Arhiv oznak: Božja bojna oprema

Orožje za duhovni boj

zmaga v JezusuKrščansko izročilo je odkrilo orožje, primerno za duhovni boj. Korenine tega izročila so zapisane v Pismu Efežanom (Ef 6,10–18). Na podlagi tega odlomka je mogoče rekonstruirati tudi številne druge svetopisemske odlomke, ki predstavijo orožje za boj proti satanovemu nadlegovanju. Zavedati se moramo, da »tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).
>Temelj duhovnega boja opisuje stavek: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči« (Ef 6,10). Človek naj bi v sebi pripravil prostor, da bi v njem lahko delovala Kristusova milost, in dovolil, da ga pritegne in okrepi. »Bodi močan (zajemi) v milosti, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 2,1). Pavel pravi, da se trudi in bojuje »z njegovo močjo, ki v [njem] silovito deluje« (Kol 1,29). Moč, ki jo omenja, se je najbolj pokazala v Kristusovem vstajenju (Ef 1,19–20). Kristjanov duhovni boj temelji na veri v Kristusovo vstajenje, ki se je dogodilo v moči Svetega Duha. Vstajenje je dokončna zmaga nad smrtjo in hudičem (Heb 2,14). Vsak greh je napačen poskus soočanja s strahom pred smrtjo. Zato je najučinkovitejše orožje proti skušnjavam prav vera v vstajenje.

Na omenjenem temelju se gradi vse drugo, kar je potrebno za duhovni boj. »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,11–13).

Svojo bojno opremo daje Bog na razpolago tistim, ki verujejo vanj. »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21–22).

Jezus je močnejši od hudiča, ki se s svojimi močmi bojuje proti ljudem. Le v Jezusu in po njem se je mogoče bojevati proti hudiču in ga razorožiti. Hudič je tisti, ki ločuje in deli. Kristjan se namreč ne bojuje proti ljudem, ampak proti hudemu (= hudiču) (Ef 6,16) in vsem hudobnim močem, ki ga hočejo vrniti v položaj, v katerem je bil pred krstom.

Od vernega se najprej zahteva, da se upre in obstane. S hudičevimi napadi se mora spopasti, ne zbežati pred njimi. Zgled take drže nam daje Kristus, ki se je štirideset dni v puščavi brez strahu upiral satanovim skušnjavam. Brez te začetne dejavne pasivnosti je vsak boj že vnaprej izgubljen.
Pavel po tej osnovni drži soočenja našteje še vse, kar drugod imenuje »orožja pravičnosti« (Rim 6,13; 2 Kor 6,7), »orožje luči« (Rim 13,12), »orožja, ki svojo moč dobijo od Boga« (prim. 2 Kor 10,4): »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico (prim. Iz 11,5), oblečeni v oklep pravičnosti (prim. Iz 59,17) in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (prim. Iz 52,7). Predvsem pa vzemite ščit vere (prim. Mdr 5,19); z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja (prim. Iz 59,17) in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6,14–17).

Pavel opiše kristjanovo bojno opremo, ki je sestavljena iz orožja, značilnega za Boga. To je mogoče, ker po krstu kristjana povezuje z Bogom isto življenje človeka Jezusa Kristusa. Kristus, pripoved o nevidnem Bogu (prim. Jn 1,18), je resnica (prim. Jn 14,6; Ef 4,21); je Božja pravičnost (prim. Rim 3,21–22.26; 1 Kor 1,30; Flp 3,9), ki opravičuje tistega, ki vanj veruje. On je evangelij (prim. Mk 8,35; Rim 15,19; 2 Kor 2,12), dobra novica, ki prinaša šalom – polnost življenja za vse ljudi. On je začetnik in dopolnitelj naše vere (prim. Heb 12,2). Naša vedno omahujoča vera lahko nenehno računa na njegovo trdno in neomajno vero (prim. Gal 2,20; Ef 3,12). On je naše odrešenje (prim. 2 Tes 5,9; 2 Tim 2,10) in naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vanj upamo in z njim bomo deležni njegovega odrešenja (prim. 1 Tes 5,8–9). On je Božja beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,1–14); Beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Vedno, ko prosimo za dar Svetega Duha, sta nam dani tudi Beseda in njena moč.

Kristjan je poklican, da si obleče Kristusa (prim. Rim 13,14) – to je najučinkovitejše orožje za duhovni boj. Učiti se Kristusovega čutenja, mišljenja in delovanja je naloga in vaja, ki traja vse življenje. Tega se učimo v molitvi. Zato Pavel zaključi: »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6,11–18).

>Molitev je boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). Pavel poudari, da je treba moliti ob vsaki priložnosti (nenehoma; prim. 1 Tes 5,17). To ne pomeni, da ves čas ponavljamo molitvene obrazce, ampak se nenehno spominjamo Boga. Gre za boj, da bi se vedno zavedali Božje navzočnosti v nas; vedno upali vanj, mu zaupali v vsaki stvari – pri tem, kar delamo, in v tem, kar se nam zgodi.
Pavel poleg tega poudarja, naj molimo v Duhu. Kristjan je poklican, da vedno dovoli, da Duh moli v njem in spreminja njegovo življenje v molitev. Vse to pa zato, da bi prišel v vedno bolj polno in celostno sožitje – občestvo z Bogom in brati in s sestrami, »svetimi«, za katere nenehno prosi Boga.

Na molitev se pripravljamo s čuječnostjo (prim. Lk 21,36). To je drža nenehne notranje usmerjenosti, napetosti, ki razločuje Gospodovo navzočnost in v sebi pripravlja prostor, da lahko Bog vstopi in pride. To vernemu omogoča duhovno jasnost. V moči te jasnosti se kristjan lahko upre, premaga skušnjave in obstane, s tem pa preobrazi vso svojo od malikovalskih strasti onemogočeno ali napačno usmerjeno življenjsko moč v moč za dosego edinega resničnega cilja duhovnega boja: agape, ljubezni do Boga, bratov in vsega stvarstva.