Arhiv oznak: boj za dobro

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«