Arhiv oznak: ignacijanska duhovnost

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)

5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Iskati in najti Boga v vsem

dsc01074Iskanje in najdevanje Boga sredi resničnosti: kreposti

Vsako razločevanje moramo nenehno soočati z resničnostjo (Dv 333). Ignacij sam je zato prepričeval z dejanji in ne s čustvi. Duhovnosti nekega človeka ni vrednotil po količini molitve, ampak po zmožnosti samozatajevanja. Od stotih ljudi, ki veliko molijo se jih 90 izgublja v utvarah. 

Zato je pomembno “v vsem, ne le v nekaterih stvareh, vso svojo ljubezen in hotenje postaviti v Gospoda in po njem v vse stvari.” [Pismo Magdaleni de Loyola, 24.V.1541 (BAC 13)]. Stavek je skoraj dobesedna formulacija Konstitucij 288. Kreposti zajemajo celoto – vse in so odgovor na dar. Pobožnost je za Ignacija sposobnost, da v vseh stvareh najdeš Boga [(Avtobiografija 99,1); Pismo P. Dionisiju Vazquez, (BAC 17)]. Vse je iskanje Boga, ki je dar, prisotnost in izziv, ne pa projekcija. [Pismo P. Frančišku de Borja, 20.IX.1548 (BAC 45)]:

Takšna odprtost Božjemu Duhu Ignacija nikdar ne odtrga od Cerkve, ampak ga vodi v ponižnost in spoštovanje, ki omogočita, da je slediti Duhu vedno tudi izkustvo cerkvenosti in skupnosti.

Ignacij ne idealizira človeka. Ni supermanov. Vedno upošteva resnične ljudi polne meja in nedoslednosti. Zato vedno pride prav vse kar pomaga, da človek lažje služi Bogu. Kot omejeni smo potrebni pomoči in pripomočkov. Nobenega od teh pa ne moremo absolutizirati in ga spremeniti v cilj. Cilja pa nikoli ne živimo kot dosežek, ampak kot nalogo, ki se uresničuje v konkretnostih vsakega dne in zato potrebuje stalno razločevanje in odločanje.

Ignacijanska duhovnost bi imela naslednje poteze:

  • celostna, za celotnega človeka, ne spiritualizem.

  • časovno situirana, ne neka esencialistična abstrakcija

  • ki omogoča razpoložljivost za poslanstvo

  • ki vedno išče Boga in se odloča

  • v drži poslušanja in odprtosti daru, ne v voluntarističnem projiciranju

  • v ponižnosti in spoštovanju, ki nas uteleša-učlovečuje

  • sprejemajoč svojo omejenost, ki je potrebna pomoči, brez halucinacij o vsemogočnosti

  • prevzame svojo odgovornost za odgovor na delovanje Duha, ki nas vodi in vlada.

Meditacija – premišljevalna molitev

roblekMeditacijo na splošno, vsaj na zahodu, opredelimo kot premišljevanje. Vendar ni vsako razmišljanje že meditacija. Meditacija je poseben način razmišljanja, ki ima svojo metodo in navodila. Je vaja –urjenje premišljevanja, pretehtavanja in preudarjanja, premlevanja misli. Vanjo morajo biti vključene vse človekove telesne, duševne in duhovne sposobnosti, da more doseči svoj cilj: popeljati posameznika v globino, v notranje doživljanje in okušanje stvari, kar človeka notranje edino zadovolji (Dv 2). V tem smislu je meditacija potovanje v središče, pot v notranjost, ponotranjenje – kar naj bi sama beseda meditacija pomenila; izpeljana je namreč iz latinske besede medium (središče) in ire (iti).

Pod meditacijo razumemo vajo, ki nas vodi v vedno nov, avtentičen, pristen, živi odnos do Boga, do človeka samega in do narave. Tako bi na splošno lahko meditacijo opredelili kot človekovo prizadevanje, da bi v sebi vedno bolj razvijal to, kar je v njem najbolj notranje in plemenito: hrepenenje, iskanje in najdenje Božjega obličja povsod in v vsem.

Meditacija zmanjšuje in usklajuje napetost med zunanjim in notranjim svetom, nas vodi s površine v središče, potem pa iz le-tega v uravnovešeno in usklajeno delovanje v svetu. Nikakor ne sme voditi v beg od sveta, temveč v globlje razumevanje in sprejemanje le-tega. Ne gre zato, da bi odstranili nasprotja in živeli v skrajnostih, temveč nas uči, kako naj jih živimo v zdravi napetosti, kako npr. sredi mnogih stvari živeti eno z Bogom, poenoteno in povezano, kar daje smisel tudi vsem drugim stvarem in jih postavlja na pravo mesto ali pa jih izloči, če so ovira.

Človekovo življenje je podobno tržnici, kjer so na izbiro različne reči. To človeka obremenjuje, utruja, ga muči, vznemirja in zato izgublja pogled na Bistvo in Eno, ki je edino potrebno, če hoče živeti resnično izpolnjeno življenje. Spomnimo se npr. na Jezusovo srečanje z Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42).

Meditacija je vaja premišljevanja o smislu vsega življenja. Meditacija nas torej ne oddaljuje od konkretnega, vsakdanjega življenja, temveč ga vodi v njegovo globino, v bistvo, v središče, kjer zajema živo in pristno vodo, ki odžeja (prim. Jn 4). Meditacija nas ne razdvaja, temveč usklajuje, povezuje vse naše telesne, duševne in duhovne sposobnosti in nas v molku usposablja za poslušanje in delovanje Božje besede ter za odgovarjanje na pobude in vodstvo njegovega Duha.

Prava meditacija tako zaposli vsega človeka, vse njegove plasti. Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje resničnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer »žubori voda, tekoča v večno življenje« (Jn 4,14). Takšna molitev začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, izžareva mir in širi okrog sebe prijeten Božji vonj.

Iz knjige: Ivan Platovnjak in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

Ignacijanska duhovnost

Saint- Ignatius of Loyola 3Ignacijanska duhovnost je katoliška duhovnost, ki skozi zgodovino pomaga duhovnikom, redovnikom in laikom. Temelji na duhovnem izkustvu sv. Ignacija Loyolskega, ki je v 16. stoletju izbojeval duhovni boj za življenje v sodelovanju z Božjo ljubeznijo in svojo metodo povzel v knjižici Duhovnih vaj. Je duhovnost za vsakdanje življenje. Izvira iz prepričanja, da je osebni Bog dejavno navzoč v svetu in vsak trenutek našega življenja osebno skrbi za nas. Je pot za globljo molitev, dobre odločitve, ki jih vodi razločevanje, in za dejavno življenje v služenju bližnjim. Bog je tisti, ki osebno računa name in me nenehno vabi, da postajam njegov sogovornik in odgovoren sodelavec pri tem, kar dela zame in za vsakega človeka.

Poleg evharistije in osebne molitve je značilno orodje za ignacijansko duhovnost eksamen, ali ljubeč pogled na Božje delovanje v dnevu in na moje sodelovanje z njim.

Ignacijanska duhovnost je ena najbolj vplivnih in vseobsegajočih duhovnih pogledov našega časa. Je sad bogate zgodovine, v kateri so ji bile dane njene glavne značilnosti:

1. Začelo se je z ranjenim vitezom, ki je v svoji bolniški postelji z odprtimi očmi sanjal o svojem bodočem življenju. To je bil Ignacij Loyolski (1491-1556), Bask, ki je med okrevanjem od strelnih ran postal goreč Kristusov učenec. Skozi več desetletij duhovne poti mu je Bog naklonil veliko vpogledov v duhovno življenje. Po njem je Bog podaril Cerkvi Družbo Jezusovo – jezuite. Postal je izveden pomočnik ljudem na poti poglobitve osebnega odnosa z Bogom. Ignacijanska duhovnost temelji na osebni izkušnji, je praktična in zelo primerna za može in žene, ki želijo živeti s Kristusom sredi vsakdanjih družinskih in poklicnih obveznosti.

2. “Svet je poln Božje slave”

S tem verzom je jezuit Gerard Manley Hopkins opisal osrednjo značilnost ignacijanske duhovnosti: Bog je na delu v vseh stvareh – v odnosih, kulturi, umetnosti, znanosti, delu in vsem ustvarjenem. Vse stvari na tem svetu so nam dane zato, da bi Boga lažje spoznali in z večjo pripravljenostjo odgovarjali na njegovo ljubečo navzočnost. Zelo poudarja razločevanje Božje navzočnosti sredi dejavnosti običajnega življenja. Bog je nenehno dejaven in nas osebno vabi k vedno globljemu sodelovanju.

3. Temelji na Božjem klicu in našem odgovoru nanj

V središču ignacijanske duhovnosti je Bog, ki deluje sedaj. Oblikuje dejavno pozornost na Boga, ki smo mu pripravljeni hitro odgovoriti. On kliče, mi odgovarjamo. Pri tem ritmu duhovnega življenja je še posebej pomembno razločevanje in odločanje. Ignacijeva pravila za razločevanje duhov in pronicljiv pristop k odločanju sta dobro znana po svoji duhovni in psihološki modrosti.

4. “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna”

Ignacij se je spreobrnil, ko je postal sposoben duhovno razumeti in razlagati svoje čustveno življenje. Duhovnost, ki jo je razvil, daje velik poudarek afektivnemu življenju: pri molitvi uporablja predstavo, čustva razločuje in razlaga, goji velike želje in velikodušno sodelovanje z Bogom. Ignacijanska duhovna prenova je bolj osredotočena na srce, kakor pa na razum. Prepričan je, da so naše izbire in odločitve pogosto onkraj zgolj razumskega in pametnega. Smoter ignacijanske duhovnosti je velikodušna in celostna podaritev samega sebe Bogu in njegovemu delovanju.

5. Končno svobodni

Ignacijanska duhovnost poudarja notranjo svobodo. Če hočemo prav izbrati, si moramo prizadevati za notranjo svobodo od površnih navezanosti in vnaprej oblikovanih mnenj. Ignacij svetuje korenito nenavezanost. Svojih želja ne smemo vezati na svoje zdravje ali bolezen, bogastvo ali uboštvo, uspeh ali neuspeh, dolgo ali kratko življenje. Naš edini cilj je svoboda, da se lahko z vsem srcem odločimo slediti Bogu.

6. “Zvečer se zavedaj tega, kar je Bog delal čez dan in kako si sodeloval z Njim“.

Ignacij je močno nagnjen k refleksiji in opazovanju notranjega dogajanja. Značilna ignacijanska molitev je dnevni eksamen. V njem gledam, kako je bil Bog čez dan navzoč in dejaven v mojem življenju in kako sem mu odgovarjal. V srcu Duhovnih vaj so tri izzivalna vprašanja: Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj bom storil za Kristusa?

7. Praktična duhovnost.

Ignacijanska duhovnost je prilagodljiva. Ni program, ampak način gledanja. Je skupek drž in uvidov, ne pravil ali shem. Voditeljem duhovnih vaj Ignacij najprej svetuje, naj vaje prilagodijo potrebam posameznika. V srcu ignacijanske duhovnosti je globoka ljubezen do človeka. Spoštuje njegovo živo izkustvo in slavi široko različnost Božjega delovanja v svetu. Pozorna je na posameznikove potrebe in spoštuje njihove edinstvene okoliščine in skrbi.

8. Ne delaj sam.

Ignacijanska duhovnost je globoko cerkvena in zelo ceni sodelovanje in timsko delo. Na povezavo med Bogom in človekom gleda kot na prijateljsko vez, ki se tako kot človeški odnosi razvija in raste skozi čas. Sodelovanje je bistven del metode duhovnih vaj: vodi jih voditelj, ki tistemu, ki duhovne vaje opravlja, pomaga razlagati duhovno vsebino njegovega izkustva. Tudi poslanstvo in služenje nista nekaj individualističnega, ampak sta sodelovanje s Kristusom in Cerkvijo (brati in sestrami).

9. “Kontemplativni v delovanju”

Ignacijansko vzgojeni ljudje so kontemplativni v delovanju. So reflektivne osebe z bogatim notranjim življenjem, globoko vpleteni v Božje delovanje v svetu. Z Bogom se združujejo tako, da sodelujejo pri njegovem delu odrešenja in ozdravljanja sveta. Glavna duhovna drža je dejavna. Vsak po tej poti lahko išče in najde Boga na svojem delovnem mestu, domu, družini in skupnosti.

10. “Možje in žene za druge.”

Prvi jezuiti so svoje delo opisali kot „pomoč dušam“. Veliki predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe, je v drugi polovici dvajsetega stoletja to držo poimenoval „možje in žene za druge.“ Oba izraza kažeta na globoko zavzetost za družbeno pravičnost in korenito podarjanje sebe drugim. Srčika služenja je radikalna velikodušnost, za katero sv. Ignacij prosi v svoji dobro znani molitvi:

„Gospod Jezus, učlovečena Božja Beseda, nauči me velikodušnosti. Nauči me, da ti služim tako, kakor ti zaslužiš; da dajem, ne da bi štel; da delam, ne da bi iskal počitka; da se borim, ne da bi gledal na rane; da se izčrpam zate, ne da bi iskal drugo plačilo kakor zavest, da sem izpolnil tvojo sveto voljo. Amen.“

.

Svoboda

drevoČe je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.