Svetopisemski temelji duhovnega boja – 2

mpVir razmišljanja o duhovnem boju je Sveto pismo. Že na prvih straneh najdemo ukaz, naj gospodujemo hudobnim vzgibom, ki so v našem srcu, kajti »mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti« (1 Mz 8,21). »Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj« (1 Mz 4,7). Knjiga Pregovorov pa pravi: »Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta« (Prg 16,32).

V Novi zavezi Pavlova pisma še posebej predstavijo duhovni boj kot zahtevo, ki jo vsebuje že krst; gre za temeljni element kristjanove vere in identitete. »Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami« (1 Tim 6,12). Ko Pavel pred smrtjo gleda nazaj, zatrdi: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,6–7).

Hudičevo zavajanje človeka nam predstavijo trije svetopisemski odlomki: Adam in Eva podležeta skušnjavi (1 Mz 3,1–6); Jezus je skušan v puščavi (Mt 4,1–11; Lk 4,1–13); opis kristjanovega boja proti posvetnosti (1 Jn 2,15–16). POVABIM TE, DA TE ODLOMKE PREBEREŠ IN SI KAJ ZAPIŠEŠ.

Skušnjava in greh sta povezana. Vsak človek ima v sebi egoistično ali grešno težnjo, ki se upira Božjemu daru in jo Nova zaveza imenuje »meso« (Jn 3,6; 6,63; 8,15; Rim 6,19; 7,5). Iz mesa izhajajo hudobna mesena poželenja, ki se vojskujejo proti življenju (1 Pt 2,11). Izročilo govori o filautiji: egoistični ljubezni do sebe, proti drugim in brez njih, ki sebe postavlja za merilo stvarnosti; gre za vse, kar se upira Božjemu hrepenenju po sožitju med nami in z njim. Zadnji razlog za samoljubje zelo dobro opiše Pismo Hebrejcem: »Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14–15). Vse življenje trpimo zaradi strahu pred smrtjo, ki nas odtujuje in obvladuje. Smrt je kraljica strahov (Job 18,14), ker je korenina vseh strahov. V vsakdanjem življenju se kaže kot trpljenje, bolezen, konec tega, kar je pomembno. Prav strah pred smrtjo nas sili, da iščemo življenje po poteh smrti in greha (prim. Mdr 1,16–2,24). Ko nas žene strah pred smrtjo, hočemo svoje življenje ohraniti s kakršnimi koli sredstvi, posedovati zase dobrine zemlje in gospodovati nad drugimi. Napačno mislimo, da si bomo tako zagotovili polnost življenja. Vsakršno vedenje in delovanje za dosego teh ciljev začnemo imeti za dobro, tudi če je škodljivo za druge ali nas same.

Hlepenje po nesmrtnosti, vsemogočnosti in vsevednosti, ki ga še poveča zagrenjenost, ker ne moremo sprejeti svojih ustvarjenih omejenosti, nas sili, da imamo zunanji svet za plen, ki ga moramo posedovati. To, kar stori roka, se je v srcu že zgodilo. Sprejmemo skušnjavo upora proti sožitju z Bogom in postanemo neposlušni. Novi Adam, Kristus, je deležen istih skušnjav, le da ne popusti grehu. Adam je hotel biti kakor Bog, mimo Boga, s posedovanjem stvari. Jezus pa je ubral obratno pot: svoje roke je razpel na lesu križa, da bi svoje življenje podaril do smrti, svobodno ter iz ljubezni do Boga in ljudi.

Na hudičeve zvijače odgovarja s popolno poslušnostjo Očetu in svoji ustvarjenosti. Strogo ohranja svojo človeškost in tako tudi bogopodobnost. Orožje, s katerim se bojuje, je Božja beseda. Samo z njo se odziva na hudičeve predloge. Kristusov boj je tudi boj nas kristjanov. »Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta« (1 Jn 2,15–16). Proti lažni logiki Jezus postavi svojo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mk 9,35). Kristjani se s temi tremi skušnjavami lahko bojujemo v moči Kristusovega boja in zmage.