Arhiv oznak: kontemplacija

Ignacijanska duhovnost

Saint- Ignatius of Loyola 3Ignacijanska duhovnost je katoliška duhovnost, ki skozi zgodovino pomaga duhovnikom, redovnikom in laikom. Temelji na duhovnem izkustvu sv. Ignacija Loyolskega, ki je v 16. stoletju izbojeval duhovni boj za življenje v sodelovanju z Božjo ljubeznijo in svojo metodo povzel v knjižici Duhovnih vaj. Je duhovnost za vsakdanje življenje. Izvira iz prepričanja, da je osebni Bog dejavno navzoč v svetu in vsak trenutek našega življenja osebno skrbi za nas. Je pot za globljo molitev, dobre odločitve, ki jih vodi razločevanje, in za dejavno življenje v služenju bližnjim. Bog je tisti, ki osebno računa name in me nenehno vabi, da postajam njegov sogovornik in odgovoren sodelavec pri tem, kar dela zame in za vsakega človeka.

Poleg evharistije in osebne molitve je značilno orodje za ignacijansko duhovnost eksamen, ali ljubeč pogled na Božje delovanje v dnevu in na moje sodelovanje z njim.

Ignacijanska duhovnost je ena najbolj vplivnih in vseobsegajočih duhovnih pogledov našega časa. Je sad bogate zgodovine, v kateri so ji bile dane njene glavne značilnosti:

1. Začelo se je z ranjenim vitezom, ki je v svoji bolniški postelji z odprtimi očmi sanjal o svojem bodočem življenju. To je bil Ignacij Loyolski (1491-1556), Bask, ki je med okrevanjem od strelnih ran postal goreč Kristusov učenec. Skozi več desetletij duhovne poti mu je Bog naklonil veliko vpogledov v duhovno življenje. Po njem je Bog podaril Cerkvi Družbo Jezusovo – jezuite. Postal je izveden pomočnik ljudem na poti poglobitve osebnega odnosa z Bogom. Ignacijanska duhovnost temelji na osebni izkušnji, je praktična in zelo primerna za može in žene, ki želijo živeti s Kristusom sredi vsakdanjih družinskih in poklicnih obveznosti.

2. “Svet je poln Božje slave”

S tem verzom je jezuit Gerard Manley Hopkins opisal osrednjo značilnost ignacijanske duhovnosti: Bog je na delu v vseh stvareh – v odnosih, kulturi, umetnosti, znanosti, delu in vsem ustvarjenem. Vse stvari na tem svetu so nam dane zato, da bi Boga lažje spoznali in z večjo pripravljenostjo odgovarjali na njegovo ljubečo navzočnost. Zelo poudarja razločevanje Božje navzočnosti sredi dejavnosti običajnega življenja. Bog je nenehno dejaven in nas osebno vabi k vedno globljemu sodelovanju.

3. Temelji na Božjem klicu in našem odgovoru nanj

V središču ignacijanske duhovnosti je Bog, ki deluje sedaj. Oblikuje dejavno pozornost na Boga, ki smo mu pripravljeni hitro odgovoriti. On kliče, mi odgovarjamo. Pri tem ritmu duhovnega življenja je še posebej pomembno razločevanje in odločanje. Ignacijeva pravila za razločevanje duhov in pronicljiv pristop k odločanju sta dobro znana po svoji duhovni in psihološki modrosti.

4. “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna”

Ignacij se je spreobrnil, ko je postal sposoben duhovno razumeti in razlagati svoje čustveno življenje. Duhovnost, ki jo je razvil, daje velik poudarek afektivnemu življenju: pri molitvi uporablja predstavo, čustva razločuje in razlaga, goji velike želje in velikodušno sodelovanje z Bogom. Ignacijanska duhovna prenova je bolj osredotočena na srce, kakor pa na razum. Prepričan je, da so naše izbire in odločitve pogosto onkraj zgolj razumskega in pametnega. Smoter ignacijanske duhovnosti je velikodušna in celostna podaritev samega sebe Bogu in njegovemu delovanju.

5. Končno svobodni

Ignacijanska duhovnost poudarja notranjo svobodo. Če hočemo prav izbrati, si moramo prizadevati za notranjo svobodo od površnih navezanosti in vnaprej oblikovanih mnenj. Ignacij svetuje korenito nenavezanost. Svojih želja ne smemo vezati na svoje zdravje ali bolezen, bogastvo ali uboštvo, uspeh ali neuspeh, dolgo ali kratko življenje. Naš edini cilj je svoboda, da se lahko z vsem srcem odločimo slediti Bogu.

6. “Zvečer se zavedaj tega, kar je Bog delal čez dan in kako si sodeloval z Njim“.

Ignacij je močno nagnjen k refleksiji in opazovanju notranjega dogajanja. Značilna ignacijanska molitev je dnevni eksamen. V njem gledam, kako je bil Bog čez dan navzoč in dejaven v mojem življenju in kako sem mu odgovarjal. V srcu Duhovnih vaj so tri izzivalna vprašanja: Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj bom storil za Kristusa?

7. Praktična duhovnost.

Ignacijanska duhovnost je prilagodljiva. Ni program, ampak način gledanja. Je skupek drž in uvidov, ne pravil ali shem. Voditeljem duhovnih vaj Ignacij najprej svetuje, naj vaje prilagodijo potrebam posameznika. V srcu ignacijanske duhovnosti je globoka ljubezen do človeka. Spoštuje njegovo živo izkustvo in slavi široko različnost Božjega delovanja v svetu. Pozorna je na posameznikove potrebe in spoštuje njihove edinstvene okoliščine in skrbi.

8. Ne delaj sam.

Ignacijanska duhovnost je globoko cerkvena in zelo ceni sodelovanje in timsko delo. Na povezavo med Bogom in človekom gleda kot na prijateljsko vez, ki se tako kot človeški odnosi razvija in raste skozi čas. Sodelovanje je bistven del metode duhovnih vaj: vodi jih voditelj, ki tistemu, ki duhovne vaje opravlja, pomaga razlagati duhovno vsebino njegovega izkustva. Tudi poslanstvo in služenje nista nekaj individualističnega, ampak sta sodelovanje s Kristusom in Cerkvijo (brati in sestrami).

9. “Kontemplativni v delovanju”

Ignacijansko vzgojeni ljudje so kontemplativni v delovanju. So reflektivne osebe z bogatim notranjim življenjem, globoko vpleteni v Božje delovanje v svetu. Z Bogom se združujejo tako, da sodelujejo pri njegovem delu odrešenja in ozdravljanja sveta. Glavna duhovna drža je dejavna. Vsak po tej poti lahko išče in najde Boga na svojem delovnem mestu, domu, družini in skupnosti.

10. “Možje in žene za druge.”

Prvi jezuiti so svoje delo opisali kot „pomoč dušam“. Veliki predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe, je v drugi polovici dvajsetega stoletja to držo poimenoval „možje in žene za druge.“ Oba izraza kažeta na globoko zavzetost za družbeno pravičnost in korenito podarjanje sebe drugim. Srčika služenja je radikalna velikodušnost, za katero sv. Ignacij prosi v svoji dobro znani molitvi:

„Gospod Jezus, učlovečena Božja Beseda, nauči me velikodušnosti. Nauči me, da ti služim tako, kakor ti zaslužiš; da dajem, ne da bi štel; da delam, ne da bi iskal počitka; da se borim, ne da bi gledal na rane; da se izčrpam zate, ne da bi iskal drugo plačilo kakor zavest, da sem izpolnil tvojo sveto voljo. Amen.“

.