Arhiv oznak: mama

Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči? – 6. del

Mother and Son 3Po treh mesecih skupne hoje je bila Ana vesela, ker jo je Janez povabil na družinski piknik. Zdelo se je, da bo srečanje z njegovimi poglobilo njun odnos. Najprej sta srečala očeta. Janez mu je predstavil svoje dekle Ano. Vesela in radostna se mu je nasmehnila. Oče jo je prijel za roko in peljal na notranje dvorišče doma. Sinu pa je rekel: »Vesel sam, da si prišel Janez. Tvoja mati spet kuha mulo. Zakaj ne greš k njej in poskrbiš zanjo, kakor dobro znaš? Bom jaz predstavil Ano v tvojem imenu.« Janez je šel do svoje matere. V spalnici je topo gledala skozi okno. Ko ga je zagledala se je razveselila. »Živjo mama, kako gre?« je vprašal sin. »Naj ti povem, kaj je tvoj idiotski stric tokrat ušpičil.« je začela. Janez je zavzdihnil in se usedel poleg nje ter poslušal in poslušal. Čez  pol ure se mu je uspelo iztrgati iz njenega samogovora. Pridružil se je Ani, ki se je strastno pogovarjala s tistimi, ki so bili okrog nje. Vesel je bil, ker ga je objela v pasu. Hkrati pa je bil zaskrbljen zaradi matere. Samemu sebi je ponavljal: »Moram preko tega.«

Prekinil je Ano in jo povabil, da gresta skupaj pozdraviti njegovo mamo. Šla je za njim. Še vedno je sedela na stolu, kjer jo je prej pustil. »To je Ana,« je rekel. »Se spomniš dekleta s katero hodiva skupaj.« Mati je počasi sprejela, da sta skupaj in pozdravila Ano. »Janez mi je pripovedoval, kako sta si blizu«, je rekla Ana materi in nadaljevala: »To je čudovito!« »Janez ve, kako je treba poskrbeti za svojo mamo,« je odvrnila in potem umolknila. Janezu je bilo nelagodno in nerodno. Hotel je stran: »Morava iti,« je rekel materi in Ano povlekel za seboj. Ko jo je peljal domov sta bila tiho. Odložil jo je in je ni hotel pospremiti v njeno stanovanje. Kasneje ji ni več priznal, da bi bilo karkoli narobe. Vedno bolj oddaljen je postajal do Ane in iskal izgovore. Začel jo je bolj poredko klicati in srečevati.

Od matere omreženi moški (MOM) imajo v sebi pogosto zelo togo izključevalno držo: ali/ali. »Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči. Zavreči je ne morem, ker čutim preveč krivde. Strašno mi je, da bi bil tako nelojalen do nje. Niti pomisliti ne morem na to. Ne veš kako strašno se počutim.« Ne morejo dojeti, da imajo še naprej lahko normalen odnos do matere in hkrati razvijajo neodvisen odnos do sebe in svojih bližnjih. To je temeljna težava od matere omreženih moških. Neprimerna lojalnost in pozornost do matere sta zelo močni. Krivda in strah pred povračilnimi ukrepi uničita vsak poskus ločitve od matere. Lažje jim je živeti v dvoumnem in kompromisarskem odnosu.

Simptomi od matere omreženega moškega: fobija pred vsakršno zavezo s komerkoli. V prvem trenutku so MOM zelo prijetni, strastni in navdušeni. Nekega dne pa se kar nenadoma potegnejo nazaj in umaknejo. Kakor hitro se v novem odnosu pokaže priložnost za trdnejšo vez ali zavezo, MOM zgrabi panika in hočejo pobegniti (pobegnejo). Celo majhno prizadevanje (ogled filma ali rezervacija skupnega potovanja) se jim zdi neskončno težka.

Prevelika cena svobode – razočarati svojo mamo – 5. del

MATI IN SIN7jpgČe mati svoje čustvene potrebe zadovoljuje zgolj pri svojim sinu, ne bo mogla prenesti, da se po naravni poti loči od nje. Vse njegove poskuse osamosvajanja bo poskušala preprečiti. Strašila ga bo in karala. V nekaterih primerih mati to naredi prav grobo. Janezova je bila bolj prefinjena. Mali deček je takoj razumel materino sporočilo, da ni prav nič navdušena, da gre ven. Del materinske vloge je ta, da spodbuja otrokovo zdravo ločitev, in mu preprečuje, da bi se lepil nanjo. Pri tem mora mati upoštevati tudi pomembno vlogo, ki jo ima za sina povezanost z očetom. Prav oče je tisti, ki mu bo pomagal, da bo sposoben oditi v svet. Nezdravo navezana mati svojemu otroku tega ni sposobna omogočiti. Ne glede na to, kaj zavestno misli, podzavestno vedno hoče, da je njen mali deček doma in da skrbi zanjo.

Zdravo otroštvo vkljčuje naraven in dolg proces osamosvajanja v katerem se sin poveže z drugimi in je vse manj povezan z materjo. Mati, ki dopusti, da sin svoje potrebe podvrže njenim, s tem sinu pripravlja težavno življenje. Starša morata biti vedno pozorna na bližino z otrokom: kar je dobra bližina pri petih letih, je lahko pri desetih že zelo škodljiva. Običajno fantki sami od sebe živijo ritem osamosvajanja in ločevanja, še posebej če upoštevajo svoje, ne pa materinih potreb.

Pri tem je oče zelo pomemben. On je za sina »most« iz zgodnje navezanosti na mamo v moškost. Pri fantovskem odrašnaju je mati glavna le v prvih petih letih, od petega do dvanajstega leta je pomembnejši oče, kasneje pa razni mentorji in učitelji. Pri od matere omreženih sinovih gre vedno tudi za težavo odsotnega ali oddaljenega očeta. Običajno gre takole: oče hoče pobegniti pred svojo ženo in za žrtveno jagnje uporabi sina: vzemi njega in pusti mene. Običajno se to zgodi nezavedno, vendar ni nič manj resnično, boleče in uničujoče.

Oče in mati morata imeti takšno povezanost, da omogoča sinu pravo razdaljo od matere, ter počasi mlademu fantu omogoči, da sledi hrepenenjem svojega srca in odide v svet. Za fante je to vznemirljiv in vesel izziv, ki postane velika priložnost.

V Janezovem primeru, do tega ni prišlo. Ostal je ujet s svojo materjo. Ana ga je razburkala, vendar ni doživljal veselja. V globinah svojega srca je bil nesrečen in si je želel svobode. Vendar mu je bilo lažje, če stvari ostanjo nespremenjene. Krivda je zadušila željo. Cena svobode – razočarati svojo mamo – je bila zanj prevelika.

V nadaljevanki Sopranos, je glavni gangster Toni uničujoče omrežen s strani svoje mame. Ona ga nadzoruje in obvlada. Kadar koli jo sreča, se počuti krivega in nesposobnega, pomanjšanega in izničenega. Postane zagrenjen in besen. Svoja čustva izraža z nasilnimi dejanji do drugih ljudi, nikdar do matere. Čeprav je prispodoba pretirana, vendar dobro pokaže, kako lahko od matere omrežen moški uničujoče za druge ljudi izraža svoje občutke krivde in nesposobnosti.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Mamin edini prijatelj – 4.del

MAT IN SINJanez ima brado in se hitro lahko nasmehne. Ko je prišel na pogovor k terapevtu, ni kazal nobenega odpora ali negodovanja, kakor je običajno pri moških, ko jih žene pripeljejo na pogovor. Ana mu je rekla: »Janez rada te imam, ali boš res pustil mami, da uniči najino srečo«? »To pa ni pošteno«, je protestiral Janez. »Moram skrbeti za mamo.« Obrnil se je k terapevtu in rekel: »Ana pretirava.«

Terapevt odvrne: »Jaz slišim, da Ana želi, da bi si nekaj časa vzela samo za vaju. Želi posebno mesto v tvojem življenju.« »Prav«, je odvrnil in se pobožal po bradi. »Ali me nimaš rad?« je plašno vprašala Ana. »Ni tako enostavno,« je odvrnil Janez in se potegnil nazaj na svoj stol. »Ne moreš me tako potiskati. Moram biti pripravljen.« Terapevt je oba usmeril v to, da sta pojasnjevala svoji stališči. Janez se je osredotočal na obrambo maminih potreb. Zdelo se je, da se ga Anine besede sploh ne dotikajo. Resnično je ni bil sposoben slišati. Terapevtu se je zdelo, da bi z Janezom nadaljeval še osebno. Vprašal ga je, kako  sta se z Ano spoznala. Kar zažarel je, ko mu je začel pripovedovati. »Tako lepa in samozavestna je bila. Prevzela me je.« Pri obeh je takoj preskočila iskra in sta pozabila na ostalo družbo na zabavi. Zapisal si je njeno številko in ji naslednji dan prinesel rože v njeno odvetniško pisarno. Zvečer pa jo je poklical. Dva meseca sta se imela čudovito. Dolge ure dnevnega dela je posvečevalo pričakovanje večernega srečanja med njima. Zdi se, da je kar nenadoma prišlo do konflikta. Začel je opažati, da je Ana preveč zahtevna. Naenkrat mu niso bile všeč njene rjave obleke in rjavo pobarvani nohti. Želel si je, da ne bi izgledala tako razočarano, ko ga je poklicala mama. Hotela je, da bi resno začela. Njemu se je zdelo prehitro. Začutil je nekakšno paniko. Ni je hotel odkloniti, da je ne bi razočaral. Ni se pa mogel odločiti, ali bi resno začel z njo ali ne. Vendar ni hotel prekiniti. Počutil se je ujet.

Terapevt ga je prosil, naj mu pove kaj o svoji materi. »Odvisna je od mene. Vedno je bila.« »Tudi, ko si bil majhen?« je vprašal terapevt. »Tudi tedaj,« je odvrnil.

Njegova starša sta se ločila, ko je bil star osem let. Starša sta se delala, kakor da ni nič. Ko pa je oče odšel, je Janezek začutil vso težo maminega pomanjkanja partnerja. Njegovo življenje z materjo se takrat ni zdelo nenormalno. Kot večina mater je zahtevala od njega, da dela nalogo in pomaga pri pomivanju posode in pospravljanju. Ni bil naravno obdarjen za študij, vendar je bila njegova pridnost poplačana. Sodeloval je v nekaterih obšolskih dejavnostih, a s sošolci se po pouku ni potepal. Nič takšnega ni bilo v njegovem otroštvu po čemer bi lahko opazovalci sklepali, da ima težko otroštvo. Vendar je težava neopazno rasla.

Bil je edini prijatelj svoje mame. Celo pred ločitvijo mu je govorila o svojih težavah z očetom. Zdi se, da se ni zavedala, kaj je bilo primerno in kaj neprimerno govoriti malemu sinčku. Pri šestih letih ni razumel tega, kar je govorila. Razumel je, da ima težave in da je njegov oče del te težave. On pa naj bi ji pomagal. Vedel je, da ima rada, če ji dela družbo. Ni imela prijateljev ali kakšnih zanimanj. Le dolgočasno službo. Pritoževala se mu je o svojem šefu ter o ničvrednem bratu Jakobu. Še posebej pa se je pritoževala čez očeta.

Začel je razumeti, da je njegova glavna naloga, da hrani maminega duha. Težko je sam sebi dovolil, da bi šel kaj ven in se igral s sovrstniki. Še posebej ob koncih tedna. Pri sedemnajstih je šel ven z dekletom na hamburger in v kino. Ko se je vrnil je našel mater pred ugasnjenim televizorjem, ki ni večerjala in ga je žalostno vprašala, če se je zabaval. Z dekletom se je še nekajkrat srečal, saj so tako pričakovali njegovi sošolci. Vendar ni imel za to nobenega veselja več. Začel se je izgovarjati na domačo nalogo in pomivanje posode. Za univerzitetni študij se je odselil od doma in postal zobozdravnik. Ko je začel delati si je kupil lastno stanovanje, a je še vedno veliko noči preživel v svoji stari sobi v materini hiši.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)