Arhiv kategorij: Vsemogočna mati – mamizem

To dekle ni zate. Ni mi všeč. – 9. del

Kako pa je videti omreženost od matere pri drugih moških. Dejan je ženskar; Tone se lahko zaveže svoji partnerki in ničemur drugemu; Stane je odvisen od spletne pornografije; duhovnik Marko ima težave z zapravljanjem in prekomernim najedanjem. Vsi so sužnji svojih nezavednih duhov. Terapija jih je osvobodila.

Dejanova soba je bila po tleh polna oblek, ki jih ni oblekel. Že pol ure je poskušal obleke, da bi našel pravo. Hotel je izgledati privlačen, ni pa hotel, da bi kdo vedel, da se toliko napreza okrog tega.

Oče ga bo peljal, da dvigneta njegovo vozniško dovoljenje. Dovolil mu je, da uporabi avto za zmenek s Katarino. Že od vedno je čakal na ta dan. Avto. Dekle. In nobenih odraslih.

»Mami, a sem u redu?« je spraševal mamo, ki je gledala Tv.

»Lepo izgledaš, ljubček«, je odvrnila mama, ne da bi odtrgala oči od ekrana.

»Kaj te skrbi?« ga je vprašala, ker ni hotel oditi od nje.

»To je moj prvi resnični zmenek!«

Tedaj ga je pogledala. »Saj sem ti povedala, da mi dekle ni všeč,« izjavi ukazovalno. »Mislim, da ne bi smel toliko časa preživeti skupaj z njo.«

»Saj greva samo v kino.«

Mati se je obrnila k Dejanovemu očetu. »France pomagaj mi s tem. Povej mu, da nočeš, da gre ven s tem dekletom.«

»Draga, lepo dekle je. Pusti fanta naj gre. Saj je pravkar naredil izpit za avto. To je posebna priložnost.«

»Naj bo France. Tebi so všeč njena kratka krila. Dekle je lahka punca. Moj sin si zasluži kaj boljšega« je zavijala z očmi mater.

»Mami, to ni tvoja stvar. Grem.«

Dejan se je premaknil, da bi odšel. Tedaj je mati skočila pokonci in mu zaprla pot.

»Nikamor ne boš šel s tem avtom!«

»Oči je rekel, da lahko grem«, se je Dejan obrnil proti očetu: »Oči ali ni tako?«

Njegov oče je gledal v svojo jezno ženo, sinu skomignil z rameni in se usedel nazaj v svoj naslanjač.

»Nikamor ne boš šel,« je ponovila njegova mati.

Dejan je stal in jo gledal. Nagibal se je, kakor da jo želi odriniti.

»Upam, da si ne bi dovolil vzeti avtomobila brez najinega dovoljenja!« mu je grozila mati.

Dejan je za trenutek pomislil in se odločil, da ima mati prav. Ne bo se bodel, če ga njegov oče ne podpira. Odšel je po stopnicah nazaj v svojo sobo. Poklical je Katarino in ji povedal, da ima težave z avtomobilom. Zaprl se je v svojo sobo. Tako je bilo pri 17 ih.

—se nadaljuje—

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Za postavljanje meje, ne smeš prositi dovoljenja-7.del

picture-6Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?

»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«

»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.

»Ne vem,« odvrne Janez.

»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«

»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«

»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«

»Nisem prepričan.«

»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«

»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.

»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«

»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.

»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«

Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:

»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«

Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.

»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.

»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«

»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«

»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«

»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«

»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«

»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«

»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«

»Zelo bo besna.«

»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.

»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«

»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«

Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.

»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«

Negotovo je prikimal.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči? – 6. del

Mother and Son 3Po treh mesecih skupne hoje je bila Ana vesela, ker jo je Janez povabil na družinski piknik. Zdelo se je, da bo srečanje z njegovimi poglobilo njun odnos. Najprej sta srečala očeta. Janez mu je predstavil svoje dekle Ano. Vesela in radostna se mu je nasmehnila. Oče jo je prijel za roko in peljal na notranje dvorišče doma. Sinu pa je rekel: »Vesel sam, da si prišel Janez. Tvoja mati spet kuha mulo. Zakaj ne greš k njej in poskrbiš zanjo, kakor dobro znaš? Bom jaz predstavil Ano v tvojem imenu.« Janez je šel do svoje matere. V spalnici je topo gledala skozi okno. Ko ga je zagledala se je razveselila. »Živjo mama, kako gre?« je vprašal sin. »Naj ti povem, kaj je tvoj idiotski stric tokrat ušpičil.« je začela. Janez je zavzdihnil in se usedel poleg nje ter poslušal in poslušal. Čez  pol ure se mu je uspelo iztrgati iz njenega samogovora. Pridružil se je Ani, ki se je strastno pogovarjala s tistimi, ki so bili okrog nje. Vesel je bil, ker ga je objela v pasu. Hkrati pa je bil zaskrbljen zaradi matere. Samemu sebi je ponavljal: »Moram preko tega.«

Prekinil je Ano in jo povabil, da gresta skupaj pozdraviti njegovo mamo. Šla je za njim. Še vedno je sedela na stolu, kjer jo je prej pustil. »To je Ana,« je rekel. »Se spomniš dekleta s katero hodiva skupaj.« Mati je počasi sprejela, da sta skupaj in pozdravila Ano. »Janez mi je pripovedoval, kako sta si blizu«, je rekla Ana materi in nadaljevala: »To je čudovito!« »Janez ve, kako je treba poskrbeti za svojo mamo,« je odvrnila in potem umolknila. Janezu je bilo nelagodno in nerodno. Hotel je stran: »Morava iti,« je rekel materi in Ano povlekel za seboj. Ko jo je peljal domov sta bila tiho. Odložil jo je in je ni hotel pospremiti v njeno stanovanje. Kasneje ji ni več priznal, da bi bilo karkoli narobe. Vedno bolj oddaljen je postajal do Ane in iskal izgovore. Začel jo je bolj poredko klicati in srečevati.

Od matere omreženi moški (MOM) imajo v sebi pogosto zelo togo izključevalno držo: ali/ali. »Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči. Zavreči je ne morem, ker čutim preveč krivde. Strašno mi je, da bi bil tako nelojalen do nje. Niti pomisliti ne morem na to. Ne veš kako strašno se počutim.« Ne morejo dojeti, da imajo še naprej lahko normalen odnos do matere in hkrati razvijajo neodvisen odnos do sebe in svojih bližnjih. To je temeljna težava od matere omreženih moških. Neprimerna lojalnost in pozornost do matere sta zelo močni. Krivda in strah pred povračilnimi ukrepi uničita vsak poskus ločitve od matere. Lažje jim je živeti v dvoumnem in kompromisarskem odnosu.

Simptomi od matere omreženega moškega: fobija pred vsakršno zavezo s komerkoli. V prvem trenutku so MOM zelo prijetni, strastni in navdušeni. Nekega dne pa se kar nenadoma potegnejo nazaj in umaknejo. Kakor hitro se v novem odnosu pokaže priložnost za trdnejšo vez ali zavezo, MOM zgrabi panika in hočejo pobegniti (pobegnejo). Celo majhno prizadevanje (ogled filma ali rezervacija skupnega potovanja) se jim zdi neskončno težka.

Prevelika cena svobode – razočarati svojo mamo – 5. del

MATI IN SIN7jpgČe mati svoje čustvene potrebe zadovoljuje zgolj pri svojim sinu, ne bo mogla prenesti, da se po naravni poti loči od nje. Vse njegove poskuse osamosvajanja bo poskušala preprečiti. Strašila ga bo in karala. V nekaterih primerih mati to naredi prav grobo. Janezova je bila bolj prefinjena. Mali deček je takoj razumel materino sporočilo, da ni prav nič navdušena, da gre ven. Del materinske vloge je ta, da spodbuja otrokovo zdravo ločitev, in mu preprečuje, da bi se lepil nanjo. Pri tem mora mati upoštevati tudi pomembno vlogo, ki jo ima za sina povezanost z očetom. Prav oče je tisti, ki mu bo pomagal, da bo sposoben oditi v svet. Nezdravo navezana mati svojemu otroku tega ni sposobna omogočiti. Ne glede na to, kaj zavestno misli, podzavestno vedno hoče, da je njen mali deček doma in da skrbi zanjo.

Zdravo otroštvo vkljčuje naraven in dolg proces osamosvajanja v katerem se sin poveže z drugimi in je vse manj povezan z materjo. Mati, ki dopusti, da sin svoje potrebe podvrže njenim, s tem sinu pripravlja težavno življenje. Starša morata biti vedno pozorna na bližino z otrokom: kar je dobra bližina pri petih letih, je lahko pri desetih že zelo škodljiva. Običajno fantki sami od sebe živijo ritem osamosvajanja in ločevanja, še posebej če upoštevajo svoje, ne pa materinih potreb.

Pri tem je oče zelo pomemben. On je za sina »most« iz zgodnje navezanosti na mamo v moškost. Pri fantovskem odrašnaju je mati glavna le v prvih petih letih, od petega do dvanajstega leta je pomembnejši oče, kasneje pa razni mentorji in učitelji. Pri od matere omreženih sinovih gre vedno tudi za težavo odsotnega ali oddaljenega očeta. Običajno gre takole: oče hoče pobegniti pred svojo ženo in za žrtveno jagnje uporabi sina: vzemi njega in pusti mene. Običajno se to zgodi nezavedno, vendar ni nič manj resnično, boleče in uničujoče.

Oče in mati morata imeti takšno povezanost, da omogoča sinu pravo razdaljo od matere, ter počasi mlademu fantu omogoči, da sledi hrepenenjem svojega srca in odide v svet. Za fante je to vznemirljiv in vesel izziv, ki postane velika priložnost.

V Janezovem primeru, do tega ni prišlo. Ostal je ujet s svojo materjo. Ana ga je razburkala, vendar ni doživljal veselja. V globinah svojega srca je bil nesrečen in si je želel svobode. Vendar mu je bilo lažje, če stvari ostanjo nespremenjene. Krivda je zadušila željo. Cena svobode – razočarati svojo mamo – je bila zanj prevelika.

V nadaljevanki Sopranos, je glavni gangster Toni uničujoče omrežen s strani svoje mame. Ona ga nadzoruje in obvlada. Kadar koli jo sreča, se počuti krivega in nesposobnega, pomanjšanega in izničenega. Postane zagrenjen in besen. Svoja čustva izraža z nasilnimi dejanji do drugih ljudi, nikdar do matere. Čeprav je prispodoba pretirana, vendar dobro pokaže, kako lahko od matere omrežen moški uničujoče za druge ljudi izraža svoje občutke krivde in nesposobnosti.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Mamin edini prijatelj – 4.del

MAT IN SINJanez ima brado in se hitro lahko nasmehne. Ko je prišel na pogovor k terapevtu, ni kazal nobenega odpora ali negodovanja, kakor je običajno pri moških, ko jih žene pripeljejo na pogovor. Ana mu je rekla: »Janez rada te imam, ali boš res pustil mami, da uniči najino srečo«? »To pa ni pošteno«, je protestiral Janez. »Moram skrbeti za mamo.« Obrnil se je k terapevtu in rekel: »Ana pretirava.«

Terapevt odvrne: »Jaz slišim, da Ana želi, da bi si nekaj časa vzela samo za vaju. Želi posebno mesto v tvojem življenju.« »Prav«, je odvrnil in se pobožal po bradi. »Ali me nimaš rad?« je plašno vprašala Ana. »Ni tako enostavno,« je odvrnil Janez in se potegnil nazaj na svoj stol. »Ne moreš me tako potiskati. Moram biti pripravljen.« Terapevt je oba usmeril v to, da sta pojasnjevala svoji stališči. Janez se je osredotočal na obrambo maminih potreb. Zdelo se je, da se ga Anine besede sploh ne dotikajo. Resnično je ni bil sposoben slišati. Terapevtu se je zdelo, da bi z Janezom nadaljeval še osebno. Vprašal ga je, kako  sta se z Ano spoznala. Kar zažarel je, ko mu je začel pripovedovati. »Tako lepa in samozavestna je bila. Prevzela me je.« Pri obeh je takoj preskočila iskra in sta pozabila na ostalo družbo na zabavi. Zapisal si je njeno številko in ji naslednji dan prinesel rože v njeno odvetniško pisarno. Zvečer pa jo je poklical. Dva meseca sta se imela čudovito. Dolge ure dnevnega dela je posvečevalo pričakovanje večernega srečanja med njima. Zdi se, da je kar nenadoma prišlo do konflikta. Začel je opažati, da je Ana preveč zahtevna. Naenkrat mu niso bile všeč njene rjave obleke in rjavo pobarvani nohti. Želel si je, da ne bi izgledala tako razočarano, ko ga je poklicala mama. Hotela je, da bi resno začela. Njemu se je zdelo prehitro. Začutil je nekakšno paniko. Ni je hotel odkloniti, da je ne bi razočaral. Ni se pa mogel odločiti, ali bi resno začel z njo ali ne. Vendar ni hotel prekiniti. Počutil se je ujet.

Terapevt ga je prosil, naj mu pove kaj o svoji materi. »Odvisna je od mene. Vedno je bila.« »Tudi, ko si bil majhen?« je vprašal terapevt. »Tudi tedaj,« je odvrnil.

Njegova starša sta se ločila, ko je bil star osem let. Starša sta se delala, kakor da ni nič. Ko pa je oče odšel, je Janezek začutil vso težo maminega pomanjkanja partnerja. Njegovo življenje z materjo se takrat ni zdelo nenormalno. Kot večina mater je zahtevala od njega, da dela nalogo in pomaga pri pomivanju posode in pospravljanju. Ni bil naravno obdarjen za študij, vendar je bila njegova pridnost poplačana. Sodeloval je v nekaterih obšolskih dejavnostih, a s sošolci se po pouku ni potepal. Nič takšnega ni bilo v njegovem otroštvu po čemer bi lahko opazovalci sklepali, da ima težko otroštvo. Vendar je težava neopazno rasla.

Bil je edini prijatelj svoje mame. Celo pred ločitvijo mu je govorila o svojih težavah z očetom. Zdi se, da se ni zavedala, kaj je bilo primerno in kaj neprimerno govoriti malemu sinčku. Pri šestih letih ni razumel tega, kar je govorila. Razumel je, da ima težave in da je njegov oče del te težave. On pa naj bi ji pomagal. Vedel je, da ima rada, če ji dela družbo. Ni imela prijateljev ali kakšnih zanimanj. Le dolgočasno službo. Pritoževala se mu je o svojem šefu ter o ničvrednem bratu Jakobu. Še posebej pa se je pritoževala čez očeta.

Začel je razumeti, da je njegova glavna naloga, da hrani maminega duha. Težko je sam sebi dovolil, da bi šel kaj ven in se igral s sovrstniki. Še posebej ob koncih tedna. Pri sedemnajstih je šel ven z dekletom na hamburger in v kino. Ko se je vrnil je našel mater pred ugasnjenim televizorjem, ki ni večerjala in ga je žalostno vprašala, če se je zabaval. Z dekletom se je še nekajkrat srečal, saj so tako pričakovali njegovi sošolci. Vendar ni imel za to nobenega veselja več. Začel se je izgovarjati na domačo nalogo in pomivanje posode. Za univerzitetni študij se je odselil od doma in postal zobozdravnik. Ko je začel delati si je kupil lastno stanovanje, a je še vedno veliko noči preživel v svoji stari sobi v materini hiši.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Značilnosti moškega, ujetega v mamino mrežo – 3.del

MAMASNESTALNOST

V podzavesti – včasih tudi zavestno – moški, ki je ujet v mamino mrežo, daje prednost njenim interesom pred svojimi. Če se česa loti, meni, da to mami ne bi bilo všeč. Doživlja, da ji ni zvest – da ji ni lojalen. Če začne resno zvezo z drugo žensko, ga kar naenkrat in ne da bi razumel, zakaj, preplavijo občutki strahu, tesnobe in krivde. Posledici sta notranja razdvojenost in prekinitev odnosa z novo žensko.

Kaj se zgodi, ko išče ženo moški, ki je pretirano navezan na mater? Pojavi se več skupnih vzorcev. Janezova zgodba je ena najpogostejših. Ko je srečal Ano, jo je najprej idealiziral, zelo je skrbel zanjo in ji dvoril. Bil je čisto nor nanjo. V tej začetni fazi je na Ano projiciral skrb, ki se jo je naučil čutiti do svoje matere, ko je bil še fantek. Potem kar naenkrat odkrije (podzavestno, saj ne ve, kaj se dogaja), da je nova ženska tekmica njegovi materi in mora zato oditi. Ano je najprej častil, potem pa jo je odganjal in zavračal. Popolnoma naravno je, da je razočarana, prizadeta in zmedena. Če se bori za jasnost in zavezanost njunemu odnosu, on doživlja pritisk, da mora biti nezvest materi. Podobno kot planet, ki se ujame med dve sonci. Privlačnost matere ga odvrača, da bi se približal Ani. Anina privlačnost je nenehna. To Ano vrže iz tira. Ve, da jo ima Janez rad. Ne more pa dojeti, kaj ga zadržuje, da se ne prepusti njeni privlačnosti.

Takšno ujetost prikazuje film Psycho. V njem je vrsta prizorov, ko Norman sreča Marijo. Postane mu všeč, za njegovo mater pa je to že težava (seveda mati obstaja v Normanovi glavi; njene opazke na glas izreka on sam, tako, da jih mi in Marija lahko slišimo). Marija ga sprašuje: »Zakaj dovoliš, da mati tako dela s teboj?« Izraz na Normanovem obrazu se takoj spremeni. Na Marijo začne gledati kot na nevarnost. Film dramatizira mehanizem, ki žene moške, ujete v mamino mrežo: najprej se pojavi pri njem nedolžno spolno navdušenje do privlačne ženske, to zanimanje sproži občutek, da ni zvest materi, in zaradi tega mora biti predmet zanimanja (nova ženska) uničen. Film vse te stopnje grafično in dobesedno prikaže.

Ana ugotovi, da je Janez preveč navezan na mater, ker je ta še vedno tako močno dejavna v njegovem življenju. Janez ni dovolj svoboden, da bi si vzel čas za Ano, kar dokazuje materino nenehno vmešavanje v njun odnos. Še bolj skrivnostno in težko je dojeti, da matere lahko ni nikjer, pa še vedno enako uničujoče vpliva na sina. Tudi če mati umre, ima moški še vedno lahko občutek, da ji ni zvest, in ga tako odvrača od odnosa z drugo žensko.

Srčika težave je naslednja: vzorci, ki jih moški kot otrok razvije v odnosu z materjo, dejavno prevladujejo v njegovih odnosih, ko odraste. Vse nas preganjajo sence iz preteklosti. To je težko dojeti. Te sence veliko laže vidimo pri drugih kakor pri sebi.

Ostanki takšne vezi z materjo, zaznamovane z občutki krivde, so lahko tako močni, da moški ostane zamrznjen v preteklosti, pa če z materjo govori vsak dan ali pa če že desetletja ni spregovoril z njo. Misli, da si želi ljubečo ženo, otroke, veselje in delo, ki ga prinaša družinsko življenje. Tesnoba, ki jo doživlja, ko se približa uresničenju teh ciljev, ga zapre. Ne more se zavezati in odločiti. Ne more oditi. Zagozden je. Ali pa si poišče drugo žensko, prepričan, da je težava v sedanjem dekletu, in ne v njegovih lastnih sencah.

Lahko si domišlja, da hrepeni po popolni ženski, toda čez čas se mu vsaka zazdi nepopolna. Hitro ga neha zanimati in začne iskati drugo, za katero misli, da bo popolna. Vzorec je cikličen: moški išče popolno partnerko, idealizira žensko, ko jo najde, je vsakič razočaran, bori se s poskusi, da bi se ji zavezal, jo pusti in začne iskati novo.

Ponavljajoči se vzorec je odsev in posledica zgodbe njegovega odnosa z materjo. Idealiziral jo je in občudoval, zanj je bila nekaj posebnega. Čutil je tudi krivdo in jezo ter se od nje oddaljeval. Vendar mu mati ni dovolila, da bi svoja čustva lahko izrazil. Zato se jih je naučil potlačiti. Ko se kot odrasel moški hoče približati drugi ženski, naenkrat privrejo na dan vsa potlačena čustva krivde, jeze in želja po oddaljenosti.

Takšnega odnosa z materjo si ni izbral sam. Vanj je bil prisiljen: kot majhen deček je zadovoljeval materino zelo veliko potrebo po čustveni bližini. Kljub užitku se je hkrati zavedal, da ga je oropala samostojnosti. Vso jezo in razočaranje, ki ju je kot otrok zadrževal v sebi, zdaj projicira na svojo novo partnerko. Privlačnost do nje se meša s podzavestnim izogibanjem njeni bližini. Postane razdvojen. Če se ne bo nič spremenilo, ne bo nikdar občutil moškega ponosa ob lastnih odločitvah, lastni ženi in starševstvu.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

V mamini mreži – 2. del

moveNekaj tednov po tem pogovoru z Janezom Ana obišče terapevta. Preveč je prizadeta, da bi lahko iskala pomoč, vendar hoče dobiti odgovore. Ni je strah poiskati nekoga, ki bi ji jih pomagal najti.

Ana je videti sposobna ženska, ki se zna obvladovati. Terapevt ni presenečen, ko mu pove, da je študirala pravo na univerzi Yale. Z njim bi se rada pogovorila o svojem zaročencu. Napeta sedi na kavču.

»Nočem biti jokava,« začne, »toda Janez noče določiti datuma za poroko. Pravi, da me ljubi, a mu ne pridem blizu. Vedno me odbije.«

»Kako vam odgovori?« jo vpraša terapevt.

»Vedno je zelo zaseden. Na začetku ni bilo tako. Ko sva se spoznala, me je vsak dan klical. Vsak večer sva šla skupaj na večerjo. Bil je bister, zabaven in nor name. Rekla sem si: To je moški zame! Hotel je imeti otroke. Jaz tudi. Oba sva hotela nadaljevati zvezo, da bi najin odnos rastel!«

»Kaj pa se je potem zgodilo?« vpraša terapevt.

»No ja, nič. Začela sva se dobivati enkrat na teden. Lepo nama je bilo skupaj. Pravi, da me ljubi. Ampak če ga vprašam, kdaj se bova poročila, se odgovoru vedno izogne.«

»Ali to stori velikokrat?« vpraša terapevt.

Ana se ozre vanj in z negotovostjo v očeh prikima.

»Kako se pri tem počutite?« jo vpraša terapevt.

Ana prekriža noge in ga pogleda v oči. »Kot ženska se zaradi tega počutim nelagodno. Poskušala sem ugotoviti, ali sem ga s čim prizadela ali storila kaj takega, kar bi ga odvrnilo od mene, a je to zanikal.« Po kratkem molku nadaljuje: »Potem pa je tu še njegova mati. Zelo sta si blizu.«

»Preveč blizu?« jo vpraša terapevt, ko Ana ne nadaljuje sama.

»Skoraj vedno, ko sva skupaj, se pojavi še ona. Kliče ga na mobilni telefon. Če se ne oglasi, mu pušča sporočila na tajnici, ki naj bi bila za nujne primere. Prejšnji teden sva bila zunaj na večerji in ga je poklicala. Z njo se je pogovarjal petinštirideset minut. Ali lahko verjamete? Najin zmenek je bil pokvarjen samo zato, ker je eden od materinih sosedov predolgo pustil posode za smeti zunaj na cesti.«

»Zvenite zelo jezno,« reče terapevt.

»Besna sem,« prizna Ana in začne jokati.

»Saj sem vendar jaz ženska, ki jo ljubi. V njegovem življenju bi morala imeti največ prostora, ne pa ostanke.«

Ana se zbere, vzame robček in nadaljuje.

»Soočila sem se z njim. Povedala sem mu, da se meni ne more posvetiti zato, ker se ne poslovi od matere. Čas je, da ji postavi meje. To mu ni bilo všeč.«

Ana to pove v smehu, vendar njene oči jočejo.

»Odvrnil je, da me ne razume,« nadaljuje. »Zdaj sem v zanki. Če pritiskam nanj, se začne jeziti. Če se mu preveč približam ali sem preveč ljubeča, se potegne nazaj. Ves je osredotočen na skrb za mater. Pravi, da ona potrebuje nekoga, s katerim se lahko pogovori. Pravi, da ji pusti govoriti, slušalko pa da na mizo.

Ali sem jaz nora ali kaj? Ob Janezovi materi imam občutek, kot da sem prevarana. Nočem biti v napoto njunemu odnosu. Ali je tak odnos normalen? Janez pravi, da jaz pretiravam in da je to moja težava.«

Terapevt ji odvrne: »Ne, prav nič ne pretiravate. Doživljate natanko to, kar bi doživljala prevarana žena: zavrnitev, jezo in bolečino. Ker pa je ta druga ženska Janezova mati, je občutek, da ne morete zmagati, popolnoma normalen.«

»Nočem zapraviti življenja s prepričevanjem Janeza, naj se posveti odnosu z menoj,« nadaljuje Ana. »Potrebujem stik z resničnostjo. Če je tako ujet v odnos z materjo … naj ga pustim in grem naprej?«

Na to vprašanje terapevt ne more odgovoriti, poskuša pa ji pojasniti naslednje:

»Počutite se razočarano in nemočno. Ne veste, kaj bi storili. Kot terapevt vem, da je Janez ujet. Tudi on ne ve, kaj naj stori in v katero smer naj gre. Doživlja konflikt zvestobe in ne zna ven. Rešuje ga tako, da se oddaljuje od vas, kajti če bi se oddaljeval od matere, bi se čutil preveč krivega. Potem pa vas krivi, da niste dovolj razumevajoči. To je strašna zvezanost. Če ne bo prišel na svetovanje, imate samo dve možnosti: da se mu prilagodite ali pa prekinete z njim. Prilagoditev pomeni, da ste z njim v stiku, in sprejmete dejstvo, da bo mati zanj vedno prva. S tem se bo v vas verjetno nabirala zamera in se boste morda odrekli sanjam, da bi imeli svojo družino, vsaj takšno, v kateri bi imeli vi prvo mesto. Žal postane najbolj razumna možnost prekinitev, še posebno če Janez ne bo pripravljen na ozaveščanje in spremembo svoje drže.

Ko ženam povem, s čim se spopadajo njihovi možje in na kakšno oviro so naletele, običajno začutijo olajšanje ali pa jih to še bolj potre. Največ, kar lahko storim, je, da vas spodbudim, da poskrbite zase, in vam pomagam, da razumete, kakšne možnosti imate v takšnem odnosu.«

Ana za nekaj trenutkov utihne in premišljuje. Končno se nasmehne in reče: »Potrtost ni moj slog, torej bom čutila olajšanje. Kaj naj torej storim?«

V mamini mreži – 1. del

picd5ew30m1Janez in Ana sedita na vrtu pred hišo njegove matere in se šepetaje pogovarjata. Ana začne jokati. Janez zmeden sedi poleg nje in ne ve, kaj bi storil.

»Nikoli ne boš dobil boljše ženske od mene,« mu očita. »Razen tvoje matere, seveda,« sarkastično doda.

»Mama pri tem nima ničesar,« odvrne Janez. Že stotič poskuša pojasniti zaročenki, kaj čuti. »Moja mati računa name. Kaj je s tem narobe? Njen edini sin sem. Ne more vsega sama. Mora vedeti, da skrbim zanjo.«

Ana vstane in se komaj zadržuje. »Ne gre za to! Tvoja mati te nikdar ne pusti pri miru. Dan in noč prekinja najin ritem. Nikdar ji ne rečeš, naj ne prihaja vsakič, ko ji pade na pamet. Ne postaviš ji nobenih meja in se ji ne upaš reči ne!« Ana se jezna napoti po stopnicah navzdol. »Kar pojdi in skrbi zanjo. Dovolj imam tega!«

Janez se dvigne, da bi šel za zaročenko, a se ustavi. Ne ve, kaj naj stori. Ano ima rad, toda … »Neumno se obnašaš,« zabrusi za njo. »To ni mamina krivda.«

Tedaj se odprejo vrata in skoznje vstopi Janezova mati Rozala. »Janez, pozabila sem ti povedati, da bodo jutri prišli popravit luč,« reče, ne da bi se sploh ozrla na Ano.

Janez vstane in mamo objame. »Prav dobro, da si to uredila. Hudo mi je že šlo na živce.«

»Ali prideš na kosilo? Ko bodo mojstri prišli, jim boš povedal, kaj je narobe, da bodo popravili.«

»Ne morem, mama, jutri imam službo. Saj bodo sami vedeli, kaj je treba storiti.«

»Nočem biti sama s tujci. Zelo nervozna postanem.«

»Prav, mama. Pokliči me, ko pridejo, in se bom pogovoril z njimi.«

Mati se namrdne in skomigne z rameni, rekoč: »Če je to vse, kar zmoreš …« Odkima z glavo in stopi nazaj v hišo.

Ana se vzpne po stopnicah, se obrne k Janezu in reče: »Janez, rada te imam. Toda stara sem 35 let in ne morem večno čakati.«

Janeza prevzame občutek krivde in jeze. Postane ga strah.

Ana nadaljuje: »Čez dvajset let ti bo žal, da si zapravil ljubezen svojega življenja. Čez dvajset let boš lahko samo še obžaloval. Zdaj … zdaj lahko kaj storiš glede tega.«

»Ana,« začne Janez, »kaj bi rada, da rečem?«

»Odloči se! Reci ja ali ne, toda ne pusti me takole čakati!«

Janez nemo obstane. Nekaj v njem si želi reči ne, da bi bilo le že vsega konec. Beseda »obžalovanje« ga je zadela. Zakaj se ne more odločiti? Vedno je bil tak cincar in to svojo lastnost je sovražil. Neverjetno težko se je odločal.

Ana začuti Janezov obup. Vidi, kako je ujet. Noče ga zapustiti, a tega ne more več prenašati. Kaj lahko stori?

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.) Nadaljevanje prihodnjič …

Matere in sinovi

lasertag-oxford-12Fantka postavi v svet njegova mati. Ona je v prvih nežnih mesecih življenja središče njegovega sveta. Neguje ga, doji, varuje, mu prepeva, mu govori, ga boža, mu bere in ga obdaja kot koklja piščance. Pogosto ga tudi imenuje: srček, ljubček, junaček ipd. Toda fantič ne more odrasti v moškega s takšnimi imeni (niti z imenom »sin moje žalosti, žalovanja, kesanja«). Nastopi čas, ko mora fant začeti iskati očetovo naklonjenost in pozornost. Želi se igrati z očetom, se z njim metati, biti z njim zunaj ali pri delu. Ko se oče zvečer vrne z dela, je to za dečka največji dogodek dneva. Za mater je to težko obdobje, saj jo oče začne nadomeščati kakor sonce fantovega vesolja. To izpuščanje iz rok je za Evo del žalovanja. Nič več ne bo ona središče sinovega sveta. Mora se umakniti. Le redke matere to zmorejo prostovoljno in hote. Še bolj redke to storijo dobro. Mnogo mater od sinov zahteva, da napolnijo čustveno praznino, ki jo je v njih pustil mož in sinov oče. Toda fantek ima vprašanje, ki potrebuje odgovor in ki ga ne more dobiti od matere. Ženskost nikdar ne more podeliti ali podariti moškosti. Mati te kliče ljubček, dragec, oče pa te kliče tiger. V katero smer, se vam zdi, bi šel rad deček? Seveda se bo še vedno obračal k svoji materi po tolažbo (h komu se obrne, ko si podrgne kožo s kolena?), toda k očetu se bo obrnil za pustolovščino, za priložnost, da lahko preizkusi svoje moči, predvsem pa za to, da dobi odgovor na svoje vprašanje.

Primer: Z družino se peljete domov z obiska. Fantje se pogovarjajo med seboj, kakšen avto bodo imeli, ko bodo veliki. Jaz bi Humvija ali težek motor, morda celo tank. Kaj meniš, očka? Jaz bi Humvija, na katerega je mogoče namestiti brzostrelko. Kaj pa ti praviš, mami, kakšen avto naj imam? Ali veste, kaj odgovori mati: “Varnega!”

Tako se odzove ženska in mati, ki je utelešenje Božje nežnosti. Toda če mati sinu ne dovoli, da bi postal nevaren, če ne dovoli, da ga oče odžene proč od nje, ga s tem kastrira. Pozam primer ločene matere, ki je bivšemu možu in otroku na vse pretega očitala, da ga je hotel peljati na lov. Od sodišča je poskušala dobiti prepoved približevanja samo zato, da ga oče ne bi učil orožja in nasilja. To je kastracija. “Moja mama mi ne bi dovolila, da se igram s tem,” mi odgovori mlad fantek. Če mama sina ne pusti v nič nasilnega in razburljivega, ga kastrira. Zato mora biti fantek rešen iz maminih rok s pomočjo dejavnega posega očeta ali drugega moškega.

Film A Perfect World zelo dobro prikaže takšen moški poseg. Deček brez očeta, ki ga ima mati trdno v svojih rokah, je ugrabljen s strani nekega pobeglega zapornika. Med njima se splete globoka vez.

Fanta spravi na streho vlaka in se tako vozita. Deček začne cveteti. Povabljen je v moški svet, ki vključuje nevarnost. Znotraj tega povabila je tudi potrditev: »Ti zmoreš in spadaš sem.« Pobegli zapornik otroku kupi hlače, a jih deček noče pred njim obleči. Otroka vpraša, če zato noče, da ne bi videl njegovega »detla« (lulčka). Mali odvrne, da ima slabotnega lulčka. Zapornik ga vpraša, kdo mu je to povedal. Otrok je tih in sramežljiv. Kastriran. Potem mu pove, da ima dovolj velikega za svoja leta. Otrok se nasmeje, kakor da je vzšlo sonce in da je premagal največjo oviro.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)