Arhiv oznak: hvaležnost

Usmiljenje človeka uresniči

28. nedelja med letom

img_20160725_171611Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Hvaležni za druženje

IMG_1359Člani duhovne skupine Možje sv. Jožefa smo 15. decembra končali svoja letošnja mesečna druženja. To smo naredili malo prej, da bomo lahko v miru, duhovni zbranosti in skupaj z družinskimi člani pričakali praznik rojstva Božjega Sina, Svete družine in prvi dan v novem letu. Čeprav smo zaradi omenjenega spremenili datum srečanja, nas je prišlo zelo veliko, po duhovnem druženju pa nas je pričakala praznično pogrnjena miza z raznimi dobrotami in izvrstno rujno kapljico naših članov s Primorskega.

Preden smo sedli k mizi in si nazdravili, smo se po ustaljenem poteku srečanja najprej zbrali v kapeli pred Najsvetejšim, kjer smo se izročili v varstvo Sveti Trojici, posebej pa s pesmijo priporočili našemu zavetniku in priprošnjiku sv. Jožefu. Zahvalili smo se tudi vsem, ki nam omogočajo naša srečanja, najprej in predvsem našemu duhovnemu voditelju p. dr. Viljemu Lovšetu. Veseli smo bili, ko smo iz njegovih ust slišali, da načrtujejo podobne skupine mož že tudi drugje po Sloveniji. Čeprav naša že skoraj »poka po živih«, toliko nas je, smo veseli vsakega novega člana. Eden najdragocenejših je za nas naš tetraplegik Mitja. Imel sem srečo, da sem bil tokrat prav z njim v skupini. Pri zaupnem pogovoru, kako vsak izmed nas skuša živeti čim bolj kakovosten odnos z ženo in otroki, smo tisti, ki smo bili tokrat v prvi skupini, iz Mitjeve pripovedi resnično začutili, kaj je prava ljubezen in kako velika dejanja omogoča. To nam je dalo moč, da smo potem tudi sami drugim v skupini »razkrili«, kaj nam pomeni ljubezen in kako jo živimo ob predloženem besedilu za srečanje. V njem je bilo poudarjeno, da moramo biti moški pogumni, pravi pustolovci v dobrem pomenu besede, živeti živo in polno življenje, biti ustvarjalni, smelo gledati v prihodnost. Seveda v moči molitve, zaupanja v Božjo pomoč pa tudi lastnega truda.

V skupnem pogovoru je vsakdo pridal kamenček k zgradbi tega našega prizadevanja. Svojega je dodal tudi p. Viljem, ko se nam je zahvalil, da tudi on duhovno raste z nami, ne le mi ob njem in njegovih prevodih besedil za premišljevanja. Kako človeško rastemo, je najlepše potrdil naš pogovor po skupno izraženih mislih in dobrih željah. To je naporno in dolgotrajno prizadevanje, polno vzponov pa tudi kakšnih zdrsov, vendar naša pot je določena in naš cilj jasen: biti čim boljši zakonski možje, verniki in člani družbe. Naš prepoznavni znak pa je ljubezen. Da ljubimo prvi in zares!

Jožef