Arhiv oznak: družina

Skrivnost kvasa

02.07.2017: 13. Nedelja med letom: Mt 10,37-42

Cerkev je do sedaj vsemu svetu podarila že veliko žlahtnega evangelija, ki raste in obrodi, kakor gorčično zrno ali kakor kvas. Poleg dobrih pa je v vsakem času, zaradi človeške omejenosti in ranljivosti, cerkev storila tudi nekaj “strašnih” stvari. Ena od hujših zahtev, ki jih je postavljala je bila ta, da tisti, ki se poroči z nekatoličanom, tega ne sme storiti v cerkvi in pri oltarju, ampak v kapeli ali zakristiji cerkve. Če se je kdo zaljubil v kristjana druge denominacije je bil na tak način kaznovan. Danes to kar težko razumemo. Starejši mi povedo, da so se mnogi zaradi takšnih pravil oddaljili od cerkve. Zaradi ponižujočega odnosa so s poroko izven cerkve zadnjič prestopili cerkveni prag. Svojih otrok niso dali krstiti. Še po mnogih desetletjih je v nekaterih ta rana zelo živa. Danes so razmere seveda popolnoma drugačne. Iz preteklosti se lahko naučimo kakšno škodo lahko naredimo s formalistično kratkovidnostjo pred katero nas ves čas svari tudi papež Frančišek. Občudovanja vredni so tisti, ki so bili takšnim šikaniranjem podvrženi, pa so kljub temu ostali zvesti člani katoliške skupnosti.

Družine se danes nič več ne sprejo med seboj zaradi pripadnosti krščanski denominaciji. Še vedno pa se lahko sprejo zaradi drugačnih prepričanj. Npr. če se sin, hči ali vnuk pridruži kakšni verski sekti ali čudnemu kultu. Staršem to lahko zlomi srce. Ne morejo razumeti kaj njihov otrok v sekti dobi in kako se bo vse skupaj končalo. Poznam veliko primerov, ko prav zaradi sekte (ali kakšne novodobne šole npr. reikija ipd) razpade tudi zakonska zveza in propade človeška zvestoba.

Tudi cerkev in duhovniki vas lahko vedno znova tudi razočaramo. Zdi se, da imamo nekateri duhovniki rajši dogmo, pravo in pravila, kakor pa da bi dali prednost človeku, ki je pred nami, se ukvarjali s kompleksnostjo njegovega življenja ter mu postopoma in potrpežljivo odprli pot do Kristusa. Lažje je opravljati formalno bogoslužje, kakor pa se ubadati s konkretnimi težavami ljudi za kar se številni duhovniki ne čutimo usposobljeni. Vsak človek, ki pride k nam po pomoč ali nasvet, ima svoje težave in edinstveno zgodbo in je velikokrat težko vedeti, kaj svetovati in kako priskočiti na pomoč. Papež in škofje ne morejo izdati pravil za ravnanje v vsakem primeru in vsaki težavi. Še posebej mladim se danes pravilarska in obredarska cerkev (tam kjer je tako) zdi brez stika s stvarnostjo in brezbrižna do konkretnega človeka in njegovih stisk. Pri stiku z mladimi najvčekrat ni pomembno kaj o svoji bogati veri povemo z besedami, ampak je mladim veliko pomembnejše na kakšen način in kako to povemo, skratka kako svojo vero živimo in kakšen odnos imamo do njih. Številni ljudje ne zapuščajo katoliške cerkve zato, ker jih privlači nauk neke druge skupine, čeprav mnogi izmed odhajajočih gledajo na nas preveč črnobelo. Številni odidejo iz cerkve zato, ker so našli manjšo skupnost, ki jim nudi osebno pozornost in žive osebne odnose, skratka zato ker so deležni živega občestva in skupnosti. Konkretno doživljajo, da se imajo ljudje radi in jim ni vseeno drug za drugega.

Današnji evangelij pove, da so se polomi in težave v družinah in skupnostih odvijali tudi v zgodnji cerkveni skupnosti. Takrat je bilo krščanstvo mala sekta, ki je kradla vernike Judom in priznavala Jezusa za Mesijo. Zaradi nje so nastali razdori v prenekateri družini. Zgodnja cerkev je tako postala nova družina mnogim kristjanom, ki so jih njihovi družinski člani zaradi verske pripadnosti krščanstvu razdedinili. Svoje staro življenje so izgubili in našli novega v Kristusu in skupnosti njegovih bratov in sester.

So trenutki, ko so lahko družinski slog, prepričanja, obnašanja ali vrednote takšne, da eden od članov po vesti ali prepričanju čuti, da ne pripada več svoji družini ali skupnosti. Takrat je razlogom posameznih družinskih članov dobro prisluhniti. Morda smo v svojem skupnem življenju pozabili na nekaj bistvenega, na nekaj kar potrebuje spremembo in je izziv. Pri pogovoru in spoštljivem poslušanju se večkrat pokažetjo tudi zmote, pomote in predsodki. Ko se enkrat slišani, se jih lahko osvobodimo.

Poskrbeti za odprt pogovor, veliko poslušati, sprejemati, spoštovati, mirno in ljubeče in v pravem trenutku govoriti resnico ter ostajati kolikor je mogoče sočuten, je verjetno najboljši krščanski odziv. Ne domišljam si, da je to lahko, toda ko sem videl družine, ki so to zmogle, so doživel moč preroške in ljubeče nagrade o kateri danes Kristus jasno spregovori v evangeliju.

Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči? – 6. del

Mother and Son 3Po treh mesecih skupne hoje je bila Ana vesela, ker jo je Janez povabil na družinski piknik. Zdelo se je, da bo srečanje z njegovimi poglobilo njun odnos. Najprej sta srečala očeta. Janez mu je predstavil svoje dekle Ano. Vesela in radostna se mu je nasmehnila. Oče jo je prijel za roko in peljal na notranje dvorišče doma. Sinu pa je rekel: »Vesel sam, da si prišel Janez. Tvoja mati spet kuha mulo. Zakaj ne greš k njej in poskrbiš zanjo, kakor dobro znaš? Bom jaz predstavil Ano v tvojem imenu.« Janez je šel do svoje matere. V spalnici je topo gledala skozi okno. Ko ga je zagledala se je razveselila. »Živjo mama, kako gre?« je vprašal sin. »Naj ti povem, kaj je tvoj idiotski stric tokrat ušpičil.« je začela. Janez je zavzdihnil in se usedel poleg nje ter poslušal in poslušal. Čez  pol ure se mu je uspelo iztrgati iz njenega samogovora. Pridružil se je Ani, ki se je strastno pogovarjala s tistimi, ki so bili okrog nje. Vesel je bil, ker ga je objela v pasu. Hkrati pa je bil zaskrbljen zaradi matere. Samemu sebi je ponavljal: »Moram preko tega.«

Prekinil je Ano in jo povabil, da gresta skupaj pozdraviti njegovo mamo. Šla je za njim. Še vedno je sedela na stolu, kjer jo je prej pustil. »To je Ana,« je rekel. »Se spomniš dekleta s katero hodiva skupaj.« Mati je počasi sprejela, da sta skupaj in pozdravila Ano. »Janez mi je pripovedoval, kako sta si blizu«, je rekla Ana materi in nadaljevala: »To je čudovito!« »Janez ve, kako je treba poskrbeti za svojo mamo,« je odvrnila in potem umolknila. Janezu je bilo nelagodno in nerodno. Hotel je stran: »Morava iti,« je rekel materi in Ano povlekel za seboj. Ko jo je peljal domov sta bila tiho. Odložil jo je in je ni hotel pospremiti v njeno stanovanje. Kasneje ji ni več priznal, da bi bilo karkoli narobe. Vedno bolj oddaljen je postajal do Ane in iskal izgovore. Začel jo je bolj poredko klicati in srečevati.

Od matere omreženi moški (MOM) imajo v sebi pogosto zelo togo izključevalno držo: ali/ali. »Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči. Zavreči je ne morem, ker čutim preveč krivde. Strašno mi je, da bi bil tako nelojalen do nje. Niti pomisliti ne morem na to. Ne veš kako strašno se počutim.« Ne morejo dojeti, da imajo še naprej lahko normalen odnos do matere in hkrati razvijajo neodvisen odnos do sebe in svojih bližnjih. To je temeljna težava od matere omreženih moških. Neprimerna lojalnost in pozornost do matere sta zelo močni. Krivda in strah pred povračilnimi ukrepi uničita vsak poskus ločitve od matere. Lažje jim je živeti v dvoumnem in kompromisarskem odnosu.

Simptomi od matere omreženega moškega: fobija pred vsakršno zavezo s komerkoli. V prvem trenutku so MOM zelo prijetni, strastni in navdušeni. Nekega dne pa se kar nenadoma potegnejo nazaj in umaknejo. Kakor hitro se v novem odnosu pokaže priložnost za trdnejšo vez ali zavezo, MOM zgrabi panika in hočejo pobegniti (pobegnejo). Celo majhno prizadevanje (ogled filma ali rezervacija skupnega potovanja) se jim zdi neskončno težka.

V usmiljenju smo vsi njegova družina

NEDELJA SVETE DRUŽINE, 27.12.2015, Lk 2,41-52

ChristmasJMCKaj naglašamo s praznikom sv. družine? Poudarjamo resničnost Jezusovega učlovečenja.

Bog je za prebivališče med nami izbral družino iz določenega rodu, kateremu je ves čas sporočal tudi svoje obljube. Ta rod je prepleten tudi z grehom in človeško bedo. Ti in jaz prideva na svet v družini, brez katere ne bi imela pravice do življenja in rasti. Tudi za Jezusa, ki je rojen iz device, je bilo družinsko okolje bistvenega pomena za rast in odkrivanje smisla življenja. Vse to ni povezano zgolj s človeškimi potrebami, ampak tudi z božjo skrivnostjo. Dejstvo, da je imel Jezus družino, ne pomeni le, da je Bog želel privzeti človeško resničnost, ampak še veliko bolj pomeni, da družina kot človeška stvarnost govori o Bogu. Z vsemi skrivnostmi, ki jih vključuje.

Pripoved o Jezusu, ki ga starša najdeta v templju, je znamenje teh skrivnosti. Jezus nas znotraj družinskih vezi vabi, da se zavemo še globlje razsežnosti, ki je v resnici korenina in vir družinskih vezi in njihovo najbolj trdno zagotovilo. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in materialnosti dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K božjemu načrtu spadata tako starševska skrb kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo povezanosti božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje. Za starše in otroke je zavedanje pravkar povedanega bistvenega pomena. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno.

Evangeliji pravijo o Mariji, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila v svojem srcu. Če božjega načrta ne razumem takoj, še ne pomeni, da ga ne sprejmem. Zato je dogodke in besede, ki skrivnostne prihajajo od Boga, potrebno ohraniti v srcu. S tem njegov načrt sprejmemo in pričakujemo, da bomo doumeli tudi njihov smisel. To še posebej velja glede čustev in povezanosti v družini. Včasih je vez med materjo in otroki tako močna, da je vir izsiljevanja. Hoče zamegliti in nadomestiti temeljno povezanost z Bogom, ki je vir in kriterij resničnosti odnosa med materjo in otroki. Če pa povezanost z drugim človekom ni odprta za višji načrt, obstaja veliko tveganje, da se zaduši.

Jezus v vsem, kar živi in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Zapovedi je mogoče uresničevati le v moči Duha, ki nas poveže z Jezusom, v katerem prebiva polnost božanstva. Duh ima svoja obzorja ves čas odprta k Očetu, tako v Jezusu kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le na tak način lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljim in resničnim hrepenenjem. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino.

p. Vili Lovše