Arhiv oznak: Božja zgodba zdravi

Povabljen, da prekinem skrivanje

25.06.2017: 12. nedelja med letom: Mt 10,26-33

Pred leti smo gledali angleški film Prikrivanja in laži (Secrets and Lies) o disfunkcionalni družini, ki je sebi in drugim lagala, čeprav so se v njej dogajale strašne stvari. Mnogi smo ga šli pogledat zaradi tega, ker je govoril o družinskem življenju in njegovih resnicah. Kot otroka so me učili, da vse kar se izreče in stori doma, ostane doma. Ne govori se okrog in nikjer ne razglaša. Do določene mere je to načelo dobro in koristno. So pa skrivnosti in skrivanja po družinah, zaradi zamolčanja katerih trpi in je ujetih več rodov: spolna zloraba, nasilje, samomor, incest, mamila, alkoholizem, posvojitev, splav. To je le nekaj stvari, ki jih običajno po družinah sebi in drugim zelo prikrivamo.

Jezus nam danes pravi, da bo vse, kar bomo izrekli v temi… razglašano na strehah.« To ne pomeni, da mora kristjan vsakomur pripovedovati o svojih osebnih stvareh, ampak da s tem zarežemo v srčiko vsega tistega, kar ovira in zavira osebno in duhovno rast vsakega izmed nas.

Kolikor bolj prikrivamo, tlačimo in ne zdravimo sramotnih stvari ali dogodkov, toliko njihova moč nad nami raste in se krepi. Ostaja tabu o katerem ne moremo več spregovoriti. Hudi duh si s tem ustvarja veliko polje na katerem nas lahko straši in zmanjšuje našo hvaležnost in spoštovanje do samih sebe, naše veselje in našo ustvarjalnost.

V tem smislu nekateri kristjani napačno trdijo, da je raziskovanje osebne zgodovine in čustvenih težav preveč pomehkuženo in zato ne more vplivati na naš način življenja. Vsi poznamo ljudi, ki so v gonji za svojim čustvenim zdravjem, obsedeni s svojo lastno zgodbo, občutki, odzivi in psihologijo. Poznamo pa tudi druge, ki se niso nikdar soočili s težkimi ranami, ki so jih leta in leta gnale in jim uničile življenje. Evangelij nam kaže, da obstaja srednja pot med zanikanjem težav in popolnim vsrkanjem vanje. Ni treba zanikati nečesa s čimer bi se morali soočiti in si priznati. Prav tako pa se ni potrebno v svojih težavah in neredu utopiti in dovoliti me zaduši.

Najboljša psihološka orodja nam lahko pomagajo odpreti spomine in izkustva, jih sprejeti in se z njimi soočiti. V njih lahko odkrijemo Božje delovanje in navzočnost. Pomagajo nam, da lahko Bogu dovolimo, da prične s svojo navzočnostjo zdraviti nas in prihodnje rodove. Psihologija in terapija so le kratki postanki, da lažje nadaljujemo pot učenja zajemanja iz nenehne Božje navzočnosti v nas in med nami sredi vsega tega, kar nam je dano živeti.

Mnogo prej preden so psihologi začeli s terapijami je Kristus uvedel zakrament spovedi v katerem priznamo svoja najbolj uničujoča obnašanja ter vedno znova sprejmemo, da nas Bog prav vsak hip ljubi, sprejema in spoštuje. Tudi v najbolj sramotnih trenutkih zatajitve in izdaje sebe in bližnjih. Vedno znova smo povabljeni, da gremo naprej zaradi tega, ker nas on ozdravlja in nam odpušča, ker je On zvest in se nas veseli. V resnici se mnogokrat sploh zares ne zavedamo in ne vemo kaj delamo in zakaj določene stvari počnemo. Gnani smo in sami ne vemo točno kaj se dogaja. Ljubezen Svete Troijce je v nas dejavna in postopoma potegne na dan vse tisto, kar Kristus želi osvetliti, nas ozdraviti in osvoboditi.

Jezus nas vabi, da si poiščemo človeka, ki mu zaupamo in ga spoštujemo, on pa nas, ter tako prekinemo tiranijo skrivanja in laži, znotraj sebe in med seboj. Če bomo tvegali v tej smeri, bomo še veliko močneje doživeli, kako je Bog dejavno navzoč, kako ljubeče skrbi za nas in nam daje svobodo in veselje do ustvarjalnega življenja sredi ranljivosti in krhkosti.