Arhiv oznak: ljubezen

Zadnji bodo prvi

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

Kdo smo?

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Ljubezen, ne maščevanje

19.02.2017: 7. Nedelja med letom: Mt 5,38-48

Na spletu lahko v angleščini najdete veliko stvari posvečenih maščevanju. Slovenskih še nisem našel. Dve najbolj popularni sta: revengeunlimited.com in thepayback.com. Ustvarjalci strani so strani postavili za šalo. Nista mišljeni, da bi jih vzeli resno. Promocija pravi: »Ali se ti godi krivica, te maltretirajo, dolgočasijo ali ignorirajo? Si pripravljen, da jim povrneš? Raziskuj našo stran in poišči predloge… Naša stran je prepričana, da obstajajo ljudje, ki obupno potrebujejo dobro dozo ponižnosti…« Ob strani nadalje priporočata dobre potegavščine in nenasilne izraze nestrinjanja in razočaranja. Čudno je, da maščevanje povezujeta s smehom in zabavo. Želim si, da bi se zares zmogli maščevati na tak šaljiv in humoren način.

Vprašajte policijo in povedala vam bo, da maščevanje povzroči večino nasilja v družini. Socialni delavci nam lahko povedo, kako izredno težko je spreminjati kulturo maščevanja različnih tolp in band v medsebojnem konfliktu. Maščevalnost sproži večino vojn in pri tem ni prav ničesar šaljivega in nikakršne potegavščine. Maščevanje je težek, zelo težek jarem in breme, ki močno stiska vse ljudi, povsod po svetu in na vseh ravneh.

Zaradi tega je današnji evangelij zelo izzivalen in pomemben. Palestina prvega stoletja je bila prostor nasilja. Rimljani so bili brutalni okupatorji. Sosedje so večkrat krivično napadali Izraelce in tudi znotraj Izraela je bilo maščevanje sprejeto kot ponovna vzpostavitev lastne časti.

Jezus navaja besede iz druge Mojzesove knjige (21,23-24), ki je uvedejo zakon povračila (oko za oko, zob za zob, življenje za življenje) in tako ustoličijo neskončno maščevanje, čeprav so ga v resnici poskušale omejiti (ne deset ali sto življenj za enega, kakor so komunisti, in njih učenci, nacisti in fašisti, počeli med vojno). V takratni družbi je bil to napredek in uspeh. Takrat je namreč nekdo lahko drugemu iz maščevanja za ukradeno ovco, zažgal hišo, ali pa je drugemu za uboj enega sorodnika pobil vso družino. Z zakonom povračila so poskušali omejiti maščevalno nasilje.

Jezus je to izročilo razumel, a z njim tudi jasno prekinil. Njegov evangelij je res trd in gre proti najbolj zapeljivi značilnosti naše narave: maščevanju. Njegove besede veljajo tako za naš odnos s sorodnikom, s katerim nočemo več govoriti, kakor tudi za odnos do bivšega zakonca proti komer ščuvamo in zastrupljamo najine otroke, kakor tudi za soseda, ki ga z užitkom opravljam in mu delam škodo, kakor za sodelavca, ki je napredoval jaz pa ne. To velja na bližnji in domači fronti.

Jezusove besede veljajo tudi za vse, ki naredijo zločin proti nam ali drugim, tudi sovražnikom naše države ali naroda. Zaradi tega je cerkev proti smrtni kazni in krivičnim vojnam. Skoraj vse vojne so namreč krivične, čeprav jih avtorji vedno zelo zvito in spretno zamaskirajo za neštete lažne razloge (tako v prejšnjem in zdajšnjem stoletju so javni razlogi za vsako vojno vedno čista in stoodstotna laž za zavajanje volilcev in medijsko opranih državljanov). Maščevanje in povračilo imata podoben učinek na vseh ravneh naših odnosov: družinski, narodni ali mednarodni ravni. Maščevanje ne reši prav ničesar, ampak nas le še bolj uničuje. Maščevanje nas lahko zadovolji le za nekaj trenutkov, potem pa zgolj poglablja trpljenje, nasprotje, jezo in iz nas dela zverine, za kar pa nas Bog ni ustvaril.

Jezus nas želi potegniti ven iz te teme in slepote samouničenja in zato govori in z vsako kapljico svoje krvi vpije, da je njegova postava odpuščanje, ljubezen in molitev. Drugega morda ne boš mogel spremeniti, lahko pa spremeniš sebe in svojo držo. Sprememba v tebi vodi do spremembe v vseh okrog tebe. Ponižnost je vse. Prosiva, da bi Sveti Duh premaga mojo/tvojo ošabnost, da bova lahko živela v večjem miru s seboj in potem opazovala, kako se daru odpuščanja bolj nalezeš, kakor pa naučiš.

P. Viljem Lovše, DJ

Odmik za moške: Cinizem ali ljubezen … po moško

Kakšen je moj odnos do časa in do stvarnosti, ki me obdajata? Ker pogostokrat ne gre po naših načrtih, zlahka zapademo cinizmu ali površinskosti. Svet, ki nas obdaja, nas k temu tudi spodbuja. Moški cinizem in površinskost sta poglavje zase. Smo pa tudi mi poklicani k poti ljubezni, ki je obenem pot rasti, zorenja in vere. Kaj človeka spreminja in usmerja?

Datum: 17.–19. februar 2017
Voditelj: p. David Bresciani, DJ

PRIJAVA

Lepota usmiljenega odnosa

11. nedelja med letom (leto C)

jesus-legs-washed-in-tearsSpet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama pripoveduje evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.

Kar se je zgodilo v srcu te žene, najbolje opišejo Pavlove besede: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19–20). Verjetno ona tega še ne bi znala tako povedati, a izkušnja njenega srca jo vodi prav v to. Ljubezen se jo je dotaknila tako močno, da ji nič več ne dopušča živeti zunaj te ljubezni. Pa ne v ljubezni, ki izhaja iz žene same, ampak iz ljubezni, ki ji je bila izkazana, ki jo je sprejela in se ji pustila preplaviti. V središču dogajanja namreč niso ljubezenski izrazi žene, čeprav so zelo nežni in tako močno izraženi, kakor da sta z Jezusom sama. V središču dogajanja je Jezus, ki vso njeno nežnost sprejema, jo brani, razlaga in razkrije tudi tisto, kar jo v resnici v globinah njenega srca žene, da dela, kar dela. V središču pripovedi je milost Jezusove ljubezni, ki ne prezre nobene ljubeče geste grešne žene in jo ozdravlja. Njene geste so izraz hrepenenja, ki ga je Jezus prebudil v njenem srcu. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. To je življenjsko odkritje. Grešna žena je to v živo doživela. Vse njene preproste in lepe geste izhajajo prav iz te izkušnje.

Gregor Veliki pravi, da se ženi ni bilo treba navzven sramotiti, saj je bila vsa zajeta v notranjo sramoto. Farizej tudi ni posegel zato, da bi jo oddaljil, ker moti gosta. Posegel je zato, ker je začutil Jezusovo tiho in krotko dobrohotnost do žene. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. Še to ne. Vidi le njegova stopala, jokajoče jih umiva s svojimi solzami, jih briše z lasmi in mazili z dišavo. S tem izrazi vso svojo dušo. Nobene besede ji ni treba izreči, niti gledati ji ga ni treba. Čuti Jezusovo srce, prav tako kot on čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna.

Jezus farizeju pripoveduje priliko zato, da bi mu osvetlil, kako Bog deluje. Želi ga spomniti, da v zameno za svoje dolgove človek Bogu ne more ponuditi ničesar, razen svoje ljubezni. Bolj se zaveda, koliko je dolžan, več ljubezni lahko da, kajti Bog mu odpušča prav ves dolg. S to priliko Jezus odgovarja tudi na obtožbe, da je pijanec in požeruh, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Ta pijanec in požeruh pozna Božje skrivnosti. On čaka na tvoje in moje srce takrat, ko sva najbolj na robu. Vsem razodeva odpuščajoče Božje usmiljenje. Njegova slava je namreč v tem, da se ti in jaz spraviva z Bogom in sprejmeva, da naju Bog neskončno ljubi. Njegova slava je v tem, da je vsak človek prepričan, da ga Bog ljubi. Takšne izkušnje si verjetno vsi želimo. A ni sama po sebi umevna. Dobro veva, da gredo misli naših src v vse mogoče smeri, tudi zelo nasprotne. Celotna evangeljska pripoved nama kaže, kako težko je tebi, meni in vsakemu človeku sprejeti Božjo pot. Ta Božja pot je le ena. Ime ji je Jezus. Ni druge. Jezus nama razkrije resnično in pravo Božje obličje, podari nama svoje življenje, ki je vse naše življenje.

p. Vili Lovše

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Nova zapoved usmiljenja

5. velikonočna nedelja, 24. april 2016, Jn 13,31-35

vsi enoJezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4).

Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja.

Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«.

Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov.

Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni. Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni.

Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Božje veličine, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen v moči govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Božje veličine, ne more živeti iz Božje ljubezni.«

p. Vili Lovše

Oče, kako velika je tvoja ljubezen do nas!

Nedelja, Vsi sveti, 1.11.2015, Mt 5,1-12

img_7812Smisel praznika vseh svetih lahko povzameva v naslednjo molitev: »Oče, ti si edini vir svetosti in čudovit v vseh svojih svetih. Daj, da tudi mi dosežemo polnost tvoje ljubezni, da bomo od evharistične mize, ki je vir naše moči na zemeljskem romanju, prišli na tvojo večno gostijo v nebesih«. »Daj, da tudi mi doživimo tvojo ljubezen na tak način, da je bomo polni in bomo lahko njen sijaj izžarevali z vsem svojim življenjem.« »Daj, da bomo tudi mi, kakor svetniki, lahko z vso resnico rekli: kako velika je tvoja ljubezen do nas!« Iz izkušnje vemo, da je Bog, ki ga poznamo, Bog, poln ljubezni do nas! Sedaj občudujemo njegovo slavo, ker vidimo, da je On vse v vseh. To razglašajo blaženi v raju. Midva pa danes lahko moliva, da bi od danes naprej tudi tvoje in moje srca razglašalo isto resnico. Prav sijaj svetosti Božje ljubezni, ki žari iz svetnikov, med ljudmi najbolj živo pričuje za Božjo svetost.

Bogoslužje vseh svetih še posebej očitno poudarja povezavo med svetostjo in srečo. Ta povezava se nam seveda ne zdi očitna, a v resnici je zelo močna. Jezusovi blagri z vso močjo razglašajo moč, ki izžareva iz daru Božjega kraljestva, ki v Jezusu postane očitno. Ko ljudje to odkrijemo, nas napolni neustavljivo veselje. Srečni ste, če ste ubogi, krotki, usmiljeni in prinašalci miru. Razlog za to veselje pa je naslednji: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). To je veselje Božjega kraljestva, ki ga odkrijemo kot zaklad, zakopan na njivi, kot izredno dragocen biser, ki omogoča, da vse ostalo prodamo. Popolnega veselja, ki se polasti srca, ne more pregnati nobena stvar več, niti najhujše trpljenje. Kajti srce se nič več ne loči od svojega Gospoda, ki je postal počitek duše in njena moč. Veselje Božjega kraljestva je še močnejše in korenito. Doseže korenine srca in v njem hrani življenje, ki ne mine. Srcu da moč, da lahko reče: srčna bridkost je stvar med menoj in Bogom, moji bratje in sestre pa imajo pravico do mojega veselja; ne imej svojih dobrin za vir svojega veselja, kajti če bi ti jih vzeli, bi tvoje veselje izginilo; ne zahtevaj pravic zase, kajti ko ti jih ne bi priznali, bi ostal strt.

Ali je takšna drža sploh mogoča za naju, ki dobro poznava napor in zatiranje vsakodnevne življenjske sivine? Naporu in teži življenja se dejansko ne moreva izogniti. Pomembno je, da si prizadevava za pravi napor, ki srcu prinaša prave sadove. Prav to omogoča Jezus, ko nama podarja samega sebe kot počitek in moč za najino srce, srečno skrivnost svetosti. Čudno, kajne? Obstaja napor, ki naju izčrpa in zatira. Obstaja pa tudi napor, ki pomnoži veselje in olajša delovanje, ki obnovi moči in spodbudi življenje. Ta drugi napor je napor blagrov, ki mrtvijo naše utvare in slo po razkazovanju samega sebe, obnovijo pa srčno moč in veselje do življenja. Prav v tem je zgodovina svetosti. O tem nam govorijo življenja svetnikov. Prav to vsak dan lahko zaznavava v svojem srcu, vsakokrat ko se pustiva presenetiti veselju Božjega kraljestva. Povabim te, da vzameš v roke knjigo Leto svetnikov in si vsak dan prebereš življenje enega svetnika. Tudi to ti bo pomagalo, da boš lahko v srcu računal na Jezusovo veselje do tebe.

p. Vili Lovše

Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo! (Vp 5,1)

sacred-sexualityBog ima romantično srce. Če so teologi to spregledali, so s tem več povedali o sebi kakor o Bogu! Glasba, vino, poezija, sončni zahodi in vzhodi, mavrica … vse to je izumil Gospod, ne mi. Mi preprosto odkrivamo, kar je Gospod že imel v mislih in je že naredil. Ljubitelji medenih tednov izbirajo Hawaje, Bahame ali Toscano. Čigava zamisel so Hawaji, Bahami ali Toscana? Kdo je ustvaril človeka tako, da je poljub nekaj tako čudovitega? Ljubimci vedo, da se ni ustavil samo pri poljubu. Kralj Salomon se v poročni noči veseli svoje ljubljene, začenši z očmi. Ljubi njene lase, njen nasmeh, njene ustnice in potem gre navzdol. (Vp 4,4-6).
Njegova nevesta mu odgovarja (Vp 4,16). Kakšne vrste Bog bi Visoko pesem uvrstil v svetopisemski kanon? Ali si predstavljate, da bi tako erotično in škandalozno knjigo v Sveto pismo vstavili kristjani, ki jih vi poznate? Kako močno poetična je! Nikakor ne gre za pornografijo, a se ne da vsega razložiti kot teološko prispodobo. To bi bilo nesmiselno. Bog sam osebno spregovori v Visoki pesmi. Salomon je svojo ljubljeno odpeljal v spalnico in sta se ljubila kot pravi ljubimci. Bog ju šepetaje blagoslovi: “Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo!” (Vp 5,1). Opogumi ju in se umakne.

Bog je romantično srce in ima svojo nevesto, za katero se mora boriti. Ljubosumen ljubimec je. Ljubosumen je na srca svojega ljudstva in na njihovo svobodo. Reševanje je nenehen vzorec Božjega delovanja (Iz 62,1.5).

Čeprav ga ljudstvo vara in se prepušča sovražnikom, je Bog pripravljen premakniti nebesa in zemljo, da ga osvoji nazaj. Nič ga ne bo ustavilo, da jih ne bi osvobodil (Iz 63,1-4). Kako oster, divji in strasten je Bog! Nihče v Cerkvi nikdar ne govori na tak način. A to je Bog nebes in zemlje. Lev iz Juda.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)