Od kod prihaja moškost?

imagesDa bi razumeli, kako moški dobi rano, moramo razumeti osrednjo resnico fantovskega potovanja v moškost: moškost je podeljena, podarjena.
Fant se nauči, kdo je in kaj ima od drugih moških. Drugače se tega ne more naučiti. Ne morejo ga naučiti drugi dečki, niti mati. Od vsega začetka je bilo v načrtu, da bo oče mladega fanta položil tudi temelje njegovega mladega srca in mu prenesel bistveno poznavanje in zaupanje v svojo moč. Oče naj bi bil prvi moški v njegovem življenju in za vedno tudi najpomembnejši moški. Predvsem naj bi oče dal odgovor na vprašanje svojega sina (v predhodni objavi omenjeno) in mu dal njegovo ime. Če pogledamo svetopisemske zgodbe, je vedno oče tisti, ki daje blagoslov sinovom in jih kliče po imenu.

Adam je svoje ime prejel od Boga, s tem pa tudi moč poimenovanja. On je poimenoval Evo in tudi njune sinove. Vemo, da je Abraham dal ime Izaku in čeprav sta Izakova sinova Jakob in Ezav dobila ime preko matere, sta obupno hlepela po blagoslovu, ki lahko pride le od očetove roke. Jakob je dobil njegov blagoslov tako, da je prevaral brata. Skoraj sto let kasneje je Jakob ta blagoslov prenesel na svoje sinove. Vsakomur je dal ime in istovetnost (1 Mz 49,9.14.17.19.22.24). Zaharija je svojemu sinu dal ime Janez, čeprav so mu vsi sorodniki nasprotovali in zahtevali, naj bo Zaharija kakor njegov oče. Tudi Jezus je moral slišati Očetove besede potrditve. Po krstu v Jordanu, preden je v puščavi hudič brutalno napadel njegovo istovetnost, je Oče spregovoril sinu: “Ti si moj sin, moj ljubljeni, ki se ga veselim.” (Lk 3,22). Z drugimi besedami: “Jezus, globoko sem ponosen nate. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš.”

Še posebej zanimiva se mi zdi zgodba o poimenovanju Benjamina, Jakobovega zadnjega otroka. Rahela je dečka rodila, sama pa je morala umreti. S svojimi zadnjimi močmi ga je poimenovala Ben-Oni, sin mojega žalovanja. Toda posegel je Jakob in sina poimenoval Benjamin, “sin moje desne roke” (1 Mz 35,18). To je kritična poteza. Fantek ne dobi svoje istovetnosti od matere, ampak od očeta. Ne pozabimo, da je za to vedno potrebno dejavno sodelovanje in poseg moškega. Vedno.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)