Arhiv oznak: duhovni boj

Cilj duhovnega boja

verige2Duhovni boj je napor in prizadevanje. Napor je lahko jalov ali pa koristen. Kaj koristijo post, molitve in bedenje, če ni miru, veselja, ljubezni in drugih sadov milosti Svetega Duha, ki jih je naštel sveti apostol (prim. Gal 5,22–23)?

Cilj naših vaj in duhovnega boja sta nevezanost na lastne strasti in svoboda. To je ideal mnogih, tudi nekrščanskih kultur. Toda le v krščanstvu je vir za to svobodo in nevezanost Božja človeškost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Sina človekovega. Cilj krščanske askeze ni razvoj lastnih človeških sposobnosti, temveč iskanje poti za sožitje z Bogom Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom. Zato je treba vso pozornost usmeriti na Gospoda: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Zato skušajmo Boga vedno, ko se obrnemo k njemu, slaviti takole (ali podobno): »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Blagoslovljen Oče, Sin in Sveti Duh.« S tem samega sebe in svoje skrbi pustimo ob strani in se usmerimo na Boga.

Duhovni boj kristjana navadi, da je še posebej pozoren na medsebojne odnose, tudi na odnos do samega sebe. Gre za duhovno pozornost, ki se najbolj kaže v sveti maši, pri kateri se sam Bog združi z nami v nerazdružljivo celoto. Prav v evharistiji vsak izmed nas doživi, da je »Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Enost nas vseh pri evharistiji postane stvarno dejstvo. Sveta Cerkev je tako Kristusovo telo, ki je dano ljudem. To sta hkrati tudi dva cilja duhovnega boja.

Smisel duhovnega boja je, da postanemo podobni Kristusu. Pavel nas spodbuja, da živimo od Kristusa in v njem in ne da ga posnemamo zgolj na zunaj (Flp 1,21). Skozi duhovni boj naj bi se preobražali po podobi Jezusa Kristusa ter njegovega čutenja in mišljenja. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,6–11).

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). V njegovi Božji ponižnosti je naša bolna in v strasti ujeta narava ozdravljena in svoboda prenovljena.

Odmik za moške Umirjeni bojevnik v Šmihelu nad Mozirjem

2016-05-14 14.00.34Od 13.-15. maja je v Šmihelu nad Mozirjem potekal odmik za moške z naslovom: Umirjeni bojevnik.

Sv. Zofija je poskrbela za pregovorno odlično škotsko deževno vreme, ki smo ga doživljali kot lepo in zelo ugodno za soočanje s svojo bojevniško krvjo, ki nam jo je Bog podaril in se pretaka tudi po moških žilah v raju pod Triglavom. Sami smo kuhali. Župnik Sandi nas je obiskal in blagoslovil, vse ostalo pa je delal Bog, ki je neutrudni bojevnik za vsako človeško srce. P. Vili nas je spodbudil s filmom in vsebinami, največji dar pa je moški pogovor o lastnih izkušnjah.

Odmevi: »Letos sem se 40 dni pripravljal na velikonočne praznike in sem si močno napolnil baterije. Po veliki noči so se počasi začele prazniti, ker jih nisem dovolj zvesto polnil. Energija, ki jo tu doživljam je Božja in se krepi z vašimi izkušnjami, ki ste jih razdelili z menoj. Baterija se je polnila počasi, kajti hitro polnjenje jo lahko poškoduje, in upam, da bo kar nekaj časa zdržala tudi potem, ko gre ovca med volkove.«

»Za začetku me je bilo strah priti na odmik zaradi številnih obveznosti, ki se nabirajo v zadnjem času. Nagovorila me je moškost: vsak dan se je treba boriti in Bog je del moje vsakdanjosti in je z menoj sredi dnevnih preizkušenj. Rad bi poglabljal izkušnjo, ki smo si jo delili.«

»Tudi pivo je Božji dar. Vse je potrebno za življenje in zveličanje. Sem dobil tudi veliko praktičnih navdihov za svoj odnos z ženo. Moška duhovnost je v nenehnem valovanju in viharju: približevanje in oddaljevanje od Boga, sebe in bližnjih. Možje so soborci, žena pa soborka. Vesel sem, da smo po moško pogledali. Želim si, da bi se mesečno dobivali v župniji.«

»Letos sem prvič na odmiku. Sveti Duh me je povabil in prav danes je binkoštni praznik. Dobil sem upanje, da se je vredno bojevati in da se lahko bojujem skupaj z vami sredi vseh viharjev v odnosih. Odkrit pogovor med nami, mi daje moč.«

»Čakal sem s prijavo. V ponedeljek sem šel k maši in po njej srečal župnika, ki me je povabil in spodbudil, pa sem se prijavil. Hvala vam, da ste prisluhnili mojemu boju z zlom in hudobnim duhom. Vidim, da je prav, da me Bog ošvrkne. S tem mi pomaga k zavedanju, da nisem samozadosten. Zbližal sem se z Bogom, vami, svetniki in angeli, ki nam pomagajo v duhovnem boju. Upam, da bodo tudi domači začutili, da smo drugačni, kot smo bili pa pred dvemi dnevi.«

»Vsako leto sem presenečen nad sadovi odmika za moške. Preden grem, pa me vedno muči skušnjava, če bi sploh šel in kaj bom lahko podelil. Sveti Duh me je pripeljal do pomembnih ugotovitev in mi daje moč za naprej. Letošnja tema mi je bila zelo všeč, aktualna in konkretna. Do sedaj nisem razmišljal o tem, kako me zlo razdira na podlagi mojih šibkih točk, ki se jih slabo zavedam ali jih celo zanikam. Bolj vidim, kako se zlo pojavlja in kje mu dovolim, da me premaga. Nagovarja me misel, naj si vsak dan vzamem ščit vere, saj je Jezus vse zlo že premagal. Hvala vsem možem za odprtost.«

»Hudi duh je dejstvo. Dnevno čutim njegovo delovanje. Čas med božičem in veliko nočjo je bil zelo bogat. Nabrusil sem si meč kot dober bojevnik. Nato pa sem padel v duhovno lenobo. Meč se je skrhal. Ni bilo več moči za vsakodnevni boj. Izredno sem hvaležen za odmik, ki nas malo dvigne in si spet pripravimo orožje. Sem imel skušnjavo, da bi predlagal, da bi imeli takšen odmik na dve leti, ne vsako leto. Še dobro, da sem jo prepoznal. Naše srečanje je kot dober antibiotik. Tako doživljam predvsem našo podelitev izkušenj.«

»Jezus me pošilja domov. Sem spremenjen. Čeprav sem bolj trd in se težko odpiram in prosim, se mi zdi, da me je ogrelo. Opazil sem, da hočem vse reševat sam. Vidim, da so preizkušnje, ki jim sam ne morem biti kos (vzgoja odraščajočih otrok). Prosil sem Boga, da bi sprejel, da vsega ne morem sam rešit, da pa on vodi in rešuje in ve kaj je potrebno. Meni ni treba vsega rešit. Določene težave morajo ostati. Otrok ne morem in ne smem obvarovati vseh težav. Oni morajo iti svojo pot in živeti svoje želje. Vidim, da jim ne znam svetovat. To me nič več ne moti. Saj nisem Bog. V usmiljenje do sedaj nisem verjel. Tu vidim, da je Bog veliko bolj usmiljen kot pa si jaz mislim. Upam, da se bom odprl in se ne bom več mučil sam.«

»Bili smo skupaj in imeli isti cilj. To deluje name zelo pomirjujoče. Prišel sem s težavami, strahovi, dnevnimi boji. Pomaga mi iskren pogovor s sobojevniki in podarjanje izkušnje. S težavami nisem sam. Vsak izmed nas ima podobne preizkušnje. Iz tega črpam moč, da se bom tudi sam lažje spopadal z vsem, kar je potrebno. Občudujem vašo vero in zaupanje. Začutil sem, da smo povezani. Smo moška borbena ekipa za dobro. Če bi bilo sedajle treba iti v boj, bi šli vsi skupaj, vsi za enega, eden za vse. Zavedam se, da ne zmorem sam, ne zmorem brez Boga in vas. Hvala vam, ker ste navdih in spodbuda za moje srce, da bo živo in močno.«

»Komaj sem čakal, da pridem na odmik za moške. Bolj so se dnevi bližali več je bilo različnih odporov in ovir. Odmik mi da novih moči za vsakdan. Odkril sem, da mi moška družba res daje moč. Tudi v nogometni ekipi, kjer se dobimo enkrat tedensko, to doživljam. Hvaležen sem Bogu, da sem prišel med vas. Tudi jaz si želim, da bi se možje dobivali vsak mesec. V mojem srcu raste seme. Vsak izmed vas je prispeval svoj del. Hvala vam. Naj iz tega raste dobro drevo za moje bližnje. To, da se dobimo enkrat na leto je res minimalno.«

2016-05-13 17.29.56 2016-05-13 17.30.37

2016-05-14 14.02.30

2016-05-14 14.00.19

Duhovne vaje s postenjem: Z Jezusom v puščavo

IMG_20160701_151445[1]Kristus  je zmagovalec s postom. Tudi kristjani lahko ob postu z Njim premagamo svoje notranje sovražnike. Post nam omogoča moliti tudi s telesom, je klic telesa k Bogu. Post okrepi molitev. Še posebej prošnjo. Kadar hočemo moliti za poseben namen, za potrebe nekoga, je še posebej pomembno in priporočljivo vključiti post. Tedaj molitev ni le razumska, ne ostane le pri nekaj mislih ali besedah, ampak vključuje celotno življenje. Post simbolizira podaritev samega sebe Bogu, izpraznitev samega sebe in izročitev. S postenjem vernik prizna, da se ne more braniti le s svojimi močmi in da je popolnoma odvisen od Boga: to je izkušnja duhovnega uboštva.
Postenje traja 10 dni ob vodi in sadnih ter zelenjavnih sokovih. Pred postom udeleženci prejmejo navodila za predhodno postopno razstrupljanje. Post obnavlja, poživlja in čisti vsako izmed milijonskih celic, ki sestavljajo naše telo. Postenje ni stradanje ampak kraljevska pot do notranje čistosti.

Datum: od 16. do 25. septembra
Voditelja: p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan

PRIJAVA

Več o duhovnih vajah s postenjem

ODMEVI UDELEŽENCEV DV S POSTENJEM – Z JEZUSOM V PUŠČAVO: 

Blagoslovljenih deset dni! Ponovno oživljanje sprejemajočega, spoštljivega in naklonjenega odnosa do Boga, sebe in bližnjih. Gospod je središče in srce vsakega izmed nas. Telesno postenje in celostna molitev s telesom pomagata odkrivati dihanje iz Očetove ljubezni, ki po Svetem Duhu prebiva v nas. Bilo nas je kot apostolov. Sonce, vročina in dež. Pa ne le zunaj, tudi v srcu. Duhovni boj je temelj vsega, kar delamo navzven. Nova želja in odločitev, da bomo utelešali Njegovo veselje do nas.

Odmevi:

»Prišla po priporočilu prijateljice. Pri pogovoru z voditeljico sem dobila še več poguma in prišla. Mariji Fatimski romarici pridružujem svoj post za Slovenijo in ga darujem po njenih namenih. Prosila sem tudi za zdravje v družini. Zelo sem zadovoljna. Telesno sem veliko boljše prenašala kot vse do sedaj. Vsebinski del me je potrdil in poživil moj duhovni utrip. Čutila sem, da sem se pred postom že odmikala. Gospod me je spet objel in povabil za seboj. Dv so me usmerile za Njim, ki je premagal vse naše bolezni in stiske. Strah me je bilo starih navad, a me je današnja maša pomirila in opogumila za življenje iz prijateljskega odnosa s Kristusom. Trdnost mi daje, da je On v meni in njegova sto odstotna zvestoba. Šibkosti pri tem niso ovira, ampak priložnost, da sem še bolj povezana z njim, seboj in drugimi. Dajem se mu na razpolago v sebi in drugih. Zahvala in sprejemanje z njegove strani in prošnja, da me tega nauči, da vse moje odnose vodi v pravo smer. Ignacijev dom je odličen prostor za molitev, počitek in ustvarjanje skupnosti. Program se mi je zdel odličen. Sokovi pestri in sveži. Veliko lažje sem jih prenašala kot pa sem na začetku mislila. Še posebej sem vesela štirih moških, ki so vsak za dva. Hvala vsem za povezanost in podeljene izkušnje.«

»Prišla sem z željo po stiku z Bogom in prošnjo, da bi me naučil biti vedno bolj z Njim sredi vsakdanjega življenja in obveznosti. Na Dv s postenjem sem vedno deležna izobilja. Na program nimam pripombe. Odličen. Dom lep in vabi k poglobitvi. Še posebej pa sta dragocena voditelja. Brez njiju je vse ostalo zaman. Zelo močno sem doživljala lepoto in težave. Sem ranljiva in zaupljiva. Najlepše je bilo češčenje v kapeli sredi noči. Jokala sem kot dež. Kakšen mir.«

»Prišla sem, da se malo spravim v red. Učila sem se izrivati zunanjega starega človeka in dajati besedo novemu notranjemu človeku srca. Program je vedno boljši. Vsakič ga izpopolnjujeta. Čudovite so bile molitve s telesom, ki jih je vodila Karmen. Vilijeve maše pa realistične, privite v tla in polne Duha. Razodevanje skritega prijatelja in vzajemno blagoslavljanje pri maši je bila krona. Vsak ste po svoje plemeniti. Res je, da ste možje vsak za dva. Pravi moški, ki znate poklekniti pred Kristusom. Odhajam s stavkom: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč!« Sklenila sem, da bom odslej delala manjše obroke in manj jedla.«

»Prišel sem hujšat. Izkušnja izpred dveh let je bila lepa, a sem se vrnil na stare tire in se še bolj zredil kot sem bil prej. Počutil sem se kot popadljivi starček. Na tem postenju sem še posebej doživljal slavljenje Boga s svojim telesom. Vilijev pristop počasi prihaja do mene. Med postenjem sem bil vsak dan bolj prepričan, da bom doma boljši v vseh smereh. Včeraj zvečer sem se sam sebi v svojih mislih zdel že popoln. Ponavljal sem Jezusovo molitev s prošnjo. Vmes sem kosil, kosil travo in se soočal z drugimi skrbmi. Pomislil sem, kaj bo Bog počel z menoj, saj skrbi še za ostalih šest miljard. Odhajam ponižen. Počasi bom začel z Njim. Rak rana naše družbe in mene je, da hočemo vse sami. Smo kot volkovi, ki grizejo svoj rep.«

»Prišla sem na čiščenje duha in telesa. Z željo, da se zbližam z Gospodom. Sedaj bolj jasno vidim, kje sem. Všeč mi je drža bojevnice, bojevnika znotraj duhovnega življenja. Bolj zavestno sem se povabljena odločati Zanj, ki je moje središče. Molitev s telesom je bila zelo lepa in doživeta. Doživljala sem celovitost duhovnega življenja. Sem celota. Molitev je življenjski slog. Organizacija in program sta mi zelo všeč. Odlični sprehodi na Golovec v pogovoru in osebni molitvi. Med nami se je zgradila močna skupnost. Sprejemamo se, spoštujemo in smo si naklonjeni, čeprav smo naključno zbrani in tujci. Nobene težave nisem imela, ker sem prišla kasneje. Takoj ste me sprejeli in sem se čutila domače in sprejeto.«

»Odhajam z veselim srcem. Kilogrami so pri vseh Dv postranskega pomena. Vsebina se mi zdi predragocena. Srečna sem. Ta duhovnost me potrjuje. Nič ne gre brez srca. Zelo so mi všeč praktična in konkretna navodila in nagovori o tem kako molit in kako se notranje boriti za ostajanje v Njem, ki nas je prvi vzljubil. To je res potrebno. Našla sem rešitev za vse svoje bedarije. Globoko in preprosto je bila podana vsebina. Bogato. Priznam, da me je skupina nagovorila. Nabrala sem si moči. Hvala vam. Želim nam, da bi se kot prave duhovne bojevnice in bojevniki dobro spopadali sredi vsakdanjega življenja.«

»Dalj časa sem oklevala s prijavo. Ko smo dobili navodila za pripravo sem se ustavila pri stranskih učinkih postenja. Vendar je bilo vse drugače. Vsa moja pričakovanja so se v obilju izpolnila. Upam, da bom zmogla nadaljevati duhovni boj. Najbolj se me je dotaknilo naj ne bomo volkovi, ampak ovce. Všeč mi je veselje in navdušenje, da človek upa povedati razlog svojega upanja. Teme so bile konkretne in pisane meni na kožo. Praktične in globoke. Hvaležna sem za pogovor in spoved, za jutranjo molitev s telesom, maše in zaupanje v skupini. Krasni sprehodi. Po skavtsko smo tudi sami pripravljali sokove, ker mi je pomagalo, da jih bom znala tudi sama. Voditelja sta fajn.«

»Pri prijavi se nisem kaj dosti menil za duhovnost. Potreboval sem post in hujšanje. V začetku sem se počutil kakor maček okrog vrele kaše. Tu smo spregovorili o svojih potlačenih stvareh, kar je običajno zelo težko, tukaj pa ni bilo. Na začetku se težko poslušal izkušnje drugih in bil živčen. A vesel sem, da sem vsak dan bolj slišal. Nagovorila me je modrost vaših zgodb. V vsaki se skriva moč tudi za moje življenje. Vsak mi je nekaj dal. Zelo se me je dotaknil vzajemni blagoslov in pokrižanje. Višek pa je bila sinočnja posvetitev Svetemu Duhu pred najsvetejšim v kapeli. Bog me vodi, podpira in spodbuja. Kaže mi pot naprej. Vešč mi je bila tišina za žvečenje slišanega. Tako se bolj dotakne in da moči. Začutil sem Božjo bližino: s pomočjo globokih maš, molitve s telesom in pogovora med nami. Naučil sem se razbremeniti zamer, obsodb in tekmovalnosti. Hvala vam! Program odličen: »Simpl je ta nar bulš!«

»Jezus me vodi. Prečistila sem se in sem bolj pretočna za Boga. V nočni molitvi so mi prihajali navdihi. Umirila sem se. Ne želim uničujočih misli. Odločila sem se za delo na sebi. Pred Bogom in z njim. Vera mi je vrnila življenje. Odkrila sem svojo ošabnost. Tudi doma bi rada vsak dan hodila in telovadila. Še poseben dar pa je bila spoved. Nisem osamljena. Sem v Njem in On v meni. Vsak dan bolj sem to odkrivala.«

»Za Dv s postenjem sem prebral v Družini. Voditelj me je stresel s svojimi nagovori. Dotikalo se me je. Pri maši sem se zjokal. To bi moral slišati, ko sem bil star dvajset let. Program res dober. Voditelja sta tandem. Strah me je bitke sredi življenja. Udeležba na Dv s postenjem je najboljše izkoriščen čas in najboljši dopust.«

»Hvaležna sem Bogu. Vse je v njegovih rokah. Čutila sem, da je bil močno navzoč med nami. Bili smo nošeni. Če smo povezani z Njim ni ne konfliktov ne težav. Vse lepo teče. Pravi milostni čas. Bog ves čas podarja, sebe in vse, kar smo in imamo. Čaka, da ga sprejmemo in odgovorimo na dar. Pogrešala bom te čudovite maša v malem krogu in občestvo, ki se je ustvarilo med nami tudi s pomočjo iskrenih podelitev izkušenj. Vsi smo gledali v isti cilj in skupaj hodili v njegovi smeri. Hvala vam za dobro sodelovanje. Ko pridemo domov, bodimo pripravljeni na napad. Pripravimo se. S hvaležnostjo. Delimo, kar smo prejeli.«

 

 

Umirjenemu bojevniku na pot mučeništva: Če je treba, primite za orožje

bojevnik5Ni govora o tem, da bi bili pasivni ali da ne bi nikdar prijeli za fizično orožje. Uporabiti morate vsa sredstva, ki jih zahteva ljubezen.

Pogosto mislimo, da je rivalstvo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar ljubezen včasih želi, da v majhnem človeku vidimo tekmeca, da bi v njem nato zagledali enakega in brata.

»Bratje,« pridiga sveti Avguštin, »če bi radi ohranili ljubezen, se predvsem varujte misli, da je medla in lena ter da jo lahko ohranimo z nekakšno pohlevnostjo, recimo raje ravnodušnostjo in mehkužnostjo. Ne misli si, da ljubiš svojega služabnika, ker ga ne udariš. Da ljubiš sina, ker ga ne kaznuješ, da ljubiš soseda, ker ga ne opominjaš: to ni ljubezen, temveč mlačnost. Tvoja ljubezen naj goreče popravlja! Kjer živijo čisto, se razveseli, kjer slabo, popravljaj. V človeku ne ljubi zmote, temveč človeka.«

Ali mati ljubi otroka, če ne skuša uničiti bolezni, ki ga razjeda? Ali človek ni resnično »homofob«, če svojemu prijatelju ne pomaga, da se reši homoseksualnosti, ki mu preprečuje razcvet? Včasih ljubezen terja skalpel. Včasih zahteva desni kroše. Ali krepko brco v rit. Med zadnjico in pametjo obstaja skrivnostna vez, tako da včasih ni boljšega načina, da bližnjega spodbudimo in ga spomnimo na njegovo visoko poklicanost. To neprijetno opravilo pripada še posebno laikom, predvsem proti tistim, ki s svojim peresom prelivajo duhovno kri, ki je dragocenejša od te, ki nam teče po žilah: bestsellerje laži, pisarje obupa, pisune onanije je primerno bičati s satirami, jih nabadati s pamfleti, z ljubeznijo, dokler se ne pokesajo, da so toliko bralcev porinili v brezno in da v našo zmedo pišejo vzvišene retractiones.

V nekaterih položajih vam ljubezen prepoveduje mučeništvo, čeprav ste nanj popolnoma pripravljeni. S sovražnikom, ki ste ga hoteli z odprtimi rokami sprejeti na križu, se morate pomeriti z orožjem. Dolžnost, da branite svojo družino, vas sili v upravičeno samoobrambo. V delu Le mystere de la charite de Jeanne d’Arc se Jeanette in gospa Gervaise soočita glede tragedije ljubezni, ki mora zgrabiti za meč. Tolpe Angležev in Burgundcev ropajo vasi in skrunijo svetišča. Frančiškanka Gervaise meni, da morajo to prenašati v molitvi in mučeništvu. V tem naj bi bil ves kristjanov odpor. Če bi povračilno ukrepal ali zbral kakšno neurejeno četo kopij in mečev, potem ne bi več sledil evangeljski blagosti. Na to Jeanette odgovori:

Ali veste, gospa Gervaise, da smo mi, ki to gledamo in trenutno v odpor ne nudimo ničesar drugega kot prazne ljubezni, sokrivi, kajti nočemo ubiti vojne. Me, ki vojakom pustimo, da delajo, kar hočejo, ravno tako mučimo telesa in pogubljamo duše. (…) Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. (…) In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost.

Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje.

To je naša sokrivda, še posebno če mučeništvo uporabljamo za izgovor. Mislimo, da smo strpni do popolnosti, v resnici pa sodelujemo zaradi opustitve, vse do pogubljenja. Nedvomno se zdi, da daje govor na gori prav gospe Gervaise. »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« (Mt 5,39) Vendar sveti Tomaž, ki te besede tolmači s pravo mero, kaže na to, da dajejo prav Peguvevi Jeanne: »Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«

Kristus ne pravi: »Če kdo tvojega bližnjega udari po desnem licu, pusti, da ga udari še po levem.« Govori o vaših licih in vam to narekuje za dobro bližnjega. Iz tega izhaja dvojno merilo vaše potrpežljivosti, ki je odvisno od tega, ali je udarec namenjen vam ali bližnjim. Če ste napadeni le vi, potem je popolnost potrpežljivosti v tem, da to prenašate do mučeništva. Če pa so napadeni drugi, je popolnost potrpežljivosti v tem, da se uprete, tudi z orožjem. Iz ljubezni do napadenih, ki morda niso pri volji, da bi takoj umrli. Tudi iz ljubezni do napadalca, ki ga skušate z obrambo obvarovati smrtnega greha. Končno ga lahko, če vas v to prisili, ubijete v resnično upravičeni samoobrambi le, ker ste pripravljeni zanj mučeniško umreti. Brez tega bi bil vaš udarec le udarec morilca in ne branilca in bi izhajal iz pomanjkanja ljubezni do njega ali iz pretiranega zaščitništva do vseh. Hoteli ste odložiti orožje, bili ste pripravljeni umreti in prositi Boga, naj vašemu napadalcu ne pripiše tega greha, raje bi peli hvalnice Gospodu, medtem ko bi vas streljali, ampak ne: imate otroke, ženo, taščo. Zaigrati morate na boben in odkopati sekiro. Braniti morate domovino, da bi se v zameno za določeno udobje vsi lahko svobodno odločili, da bodo živeli ali umrli za resnico.

Tečaj za zamudnike

Morda je pozno za preprosta junaštva, ki nam jih narekuje naše otroštvo. Bili smo bojazljivi. Skozi svet smo skušali iti varni pred udarci v termo puloverju. Vegetirali smo, stiskarili in včasih nergali. Držali smo velike govore, da bi se izognili majhnim dejanjem. Ukleščeni smo v navade, ki se jih ne moremo več znebiti. Nihče si nam ni drznil odrezati jezika, tako sladko je znal govoriti ustreznim osebam. Nikogar ni zasrbelo, da bi nam pribil roke, tako zelo so znale gladiti pravo dlako v pravi smeri. Hip, hip, hip, žal! Uspelo nam je v karieri, pomnožili smo hinavščino, pohodili starejše in šibkejše, se ne ozirali na nesrečneža pred svojimi vrati. Ko nam je bila dana priložnost za junaštvo, smo jo odpravili z majhno lažjo. Ko se nam je že zdelo, da smo pripravljeni na najsijajnejše bitke, smo morali na večerjo k teti Mici. Biti ljubezniv do tete Mici ali stricu Borisu povedati resnico o njegovih finančnih goljufijah, to bi seveda lahko bil pravi duhovni boj. Vendar smo se hitro pustili pomiriti z dobro kračo ali jastogom po dalmatinsko. Se take sreče nismo imeli kakor senator iz Slonokoščene obale, ki je potoval po državi, da bi poročal o prehranjevalnih težavah, pa so ga snedli ustrežljivi ljudožerci. Vidimo, kako ga je usoda prisilila v najvelikodušnejšo žrtev. Pred seboj imamo le vstavljanje cevk. Trenutno pa smo medle, apatične ničle. Kako bi nam bilo mučeništvo lahko še na dosegu?

Na srečo je Bog mislil na vse. Celo nam, popolnim zgubam, drugorazrednim pokvarjencem, ne vročim ne hladnim ne mlačnim, ampak nerodnim in odsotnim kristjanom daje še zadnjo priložnost. Kot na maturi. Samo da v tem primeru nebesa pripravijo popravni izpit, čeprav smo prvi del v celoti pisali negativno. Ker bomo morali kmalu umreti. Ker je tu bolezen, ta »prenosna tovarna mučeništva, ta tovarna mučeništva na dom«.

Tako se znajdete na bolniški postelji, zagrenjeni od grenkobe neizpolnjenih sanj, preplavljeni z nezmerno žalostjo, največjo od vseh, da niste bili svetnik, da niste sprejeli življenja, ki vam je bilo zaupano, da bi iz njega naredili nekaj sijajnega, kar je mislil Gospod, ko vas je potegnil iz niča. V zadregi ste pred zadnjimi urami, ki jih končno želite posvetiti velikemu delu, a nimate več ne moči ne časa, da bi to uresničili. Je torej vsega konec? Kaj če je na tem bednem kraju še prostor za največjo hrabrost? »V tej bitki se ne boriš, da bi se nekega sončnega jutra vrnil domov, ovenčan s cvetjem, med nasmeški prikupnih deklet. Nihče ga ne bo gledal, nihče mu ne bo vzklikal. O, to bo mnogo težja bitka od tiste, ki jo je pričakoval nekoč! Tudi stari vojščaki bi se ji raje izognili. Kajti morda je lepo umreti na prostem, v bojnem metežu, še mlad in zdrav, med zmagovitimi klici trobent (…). Toda nič ni hujšega od smrti v tuji in neznani deželi, na brezosebni postelji neke gostilne, star in grd in ne da bi kogarkoli pustil za seboj na svetu.« Nič hujšega. Zato tudi ni ničesar, kar bi bolje preizkusilo veličino vaše duše, reči hočem, vašo ponižnost in predanost.

»Poslednje dejanje svobode je tako pomembno, da zapečati našo večno usodo. Takrat sta na voljo le dve možnosti: ali umremo v ljubezni ali umremo v zavrnitvi ljubezni. Od te izbire sta odvisna večna blaženost ali večno pogubljenje.« Nimate druge možnosti. Ali umrete s pričevanjem za skrivnost ali pa zazidani v svoj ego. Ali vas smrt odpre v neskončno ali vas dokončno zapre. Spet smo pred mučeništvom ali samomorom. Pri tem pa ne mislim na tiste, ki jih običajno označimo s tema izrazoma: ti niso popolnoma mrtvi. Govorim o tem, kar uhaja običajnemu pogledu. Župnik iz Arsa je v razsvetljenju videl nekoga, ki se je vrgel z vrha mostu, a se je sredi padca pokesal. Pred Ijudmi je bil samomorilec, ampak pred Bogom mučenec. Vse se je preobrnilo v desetinki sekunde, preden je trčil.

(Iz knjige: Kako uspeti v smrti, F. Hadjadj)

Orožje za duhovni boj

zmaga v JezusuKrščansko izročilo je odkrilo orožje, primerno za duhovni boj. Korenine tega izročila so zapisane v Pismu Efežanom (Ef 6,10–18). Na podlagi tega odlomka je mogoče rekonstruirati tudi številne druge svetopisemske odlomke, ki predstavijo orožje za boj proti satanovemu nadlegovanju. Zavedati se moramo, da »tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).
>Temelj duhovnega boja opisuje stavek: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči« (Ef 6,10). Človek naj bi v sebi pripravil prostor, da bi v njem lahko delovala Kristusova milost, in dovolil, da ga pritegne in okrepi. »Bodi močan (zajemi) v milosti, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 2,1). Pavel pravi, da se trudi in bojuje »z njegovo močjo, ki v [njem] silovito deluje« (Kol 1,29). Moč, ki jo omenja, se je najbolj pokazala v Kristusovem vstajenju (Ef 1,19–20). Kristjanov duhovni boj temelji na veri v Kristusovo vstajenje, ki se je dogodilo v moči Svetega Duha. Vstajenje je dokončna zmaga nad smrtjo in hudičem (Heb 2,14). Vsak greh je napačen poskus soočanja s strahom pred smrtjo. Zato je najučinkovitejše orožje proti skušnjavam prav vera v vstajenje.

Na omenjenem temelju se gradi vse drugo, kar je potrebno za duhovni boj. »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,11–13).

Svojo bojno opremo daje Bog na razpolago tistim, ki verujejo vanj. »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21–22).

Jezus je močnejši od hudiča, ki se s svojimi močmi bojuje proti ljudem. Le v Jezusu in po njem se je mogoče bojevati proti hudiču in ga razorožiti. Hudič je tisti, ki ločuje in deli. Kristjan se namreč ne bojuje proti ljudem, ampak proti hudemu (= hudiču) (Ef 6,16) in vsem hudobnim močem, ki ga hočejo vrniti v položaj, v katerem je bil pred krstom.

Od vernega se najprej zahteva, da se upre in obstane. S hudičevimi napadi se mora spopasti, ne zbežati pred njimi. Zgled take drže nam daje Kristus, ki se je štirideset dni v puščavi brez strahu upiral satanovim skušnjavam. Brez te začetne dejavne pasivnosti je vsak boj že vnaprej izgubljen.
Pavel po tej osnovni drži soočenja našteje še vse, kar drugod imenuje »orožja pravičnosti« (Rim 6,13; 2 Kor 6,7), »orožje luči« (Rim 13,12), »orožja, ki svojo moč dobijo od Boga« (prim. 2 Kor 10,4): »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico (prim. Iz 11,5), oblečeni v oklep pravičnosti (prim. Iz 59,17) in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (prim. Iz 52,7). Predvsem pa vzemite ščit vere (prim. Mdr 5,19); z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja (prim. Iz 59,17) in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6,14–17).

Pavel opiše kristjanovo bojno opremo, ki je sestavljena iz orožja, značilnega za Boga. To je mogoče, ker po krstu kristjana povezuje z Bogom isto življenje človeka Jezusa Kristusa. Kristus, pripoved o nevidnem Bogu (prim. Jn 1,18), je resnica (prim. Jn 14,6; Ef 4,21); je Božja pravičnost (prim. Rim 3,21–22.26; 1 Kor 1,30; Flp 3,9), ki opravičuje tistega, ki vanj veruje. On je evangelij (prim. Mk 8,35; Rim 15,19; 2 Kor 2,12), dobra novica, ki prinaša šalom – polnost življenja za vse ljudi. On je začetnik in dopolnitelj naše vere (prim. Heb 12,2). Naša vedno omahujoča vera lahko nenehno računa na njegovo trdno in neomajno vero (prim. Gal 2,20; Ef 3,12). On je naše odrešenje (prim. 2 Tes 5,9; 2 Tim 2,10) in naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vanj upamo in z njim bomo deležni njegovega odrešenja (prim. 1 Tes 5,8–9). On je Božja beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,1–14); Beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Vedno, ko prosimo za dar Svetega Duha, sta nam dani tudi Beseda in njena moč.

Kristjan je poklican, da si obleče Kristusa (prim. Rim 13,14) – to je najučinkovitejše orožje za duhovni boj. Učiti se Kristusovega čutenja, mišljenja in delovanja je naloga in vaja, ki traja vse življenje. Tega se učimo v molitvi. Zato Pavel zaključi: »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6,11–18).

>Molitev je boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). Pavel poudari, da je treba moliti ob vsaki priložnosti (nenehoma; prim. 1 Tes 5,17). To ne pomeni, da ves čas ponavljamo molitvene obrazce, ampak se nenehno spominjamo Boga. Gre za boj, da bi se vedno zavedali Božje navzočnosti v nas; vedno upali vanj, mu zaupali v vsaki stvari – pri tem, kar delamo, in v tem, kar se nam zgodi.
Pavel poleg tega poudarja, naj molimo v Duhu. Kristjan je poklican, da vedno dovoli, da Duh moli v njem in spreminja njegovo življenje v molitev. Vse to pa zato, da bi prišel v vedno bolj polno in celostno sožitje – občestvo z Bogom in brati in s sestrami, »svetimi«, za katere nenehno prosi Boga.

Na molitev se pripravljamo s čuječnostjo (prim. Lk 21,36). To je drža nenehne notranje usmerjenosti, napetosti, ki razločuje Gospodovo navzočnost in v sebi pripravlja prostor, da lahko Bog vstopi in pride. To vernemu omogoča duhovno jasnost. V moči te jasnosti se kristjan lahko upre, premaga skušnjave in obstane, s tem pa preobrazi vso svojo od malikovalskih strasti onemogočeno ali napačno usmerjeno življenjsko moč v moč za dosego edinega resničnega cilja duhovnega boja: agape, ljubezni do Boga, bratov in vsega stvarstva.

Kaj nam Sveto pismo svetuje za nevidni duhovni boj?

srceProstor duhovnega boja je srce. Vse duhovno življenje izhaja iz srca. Srce niso le čustva. Svetopisemsko je srce prostor razumnosti in spomina, volje in želje, ljubezni in poguma. Je organ, ki kar najbolje predstavlja celovitost življenja. Vsebuje vse tisto, kar imenujemo oseba.

Le Bog pozna človeško srce zares in do dna (Ps 64,7; 1 Kr 8,26–39; Ps 7,10; Jer 17,9–10). V skriti kamrici srca je v nas Božja podoba. Srca se ne dotaknejo pojmi, ampak simbolna govorica. Bog nam v srcu govori in nas vabi v pogovor (prim. Oz 2,16–17). Prav na tej ravni mora vsak izmed nas izbrati in se odločiti, ali bo njegovo srce poslušalo (1 Kr 3,9) in se bojevalo, da bo sprejelo Besedo in obrodilo njene sadove (prim. Mk 4,1–20), ali pa bo trdo, neobčutljivo za Besedo in neverno (Mt 19,8; Mk 10,5; 16,14).

Če je srce prostor intimnega srečanja in zaveze med Bogom in človekom, je hkrati prostor poželenj in strasti, ki jih hrani moč zla (Mk 7,21). Srce je prostor konflikta med hudičevimi zvijačami in delovanjem Božje milosti. Sveto pismo pravi, da je srce lahko nespametno, ne razume in ne razločuje (prim. Mk 6,52; 8,17–21), se zapre sočutju (prim. Mk 3,5), goji jezo in sovraštvo (prim. 3 Mz 19,17), ljubosumnost in nevoščljivost (prim. Jak 3,14), je lažnivo in dvolično (Jak 1,8; 4,8). Za vsak greh velja, kar pravi Jezus glede prešuštvovanja: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Vsak greh se najprej zgodi v našem srcu, šele potem ga izrazimo tudi navzven.

Srce je prostor nevidnega boja. V njem se začne vrnitev k Bogu, spreobrnjenje in kesanje (prim. Jer 3,10; 29,13). Lahko pa se prepusti zapeljivosti greha in sužnosti malikovanja. Boj za celovito srce, sposobno sodelovanja z novim življenjem, ki ga je v nas začel Bog Oče, je zelo trd (Ps 86,11). Bog Oče je namreč po veri v Kristusa, ki je umrl in vstal, v moči Svetega Duha v nas začel novo življenje. Vsak kristjan je poklican, da se najprej v svojem srcu bojuje za Božje življenje.

Notranji duhovni boj moškega za pravično ljubezen – 1

Ali je tema danes pomembna?

mirVečina nas je odrasla v dokajšnji blaginji, brez velikih omejitev in prikrajšanosti. Nikdar nismo slišali za duhovno askezo ali boj. Prejeli smo dobro izobrazbo. Doletijo nas vse duhovne krize in stiske sodobnega časa. Starejši smo še imeli nekaj stika s Cerkvijo, večina današnjih mladih pa tega nima. Zdi se, da poštenost in vse, kar Pavel našteva v Pismu Galačanom (5,22), ni več vrednota. Skoraj vsi smo okuženi z malikovalskim potrošniškim ateizmom, dvomi, predsodki; nezaupljivi smo do sebe, drugih in Cerkve.

Nenehni zunanji dražljaji ustvarjajo nemir ter ne prispevajo h graditvi trdne in celovite osebnosti z jasnimi merili in presojo. Duh francoske revolucije in razsvetljenstva nas žene v fanatično in nestrpno protikrščanstvo v šolstvu, kulturi, politiki, ekonomiji in medijih. Sramotno in čudno je, če si veren, sploh če si kristjan. Zato večina odraslih moških, kaj šele mladih, ni niti sposobna niti pripravljena ljudi in dejstev vrednotiti v luči večnih vrednot. Modri, pošteni in preudarni se danes zdijo večini nori in obupno zastareli. Mnoge sodobnike duši grozljiv gost nihilizma, sredi katerega je človeško srce, ki pozna le nemir in negotovost, žrtev lastnih strahov in samogovorov.

Sobrat v duhovništvu mi je pripovedoval o pogovoru z gospo, ki je imela zelo razburkano in težko življenje. Prvi moški jo je zapustil z otrokom, kasneje še drugi. Izhod je iskala v reikiju, nato se je borila s hudim duhom. Velike težave ji je povzročal najmlajši otrok. V obupu in stiski je pomislila, da bi se ga kar znebila. Sredi vsega trpljenja je počasi spoznavala Kristusa. Začela je katehumenat in se s tretjim moškim tudi cerkveno poročila. V zadnjem času vsa začudena opaža, da z otrokom nima več težav, kar naenkrat je postal priden. Če se z novim možem prepirata, triletnik vzame rožni venec in gre v sosednjo sobo molit. Sobrat, s katerim sem se pogovarjal, je ob tem navdušen odkril, da se tudi njemu dogaja nekaj podobnega. V župnijski ekipi, ki jo je vodil, je zaradi težav pri medsebojnem sodelovanju kar nekaj let čutil napetost. Pri verouku se je ubadal predvsem z disciplino otrok. Nekateri so bili še posebej težavni. Odkar se je vzdušje v župnijski ekipi spremenilo opaža, da nima več težav z disciplino otrok pri verouku. Tudi najbolj nemiren otrok je pričel sodelovati. Tako kot žena hvaležno ugotavlja, da so bile težave z otrokom predvsem posledica njenega notranjega nemira, tudi sobrat pri verouku zaznava nekaj podobnega. Njegov boj ter skrb za ljubezen in notranji mir se odražata tudi na veroučencih.

Kako opisano doživljate vi, spoštovani možje? Ste že opazili, da vaš osebni nemir vpliva na druge? Mar ni vaš notranji duhovni boj za pravično ljubezen bistvenega pomena za vašo moško identiteto?

Ob teh vprašanjih bi vam rad povedal nekaj besed, da bi se vsi skupaj lažje znašli in se učili prizadevanja za notranji mir, ljubezen in pravi napor.

Pravičen v SP smislu je tisti, ki zaupa v Božji odnos do sebe in drugih ter je popolnoma odvisen od Boga in z njim sodeluje kot njegov sogovornik.

Viljem Lovše DJ