Arhiv oznak: Janez Krstnik

Miklavž, dedek mraz in razni božički nas ne kličejo h kesanju, Janez pa.

get_img04.12.2016: 2. adventna nedelja: Iz 11,1-10; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12

Druga adventna nedelja nas postavi pred trd značaj Janeza Krstnika. Oblači se v kamelje krzno, je kobilice in divji med. Skratka izgleda grob in čudaški. Ostro vpije na religiozne veljake, katerih vera je zgolj zunanji perfekcionizem in spolnjevanje pravil, ki so si jih večinoma sami izmislili. Naša krščanska in tudi duhovniška religioznost se lahko hitro skrči na gola pravila, brez srca, brez človeka in nazadnje brez Boga.

Krstnik nas vabi h krstu, ki ga bo Jezus uresničil. Spodbuja nas naj se odrečemo svojemu suženjstvu sebičnosti in ateizmu. Vabi nas, da bi se v Jezusovi zvestobi, spoštovanju in naklonjenosti spet pustili osvoboditi.

Svari nas, da prihaja Nekdo, ki omogoča plodno življenje praktične ljubezni do bližnjih. Smiselno in dragoceno življenje. Prihaja Beseda, ki jih lahko ozdravi samonapihovalnega egoizma in zagledanosti vase, danes tako razširjenega v naši politiki, kulturi, medijih in ekonomiji, da je že kar zadušljivo.

Ozdravi lahko le tisti, ki se zaveda, da je ujet, bolan in hoče biti spet svoboden. Ozdravi le tisti, ki hoče računati na Boga in sodelovati z njim kot njegov ljubljeni sin ali hči.

Zato je Janez več kot prerok. Poslušati bi ga morali. Miklavž, dedek mraz in razni božički nas ne kličejo h kesanju, Janez pa. Tv in časopisi nam ne govorijo resnice, Janez pa nam jo pove v obraz. Morda bomo to prepozno spoznali.

V kom se prepozna moje srce: v farizeju in pismouku ali v množici, ki se obrača k Bogu in se želi osvoboditi zagledanosti v svojo lastno namišljeno popolnost in pomembnost? Ali pa sem morda zagledan v svojo nesrečo, krivdo in neuspehe?

Težko je zares ljubiti Boga, veliko lažje se ga je bati in se ga izogibati. Lahko imam rad Božje stvarstvo, njega pa se izogibam. Lahko imam celo rad ljudi po katerih me ima Bog rad, njega pa se izogibam. Ubogal bi ga morda še, toda ljubil ga ne bi.

Zakaj se nam torej Bog predstavlja kot dojenček? S tem hoče osvojiti in pritegniti naša srca. Jezus ni odrasel zato, da bi nas zvezal v strah in legalistično hinavščino. Tudi on se je jezil na farizeje. Nikdar se ni srdil na grešnike, vedno samo na tiste, ki so se imeli za boljše od drugih. Odraslega in strogega Jezusa imamo težko radi in ne upamo biti zaupljivi in nežni do njega. Jezusa občudujemo, težko ga imamo pa radi.

V tem adventu lahko prosim, da ga ne bom samo občudoval in se mu od daleč čudil. Vsa njegova ljubezen mi je na razpolago. Revščina hleva in jasli kaže na bedo moje in tvoje ljubezni do Njega. Lažje je verjeti strahu pred njegovo močjo, toda jaz bom prosil za ljubezen in zaupen odnos do Njega.

Prosim, da bi v tem adventu njegova ljubezen odtalila mojo, in naj razsvetli temo mojega strahu pred Bogom.

Povabljeni k pripravi na božič – 2 na povezavi: http://eepurl.com/crHKfz

Pripravi Gospodovo pot usmiljenja

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

10927521_845227245540205_247168899947104732_o (1)2. ADVENTNA NEDELJA,  6.12.2015, Lk 3,1-6

Krstnikovo povabilo je namenjeno tebi in meni. Če hočeva srečati Gospoda, ki prihaja, če hočeva videti Božje odrešenje, pripraviva svoji srci. Prerok Baruh pravi, da je Bog tisti, ki zravna poti zase. Ali si prerok Baruh in Janez Krstnik ne nasprotujeta?

Eden govori od Božjem delovanju, drugi pa o tem, kar naj bi storili mi. Božje delovanje je, da človeštvu pošlje svojega Sina. On pripravi pot v srcih ljudi, da lahko Božji Sin vsakomur pokaže Očetovo ljubezen do slehernega človeka. Videnje preroka Baruha pa je simbol človeštva, ki se veseli in je povezano med seboj zaradi tega, ker se je vrnil Božji ljubljeni sin. Bog hrepeni, da bi bil z ljudmi in jim končno omogočil, da so deležni ljubezni, ki jo živi njegov Sin. Z naše strani je potrebno zgolj to, da Sinu odpremo vrata srca, da ga sprejmemo in zaživimo iz tega, kar on podarja. Tisti, ki bo v nas naravnal Gospodove poti, je Sin. A le, če ga sprejmemo v hišo svojega srca. V Jezusu in z njim sva ti in jaz spet sposobna izpolnjevati Božje zapovedi, ki so Božja pot za uresničitev življenja vsakega izmed nas. Krstnik naju želi le prebuditi iz najinih utvar in sanj, da bi lahko sama od sebe odprla svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočeva in želiva in se za to odločiva.

Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vse. Takšna je Božja pot za vsakega človeka. Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.

Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi in letu vere torej izredno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe.»Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izključenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je ‘hit’ v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega« (Lk 3,7). Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti.Janezovo življenje v izključenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izključenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega s strani Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »divji«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.

Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja.Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne izgine.

p. Vili Lovše

Duhovno potovanje moškega – POTOVANJE JANEZA KRSTNIKA – 3.del

janez-krstnik1-198x300Po letu 1960 je zaradi nadaljnjih sprememb v naši kulturi razvijanje ženske plati v moških postalo še bolj
zaželeno in potrebno. Poleg seksualne revolucije, ki je moške in ženske opogumila, da so si priznali enakost, je vstop vse več žensk na univerze in v poslovni svet moške prisilil, da ženskost jemljejo bolj zares. Prvič v zgodovini so se moški začeli množično spraševati o upravičenosti in smiselnosti vojn in začeli odklanjati slepi patriotizem. Družbene vede, na primer psihologija in sociologija, so začele odkrivati prednosti celostnega osebnostnega razvoja in dopolnjujočih se življenjskih slogov. Književnost, umetnost in mediji so začeli upodabljati moške like, ki niso stereotipno moški, ampak bolj uravnoteženi z ženskostjo. Za moške je postalo vedno bolj sprejemljivo, da razvijajo tudi tradicionalno ženske sposobnosti poslušanja in razumevanja, ljubeče skrbi in zadovoljevanja čustvenih potreb. Johna Wayna so nadomestili Alan Alda, Patrick Swayze in uglajeni japiji.
Dobro je, če se moški sreča z žensko platjo svoje osebnosti, toda čisto nekaj drugega je, če na tej točki obtiči. Če moškemu uspe priti v stik s svojo žensko platjo, potem pa preprosto obtiči na tem mestu, postane njegova samopodoba zelo podobna temu, kar smo imenovali preprosta ženskost. Seveda to vključuje vse pripadajoče pozitivne lastnosti, toda vedno prinese tudi številne negativne. Težave nastanejo z razvojem značilno moških sposobnosti za osredotočenje, odločnost, samozaupanje in notranjo avtoriteto; dobimo moške, ki pri svojih tridesetih letih še vedno pri drugih iščejo navodila, potrditve ali celo rešitve problemov.
Mevža, slabič in copata so kulturni stereotipi moškega, ki se ujame v žensko plat svoje človeškosti. Imenujmo to plitva ženskost. Plitva ženskost ne premore globine niti moči, zlasti kadar negativne ženske plati prevladajo nad pozitivnimi. V poznih sedemdesetih letih smo imeli v naši družbi veliko ‘dobrih’, toda mehkužnih moških. Bili so prikupni, toda — preprosto povedano — nikogar niso mogli navdušiti ali izzvati.

Na določeni točki duhovnega potovanja mladi moški potrebujejo spremembo smeri; odgovor na vprašanje, za kakšen korak naj bi pravzaprav šlo, sem dobil v knjigi Druga stopnja (The Second Stage) avtorice Betty Friedan. Friedanova je v knjigi trdila, da je žensko gibanje prehodilo samo polovico poti. Ženske je osvobodilo moške prevlade in jim omogočilo priti v stik z njihovo moško platjo. Toda ženske, ki prevzamejo moški stereotip, pogosto postanejo prav takšne kot moški — postanejo tisto, kar pravzaprav sovražijo. Friedanova je opisala proces, ki je bil nekakšna zrcalna slika tega, kar se je dogajalo tudi moškim! Feministke je pozivala, naj gredo v svojem razvoju še naprej in si prizadevajo doseči globljo in bolj celostno ženskost.

Ko sem iskal svetopisemsko prispodobo za to drugo potovanje, ki smo mu rekli tudi potovanje h globoki moškosti, sem se nazadnje odločil, da ga poimenujem potovanje Janeza Krstnika. To je nekakšen divji mož, “ki živi sam, na robu puščave, na sebi ima oblačilo iz grobe tkanine in je surovo hrano. Pozna vso človeško grešnost, tako da tiste, ki so se pripravljeni soočiti z njo v sebi, poziva k spreobrnjenju, tiste pa, ki se nočejo soočiti s svojo lastno grešnostjo, imenuje hinavci in lažnivci — belo prepleskani, a smrdljivi grobovi in gadja zalega. Janez ne izbira besed. Ne trudi se biti simpatičen.

Krstnik se zavestno odloča za življenje na robu družbe, da bi ohranil svojo poštenost in premočrtnost. Na tem družbenem robu lahko imenuje stvari z njihovim pravim imenom. Ne oblači se tako, kot bi pričakovali od uglednega moža, ampak ima na sebi le preprosto obleko iz kamelje kože in dlake. (Mislim, da je ne nosi v čistilnico). Hrani se z žuželkami in medom divjih čebel. To so stvari, s katerimi se morajo hraniti ljudje, ki so izključeni iz družbe in izgnani v puščavo. Meni Janez Krstnik simbolizira divjo plat Boga.

Kristjani pogosto pozabljamo, da je Bog v Stari zavezi veliko bolj ‘prvinski’ kot v Novi. Že prve strani Svetega pisma (Geneza) opisujejo, kako Bog pogleda na zemljo in kako je razočaran nad življenjem ljudi, tako da se odloči, da jih bo z vesoljnim potopom ‘odplaknil’ in nato začel znova. To je divje! Potem si izbere moža z imenom Abraham in mu naroči, naj spakira svoje stvari in se napoti čez puščavo v kraj, ki ga ni še nikoli videl. Abrahamu in njegovi ženi — oba imata kakih sto let— oznani, da bosta dobila otroka. In tako se zgodi! Nato pa Abrahama pretrese z ukazom, naj žrtvuje svojega edinega sina, potem ko mu je obljubil, da bo postal oče velikega naroda! To je absolutno svobodni Bog, ki poskuša ustvariti duhovno svobodno ljudstvo.

Sveto pismo smo tako udomačili in si ga prilagodili, da ne vidimo divjosti Boga niti tedaj, ko nam zre naravnost v obraz. Bog se kaže ljudem v gorečih grmih, v stebrih iz dima in plamenov, v grmečih oblakih in strelah na gorskih vrhovih. Egipčanski faraon, ki misli, da so njegova gradbena dela pomembnejša od svobode ljudi, boleče občuti divjost Boga. Izraelci pozneje mislijo, da se jim ne more nič zgoditi, ker so izvoljeno Božje ljudstvo. Toda Bog uniči njihovo malo kraljestvo, ker niso vredni poslanstva, za katero jih je določil. Bog ni nekdo, ki bi mu šlo za koristi lastnega ‘podjetja’, in ne poziva k vrednotam, ki zadevajo kak projekt ali kako pleme. Jahve je Bog ‘vseh ljudstev’ in sam oblikuje svojo ‘mavrično koalicijo’.

Tudi preroki so imeli v sebi nekaj divjega. Nič čudnega, saj so bili v službi divjega Boga, tistega Boga, ki mu templji in daritve niso bili mar, zdelo pa se mu je zelo pomembno, kako kdo ravna z ljudmi. Odprite Sveto pismo — vse to je zapisano tam. Velikokrat mislimo, da so bili preroki samo napovedovalci krščanske prihodnosti, toda bili so veliko več, imenovali so vedno navzoče iluzije. Niso bili duhovniki, ampak laiki, ki so v sebi nosili radikalno sporočilo nevarnega Boga — in za vse svoje napore so bili ‘poplačani’ z zavračanjem, preganjanjem in usmrtitvami. ‘Udomačeno’ religijo so vedno ogrožali ljudje, ki so premogli takšno celovito in neokrnjeno poštenje. Tudi z Janezom Krstnikom, zadnjim svetopisemskim prerokom, je bilo tako.

Janez Krstnik, arhetip divjega moškega, je idealen vzornik drugega dela potovanja, potovanja h globoki moškosti. To je pot, ki jo je težko razumeti, še težje pa je po njej hoditi.
Zlahka se zgodi, da duhovno potovanje h globoki moškosti razumemo narobe. Veliko tistega, kar ponazarja Janez Krstnik, je mogoče zamenjati s tem, kar utelešata neodvisni trdi moški, surovi ‘mačo’, junak — ki v resnici simbolizira plitvo (negativno) moškost. Če niste prvega potovanja (od plitve moškosti k ženskosti) vsaj začeli, ne boste mogli niti slutiti, za kaj gre pri drugem potovanju; razumeli ga boste, kot da gre za potrjevanje preproste moškosti. Prvo potovanje od plitve moškosti k ženskosti pomeni gibanje k ženski plati in povezanost z njo, zato je potovanje Janeza Krstnika treba razumeti kot gibanje od ženskosti nazaj proti moškosti in novo združenje obojega.

Osnovni vzrok za težavnost potovanja Janeza Krstnika je tveganost. Kdor tvega, lahko izgubi glavo, ta pa potem konča na kakem pladnju — kot se je zgodilo Janezu Krstniku. To je tvegano potovanje, kot je tvegano notranje gibanje k ženskosti, toda tokrat gre za pot nazaj, pot ven, v zunanji svet — svet tveganj, negotovosti in skoraj zanesljivega neuspeha. Zato ni čudno, da številni raje ostanejo na varnem v svetu idej in mnenj.
Sodeč po mojih osebnih izkušnjah in izkušnjah mnogih moških, s katerimi sem delal, je za obe potovanji potrebno naravno časovno zaporedje. V približno prvih dvajsetih letih življenja večino svoje energije porabimo za to, da si prilastimo preprosto moškost. Zlasti v najstniških letih se trdo bojujemo, da bi postali to, kar po našem mnenju pomeni biti moški — v resnici pa gradimo samo bazo, kjer se bo naša duhovna odprava lahko zares začela. Seveda pa se takrat tega še ne zavedamo.

Če nimamo sreče — in to velja za večino moških v naši družbi — mislimo, da smo že prispeli na cilj, in tako preživimo ves preostanek svojega življenja v plitvi moškosti. Če pa nam uspe srečati ženskost — v ženski, revežu, religiji ali čemerkoli že — in se zavemo, da moramo rasti v tej smeri, porabimo približno naslednjih dvajset let za dvorjenje večni ženskosti, skušamo ugajati ženskam in iščemo svojo notranjo dušo.

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti (nekoliko prirejeno)