Arhiv oznak: meditacija

Meditacija – premišljevalna molitev

roblekMeditacijo na splošno, vsaj na zahodu, opredelimo kot premišljevanje. Vendar ni vsako razmišljanje že meditacija. Meditacija je poseben način razmišljanja, ki ima svojo metodo in navodila. Je vaja –urjenje premišljevanja, pretehtavanja in preudarjanja, premlevanja misli. Vanjo morajo biti vključene vse človekove telesne, duševne in duhovne sposobnosti, da more doseči svoj cilj: popeljati posameznika v globino, v notranje doživljanje in okušanje stvari, kar človeka notranje edino zadovolji (Dv 2). V tem smislu je meditacija potovanje v središče, pot v notranjost, ponotranjenje – kar naj bi sama beseda meditacija pomenila; izpeljana je namreč iz latinske besede medium (središče) in ire (iti).

Pod meditacijo razumemo vajo, ki nas vodi v vedno nov, avtentičen, pristen, živi odnos do Boga, do človeka samega in do narave. Tako bi na splošno lahko meditacijo opredelili kot človekovo prizadevanje, da bi v sebi vedno bolj razvijal to, kar je v njem najbolj notranje in plemenito: hrepenenje, iskanje in najdenje Božjega obličja povsod in v vsem.

Meditacija zmanjšuje in usklajuje napetost med zunanjim in notranjim svetom, nas vodi s površine v središče, potem pa iz le-tega v uravnovešeno in usklajeno delovanje v svetu. Nikakor ne sme voditi v beg od sveta, temveč v globlje razumevanje in sprejemanje le-tega. Ne gre zato, da bi odstranili nasprotja in živeli v skrajnostih, temveč nas uči, kako naj jih živimo v zdravi napetosti, kako npr. sredi mnogih stvari živeti eno z Bogom, poenoteno in povezano, kar daje smisel tudi vsem drugim stvarem in jih postavlja na pravo mesto ali pa jih izloči, če so ovira.

Človekovo življenje je podobno tržnici, kjer so na izbiro različne reči. To človeka obremenjuje, utruja, ga muči, vznemirja in zato izgublja pogled na Bistvo in Eno, ki je edino potrebno, če hoče živeti resnično izpolnjeno življenje. Spomnimo se npr. na Jezusovo srečanje z Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42).

Meditacija je vaja premišljevanja o smislu vsega življenja. Meditacija nas torej ne oddaljuje od konkretnega, vsakdanjega življenja, temveč ga vodi v njegovo globino, v bistvo, v središče, kjer zajema živo in pristno vodo, ki odžeja (prim. Jn 4). Meditacija nas ne razdvaja, temveč usklajuje, povezuje vse naše telesne, duševne in duhovne sposobnosti in nas v molku usposablja za poslušanje in delovanje Božje besede ter za odgovarjanje na pobude in vodstvo njegovega Duha.

Prava meditacija tako zaposli vsega človeka, vse njegove plasti. Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje resničnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer »žubori voda, tekoča v večno življenje« (Jn 4,14). Takšna molitev začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, izžareva mir in širi okrog sebe prijeten Božji vonj.

Iz knjige: Ivan Platovnjak in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

LECTIO DIVINA-Molitveno branje in premišljevanje Božje besede

12. nedelja med letom – 21. 6. 2015

Jesus-asleep-during-stormZaupanje v Jezusovo navzočnost

1. Uvodna molitev
Jezus, vedno znova nam razodevaš, da smemo vedno in povsod zaupati vate, v tvojo navzočnost med nami. Če si ti z nami in smo tudi mi s teboj, potem nas ne more premagati strah. Pomagaj nam, da bi se okrepilo naše zaupanje vate in da če svoje življenje živimo v poslušnosti tebi in v zavezi s teboj, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.
2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4, 35-41
35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
3. Nekaj misli o evangeljskem odlomku
Dogodek, ki ga opisuje evangeljski odlomek, je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli povabilo, da bodo s svojim Učiteljem. Vsi skupaj se učijo spoznavati Jezusa, ki ji poskuša na različne načine počasi uvesti v svojo skrivnost.
Odlomek je tudi del Jezusove zgodbe. Jezus spi na krmi sredi nevihte na jezeru. Učenci so prestrašeni. Ne vedo, kaj bi naredili. Zbudijo ga.
Razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih doživljamo v življenju. Nikoli ne smemo pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. A vendar, kdaj bo Bog pokazal, da povsem gospoduje zlu? Na žalost pogosto doživljamo, da zmaguje zlo. Velikokrat se zdi, da ima zadnjo besedo.
Bog pokaže vso svojo moč nad zlom v Jezusu, ki umre na križu. Njegova smrt odvzame zlu vso njegovo »nepremagljivo« moč. Smrt nima nad Jezusom nobene moči več. Jezus umre, toda tretji dan vstane od mrtvih.
Ta odlomek govori tudi vsakemu izmed nas. Tudi za nas velja Jezusov ljubeč očitek: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko razumemo tudi tako: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da vas bom prevaral?
Jezus nas zelo dobro pozna. Dobro ve, da nas je strah, ker se bojimo prevare. Potrebno je, da smo zelo dolgo z Jezusom, včasih celo življenje, da mu lahko povsem zaupamo. Resničnost tega nam razodevajo apostoli. Kar tri leta so hodili za Jezusom, ga z veseljem poslušali, gledali njegove čudeže itd. Toda kljub vsemu temu, kar so videli, slišali, otipali, mu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Šele po vstajenju in prejetju Svetega Duha na binkošti so počasi mogli vedno bolj verjeti in zaupati. Pa še potem je vsak počasi rasel v veri. Njihovo zaupanje je rasto v njih skozi njihova priznanja bojazljivosti in nevere.
Zakaj je bilo učence strah? Razlog je tudi v tem, da so pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Če bi se učenci nenehno spominjali, da jim je Jezus ukazal, naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu. Ne bi mislili, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi, da je celo Jezus pozabil nanje.
Vera je tudi zavedanje, da je Jezus vedno z nami in da smo znotraj zaveze, ki jo je sklenil z vsakim izmed nas. To seveda ne pomeni, da nas ne bo več strah v težkih situacijah, ko zmaguje zlo. Toda če se s tem soočamo v družbi Jezusa Kristusa Zmagovalca, je to popolnoma nekaj drugega. Naše življenje je v takrat od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove, prehod skozi smrt v vstajenje. Če zaupamo Jezusu in svoje življenje živimo v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem nas zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da nas Jezus nikoli ne prepušča na milost in nemilost velikim valovom življenja
.4. Meditacija – premišljevanje
O vsem, kar sem prebral in kar se me je dotaknilo, sedaj premišljujem. Pustim, da se moje misli dotaknejo tudi mojega srca.
– Ko so apostoli soočeni z Jezusovo močno besedo, se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? Kako se mene dotaknejo njegova beseda in vprašanja apostolov?
– Zakaj je bilo učence strah?
– Zakaj in kdaj pa je mene strah? Kakšna je pot iz mojega strahu?
– Kdaj mene zlo napade, zgrabi in premaga?
– Kdaj in kako pa lahko zlo premagam?
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom                  
Sedaj pustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč Bogu, kakor je on tiho navzoč meni. Morda iz te tišine zaslutim Božji nagovor, ki me vabi v konkretno dejanje, morda v zahvaljevanje, ali pa mi daje pogum za nadaljnje iskanje …

7. Delovanje
Če vstopim v osebni odnos z Bogom, me bo spremenil, naredil bolj ljubečega in spodbudil h konkretnemu delovanju. Prosim za Božjo pomoč, da bi na koncu molitve videl tisto, za kar si želim skupaj z njim truditi v svojem odnosu do …

8. Zaključna molitev
Jezus, hvala ti, da si mi ponovno razodel, da smem vedno in povsod zaupati vate. Če sem s teboj, potem me strah ne more premagati. Hvala ti, da si okrepil moje zaupanje vate. Če svoje življenje živim v poslušnosti Jezusu in v zavezi z njim, potem me zlo ne bo moglo premagati. Zmagovalo bo zaupanje, da me ti nikoli ne prepuščaš na milost in nemilost velikim valovom življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je moj pogled na to, kaj se je v meni dogajalo v času, ki sem ga namenil molitvi. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kako sem bil razpoložen, ko sem vstopil v molitev?
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kako sem se počutil ob spoznanjih, ki sem jih imel med molitvijo? Kaj sem spoznal o sebi, kaj o Bogu, kaj o svojem odnosu do drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem še odnesel od te molitve?
Spoznanja, ugotovitve in uvide si zapišem. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te imajo lahko veliko vrednost pri spoznavanju samega sebe, lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve.

Po predlogi p. Viljema Lovšeta (https://jn159.wordpress.com/nedeljski-kruh-besede) pripravil p. Ivan Platovnjak DJ