Arhiv oznak: Halik

Boga srečam v trpljenju

Matjaževa jama 2Jezus nam skozi svoje rane pokaže tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga. Koliko je moralne ubožnosti, skritih muk srca in temnih kotičkov človeških usod. Na zemeljski obli je ogromno Golgot našega časa, morišč, krajev koncentracijskih taborišč nacizma in komunizma, Hirošima in Ground Zero na Manhattnu. Ogromno krajev je, kjer je še vedno v zraku čutiti žive spomine na zločinsko nasilje: Huda jama, Kočevski rog, Teharje, Matjaževa jama pri Škofji Loki… in še vsaj tisoč drugih morišč samo v Sloveniji. Neskončno število je umirajočih otrok od lakote v Afriki in Indiji in latinski Ameriki. Brezštevilne so sirotišnice zapuščenih otrok s trebuščki napihnjenimi od lakote, drobnih okostnjakov z vročičnimi očmi, ki v joku stegujejo svoje rožnate dlani. V zraku, ki se ga ne da dihati. Bog daj, da nam postane psihično, fizično in moralno slabo. Naj nas bogataše duši občutek nemoči in žgočega sramu, ki ga občutimo le, ko se najdemo iz oči v oči z ubogimi. Nočemo. Takoj zapremo oči in srce in premaknemo televizijski kanal. Srknemo pivo in hrustamo čips. Karavana gre dalje. Peščica debeluhov in morje okostnjakov gre dalje. Ali ni zaradi tega Ivan Karamazov hotel Bogu »vrniti vstopnico« v svet, v katerem trpijo otroci.

»Dotakni se ran. Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran.« Jezus se je poistovetil z vsemi majhnimi in trpečimi. Vse boleče rane in bede človeštva so Kristusove rane. Moj Gospod in moj Bog lahko zakličem le, če se dotikam teh njegovih ran, ki jih je tudi danes naš »razviti« svet prepoln. Proti razburkanim valovom bede lahko veslamo le kratek čas. Ranam sveta ne obračajmo hrbta. Moramo jih videti, se jih dotikati in pustiti, da nas prizadenejo. Če ostajam neprizadet in neranjen ne morem izpovedovati vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim. »Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih.« (T. Halik, Dotakni se ran, 17). Rane niso le zunanje. Še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo niti neozdravljivih ran v nas samih. Če jih priznamo in dovolimo zdravljenje sodelujemo pri zdravljenju sveta. Verjetno je to edini pogoj, da lahko občutljivo zaznavamo bolečine drugih in jim pomagamo. Vstajenje ne izvotli križa, ni poceni happy end trpljenja in stisk. Jezus pokaže, da nobeno trpljenje ni izbrisano in pozabljeno. On, ki nosi naše rane, je šel skozi pekel in smrt, da bi nas zajel v ljubezen, ki je močnejša od smrti in vsakega zla. Ljubezen je edina sila, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata. Kristusovo vstajenje vabi in izziva: ni ti treba kapitulirati pred ognjem trpljenja in bolečine. Ne obnašaj se tako, kakor, da ima zlo zadnjo besedo. Veruj v ljubezen tudi tam, kjer po kriterijih sveta izgublja. Dajem ti pogum, da proti modrosti tega sveta staviš na norost križa. Samo tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja, tam spoznaš, da sem jaz živ. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi, pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

Naš Gospod in naš Bog se razodeva v ognju trpljenja, v križu. Ti in jaz toliko razumeva njegov glas, kolikor jemljeva nase svoj križ in sva pripravljena nositi tudi bremena drugih, kolikor brazgotine sveta postanejo za naju izziv.