Arhiv oznak: modrost

Duhovni odmik za starešine in starešinke

Večina izmed nas si predstavlja, da je druga polovica življenja predvsem staranje, ukvarjanje z zdravstvenimi težavami in postopno izpuščanje  svojega telesnega življenja. V resnici pa je ravno nasprotno. Kar se zdi kakor padanje, je možnost za padanje navzgor in naprej, v širši in globlji svet, v katerem je duša našla svojo polnost, se končno povezala s celoto in živi znotraj Večje Slike.
Ni izgubljanje, ampak dobiček in zmaga. Da si lahko predstavljaš, da je to res mogoče, moraš srečati vsaj enega resničnega starešino. Starešine so žareči ljudje, ki so dosegli svojo človeško polnost, pogosto navkljub vsem nasprotovanjem in običajno z osebnim trpljenjem. Jezus je takšne ljudi opisal kot tiste, iz katerih prsi bodo tekle reke žive vode (Jn 7,38). To so vzori in cilji za našo človeškost. Veliko bolj kakor pa medijsko slavni in politiki, okrog katerih se danes toliko vrtimo.

Nazarje
PRIJAVA

Modrost od zgoraj je usmiljenje

13606783_1397979600217553_316107605488059910_n23. nedelja med letom

Jezus očara, a ne prevara. Njegove besede so jasne in nedvoumne: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Ali midva lahko sprejmeva te Jezusove besede, če najinega srca ni dosegla modrost od zgoraj? Prav modrost od zgoraj omogoča, da se tvoje in moje srce odpreta skrivnosti Božjega Sina, ki razodeva sijaj Očetove ljubezni do ljudi. Če srce tega sijaja ne zaznava, je vse zaprto in odvratno, ovirano in odbijajoče. Ne pozabiva, da je modrost vodila stvarjenje vsega obstoječega sveta in vesolja. Pozna skrivnosti stvari, ker pozna Božje misli.

Pri oznanjevanju svoje dobre novice, ki to, kar pravi, tudi uresničuje, Jezus ne preskoči najine človeške narave, ampak nakaže njeno izpolnitev in uresničitev. Zakaj se nama torej Jezusovo govorjenje tako upira in je tako odbijajoče?

Odgovor na to vprašanje nosi v sebi človeško dramo in slavo. Vsak izmed nas hrepeni po dobrem, a v sebi nimamo kriterija, da bi znali to dobro tudi razločevati in se zanj odločiti. Nihče, ki je zdrave pameti, ne bo trdil, da družinska čustva niso dobra (med drugim o njih govori tudi četrta zapoved). Kdo pa lahko trdi, da so družinska čustva vedno in v vsakem primeru dobra? »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober,« je rekel Jezus. Naravno naklonjenost lahko presojava le v odnosu do vsem skupne poklicanosti k božji človeškosti, ki je naš cilj. Moč sijaja ljubezni, ki jo je Bog v Jezusu pokazal do vsakega izmed nas, določa našo poklicanost v človeškost. Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Poznavanje Božjih misli je vedno povezano z odkrivanjem resničnih korenin življenja. Odkritje Božje modrosti in na njivi skritega Zaklada vedno vsebuje notranje veselje. To veselje nama omogoča, da vsak dan znova zaradi njega prodava vse drugo.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Imetje je vse, kar vzdržuje življenje. Imetje so dobrine in naklonjenosti. Vse te stvari učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupava in ga okušava šele takrat, ko prenehava zaupati v dobrine in stvari. Če zaupava v dobrine, izgubiva zaupanje v življenje. Šele ko doseževa zaupanje v Življenje, lahko zares z veseljem uživava tudi dobrine. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. Tisto življenje, ki ga on sam živi in posreduje svojemu učencu. Učenčevo življenje izvira iz Jezusovega uresničevanja poklicanosti v Božjo človeškost. V Jezusu je človeškost popolna in izžareva Božjo ljubezen. Njegova človeškost nas usmeri k Bogu in od njega tudi midva dobiva vso moč in lepoto. Modrost, za katero prosiva, naj nama pomaga prav k temu: k človeškosti, ki kaže na to, da je Božji dar.

p. Vili Lovše

Modrost ni sad inteligentnosti

28. nedelja med letom, 11.10.2015, Mr 10,17-30

11133940_791483454255121_2395135368841545261_oSalomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

p. Vili Lovše

Modrost življenja

20. nedelja med letom, 16.8.2015, Jn 6,51-58

praying-hands-on-scriptureBogoslužje danes meče posebno luč za razumevanje smisla Jezusovega govora. In prvo in drugo berilo naju vabita naj ne bova nespametna in nerazumna. Modrost življenja! Kdo si je ne želi? Ni skrita. Ni nedosegljiva. Ni zapletena. Ne zahteva posebnega študija. A kljub temu ni kar na dosegu roke. Toda srce je vedno hvaležno zanjo, ne glede na vse.

Pismo Efežanom nama pove kje modrost življenja iščeva. Pravi naj bova razumna v Bogu in spoznavajva Božjo voljo. Ne misliva, da je spoznanje Božje volje najprej v tem, da odkriješ kaj Bog hoče zate. Spoznanje Božje volje je predvsem v tem, da odkrijeva kako dobro nama želi Bog. Po vseh svojih besedah, pobudah in vsem tem kar dela Jezus Kristus, ki se nama da v hrano in pijačo življenja.

Zaradi tega nama Pavel pravi naj bova polna Svetega Duha in pokaže tri načine: molitev, zahvaljevanje in vzajemna pokorščina ali poslušnost. Pravi, naj naju »napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu” (Ef 5,18-21). Žal moderna izdaje Svetega pisma zadnji stavek razdelijo na dva dela pod različne odlomke. V grščini je stavek en sam in zveni takole: “nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, podrejajoč se drug drugemu v strahospoštovanju do Kristusa”. Vsebina te molitve je dar Svetega Duha. On nas uči, da se naučimo zaznavati kako nam Bog hoče dobro.

Z zahvaljevanjem izraziva svojo izkušnjo njegove dobrote do nas. Ko se podrejava drug drugemu se božja dobrota ukorenini v najini srci in postane najin najdragocenejši zaklad. Med zahvaljevanjem in podrejanjem je cela pot, ki jo morava prehoditi. Če se zahvaljujeva, ne da bi se podredila, sva naduta in ošabna. Če se podrejava ne da bi se zahvaljevala sva servilna. Znamenje, da najino srce nenehno iskreno časti Boga je prav nenehno zahvaljevanje (vedno in v vseh okoliščinah) in podrejanje (bratom in sestram, a tudi življenju na splošno). Postajava potrpežljiva s časom, stvarmi, okoliščinami, svojim srcem in svojimi napakami.

Jezus na koncu svojega govora v treh točkah povzame razodetje Božje dobrote do človeka, ki se v njem uresničijo: imeti življenje v sebi, ostajati v njem in on v nas ter živeti po njem. Vse to nama Bog podarja za dediščino, če sprejmeva in uživava telo Sina človekovega. Jezus bi težko uporabil močnejši izraz kot ga je. Pravi namreč: kdor je moje meso. A kljub temu razodetje ni absurdno.

V prejšnjem poglavju lahko bereva o Jezusovem pogovoru s farizeji. Takole jim je odgovoril: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,39-40). Vse sveto pismo namreč govori o Jezusu, Sinu človekovem, ki je dokončno zapečatil dejstvo, da Bog hoče človeku le dobro. Brati SP je podobno kot bi jedla. Jedla, da bi imela življenja in živela na lep in zaželen način. Ker SP govori o Jezusu, potem pomeni, da je branje SP, hranjenje z Jezusom, da bi imeli življenje. Janez namreč pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Ko nama Jezus z evharistijo ponudi v hrano svoje telo, le še bolj korenito potrdi razodetje iz SP. Tako kot prebrana beseda ostane v najinem srcu, tako tisti, ki uživa Kristusovo telo ostane v njem. Točno to govori Jezus v priliko o trti in mladikah (prim. Jn 15): on ostane v meni in jaz v njem. Tako da lahko s sv. Pavlom vzklikneva: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Takšna je dinamika ljubezni, ki postane korenina in vir življenja. Ti in jaz sva na tak način deležna iste moči ljubezni, ki jo živi Jezus Kristus, ki je sijaj Očetove ljubezni do nas.

Če torej midva hočeva življenje in ostajava v njem, ga lahko živiva le v moč ljubezni, ki se nama je razodela v Kristusu in jo lahko deliva z vsemi. Ko sprejmeva v srce Jezusa, dokončno Božjo besedo za človeka, postane v nama pečat dobrote in resnice, temelj resničnega življenja, ki poteši vsa najina hrepenenja.

p. Vili Lovše