Arhiv oznak: bojevnik

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Odmik za moške: Umirjeni bojevnik

o-dc-police-eagle-nest-facebook-300x200Bojevniki bomo zrli v isti cilj in z ramo ob rami odkrivali ustvarjenost po podobi Boga, bojevnika za človekovo lepoto in resnico. Sredi današnjega bombardiranja “informacijske” družbe, ki jo preplavlja kultura brezbrižnosti smo moški vedno bolj pod pritiskom nasilja. Ekonomija temelji na nasilju in nemiru moškega srca, ki ne ve kdo in čigavo je. Sredi teh izzivov, ki so za nas priložnost, nas Bog uči zajemati iz dejstva, da ima On nadzor in nam zagotavlja vso potrebno moč, da z njim sodelujemo in postajamo njegovi sogovorniki. Umirjeni, ker zajemamo iz njegove stoodstotne zvestobe in nadzora, ki ga ima nad našo osebno in skupno zgodbo. Dobrodošel.

Datum: 21. – 23. oktober

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00, na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Umirjenemu bojevniku na pot mučeništva: Če je treba, primite za orožje

bojevnik5Ni govora o tem, da bi bili pasivni ali da ne bi nikdar prijeli za fizično orožje. Uporabiti morate vsa sredstva, ki jih zahteva ljubezen.

Pogosto mislimo, da je rivalstvo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar ljubezen včasih želi, da v majhnem človeku vidimo tekmeca, da bi v njem nato zagledali enakega in brata.

»Bratje,« pridiga sveti Avguštin, »če bi radi ohranili ljubezen, se predvsem varujte misli, da je medla in lena ter da jo lahko ohranimo z nekakšno pohlevnostjo, recimo raje ravnodušnostjo in mehkužnostjo. Ne misli si, da ljubiš svojega služabnika, ker ga ne udariš. Da ljubiš sina, ker ga ne kaznuješ, da ljubiš soseda, ker ga ne opominjaš: to ni ljubezen, temveč mlačnost. Tvoja ljubezen naj goreče popravlja! Kjer živijo čisto, se razveseli, kjer slabo, popravljaj. V človeku ne ljubi zmote, temveč človeka.«

Ali mati ljubi otroka, če ne skuša uničiti bolezni, ki ga razjeda? Ali človek ni resnično »homofob«, če svojemu prijatelju ne pomaga, da se reši homoseksualnosti, ki mu preprečuje razcvet? Včasih ljubezen terja skalpel. Včasih zahteva desni kroše. Ali krepko brco v rit. Med zadnjico in pametjo obstaja skrivnostna vez, tako da včasih ni boljšega načina, da bližnjega spodbudimo in ga spomnimo na njegovo visoko poklicanost. To neprijetno opravilo pripada še posebno laikom, predvsem proti tistim, ki s svojim peresom prelivajo duhovno kri, ki je dragocenejša od te, ki nam teče po žilah: bestsellerje laži, pisarje obupa, pisune onanije je primerno bičati s satirami, jih nabadati s pamfleti, z ljubeznijo, dokler se ne pokesajo, da so toliko bralcev porinili v brezno in da v našo zmedo pišejo vzvišene retractiones.

V nekaterih položajih vam ljubezen prepoveduje mučeništvo, čeprav ste nanj popolnoma pripravljeni. S sovražnikom, ki ste ga hoteli z odprtimi rokami sprejeti na križu, se morate pomeriti z orožjem. Dolžnost, da branite svojo družino, vas sili v upravičeno samoobrambo. V delu Le mystere de la charite de Jeanne d’Arc se Jeanette in gospa Gervaise soočita glede tragedije ljubezni, ki mora zgrabiti za meč. Tolpe Angležev in Burgundcev ropajo vasi in skrunijo svetišča. Frančiškanka Gervaise meni, da morajo to prenašati v molitvi in mučeništvu. V tem naj bi bil ves kristjanov odpor. Če bi povračilno ukrepal ali zbral kakšno neurejeno četo kopij in mečev, potem ne bi več sledil evangeljski blagosti. Na to Jeanette odgovori:

Ali veste, gospa Gervaise, da smo mi, ki to gledamo in trenutno v odpor ne nudimo ničesar drugega kot prazne ljubezni, sokrivi, kajti nočemo ubiti vojne. Me, ki vojakom pustimo, da delajo, kar hočejo, ravno tako mučimo telesa in pogubljamo duše. (…) Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. (…) In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost.

Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje.

To je naša sokrivda, še posebno če mučeništvo uporabljamo za izgovor. Mislimo, da smo strpni do popolnosti, v resnici pa sodelujemo zaradi opustitve, vse do pogubljenja. Nedvomno se zdi, da daje govor na gori prav gospe Gervaise. »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« (Mt 5,39) Vendar sveti Tomaž, ki te besede tolmači s pravo mero, kaže na to, da dajejo prav Peguvevi Jeanne: »Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«

Kristus ne pravi: »Če kdo tvojega bližnjega udari po desnem licu, pusti, da ga udari še po levem.« Govori o vaših licih in vam to narekuje za dobro bližnjega. Iz tega izhaja dvojno merilo vaše potrpežljivosti, ki je odvisno od tega, ali je udarec namenjen vam ali bližnjim. Če ste napadeni le vi, potem je popolnost potrpežljivosti v tem, da to prenašate do mučeništva. Če pa so napadeni drugi, je popolnost potrpežljivosti v tem, da se uprete, tudi z orožjem. Iz ljubezni do napadenih, ki morda niso pri volji, da bi takoj umrli. Tudi iz ljubezni do napadalca, ki ga skušate z obrambo obvarovati smrtnega greha. Končno ga lahko, če vas v to prisili, ubijete v resnično upravičeni samoobrambi le, ker ste pripravljeni zanj mučeniško umreti. Brez tega bi bil vaš udarec le udarec morilca in ne branilca in bi izhajal iz pomanjkanja ljubezni do njega ali iz pretiranega zaščitništva do vseh. Hoteli ste odložiti orožje, bili ste pripravljeni umreti in prositi Boga, naj vašemu napadalcu ne pripiše tega greha, raje bi peli hvalnice Gospodu, medtem ko bi vas streljali, ampak ne: imate otroke, ženo, taščo. Zaigrati morate na boben in odkopati sekiro. Braniti morate domovino, da bi se v zameno za določeno udobje vsi lahko svobodno odločili, da bodo živeli ali umrli za resnico.

Tečaj za zamudnike

Morda je pozno za preprosta junaštva, ki nam jih narekuje naše otroštvo. Bili smo bojazljivi. Skozi svet smo skušali iti varni pred udarci v termo puloverju. Vegetirali smo, stiskarili in včasih nergali. Držali smo velike govore, da bi se izognili majhnim dejanjem. Ukleščeni smo v navade, ki se jih ne moremo več znebiti. Nihče si nam ni drznil odrezati jezika, tako sladko je znal govoriti ustreznim osebam. Nikogar ni zasrbelo, da bi nam pribil roke, tako zelo so znale gladiti pravo dlako v pravi smeri. Hip, hip, hip, žal! Uspelo nam je v karieri, pomnožili smo hinavščino, pohodili starejše in šibkejše, se ne ozirali na nesrečneža pred svojimi vrati. Ko nam je bila dana priložnost za junaštvo, smo jo odpravili z majhno lažjo. Ko se nam je že zdelo, da smo pripravljeni na najsijajnejše bitke, smo morali na večerjo k teti Mici. Biti ljubezniv do tete Mici ali stricu Borisu povedati resnico o njegovih finančnih goljufijah, to bi seveda lahko bil pravi duhovni boj. Vendar smo se hitro pustili pomiriti z dobro kračo ali jastogom po dalmatinsko. Se take sreče nismo imeli kakor senator iz Slonokoščene obale, ki je potoval po državi, da bi poročal o prehranjevalnih težavah, pa so ga snedli ustrežljivi ljudožerci. Vidimo, kako ga je usoda prisilila v najvelikodušnejšo žrtev. Pred seboj imamo le vstavljanje cevk. Trenutno pa smo medle, apatične ničle. Kako bi nam bilo mučeništvo lahko še na dosegu?

Na srečo je Bog mislil na vse. Celo nam, popolnim zgubam, drugorazrednim pokvarjencem, ne vročim ne hladnim ne mlačnim, ampak nerodnim in odsotnim kristjanom daje še zadnjo priložnost. Kot na maturi. Samo da v tem primeru nebesa pripravijo popravni izpit, čeprav smo prvi del v celoti pisali negativno. Ker bomo morali kmalu umreti. Ker je tu bolezen, ta »prenosna tovarna mučeništva, ta tovarna mučeništva na dom«.

Tako se znajdete na bolniški postelji, zagrenjeni od grenkobe neizpolnjenih sanj, preplavljeni z nezmerno žalostjo, največjo od vseh, da niste bili svetnik, da niste sprejeli življenja, ki vam je bilo zaupano, da bi iz njega naredili nekaj sijajnega, kar je mislil Gospod, ko vas je potegnil iz niča. V zadregi ste pred zadnjimi urami, ki jih končno želite posvetiti velikemu delu, a nimate več ne moči ne časa, da bi to uresničili. Je torej vsega konec? Kaj če je na tem bednem kraju še prostor za največjo hrabrost? »V tej bitki se ne boriš, da bi se nekega sončnega jutra vrnil domov, ovenčan s cvetjem, med nasmeški prikupnih deklet. Nihče ga ne bo gledal, nihče mu ne bo vzklikal. O, to bo mnogo težja bitka od tiste, ki jo je pričakoval nekoč! Tudi stari vojščaki bi se ji raje izognili. Kajti morda je lepo umreti na prostem, v bojnem metežu, še mlad in zdrav, med zmagovitimi klici trobent (…). Toda nič ni hujšega od smrti v tuji in neznani deželi, na brezosebni postelji neke gostilne, star in grd in ne da bi kogarkoli pustil za seboj na svetu.« Nič hujšega. Zato tudi ni ničesar, kar bi bolje preizkusilo veličino vaše duše, reči hočem, vašo ponižnost in predanost.

»Poslednje dejanje svobode je tako pomembno, da zapečati našo večno usodo. Takrat sta na voljo le dve možnosti: ali umremo v ljubezni ali umremo v zavrnitvi ljubezni. Od te izbire sta odvisna večna blaženost ali večno pogubljenje.« Nimate druge možnosti. Ali umrete s pričevanjem za skrivnost ali pa zazidani v svoj ego. Ali vas smrt odpre v neskončno ali vas dokončno zapre. Spet smo pred mučeništvom ali samomorom. Pri tem pa ne mislim na tiste, ki jih običajno označimo s tema izrazoma: ti niso popolnoma mrtvi. Govorim o tem, kar uhaja običajnemu pogledu. Župnik iz Arsa je v razsvetljenju videl nekoga, ki se je vrgel z vrha mostu, a se je sredi padca pokesal. Pred Ijudmi je bil samomorilec, ampak pred Bogom mučenec. Vse se je preobrnilo v desetinki sekunde, preden je trčil.

(Iz knjige: Kako uspeti v smrti, F. Hadjadj)