajstimi leti, ko sem se neskončno zaljubil vanjo. Seveda sem zaradi bolečine sesut – da, to malo zmago vam priznam –, toda bolečina ne bo dolgo živela. Vem, da bo žena z nami vsak dan in da se bomo znova srečali v raju svobodnih duš, kamor vi nikoli ne boste imeli dostopa.

Ostala sva dva, jaz in moj sin, a močnejša sva od vseh vojsk sveta. Nimam več časa, da bi vam ga posvetil. Moram se pridružiti Melvilu, ki se ravnokar prebuja iz dnevnega spanca. Komaj 17-mesecev ima. Pojedel bo kosilo kot običajno in se šel igrat. In vse življenje bo za vas grožnja, ker bo srečen in svoboden. Ker ne, tudi njegovega sovraštva ne boste dobili. 

Video:
“I won’t give you the gift of hating you” – Antoine Leiris

Orožje za duhovni boj

zmaga v JezusuKrščansko izročilo je odkrilo orožje, primerno za duhovni boj. Korenine tega izročila so zapisane v Pismu Efežanom (Ef 6,10–18). Na podlagi tega odlomka je mogoče rekonstruirati tudi številne druge svetopisemske odlomke, ki predstavijo orožje za boj proti satanovemu nadlegovanju. Zavedati se moramo, da »tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).
>Temelj duhovnega boja opisuje stavek: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči« (Ef 6,10). Človek naj bi v sebi pripravil prostor, da bi v njem lahko delovala Kristusova milost, in dovolil, da ga pritegne in okrepi. »Bodi močan (zajemi) v milosti, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 2,1). Pavel pravi, da se trudi in bojuje »z njegovo močjo, ki v [njem] silovito deluje« (Kol 1,29). Moč, ki jo omenja, se je najbolj pokazala v Kristusovem vstajenju (Ef 1,19–20). Kristjanov duhovni boj temelji na veri v Kristusovo vstajenje, ki se je dogodilo v moči Svetega Duha. Vstajenje je dokončna zmaga nad smrtjo in hudičem (Heb 2,14). Vsak greh je napačen poskus soočanja s strahom pred smrtjo. Zato je najučinkovitejše orožje proti skušnjavam prav vera v vstajenje.

Na omenjenem temelju se gradi vse drugo, kar je potrebno za duhovni boj. »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,11–13).

Svojo bojno opremo daje Bog na razpolago tistim, ki verujejo vanj. »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21–22).

Jezus je močnejši od hudiča, ki se s svojimi močmi bojuje proti ljudem. Le v Jezusu in po njem se je mogoče bojevati proti hudiču in ga razorožiti. Hudič je tisti, ki ločuje in deli. Kristjan se namreč ne bojuje proti ljudem, ampak proti hudemu (= hudiču) (Ef 6,16) in vsem hudobnim močem, ki ga hočejo vrniti v položaj, v katerem je bil pred krstom.

Od vernega se najprej zahteva, da se upre in obstane. S hudičevimi napadi se mora spopasti, ne zbežati pred njimi. Zgled take drže nam daje Kristus, ki se je štirideset dni v puščavi brez strahu upiral satanovim skušnjavam. Brez te začetne dejavne pasivnosti je vsak boj že vnaprej izgubljen.
Pavel po tej osnovni drži soočenja našteje še vse, kar drugod imenuje »orožja pravičnosti« (Rim 6,13; 2 Kor 6,7), »orožje luči« (Rim 13,12), »orožja, ki svojo moč dobijo od Boga« (prim. 2 Kor 10,4): »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico (prim. Iz 11,5), oblečeni v oklep pravičnosti (prim. Iz 59,17) in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (prim. Iz 52,7). Predvsem pa vzemite ščit vere (prim. Mdr 5,19); z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja (prim. Iz 59,17) in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6,14–17).

Pavel opiše kristjanovo bojno opremo, ki je sestavljena iz orožja, značilnega za Boga. To je mogoče, ker po krstu kristjana povezuje z Bogom isto življenje človeka Jezusa Kristusa. Kristus, pripoved o nevidnem Bogu (prim. Jn 1,18), je resnica (prim. Jn 14,6; Ef 4,21); je Božja pravičnost (prim. Rim 3,21–22.26; 1 Kor 1,30; Flp 3,9), ki opravičuje tistega, ki vanj veruje. On je evangelij (prim. Mk 8,35; Rim 15,19; 2 Kor 2,12), dobra novica, ki prinaša šalom – polnost življenja za vse ljudi. On je začetnik in dopolnitelj naše vere (prim. Heb 12,2). Naša vedno omahujoča vera lahko nenehno računa na njegovo trdno in neomajno vero (prim. Gal 2,20; Ef 3,12). On je naše odrešenje (prim. 2 Tes 5,9; 2 Tim 2,10) in naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vanj upamo in z njim bomo deležni njegovega odrešenja (prim. 1 Tes 5,8–9). On je Božja beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,1–14); Beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Vedno, ko prosimo za dar Svetega Duha, sta nam dani tudi Beseda in njena moč.

Kristjan je poklican, da si obleče Kristusa (prim. Rim 13,14) – to je najučinkovitejše orožje za duhovni boj. Učiti se Kristusovega čutenja, mišljenja in delovanja je naloga in vaja, ki traja vse življenje. Tega se učimo v molitvi. Zato Pavel zaključi: »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6,11–18).

>Molitev je boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). Pavel poudari, da je treba moliti ob vsaki priložnosti (nenehoma; prim. 1 Tes 5,17). To ne pomeni, da ves čas ponavljamo molitvene obrazce, ampak se nenehno spominjamo Boga. Gre za boj, da bi se vedno zavedali Božje navzočnosti v nas; vedno upali vanj, mu zaupali v vsaki stvari – pri tem, kar delamo, in v tem, kar se nam zgodi.
Pavel poleg tega poudarja, naj molimo v Duhu. Kristjan je poklican, da vedno dovoli, da Duh moli v njem in spreminja njegovo življenje v molitev. Vse to pa zato, da bi prišel v vedno bolj polno in celostno sožitje – občestvo z Bogom in brati in s sestrami, »svetimi«, za katere nenehno prosi Boga.

Na molitev se pripravljamo s čuječnostjo (prim. Lk 21,36). To je drža nenehne notranje usmerjenosti, napetosti, ki razločuje Gospodovo navzočnost in v sebi pripravlja prostor, da lahko Bog vstopi in pride. To vernemu omogoča duhovno jasnost. V moči te jasnosti se kristjan lahko upre, premaga skušnjave in obstane, s tem pa preobrazi vso svojo od malikovalskih strasti onemogočeno ali napačno usmerjeno življenjsko moč v moč za dosego edinega resničnega cilja duhovnega boja: agape, ljubezni do Boga, bratov in vsega stvarstva.

Kaj nam Sveto pismo svetuje za nevidni duhovni boj?

srceProstor duhovnega boja je srce. Vse duhovno življenje izhaja iz srca. Srce niso le čustva. Svetopisemsko je srce prostor razumnosti in spomina, volje in želje, ljubezni in poguma. Je organ, ki kar najbolje predstavlja celovitost življenja. Vsebuje vse tisto, kar imenujemo oseba.

Le Bog pozna človeško srce zares in do dna (Ps 64,7; 1 Kr 8,26–39; Ps 7,10; Jer 17,9–10). V skriti kamrici srca je v nas Božja podoba. Srca se ne dotaknejo pojmi, ampak simbolna govorica. Bog nam v srcu govori in nas vabi v pogovor (prim. Oz 2,16–17). Prav na tej ravni mora vsak izmed nas izbrati in se odločiti, ali bo njegovo srce poslušalo (1 Kr 3,9) in se bojevalo, da bo sprejelo Besedo in obrodilo njene sadove (prim. Mk 4,1–20), ali pa bo trdo, neobčutljivo za Besedo in neverno (Mt 19,8; Mk 10,5; 16,14).

Če je srce prostor intimnega srečanja in zaveze med Bogom in človekom, je hkrati prostor poželenj in strasti, ki jih hrani moč zla (Mk 7,21). Srce je prostor konflikta med hudičevimi zvijačami in delovanjem Božje milosti. Sveto pismo pravi, da je srce lahko nespametno, ne razume in ne razločuje (prim. Mk 6,52; 8,17–21), se zapre sočutju (prim. Mk 3,5), goji jezo in sovraštvo (prim. 3 Mz 19,17), ljubosumnost in nevoščljivost (prim. Jak 3,14), je lažnivo in dvolično (Jak 1,8; 4,8). Za vsak greh velja, kar pravi Jezus glede prešuštvovanja: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Vsak greh se najprej zgodi v našem srcu, šele potem ga izrazimo tudi navzven.

Srce je prostor nevidnega boja. V njem se začne vrnitev k Bogu, spreobrnjenje in kesanje (prim. Jer 3,10; 29,13). Lahko pa se prepusti zapeljivosti greha in sužnosti malikovanja. Boj za celovito srce, sposobno sodelovanja z novim življenjem, ki ga je v nas začel Bog Oče, je zelo trd (Ps 86,11). Bog Oče je namreč po veri v Kristusa, ki je umrl in vstal, v moči Svetega Duha v nas začel novo življenje. Vsak kristjan je poklican, da se najprej v svojem srcu bojuje za Božje življenje.

Svetopisemski temelji duhovnega boja – 2

mpVir razmišljanja o duhovnem boju je Sveto pismo. Že na prvih straneh najdemo ukaz, naj gospodujemo hudobnim vzgibom, ki so v našem srcu, kajti »mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti« (1 Mz 8,21). »Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj« (1 Mz 4,7). Knjiga Pregovorov pa pravi: »Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta« (Prg 16,32).

V Novi zavezi Pavlova pisma še posebej predstavijo duhovni boj kot zahtevo, ki jo vsebuje že krst; gre za temeljni element kristjanove vere in identitete. »Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami« (1 Tim 6,12). Ko Pavel pred smrtjo gleda nazaj, zatrdi: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,6–7).

Hudičevo zavajanje človeka nam predstavijo trije svetopisemski odlomki: Adam in Eva podležeta skušnjavi (1 Mz 3,1–6); Jezus je skušan v puščavi (Mt 4,1–11; Lk 4,1–13); opis kristjanovega boja proti posvetnosti (1 Jn 2,15–16). POVABIM TE, DA TE ODLOMKE PREBEREŠ IN SI KAJ ZAPIŠEŠ.

Skušnjava in greh sta povezana. Vsak človek ima v sebi egoistično ali grešno težnjo, ki se upira Božjemu daru in jo Nova zaveza imenuje »meso« (Jn 3,6; 6,63; 8,15; Rim 6,19; 7,5). Iz mesa izhajajo hudobna mesena poželenja, ki se vojskujejo proti življenju (1 Pt 2,11). Izročilo govori o filautiji: egoistični ljubezni do sebe, proti drugim in brez njih, ki sebe postavlja za merilo stvarnosti; gre za vse, kar se upira Božjemu hrepenenju po sožitju med nami in z njim. Zadnji razlog za samoljubje zelo dobro opiše Pismo Hebrejcem: »Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14–15). Vse življenje trpimo zaradi strahu pred smrtjo, ki nas odtujuje in obvladuje. Smrt je kraljica strahov (Job 18,14), ker je korenina vseh strahov. V vsakdanjem življenju se kaže kot trpljenje, bolezen, konec tega, kar je pomembno. Prav strah pred smrtjo nas sili, da iščemo življenje po poteh smrti in greha (prim. Mdr 1,16–2,24). Ko nas žene strah pred smrtjo, hočemo svoje življenje ohraniti s kakršnimi koli sredstvi, posedovati zase dobrine zemlje in gospodovati nad drugimi. Napačno mislimo, da si bomo tako zagotovili polnost življenja. Vsakršno vedenje in delovanje za dosego teh ciljev začnemo imeti za dobro, tudi če je škodljivo za druge ali nas same.

Hlepenje po nesmrtnosti, vsemogočnosti in vsevednosti, ki ga še poveča zagrenjenost, ker ne moremo sprejeti svojih ustvarjenih omejenosti, nas sili, da imamo zunanji svet za plen, ki ga moramo posedovati. To, kar stori roka, se je v srcu že zgodilo. Sprejmemo skušnjavo upora proti sožitju z Bogom in postanemo neposlušni. Novi Adam, Kristus, je deležen istih skušnjav, le da ne popusti grehu. Adam je hotel biti kakor Bog, mimo Boga, s posedovanjem stvari. Jezus pa je ubral obratno pot: svoje roke je razpel na lesu križa, da bi svoje življenje podaril do smrti, svobodno ter iz ljubezni do Boga in ljudi.

Na hudičeve zvijače odgovarja s popolno poslušnostjo Očetu in svoji ustvarjenosti. Strogo ohranja svojo človeškost in tako tudi bogopodobnost. Orožje, s katerim se bojuje, je Božja beseda. Samo z njo se odziva na hudičeve predloge. Kristusov boj je tudi boj nas kristjanov. »Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta« (1 Jn 2,15–16). Proti lažni logiki Jezus postavi svojo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mk 9,35). Kristjani se s temi tremi skušnjavami lahko bojujemo v moči Kristusovega boja in zmage.

Notranji duhovni boj moškega za pravično ljubezen – 1

Ali je tema danes pomembna?

mirVečina nas je odrasla v dokajšnji blaginji, brez velikih omejitev in prikrajšanosti. Nikdar nismo slišali za duhovno askezo ali boj. Prejeli smo dobro izobrazbo. Doletijo nas vse duhovne krize in stiske sodobnega časa. Starejši smo še imeli nekaj stika s Cerkvijo, večina današnjih mladih pa tega nima. Zdi se, da poštenost in vse, kar Pavel našteva v Pismu Galačanom (5,22), ni več vrednota. Skoraj vsi smo okuženi z malikovalskim potrošniškim ateizmom, dvomi, predsodki; nezaupljivi smo do sebe, drugih in Cerkve.

Nenehni zunanji dražljaji ustvarjajo nemir ter ne prispevajo h graditvi trdne in celovite osebnosti z jasnimi merili in presojo. Duh francoske revolucije in razsvetljenstva nas žene v fanatično in nestrpno protikrščanstvo v šolstvu, kulturi, politiki, ekonomiji in medijih. Sramotno in čudno je, če si veren, sploh če si kristjan. Zato večina odraslih moških, kaj šele mladih, ni niti sposobna niti pripravljena ljudi in dejstev vrednotiti v luči večnih vrednot. Modri, pošteni in preudarni se danes zdijo večini nori in obupno zastareli. Mnoge sodobnike duši grozljiv gost nihilizma, sredi katerega je človeško srce, ki pozna le nemir in negotovost, žrtev lastnih strahov in samogovorov.

Sobrat v duhovništvu mi je pripovedoval o pogovoru z gospo, ki je imela zelo razburkano in težko življenje. Prvi moški jo je zapustil z otrokom, kasneje še drugi. Izhod je iskala v reikiju, nato se je borila s hudim duhom. Velike težave ji je povzročal najmlajši otrok. V obupu in stiski je pomislila, da bi se ga kar znebila. Sredi vsega trpljenja je počasi spoznavala Kristusa. Začela je katehumenat in se s tretjim moškim tudi cerkveno poročila. V zadnjem času vsa začudena opaža, da z otrokom nima več težav, kar naenkrat je postal priden. Če se z novim možem prepirata, triletnik vzame rožni venec in gre v sosednjo sobo molit. Sobrat, s katerim sem se pogovarjal, je ob tem navdušen odkril, da se tudi njemu dogaja nekaj podobnega. V župnijski ekipi, ki jo je vodil, je zaradi težav pri medsebojnem sodelovanju kar nekaj let čutil napetost. Pri verouku se je ubadal predvsem z disciplino otrok. Nekateri so bili še posebej težavni. Odkar se je vzdušje v župnijski ekipi spremenilo opaža, da nima več težav z disciplino otrok pri verouku. Tudi najbolj nemiren otrok je pričel sodelovati. Tako kot žena hvaležno ugotavlja, da so bile težave z otrokom predvsem posledica njenega notranjega nemira, tudi sobrat pri verouku zaznava nekaj podobnega. Njegov boj ter skrb za ljubezen in notranji mir se odražata tudi na veroučencih.

Kako opisano doživljate vi, spoštovani možje? Ste že opazili, da vaš osebni nemir vpliva na druge? Mar ni vaš notranji duhovni boj za pravično ljubezen bistvenega pomena za vašo moško identiteto?

Ob teh vprašanjih bi vam rad povedal nekaj besed, da bi se vsi skupaj lažje znašli in se učili prizadevanja za notranji mir, ljubezen in pravi napor.

Pravičen v SP smislu je tisti, ki zaupa v Božji odnos do sebe in drugih ter je popolnoma odvisen od Boga in z njim sodeluje kot njegov sogovornik.

Viljem Lovše DJ

Bog, strah me je

WP_20150201_005[1]Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! (Jn 20,19-22)

Molitev mi lahko pomaga, da pridem do korenin svojih strahov. Primer: če me je strah, da bi se v službi oglasil proti krivičnemu ravnanju, ki ga predlagajo odgovorni, se moram vprašati: »Česa se v resnici bojim? Zavrnitve ali nevšečnosti s strani sodelavcev ali s strani vodilnih? Ali se bojim samega konflikta? Ali me je strah, da izgubim službo?«

Če vsak dan molim, mi bo v molitvi dano vedno globlje prodreti v jedro svojega strahu. Vedno, ko si postavim vprašanje: »Česa me je v resnici strah?«, naj bi odkrival vedno globlji odgovor. V zgornjem primeru lahko po več molitvah in pogovorih z Bogom o svojem strahu, odkrijem, da se v resnici bojim svojega nadrejenega. Ob tem se naj bi vprašal: »Česa me je pri nadrejenem resnično strah?« Lahko odkrijem, da me šef spominja na mamo, ki me je vedno vzgajala s pomočjo strahu in tepeža. Ali pa odkrijem, da hočem na šefa narediti velik vtis ter prikriti svojo šibko ali slabo stran. Morda pa odkrijem občutek, da se mi zdi, da je moja služba veš čas ogrožena in me šef lahko vsak hip odpusti. Če je moj strah ta, da bi izgubil službo, se lahko znova vprašam: »Česa me je v resnici strah?« Morda odkrijem, da je pod strahom, da bi izgubil službo, skrit teror, da bi bil nesposoben in slab oče svojim otrokom. Do korenine svojega strahu pridem počasi in le, če sem dlje časa molil in se z Bogom pogovarjal o tem. Vedno znova se moram pred njim spraševati: »Gospod, pokaži mi, česa se v resnici bojim?«

Nato Jezusu dovolim, da vstopi v ta strah skupaj z menoj. Skupaj z njim se sprehodim skozi neštete sobe svoje duše. Ko končno prideva do zaklenjene sobe (tistega, kar se pri sebi najbolj bojim), pa lahko Jezusu dovolim, da vstopi skupaj z menoj ali pa se mu opravičim in ga ne spustim noter, pa tudi sam ne vstopim. Morda porabimo ogromno duhovne moči in časa, da bi obdržali ta vrata znotraj sebe dobro zaprta. Če bom nadaljeval z molitvijo o tem, mi bo to jasno dano videti. Predstavljajte si kakšna osvoboditev, ko enkrat dovolite Jezusu in skupaj z njim vstopite v svojo sobo strahov in prikazni. Povabi ga v svojo temno sobo. Usedi se na tla poleg njega in njemu in sebi dovoli čutiti prostor od katerega si tako dolgo bežal. Dovoli Jezusu, da prižge svečo, da bosta jasno videla in drug drugemu opisala kaj vidita. Potem ko Jezus prižge luč, soba ni več tako strašljiva.

Predlagani svetopisemski odlomki

1 Sam 17,32-51: David in Goljat

Ps 23: Gospod je moj pastir

Ps 27: Gospod je moja luč in moja rešitev

Ps 56: Ko me je strah, ti zaupam

Ps 62:  Moje srce se umiri le v Bogu

Ps 69: Reši me, o Bog

Ps 91: Rešil te bo iz rok hudobneža

Ps 118: Bog je z menoj, ne bojim se

Iz 25,4-26,4: Gospod je večna skala

Iz 41,1-10: Ne bojte se, jaz sem z vami

Iz 43,1-8: Hodili boste skozi ogenj in vas ne bo ožgal

Mt 10, 16-20: Ne skrbite kaj boste govorili

Mt 14,22-33: Jezus reši apostole iz nevihte

Mr 5,21-43: Strah je nekoristen, vera pomaga

Mr 10,27: Bogu je vse mogoče

Mr 16,1-8: Žene so bežale od groba

Lk 1038-42: Marta skrbi te mnogo stvari

Lk 22,40-46: Jezus poti krvavi pot

Bog, strah me je sprememb

»Vem z2012-08-05 11.16.25a načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori GOSPOD. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori GOSPOD. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v izgnanstvo« (Jer 29,11-14).

Ko sem bil pred leti v osebno zelo težkem prehodnem obdobju, sem začel moliti rožni venec bolj kot običajno. Sredi tega, se mi je nekega lepega dne kar naenkrat posvetilo zakaj mi rožni venec prinaša toliko tolažbe. Rožni venec sem molil medtem, ko sem se hotel prilagoditi novi nalogi. Molil sem ga zato, ker me je vračal domov. Vrnil me je v čas in kraj mojega otroštva, v katerem sem se počutil bolj stabilnega in gotovega. Svojih spominov o skupni družinski molitvi rožnega venca se skoraj lahko dotaknem. Spomnim se kako smo vsi klečali na lesenih tleh v naši leseni hišici. Drobna sveča je razsvetljevala temo. Spomnim se občutka jagod rožnega venca med svojimi prsti in melodije Zdrava Marija, Očenaš in Slava Očetu. V težkih časih prehoda sem se vrnil k rožnemu vencu zato, ker je bil skupaj z ostalimi katoliškimi obredi rožni venec pomembna povezava med mojo preteklostjo in sedanjostjo.

Sredi maše je tiha in drobna gesta katoliškega duhovnika, ki jo mnogi niti ne opazijo. Takoj po molitvi Jagnje Božje, duhovnik odlomi drobec hostije in jo vrže v kelih z vinom. Legenda pravi, da sega ta navada v čas prve cerkve. Dokler še ni bilo duhovnikov so kruh in vino lahko posvečevali samo škofje. Ker pa je bilo katolikov že toliko, da škof ni več uspel doseči vseh, so ustanovili službo duhovnikov. Na začetku so se ljudje te spremembe bali. Niso verjeli, da ima duhovnik oblast posvečevanja kruha in vina. Zato so pri škofovi maši sodelovali tudi mlajši možje. Takoj po posvetitvi je škof vsakemu izmed njih dal majhen košček hostije. Vsak od teh mladeničev je tekel na svoj konec mesta in vrgel drobec hostije v kelih s katerim je tam maševal duhovnik. Ta simbolična gesta je ljudem povedala, da obstaja le ena Žrtev (daritev) svete maše katere smo deležni vsi. Danes duhovniki še vedno vržemo delček hostije v kelih zato, da bi se spomnili tega dejstva. Spomni nas, da je maša, ki jo jaz obhajam v Ljubljani ista pri kateri sodeluje moj oče v Mengšu. Evharistija, ki jo moj sobrat Janez obhaja v Sibirij, je ista, ki jo sam obhajam kjerkoli pač že sem. Vsi, ki so bili pred nami in vsi, ki bodo za nami so deležni iste svete daritve.

Ko gremo torej v svojem življenju skozi različna težka obdobja, lahko vedno iščemo tolažbo v antičnih ritualih, ki nas povežejo z našim Bogom in Odrešenikom, ki je onkraj vsake spremembe. On je že vstali in me vključuje v svoje vstalo in poveličano telo. Pri vsaki evahristiji doživljam, da je moja smrt že premagana in vse zlo, ki me v življenju doleti in ga sam naredim. On je skala moje trdnosti. Evharistija je vračanje domov in zajemanje iz moči Doma, ki je Gospod. Na temelju te skale je mogoče zdržati vse zemeljske spremembe.

 Predlagani svetopisemski odlomki:

1 Mz 12,1-9: Bog pokliče Abrahama

Iz 42,1-16: Zapojte novo pesem

Iz 43,16-21: Glejte, nekaj novega delam

Iz 65, 17-25: Novo nebo in nova zemlja

Jer 18: Pečar

Jer 29,11-14: Poznam načrte, ki jih imam za vas

Mt 1,18-25: Jožefove sanje

Mt 7, 24-27: Zidaj svojo hišo na skali

Lk 1,26-56: Marijin zgodi se

Lk 19,1-10: Zahej pridi dol

Jn 20,19-20: Apostoli se skrivajo v dvorani zadnje večerje

Apd 10,9-33: Peter prvič sprejme »nečiste« jedi

Točke za molitev

Premišljujem ob besedah kardinala Newmana, ki so navedene v prvem stavku popotnice. Preudarjam dejstvo, da moram dovoliti spremembo v svojem življenju, če hočem še naprej Prosim Boga, naj mi pokaže mnoge milosti, ki mi jih lahko da le, če pritrdim in rečem »da« določeni ali tej spremembi.

V molitvi gledam nazaj na svojo preteklost in vidim, da so me časi, ko sem spremembe sprejel, zelo obogatili in mi pomagali dozorevati. Zaupam, da bo Bog tudi to spremembo s katero se sedaj soočam napolnil s svojo milostjo.

V molitvi poskušam priti do korenine svojega strahu. Kakšen bi bil v primeru te spremembe najslabši scenarij? V moči molitve ugotovim, da je večina mojih strahov neutemeljena. Svoji pameti dovolim, da pomiri moje prestrašeno in iracionalno srce. Tudi za strahove, ki se lahko uresničijo, v molitvi prepoznam, da bo Bog vedno z menoj in me varoval hudega. Vse svoje zaupanje položim Vanj.

V prehodnih obdobjih (obdobjih sprememb) se lahko naslonim na antične molitve in rituale cerkve, ki me vabijo, da v vseh spremembah svojega življenja lahko zaupam Bogu, njemu, ki se ne spreminja. On je skala, na kateri je zgrajena moja hiša. Zaradi tega sem trden in močan.

 Sorodne teme

Strah, obup, izguba, obotavljanje in zavlačevanje, zaskrbljen

 Besede za popotnico

»Rastem, če se spreminjam; popoln sem, če se pogosto spreminjam.« (kardinal Newman)

»Življenje je most. Prečkaj ga. Nikakor pa na njem ne gradi hiše.« (Indijanski pregovor)

»Dokler ne storiš nekaj več od tega kar že obvladaš, ne boš nikdar rasel.« (Ralph Waldo Emerson)

»Bedasta doslednost je škrat majhne pameti« (idem)

»Vsak dan naredi vsaj eno stvar, ki te plaši.« (Baz Lermin)

»Navada ali običaj brez resnice je zgolj stara napaka.« (Ciprian)

Advent – navzočnost in prihajanje Boga v moje/naše življenje

jožefDanašnja kultura nam pod shizofreno zunanjostjo govori tudi o resničnih potrebah ljudi, naših željah in grobovih iz katerih jih-nas Bog kliče v vstajenje. Bolezen modernega časa razodeva kje in kaj želi Bog zdraviti. Preko provokacije dveh simbolov – Krstnika in Marije – ki sta osebi, nas vabi nazaj v to kar smo zanj. Vodi nazaj v smisel in Božje življenje za katerega smo bili ustvarjeni.

Vsak izmed nas doživlja, da je oddaljen. Najprej od Njega, potem od sebe in tudi od drugih in stvarstva. V tem smo si vsi podobni. A ne le v tem. Še bolj pa smo si podobni v tem, da nam je On vsem blizu. On je edini, ki ni oddaljen. On namreč že dela v vsakem človeku. Je navzoč v srcu in med nami. Usmerimo svojo pozornost v to, kar On dela in živimo iz tega, da je Bog z nami! V to nas vabi adventni čas: vabi nas domov. On je naš Dom!

Adventni nedeljski evangeliji (Mr 13, 33-37; Mr 1, 1-8; Jn 1, 6-8. 19-28; Lk 1, 26-38) tako spet usmerijo našo pozornost na veliko dragocenost in dostojanstvo človeka v Božji roki. Ko se tega ponovno zavedamo v nas privrejo na dan velika pričakovanja in hrepenenja, da bi bili božje bivališče in bi živeli iz tega, da smo Njemu dragoceni.

IMG_6729Dal nam je oblast, da iz podarjenega življenja naredimo hvaležen odgovor na dar. Kdo torej smo? Komu želimo pripadati? Oziroma komu v resnici znotraj sebe pripadamo? Od tega notranjega sogovornika je odvisno kam gre moje – tvoje življenje in življenje naših otrok. Edini resnični in pravi sogovornik – Bog – nas vabi k čuječnosti in budnosti, naj ne izgubimo njegove Besede in s tem svoje dragocenosti, ki nam jo zagotavlja z učlovečenjem. Od znotraj se dotakne vseh naših aktualnih vprašanj: religije zdravja – prehrana, mode – zunanjost, lestvice vrednot – mesto in puščava, strahu pred smrtjo, nesmisla sebične spolnosti, obsedenosti s politiko in oblastjo, strahu pred nosečnostjo in lastnimi potomci.

Oznanjenje Mariji pove, da je on v nas in za nas. Ni oddaljen. Naša dragocenost je v tem, da sprejmemo njegovo bližino. Da sprejmemo dejstvo, da smo v njem in njegovi. On nas zajame v naših ranah, bolečinah, razočaranjih in trpljenju. Nismo sami. Učlovečenje pokaže, da so vsi trenutki našega življenja dragoceni in zajeti v Njegovo navzočnost: težki in lepi, bolezen in zdravje, uspeh in neuspeh.

IMG_5079Prva adventna nedelja nas opozarja: »Ne veste kdaj pride čas!« Govori o smrti. Želi nam posredovati mir, da pred dejstvom smrti ne bomo panični in je ne bomo po nepotrebnem banalizirali. Smrt je namreč učiteljica modrosti: memento mori. Z masovno kulturo smrti se je potrebno soočiti. Z namenom, da bi obvladali prevladujoč strah pred smrtjo. Vsi Tv shopi in reklame nenehno propagirajo »večno« telesnost. Borijo se proti gubam, minljivosti, za spolno in telesno moč in lepoto. Gre za preprosto prodajo telesnosti, ki je zapisana smrti. V krstu smo šli kristjani že preko smrti in sedaj iz vstajenja gledamo na življenje in na svojo telesno smrt.

IMG_6121Na drugo adventno nedeljo smo postavljeni pred lik Janeza Krstnika, ki je bil prerok in provokator prevladujoče miselnosti in kulture takratnega časa. Bog ni diktator niti moralni nadzornik. Bog ni policaj, ki čaka da narediš prekršek in te potem ustavi ter mastno kaznuje. Predstavlja Boga kot vzgojitelja in zgodovino odrešenja kot vzgojni proces s postopnostjo razvoja in rasti. Postopno nas pripravlja na svoje razodetje in izročitev samega sebe.

Bog govori po simbolih. Janez Krstnik je simbol. Bog po njem provocira razumne in mogočne takratnega in današnjega časa. Živi v puščavi, ne v mestu. S tem kaže, da je mesto kraj smrti in ne puščava. Kritizira mestno lestvico samo odreševalnih vrednot. Oblečen je v kameljo dlako in s tem provocira današnjo visoko modo in naš odnos do obleke. Ko gledamo visoko modo sanjamo o tem, da smo nadljudje. Ali so manekenke in manekeni ideal pravega človeka? Ali naj bomo takšni? Ali je res vse v obleki? Krstnik zavrne kult obleke in nosi kameljo dlako. Slovenci tekmujemo v oblačenju in nevoščljivosti. Na dan vseh svetih na grobovih pokažemo drugim svoj oblačilni »prestiž«. Za obleko in avto zapravimo ogromno denarja. Urejen pa moraš biti pravimo. Druga Krstnikova provokacija je hrana. Jedel je kobilice in med. Ogabno. Jedel je naravno prehrano – bio. Danes smo žrtve panike glede prehrane. Iz skrbi za pravo hrano rastejo cele filozofije in založbe. Prehrambni preroki na račun religije zdravja in naše naivnosti dobro služijo. Strah za lastno zdravje je postal civilizacijska travma. Strah pred okužbo in obsedenost s sterilnostjo in čistočo sta nas potegnila v brezštevilne alergije.

Tretja Krstnikova preroška provokacija je samskost. S tem kakor Jezus in Esseni kaže na svet, ki prihaja. Tudi naše sodobnike samskost in celibat motita in mučita. Vse je usmerjeno v spolnost, kot sredstvo za sebični užitek. Nekateri jo priporočajo kot univerzalno terapijo za vse vrste psiholoških in duhovnih problemov. Samskost zaradi kraljestva, ki pride je močna provokacija današnje kulture. Samski smo ker bomo vsi stali sami pred Bogom.

IMG_6104Tretja adventna nedelja pokaže odziv na Krstnikovo preroškost. Oblast se je vznemirila. Ker mora kontrolirati se oblast še vedno vznemirja, če simbolov ne nadzoruje. Takoj hočejo vedeti kdo je in s kakšno oblastjo to dela. Evangelij nam kaže kako deluje oblast. Danes se nam zdita politika in oblast najpomembnejša tema v Sloveniji. Politika ima mitične razsežnosti. »Z božjo pomočjo bom zmagali« pravijo nekateri. Zmaga na volitvah izgleda kakor zmaga nad hudičem. Tudi mnogi duhovniki se preveč identificirajo s politiko. Tudi verska institucija se boji preroka. Postavljajo mu religiozna vprašanja. Če nisi znotraj našega katekizma si vprašljiv. Preroka religija ne sprejme, ker je do nje kritičen. Religija je sociološka oblika in pojav. Krščanstvo ni le religija, uporablja pa to sociološko obliko. Je pa mnogo več kot religija.

S tretjo adventno nedeljo se konča moški del adventne preroške drže: Janez Krstnik. On provocira z besedo, z življenjem v puščavi ter svojo fizično pojavo. Prerok provocira, da bi pomagal usmeriti pogled iz smrti na življenje. Iz strahu na Očeta in našega Gospoda. Preroštvo ima moški princip (Krstnika) in ženski princip (Marijo).

holy familyČetrta nedelja nam predstavi ženski del adventnega pričakovanja in kristjanove preroške drže: Marijo. Adventna podoba nosečnosti je najlepša podoba žene. De Vinčijeva šifra govori o tem, da krščanstvo zatira žensko (in govori o »sveti ženskosti«, ki je v resnici prostitutka, občevanje z njo na oltarju pa višek stika z Bogom). Marija je prva emancipirana ženska – sama stoji pred Bogom in je njegova sogovornica. Ne potrebuje sistema niti moškega. Kot nosečnica je uresničena žena. Naša zahodna neoliberalno kapitalistična civilizacija se prav nosečnice najbolj boji, ker ne služi »Kapitalu« (manj otrok kot ima žena, več dela, več zapravlja in vlaga v trgovino – sistem). Otrok je največja grožnja kapitalizma (novorojeni torej ogroža kapitalizem. To do sedaj ni uspelo in ne uspeva niti socializmu niti komunizmu, niti fevdalizmu niti sužnje lastništvu. Kapitalizem ustvarja absurdno kulturo smrti, ki je neplodna. Njena spolnost je sterilna in užitkarska, popredmetena in razčlovečevalna. Vse je erotizirano, a spolnost je neplodna. Je spolnost za smrt in ne za življenje. Je živeti Božje življenje danes in tukaj. Življenje, ki je premagalo smrt, ker je po krstu že umrlo smrti.

Marija je prerokinja za naš čas. Ona živi Božje življenje. Zato lahko sprejme izziv nosečnosti in »nerazumevanje svojega delodajalca«. Ona izpove vero in tako premaga Evin strah pred smrtjo, nesmisel, sterilnost in izginotje. Izpoved njene vere je vrhunec in dopolnitev Krstnikovega preroštva. Ona premaga strah pred Bogom in sočlovekom – bratom in sestro. Ni fanatična, ampak hoče pojasnila. Razmišlja s svojo glavo. Upošteva svoj strah in negotovost, a ne postane njuna žrtev.

M15Laična kultura išče odsotnega očeta, s katerim bi se človek tudi stepel. Navijači po tekmi provocirajo varnostnike – državo – očeta in se z njimi stepejo. So proti očetu, oblasti in državi. Iščejo očeta in ga hkrati sovražijo. To je izhodišče za dialog in pogovor z laično humanistično kulturo smrti. Mladi danes nič več ne verjamejo v ideologije in stvari ne počno zaradi idej. Današnji življenjski slog je zgolj izražanje. Naši filmi govorijo o človeku, ki je sam in osamljen – izoliran – mit. Mlade je strah verjeti v karkoli. Vse je le igra. Vse se ruši. Je in hkrati ni.

V imenu Očeta prav ta kultura smrti in oddaljenosti postaja kraj srečanja in vstajenja od mrtvih v Jezusu Kristusu, ki postane dete. Zaradi Kristusovega učlovečenja je greh priložnost za sprejem Božjega življenja. Jasli so podoba teme v katero se vedno znova vračamo (lažni jaz, stari človek). Zaradi Jezusa, ki se uleže v jasli (ikona rojstva) postanejo le te kraj Božje bližine v naši oddaljenosti, postanejo prostorje Božjega hrepenenja in poguma v naši zadušenosti s strahom zase.

Bog nas znova vabi v svojo zgodbo. Ne da se ugnati in se mu zdi škoda, da tako brezglavo živimo in se bojimo smrti, ki smo jo sami povzročili in ji pustimo, da nam uničuje vsak dan znova. Kot trdovratnim pubertetnikom nam hoče prav v našem uporništvu vrniti smisel in življenjsko moč, življenje in ne smrt. Advent je zgolj začetek njegovega snubljena vsakega posebej. Išče nas v naših iluzijah in utvarah s katerimi si grenimo življenje. Tudi naša generacija.

Kar Bog dela stoji in ni odvisno od nas. Naše življenje pa je odvisno od tega ali to sprejmemo ali pa ne. »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog.« Iz 62,4,-5

Bogoslužje za moške?

verujesV velikonočnem tednu so v Sevilji in še mnogih krajih po Španiji velike procesije. Moški so oblečeni v raznobarvne uniforme s kapucami, ki imajo zgolj dve odprtini za oči. Hodijo za Marijinim kipom in za različnimi kipi Jezusa, ki imajo vsak svojo bratovščino in svoja nosila. Poleg tega množica zamaskiranih moških nosi tudi križe ali biče, žeblje, trnovo krono, prt za mrliča, raglje in podobno. Na ulicah je ogromno gledalcev in sodelujočih. Procesije so preživele vse liturgične reforme. Pri vseh teh procesijah sodelujejo moški, ki so organizirani v posebnih bratovščinah, starejši in mlajši. Vsaka bratovščina ima svoje značilne barve oblek in vseh drugih pripomočkov. Pred začetkom procesij nekateri na hitro pokadijo še zadnjo cigareto. Procesija traja mnogo ur po vseh mestnih ulicah. Ponekod prepevajo latinsko ponekod v modernem jeziku, a starodavno vsebino. Moški glasovi zvenijo včasih zelo ubrano včasih zbegano kot kakšna prestrašena čreda. Množica je vedno bolj tiho in zelo pozorno opazuje dogajanje. Dolge vrste mož s kapucami in tunikami. Na koncu procesije so duhovniki in škofje, ki jim sledi prva bratovščina s kipom Kristusa ali Marije. Potem se procesija ustavi in spet se sliši pesem na vse grlo in iz vseh moči, ki jih premorejo. Vse prevzame nekakšen sveti srh, ki napolnjuje ulice. Preden se pesem konča moški spet dvignejo nosila na ramena in procesija se nadaljuje. Konča se skoraj ob polnoči ali pa še malo čez.

Težko si je predstavljati večjo spremembo scenarija kot je to, kar se danes dogaja v kakšni običajni družinski ali otroški maši kakšne prizadevne župnije. Takšna maša že sama po sebi daje razumeti zaničevalen izraz, ki so ga nekateri moški iznašli za takšne maše: McDonald’s maša. Mnogokrat so danes takšne maše podobne otroškim igriščem v City Parku in ne srečanju z Bogom, ki vemo, da ni nikdar brez tveganja. Maše so lahko zelo ljubke, intimne, sentimentalne in polne lepih pesmic in simbolov, ampak nič več ne spodbujajo k pomembnim stvarem, ne moških ne žensk. Nek moški je dejal: „Nič več ne morem prenašati teh osladnih maš, ki so polne aleluj“.