Arhiv oznak: božja beseda

Postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju: Tudi jaz te ne obsojam!

za obvestilnikSredi današnjega potrošniškega ritma, sužnjelastniških in grobih odnosov doživljamo, da smo tarče kamenjanja s strani svojega srca in drugih. Po medijih je kamenjanje bližnjih na dnevnem redu. Ko kamenjamo druge, smo tudi sami kamenjani in srčno veselje umre, se zaduši. On pa stoji sredi med nami in sklonjen piše po tleh. Nikogar ne obsodi. Vabi nas, da se ozremo v svojo resnico skozi njegove oči. To nas bo ozdravilo. Tudi zate in zame velja spodbuda in veselje: Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in zajemaj iz mojega usmiljenja do sebe in do vseh. Vsi dobrodošli.

Način dela:

  • pred sveto mašo ob 18 uri bo možnost uvajanja v različne načine molitve. Udeležba prostovoljna.
  • Skupno srečanje se začne s sveto mašo ob 19 h. Homilija je usmerjena na vsebino duhovnih vaj prihodnjega tedna.
  • Po maši je srečanje udeležencev po malih skupinah v katerih si na kratko povedo svojo izkušnjo preteklega tedna. Sledijo še kratka navodila in nasveti.
  • Vsak udeleženec vsako sredo po e-pošti dobi  gradivo za osebno dnevno molitev. Tisti, ki nima e-pošte bo dobil fotokopije.
  • Vsak, ki želi, se lahko vsakih štirinajst dni (ali po dogovoru) sreča tudi v osebnem pogovoru z molitvenim spremljevalcem. Pogovor teče o doživljanju in poteku osebne molitve. Je zaupen. Spremljevalec ima sam izkušnjo molitve in tudi spremljanja. Običajno po nekaj tednih duhovnih vaj pri udeležencih nastopi določena kriza (ki je dobro znamenje), odpor in skušnjava po prenehanju. Nekateri odnehajo, drugim pa se po pogovoru s spremljevalcem in v mali skupini vrne moč in veselo nadaljujejo. Včasih že eno srečanje s spremljevalcem lahko bistveno pomaga k preobratu v osebni molitvi in k novemu koraku v duhovni zrelosti. Sv. Ignacij je vedno poudarjal, da tam kjer je več odporov in skušnjav, Bog daje večjo milost. Zato je duhovni boj nekaj običajnega in dobrodošlega.

Datum: vsako sredo od 19 h (maša) do 20.30 h.
Začnemo na pepelnico 10. 2. in končamo v sredo po veliki noči 30.3. 2016!

Vodi: p. Viljem Lovše DJ s sodelavci

Prijavite se na prvem ali drugem srečanju. Tisti, ki bi želeli prejemati samo tedensko gradivo se prijavite na e-pošto: ignacijevdom@gmail.com.

LECTIO DIVINA-Molitveno branje in premišljevanje Božje besede

12. nedelja med letom – 21. 6. 2015

Jesus-asleep-during-stormZaupanje v Jezusovo navzočnost

1. Uvodna molitev
Jezus, vedno znova nam razodevaš, da smemo vedno in povsod zaupati vate, v tvojo navzočnost med nami. Če si ti z nami in smo tudi mi s teboj, potem nas ne more premagati strah. Pomagaj nam, da bi se okrepilo naše zaupanje vate in da če svoje življenje živimo v poslušnosti tebi in v zavezi s teboj, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.
2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4, 35-41
35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
3. Nekaj misli o evangeljskem odlomku
Dogodek, ki ga opisuje evangeljski odlomek, je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli povabilo, da bodo s svojim Učiteljem. Vsi skupaj se učijo spoznavati Jezusa, ki ji poskuša na različne načine počasi uvesti v svojo skrivnost.
Odlomek je tudi del Jezusove zgodbe. Jezus spi na krmi sredi nevihte na jezeru. Učenci so prestrašeni. Ne vedo, kaj bi naredili. Zbudijo ga.
Razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih doživljamo v življenju. Nikoli ne smemo pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. A vendar, kdaj bo Bog pokazal, da povsem gospoduje zlu? Na žalost pogosto doživljamo, da zmaguje zlo. Velikokrat se zdi, da ima zadnjo besedo.
Bog pokaže vso svojo moč nad zlom v Jezusu, ki umre na križu. Njegova smrt odvzame zlu vso njegovo »nepremagljivo« moč. Smrt nima nad Jezusom nobene moči več. Jezus umre, toda tretji dan vstane od mrtvih.
Ta odlomek govori tudi vsakemu izmed nas. Tudi za nas velja Jezusov ljubeč očitek: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko razumemo tudi tako: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da vas bom prevaral?
Jezus nas zelo dobro pozna. Dobro ve, da nas je strah, ker se bojimo prevare. Potrebno je, da smo zelo dolgo z Jezusom, včasih celo življenje, da mu lahko povsem zaupamo. Resničnost tega nam razodevajo apostoli. Kar tri leta so hodili za Jezusom, ga z veseljem poslušali, gledali njegove čudeže itd. Toda kljub vsemu temu, kar so videli, slišali, otipali, mu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Šele po vstajenju in prejetju Svetega Duha na binkošti so počasi mogli vedno bolj verjeti in zaupati. Pa še potem je vsak počasi rasel v veri. Njihovo zaupanje je rasto v njih skozi njihova priznanja bojazljivosti in nevere.
Zakaj je bilo učence strah? Razlog je tudi v tem, da so pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Če bi se učenci nenehno spominjali, da jim je Jezus ukazal, naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu. Ne bi mislili, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi, da je celo Jezus pozabil nanje.
Vera je tudi zavedanje, da je Jezus vedno z nami in da smo znotraj zaveze, ki jo je sklenil z vsakim izmed nas. To seveda ne pomeni, da nas ne bo več strah v težkih situacijah, ko zmaguje zlo. Toda če se s tem soočamo v družbi Jezusa Kristusa Zmagovalca, je to popolnoma nekaj drugega. Naše življenje je v takrat od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove, prehod skozi smrt v vstajenje. Če zaupamo Jezusu in svoje življenje živimo v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas Jezus nikoli ne prepušča na milost in nemilost velikim valovom življenja
.4. Meditacija – premišljevanje
O vsem, kar sem prebral in kar se me je dotaknilo, sedaj premišljujem. Pustim, da se moje misli dotaknejo tudi mojega srca.
– Ko so apostoli soočeni z Jezusovo močno besedo, se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? Kako se mene dotaknejo njegova beseda in vprašanja apostolov?
– Zakaj je bilo učence strah?
– Zakaj in kdaj pa je mene strah? Kakšna je pot iz mojega strahu?
– Kdaj mene zlo napade, zgrabi in premaga?
– Kdaj in kako pa lahko zlo premagam?
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom                  
Sedaj pustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč Bogu, kakor je on tiho navzoč meni. Morda iz te tišine zaslutim Božji nagovor, ki me vabi v konkretno dejanje, morda v zahvaljevanje, ali pa mi daje pogum za nadaljnje iskanje …

7. Delovanje
Če vstopim v osebni odnos z Bogom, me bo spremenil, naredil bolj ljubečega in spodbudil h konkretnemu delovanju. Prosim za Božjo pomoč, da bi na koncu molitve videl tisto, za kar si želim skupaj z njim truditi v svojem odnosu do …

8. Zaključna molitev
Jezus, hvala ti, da si mi ponovno razodel, da smem vedno in povsod zaupati vate. Če sem s teboj, potem me strah ne more premagati. Hvala ti, da si okrepil moje zaupanje vate. Če svoje življenje živim v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem me zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da me ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je moj pogled na to, kaj se je v meni dogajalo v času, ki sem ga namenil molitvi. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kako sem bil razpoložen, ko sem vstopil v molitev?
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kako sem se počutil ob spoznanjih, ki sem jih imel med molitvijo? Kaj sem spoznal o sebi, kaj o Bogu, kaj o svojem odnosu do drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem še odnesel od te molitve?
Spoznanja, ugotovitve in uvide si zapišem. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te imajo lahko veliko vrednost pri spoznavanju samega sebe, lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve.

Po predlogi p. Viljema Lovšeta (https://jn159.wordpress.com/nedeljski-kruh-besede) pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Mir, ki ga tako potrebujemo

2. velikonočna nedelja, 12.4.2015, Jn 20,19-31

tomažVelika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: »To je Gospodov dan,« ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in zajema vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: »Večno je njegovo usmiljenje.« To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.

V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in ena duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, to povzroči ločitev od bratov in sester. Če živiva ločena od drugih, sva podvržena smrti in jo tudi sama povzročava.

Lepote ali čuda Božje ljubezni, o kateri prepeva psalm, so lepote podarjenega življenja. V njem prepoznamo Jezusovo delo in sadove, ki jih prinaša človeškim srcem, če živijo v napetosti sožitja, ki ga zlo ne more uničiti. Na podlagi tega lahko Luka v apostolskih delih zapiše, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju. Njihovo življenje je postalo znamenje vstalega Kristusa na tem svetu. To je posledica blagra, ki ga je Jezus izrekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Verjetno s tem ni mislil, da je treba verovati in pika. Na slepo. Za vero je namreč značilno, da odpre oči in človek spregleda. Tomažu, ki se upira, da bi veroval, ne manjka vere. Ker je bil z Jezusom tako močno povezan in je bil z njim z vsem srcem, se ni želel slepiti. Želel je videti. Tomaž namreč ni bil kak negotov omahljivec. Bil je velikodušen in pripravljen za Jezusa tudi umreti. Jezusovo življenje in oznanjevanje je vzel zelo zares. Sedaj po smrti se v takšnem srcu porajajo dvomi. Ko mu Jezus reče, naj položi roko v njegovo stran, se Tomažu ni treba opravičevati. Ves je usmerjen k Jezusu, ki mu je vedno želel slediti in ga sedaj končno prepozna za resnično svojega. Zato vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog.« Slovesno izpove vero. V besedici »moj« se skriva vse hrepenenje njegovega srca in vse njegove izkušnje z Jezusom. Čeprav ga ni vedno razumel, še posebej takrat, ko je govoril, da gre smrti naproti, je skupaj z njim hodil po isti poti. V Tomaževih besedah je skrito celotno Jezusovo razodetje, ki se je dotaknilo njegovega srca. Z izpovedjo vere je njegovo srce napolnil mir, ki ga je Jezus dal apostolom vedno, ko se jim je prikazal.

Jezusovo zemeljsko življenje je na začetku in na koncu zaznamovano z mirom. Mir je razodetje in dar Božjega usmiljenja ljudem. Ob betlehemskih jaslicah angeli oznanjajo mir; pri zadnji večerji Jezus obljubi svoj mir, ki ga po vstajenju podarja. Ko izpoveva vero vanj, njegov mir napolni tudi tvoje in moje srce ter postane vir moči. Nihče in nobena stvar tega miru ne bo mogla ukrasti iz najinega srca. Isti mir se naseli v najini srci, ko greva k maši, kjer Cerkev skupaj doživlja navzočnost vstalega Jezusa. Ta mir zdrži vsakovrstno zlo, kajti njegove korenine segajo v srcu tako globoko, da ga ne more nobena stvar in nihče ukrasti. Življenje, ki izvira iz tega miru, ni več podvrženo smrti, ne dopušča več ločitev, razdeljenosti in ran proti bratstvu in sestrstvu. Kajti Gospodova ljubezen hoče svetiti vsem in za ves svet.

p. Vili Lovše

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše