Arhiv oznak: boj

Evina rana

adam in evaVsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Priložnost za rast v usmiljenju

1. postna nedelja, 14.2.2016, Lk 4,1-13

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem idesert 7follow-me-satan-temptation-of-jesus-christ-1903 - Copyzmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Vili Lovše

Lepotica, ki jo je treba rešiti in njeno srce

lepaLepotica, ki jo je treba rešiti

Ali se spomnite, kako ste prvič poljubili dekle? Romeo je imel Julijo, Robin Marjano. Moškega nobena stvar tako močno ne navdihuje kakor lepa ženska. Zaradi nje si pripravljen podreti grad, zaklati velikana in skakati čez ograje. Moški želi biti junak za lepotico. Mladeniči gredo na vojsko s sliko svoje drage. Kaj bi bila Robin Hood ali kralj Artur brez ženske, ki sta jo ljubila? Samotni možakarji bijejo samotne bitke. Junaki se vedno borijo za lepotice. Moški ne potrebuje le borbe, ampak nekoga, za katerega se bori. Spomni se Nehemijevih besed maloštevilnim pogumnim, ki so branili Jeruzalem brez obzidja? »Ne bojte se … borite se za brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in svoje domove.« Sam boj ne zadošča. Moški si želi romance. Ni dovolj biti junak. Biti moraš junak nekomu, ženski, ki jo imaš rad. Adamu so bili dani vetrovi in morje, konj in kragulj, a kakor je sam Bog rekel, vse skupaj ni bilo dobro, dokler ni bilo Eve. Zato je v srcu vsakega moškega nekaj strastnega.

Žensko srce

Tudi žensko srce ima tri bistvena hrepenenja, ki so značilno ženska.

Ne želi si vsaka ženska bitke, vsaka pa si želi, da bi se zanjo nekdo bojeval.

Prisluhni hrepenenju ženskega srca: hoče, da je več kot opažena, hoče, da si jo želiš.

Hoče, da jo zasleduješ in se trudiš zanjo. »Hočem biti prva nekomu,« mi je povedala prijateljica zgodnjih tridesetih let.

Njene otroške sanje o princu, ki jo prihaja rešit, niso zgolj otročje fantazije. So srčika ženskega srca in življenje, za katerega ve, da je bila ustvarjena. Zato se junak vrne k izvoljenki (filmi: An Officer and  a Gentelman; Little Women, Sense and Sensibility).

Vsaka ženska si želi tudi pustolovščino deliti z nekom (film: The Man from the Snowy River; Ladyhawk). Tudi ženska želi biti močna in del pustolovščine. Mnogi moški napačno mislijo, da je ženska sama že pustolovščina. Zaradi tega odnos takoj začne propadati. Ženska noče biti pustolovščina. Želi, da je povabljena v nekaj večjega od sebe.

Vsaka ženska si želi imeti lepoto, da bi jo razkrila ali odstrnila izza tančice. Ne da bi začarala, ampak da bi razkrila. Večina žensk že od mladosti čuti pritisk, da morajo biti lepe. A ne govorimo o tem. V ženski je tudi globoko hrepenenje, da bi bila resnično lepota, ki se je veselijo. Veliko deklic se spomni, kako so se igrale oblačenje in modno revijo, na kateri so plesale v krilcu. Deklice so s tem želel prebuditi očetovo pozornost in veselje nad seboj. Deklica poje: »Ali me vidiš? Ali te očara, kar vidiš?«

Karmelca

Svet ubije žensko srce, ko ji reče, naj bo groba, učinkovita in neodvisna. Žal je tudi krščanstvo zgrešilo žensko srce. Vstopite v cerkve in poglejte okrog sebe ter se vprašajte: »Kaj je krščanska ženska? Ne poslušajte odgovorov, ampak to, kar vidite. Nedvomno morate priznati, da je krščanska ženska utrujena. Vse, kar smo ženski ponudili, je bil pritisk, da mora dobro streči (služiti). Nihče se ne bori za njeno srce, ni velike pustolovščine, v katero bi jo zajeli, in vsaka zelo dvomi, da lahko razkrije kaj lepote.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)