Arhiv oznak: drugačnost

Skrivnost kvasa

02.07.2017: 13. Nedelja med letom: Mt 10,37-42

Cerkev je do sedaj vsemu svetu podarila že veliko žlahtnega evangelija, ki raste in obrodi, kakor gorčično zrno ali kakor kvas. Poleg dobrih pa je v vsakem času, zaradi človeške omejenosti in ranljivosti, cerkev storila tudi nekaj “strašnih” stvari. Ena od hujših zahtev, ki jih je postavljala je bila ta, da tisti, ki se poroči z nekatoličanom, tega ne sme storiti v cerkvi in pri oltarju, ampak v kapeli ali zakristiji cerkve. Če se je kdo zaljubil v kristjana druge denominacije je bil na tak način kaznovan. Danes to kar težko razumemo. Starejši mi povedo, da so se mnogi zaradi takšnih pravil oddaljili od cerkve. Zaradi ponižujočega odnosa so s poroko izven cerkve zadnjič prestopili cerkveni prag. Svojih otrok niso dali krstiti. Še po mnogih desetletjih je v nekaterih ta rana zelo živa. Danes so razmere seveda popolnoma drugačne. Iz preteklosti se lahko naučimo kakšno škodo lahko naredimo s formalistično kratkovidnostjo pred katero nas ves čas svari tudi papež Frančišek. Občudovanja vredni so tisti, ki so bili takšnim šikaniranjem podvrženi, pa so kljub temu ostali zvesti člani katoliške skupnosti.

Družine se danes nič več ne sprejo med seboj zaradi pripadnosti krščanski denominaciji. Še vedno pa se lahko sprejo zaradi drugačnih prepričanj. Npr. če se sin, hči ali vnuk pridruži kakšni verski sekti ali čudnemu kultu. Staršem to lahko zlomi srce. Ne morejo razumeti kaj njihov otrok v sekti dobi in kako se bo vse skupaj končalo. Poznam veliko primerov, ko prav zaradi sekte (ali kakšne novodobne šole npr. reikija ipd) razpade tudi zakonska zveza in propade človeška zvestoba.

Tudi cerkev in duhovniki vas lahko vedno znova tudi razočaramo. Zdi se, da imamo nekateri duhovniki rajši dogmo, pravo in pravila, kakor pa da bi dali prednost človeku, ki je pred nami, se ukvarjali s kompleksnostjo njegovega življenja ter mu postopoma in potrpežljivo odprli pot do Kristusa. Lažje je opravljati formalno bogoslužje, kakor pa se ubadati s konkretnimi težavami ljudi za kar se številni duhovniki ne čutimo usposobljeni. Vsak človek, ki pride k nam po pomoč ali nasvet, ima svoje težave in edinstveno zgodbo in je velikokrat težko vedeti, kaj svetovati in kako priskočiti na pomoč. Papež in škofje ne morejo izdati pravil za ravnanje v vsakem primeru in vsaki težavi. Še posebej mladim se danes pravilarska in obredarska cerkev (tam kjer je tako) zdi brez stika s stvarnostjo in brezbrižna do konkretnega človeka in njegovih stisk. Pri stiku z mladimi najvčekrat ni pomembno kaj o svoji bogati veri povemo z besedami, ampak je mladim veliko pomembnejše na kakšen način in kako to povemo, skratka kako svojo vero živimo in kakšen odnos imamo do njih. Številni ljudje ne zapuščajo katoliške cerkve zato, ker jih privlači nauk neke druge skupine, čeprav mnogi izmed odhajajočih gledajo na nas preveč črnobelo. Številni odidejo iz cerkve zato, ker so našli manjšo skupnost, ki jim nudi osebno pozornost in žive osebne odnose, skratka zato ker so deležni živega občestva in skupnosti. Konkretno doživljajo, da se imajo ljudje radi in jim ni vseeno drug za drugega.

Današnji evangelij pove, da so se polomi in težave v družinah in skupnostih odvijali tudi v zgodnji cerkveni skupnosti. Takrat je bilo krščanstvo mala sekta, ki je kradla vernike Judom in priznavala Jezusa za Mesijo. Zaradi nje so nastali razdori v prenekateri družini. Zgodnja cerkev je tako postala nova družina mnogim kristjanom, ki so jih njihovi družinski člani zaradi verske pripadnosti krščanstvu razdedinili. Svoje staro življenje so izgubili in našli novega v Kristusu in skupnosti njegovih bratov in sester.

So trenutki, ko so lahko družinski slog, prepričanja, obnašanja ali vrednote takšne, da eden od članov po vesti ali prepričanju čuti, da ne pripada več svoji družini ali skupnosti. Takrat je razlogom posameznih družinskih članov dobro prisluhniti. Morda smo v svojem skupnem življenju pozabili na nekaj bistvenega, na nekaj kar potrebuje spremembo in je izziv. Pri pogovoru in spoštljivem poslušanju se večkrat pokažetjo tudi zmote, pomote in predsodki. Ko se enkrat slišani, se jih lahko osvobodimo.

Poskrbeti za odprt pogovor, veliko poslušati, sprejemati, spoštovati, mirno in ljubeče in v pravem trenutku govoriti resnico ter ostajati kolikor je mogoče sočuten, je verjetno najboljši krščanski odziv. Ne domišljam si, da je to lahko, toda ko sem videl družine, ki so to zmogle, so doživel moč preroške in ljubeče nagrade o kateri danes Kristus jasno spregovori v evangeliju.

Da se bomo možje in žene laže sprejemali in bolje razumeli

P. dr. Viljem Lovše tudi med »sobotnim letom« v Avstraliji ne miruje, vestno skrbi za oz. bedi nad duhovno skupino Mož sv. Jožefa, ki jo je v času svoje odsotnosti zaupal v vodstvo redovnemu bratu p. Davidu Brescianiju. Omenjeni se je dobro znašel v zahtevni nalogi, člani duhovne skupine pa so mu tudi hvaležni za vse, kar naredi zanje, se pri tem zares potrudi. Hvaležni pa so tudi p. Viljemu, da v daljni Avstraliji ne pozablja nanje, še naprej skrbno pripravlja zelo aktualna besedila najprej za premišljevanje, nato pogovor v skupinah in skupni pogovor, pa tudi molitev. Os besedila se vrti okrog zelo zahtevnega odnosa med možem in ženo (moškim in žensko nasploh), kar zelo vpliva na vso družino, posledice, naj bodo dobre ali slabe, pa še veliko širše; lahko bi rekli vso slovensko družbo.

Takšna je bila tudi snov našega zadnjega srečanja z naslovom MOŠKI-ŽENSKE: POZABILI, DA SMO RAZLIČNI. Priznam, da me je, ko sem prebral besedilo, zelo »zadelo«, saj sem sam pri sebi kaj hitro ugotovil, da marsičemu, o čemer govori, nisem kos. Gre predvsem za različnost med možem in ženo (moškim in žensko) na ravni sprejemanja drugačnosti, poslušanja, iskanja rešitev in dajanja nasvetov, gledanja na to, kaj je zares pomembno in kaj manj. Torej tistega, kar nam je, vendar v različni meri, že vrojeno, je to v naši naravi, tako hote ali nehote ravnamo, različno gledamo na to, najprej pa doživljamo. Ta različnost je, če je pravilno sprejeta, lahko vir medsebojne obogatitve in dopolnjevanja, lahko pa tudi, če trmoglavimo po svoje, predmet sporov in prepirov, zakonskih zdrah, kdaj celo stran poti in ločitve.

Eno od ključnih dejstev, okrog katerega smo se možje na našem tokratnem srečanju vrteli, je spoznanje, najprej pa resnica, pa naj bo za nas, može (moške) še tako »bridka«, da moramo bolj poslušati svoje žene, jim prisluhniti, kaj nam v resnici želijo sporočiti, si vzeti čas za pogovor z njimi, ne pa takoj preiti v pokroviteljsko vlogo, deliti nasvete, ponujati rešitve. Torej, zavedati se, da se nam žena (ženska) želi predvsem izpovedati na njej lasten način, nam zaupati, kaj jo teži, se je v njej »nabralo« čez dan; rešitev tako že ve sama vnaprej, če ne, jo bo že poiskala in našla. Svojo, ne pa našo vsiljeno, po moško logično, razumarsko hladno in preračunljivo.

Vsi zbrani možje smo nazadnje ugotovili, da v našem odnosu do žena, sprejemanju in odzivanju na njihove impulze marsikaj škriplje, bo treba popraviti, izboljšati, spremeniti. To bo koristilo obema, nam zato ne bo »padla krona z glave«. Ravno obrnjeno: če se bomo zares odprli ženi (ženski), nas bo obogatila s svojo drugačnostjo, mi pa njo uslišali z našim poslušanjem. Na delo.

Jože Pavlič