Arhiv oznak: Bog

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

Kraj: Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana
Datum:   20.–22. oktober 2017
Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljen, da sredi svoje moške izkušnje odkriješ skrivnost ustvarjalne spolnosti.

 

 

O moški duhovnosti

20080905_021614_Cast of 12 Angry Men_500Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostvano in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

P. Viljem Lovše

Kako Peter spoznava Jezusa?

fishers-of-men-3-285x300Jezus se je Petru postopoma razodeval. Zato začniva v trenutku, ko ga je prvič poklical.

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim“ (Mr 1,16–18).

 „Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,1–8).

Peter kaj ti je pomenil Jezusov klic?

Kakšno spoznanje Boga in svoje poklicanosti si imel v tistem trenutku?“

Preden prisluhneš njegovemu odgovoru, se poskušaj spomniti, iz česa je Peter startal oziroma kakšno poznavanje Boga je imel.

Vemo, da je bil Peter dober Jud, ki je hodil v sinagogo. Ni bil klerikalec, kakor tisti, ki so živeli v Jeruzalemu ob templju. Bil je preprost deloven človek. Skrbel je za družino in v soboto molil. Ni imel velikih verskih težav. Boga si je predstavljal kot običajen Jud: „Svet, Gospod nad vojskami, močni, neskončno veliki, Stvarnik neba in zemlje, Nedosegljivi, Tisti, ki ga človek ne more videti, ne da bi umrl, človek ga namreč ne more videti, ne opisati, niti z besedo, niti s podobo. Močen, a nedostopen Bog.

Bog ne prebiva onkraj neba, ampak deluje v zgodovini; ljudstvo je rešil iz Egipta. O tem je Peter vedel veliko. Če bi ga vprašali, kako Bog deluje v njegovem času, ko so jim Rimljani vzeli samostojnost, bi se njegov obraz verjetno pomračil. Rekel bi, da Bog molči. V preteklosti je delal velike stvari in govoril po prerokih, sedaj pa judovsko ljudstvo že nekaj stoletij živi v negotovosti in brez poguma. Ljudje se sučejo po vetru in so se prilagodili Rimljanom, pomeščanili so se in mislijo predvsem na posel. Peter doživlja zadrego: ve, da Bog je, toda v zgodovini se nič več ne pokaže. V veri ostaja trden. Ne premišljuje preveč, le včasih ga za trenutek zgrabi kriza (Ps 44,25; 74,2; Žal 5,20). Čeprav je trden, se sprašuje kako, da neverniki in pogani bolje uspevajo. Zdi se, da imajo Božji blagoslov. Ni mu jasno, kako Bog dopušča, da se prelije toliko nedolžne krvi.

 

Skrivnost sprave je usmiljenje

vrt32. nedelja med letom, Lk 20,27-38

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

metBoljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin, in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljeni, da sredi svoje moške izkušnje odkrivamo skrivnost ustvarjalne spolnosti.

Datum: 2. – 4. december 2016

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Kontaktni podatki za dodatne informacije in prijave.

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

Ali moja podoba Boga, kaj vpliva na to kako živim?

27_havierMoj način življenja mi pokaže kako si predstavljam in koliko poznam Boga. Kakšen je torej pomen spoznanja Boga za moje življenje in poklicanost?

Kolikor bolj poznam resnično Božje obličje, toliko bolj lahko prav odgovorim na svojo poklicanost. Kolikor bolj znam odgovarjati na svojo poklicanost, toliko bolj globoko spoznavam resnično Božje obličje. Vsaka zatemnitev resničnega Boga je tudi zatemnitev poklicanosti. Vsaka malomarnost, počasnost, zamujanje in zanemarjanje svoje poklicanosti je vir dvomov, nejasnosti in nepoznavanja Boga Jezusa Kristusa. Vedno, ko verjamem lažnim podobam Boga, izgubljam tudi svojo poklicanost.

Obe stvarnosti sta vedno vzporedni. Boga ne morem spoznati kakor knjigo, ker je živa oseba. Spoznavam ga postopno, ko sem z njim v stiku in odgovarjam na njegov klic. Če ne odgovorim na njegov klic, obstoj Boga postane zame zelo oddaljeno vprašanje. Celo spraševati se začnem, če Bog sploh je, če pa že je, pa me je verjetno zapustil. To kako živimo svoje življenje je zato drugi obraz mojega poznavanja Boga.

Ne smem pozabiti, da Boga spoznam po Jezusu. V svetu, kjer doživljam absurdnost, temo in smrt, je Bog zame Kristus Gospod, skrivnost njegovega življenja, smrti in vstajenja. Če Boga ne spoznavam po Kristusu (ki razodeva Trojico), tvegam vsaj praktični ateizem. Bog se je namreč zgodovinskemu, trpečemu, zapostavljenemu in od samote ogroženemu človeku razodel v Jezusovem obličju. Veliko ljudi hodi v cerkev in moli rožni venec, pa jim v resnici Bog skoraj nič ne pomeni. Podobno se lahko zgodi vsakemu možakarju: drži se določenih pravil in se bori za določene dobre stvari, ne da bi živel dinamizem vere v navzočnosti Živega Boga. Kje sem pa jaz?

V usmiljenju smo vsi njegova družina

NEDELJA SVETE DRUŽINE, 27.12.2015, Lk 2,41-52

ChristmasJMCKaj naglašamo s praznikom sv. družine? Poudarjamo resničnost Jezusovega učlovečenja.

Bog je za prebivališče med nami izbral družino iz določenega rodu, kateremu je ves čas sporočal tudi svoje obljube. Ta rod je prepleten tudi z grehom in človeško bedo. Ti in jaz prideva na svet v družini, brez katere ne bi imela pravice do življenja in rasti. Tudi za Jezusa, ki je rojen iz device, je bilo družinsko okolje bistvenega pomena za rast in odkrivanje smisla življenja. Vse to ni povezano zgolj s človeškimi potrebami, ampak tudi z božjo skrivnostjo. Dejstvo, da je imel Jezus družino, ne pomeni le, da je Bog želel privzeti človeško resničnost, ampak še veliko bolj pomeni, da družina kot človeška stvarnost govori o Bogu. Z vsemi skrivnostmi, ki jih vključuje.

Pripoved o Jezusu, ki ga starša najdeta v templju, je znamenje teh skrivnosti. Jezus nas znotraj družinskih vezi vabi, da se zavemo še globlje razsežnosti, ki je v resnici korenina in vir družinskih vezi in njihovo najbolj trdno zagotovilo. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in materialnosti dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K božjemu načrtu spadata tako starševska skrb kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo povezanosti božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje. Za starše in otroke je zavedanje pravkar povedanega bistvenega pomena. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno.

Evangeliji pravijo o Mariji, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila v svojem srcu. Če božjega načrta ne razumem takoj, še ne pomeni, da ga ne sprejmem. Zato je dogodke in besede, ki skrivnostne prihajajo od Boga, potrebno ohraniti v srcu. S tem njegov načrt sprejmemo in pričakujemo, da bomo doumeli tudi njihov smisel. To še posebej velja glede čustev in povezanosti v družini. Včasih je vez med materjo in otroki tako močna, da je vir izsiljevanja. Hoče zamegliti in nadomestiti temeljno povezanost z Bogom, ki je vir in kriterij resničnosti odnosa med materjo in otroki. Če pa povezanost z drugim človekom ni odprta za višji načrt, obstaja veliko tveganje, da se zaduši.

Jezus v vsem, kar živi in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Zapovedi je mogoče uresničevati le v moči Duha, ki nas poveže z Jezusom, v katerem prebiva polnost božanstva. Duh ima svoja obzorja ves čas odprta k Očetu, tako v Jezusu kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le na tak način lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljim in resničnim hrepenenjem. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino.

p. Vili Lovše

Povabljena k sodelovanju pri tem, kar dela On

WP_20140524_002

21. nedelja med letom, 23.8.2015, Jn 6,60-69

Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine. Pa sva pri najini vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšava nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da nama je podarjena velika notranja moč, da nisva več sužnja vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu midva v resnici služiva? Običajno greva po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živiva le, če se nenehno odločava za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.
Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Tvoje in moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Midva sva povabljena, da se nenehno zavedava Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno dotika najinega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa ti in jaz slutiva v srcu?
Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav ga je Jezus izbral za apostola. Vprašanje za naju je lahko tole: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se najina človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.
Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.
Da sama sebe ne obsodiva na dokončno osamljenost in ne ostaneva žrtev svojih strasti, naju vabi, naj zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavračava Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prav to dramo svobode nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.

Ljubezen je v dejanjih

WP_20150707_00715. nedelja med letom, 12.7.2015, Mr 6,7-13

V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.

S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:

Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.

Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.

Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.

Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.

Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.

Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.

Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.

p. Vili Lovše

V mnogih takih prilikah jim je govoril

11. nedelja med letom, 14.6.2015, Mr 4,26-34

semeSeme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim.

p. Vili Lovše