Arhiv oznak: moška duhovnost

Nova skupina mož svetega Mihaela v Radljah

V Radljah ob Dravi na Koroškem se ustanavlja nova skupina mož svetega Mihaela.

Prvo srečanje bo že 14.11.2017.

Skupina ima namen  povezovanja mož za skupno Dobro, Lepo in Resnično. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Skupino bo spremljal p. dr. Viljem Lovše.
Srečanja skupine bodo vsak drugi torek (razen ene izjeme) po večerni maši (ob 18h)  v  župnišču.

Datumi srečanj:

  • 14.11.2017;
  • 12.12.2017;
  • 9.1.2018;
  • 13.2.2018;
  • 13.3.2018;
  • 17.4.2018;
  • 15.5.2018;
  • 12.6.2018.

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

Kraj: Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana
Datum:   20.–22. oktober 2017
Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljen, da sredi svoje moške izkušnje odkriješ skrivnost ustvarjalne spolnosti.

 

 

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si

O moški duhovnosti

20080905_021614_Cast of 12 Angry Men_500Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostvano in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

P. Viljem Lovše

Srečanje možakarjev na temo: Poslanstvo moškega

poslanstvo moškega Spoštovani možakar
Povabim te na srečanje možakarjev.

Tema: Poslanstvo moškega
Kdaj: v petek, 29.1. 2016 ob 19.uri
Kje: v župnišču v Škofji Loki, naslov je Cankarjev trg 13.
Za koga: za vse možakarje, ki o tem razmišljate in bi radi skupaj kaj ukrenili.
Kdo vodi: p. Viljem Lovše in eden ali dva izmed Mož sv. Jožefa.

Vsi moški dobrodošli.
p. Vili

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Moška duhovnost, pot do resnične moškosti

Group of men standing in a circle and prayingV naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju, na osebnem odnosu z Bogom. Moški smo na to kar pozabili. Bežimo v zunanji površinski svet. Glava je naš kontrolni stolp. Gradimo, razlagamo, uporabljamo, popravljamo, manipuliramo, uzakonjamo, grabimo, delamo red in se igramo z vsem, kar nam pride pod roke. V resnici pa se ne dotaknemo nobene stvari, kajti ne poznamo notranjosti stvari in niti sebe.

V resnici se notranjosti bojimo. Zaradi tega mora naš lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek nadzora, gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Določajo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).

Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to razbitost in raztrganost, nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko živeli kot Božji sogovorniki in sodelavci v vseh zemeljskih stvareh. Ostajali bomo žrtve grozodejstev posamezne generacije.

Če pregledamo evangelije, odkrijemo, da Jezus deluje na moški in ženski način. V njem sta oba vidika v popolni skladnosti. Zelo je domač s svojim notranjim svetom. Zlahka in z veliko občutljivostjo govori o molitvi in odnosih. Takoj nato pa je ves v zunanjem svetu: potuje iz kraja v kraj, grozi farizejem in jih spominja kaj je njihova resnična naloga, skrbi za ljudi, se jih dotika, jih ozdravlja in kliče. Nato se spet umakne v puščavo k svojemu notranjemu življenju. Deluje iz notranjosti navzven in spet nazaj v notranjost. Njegov pristop vsebuje oba vidika. Zato nas kliče in izziva. Ne glede na to v kateri skrajnosti – lažno-ženski ali lažno moški – mačistični – se trenutno nahajamo.

Na zahodu smo zelo močno potopljeni v saharinsko duhovnost. Naša glavna skušnjava je ignorirati delovanje ali moško plat duhovnosti. Zaradi tega imamo tako pobožnjakarske in včasih zelo impotentne duhovnosti, ki sveta ne zajamejo niti ga ne izzovejo.

Kristusova celovitost nas v resnici ogroža. Pogumno in tvegano osebno vero nadomeščamo s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje, ki ga pojmujemo kot uspeh in zdravje na tem svetu. V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo:  zmagati/doseči/ uspeti/ nadzorovati/ potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.

Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k D(d)rugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni. Ko je Drugi naše središče smo resnični, pristni, živi in večni. Spreobrnjenje nam omogoča celovitost in osredotočenost. Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako zaslepljene, kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik.

Moška duhovnost poudarja služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred koristoljubnim obračanjem po vetru, izvajanje pravičnosti pred hlinjenjem dobrote. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena in uglašena na lažno ženskost. Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Njihov liberalizem postane imun na celovit in radikalen evangelij.

Moška duhovnost može spodbujal k radikalni evangeljski poti. Brez dvomov in izgovorov, brez posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva veliko poguma in dejstvo, da imamo samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih običajno igramo. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve kaj je res. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega, kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali drugim na videz sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.

Takšni celoviti moški so svetniki. Svoji moški duši zaupajo zato, ker so srečali Očeta. Oče jih je poučil o jezi, strasti, moči in jasnosti. Poslal jih je naj gredo skozi vse to in plačajo svojo ceno. Z njimi je razdelil svoje lastno ustvarjalno seme, svojo lastno odločilno Besedo, svojega lastnega Duha razsvetljevalca. Sprejemajo vednost in nevednost, gotovost in negotovost. Delujejo lahko tudi brez zunanjega uspeha, zato ker so v obraz pogledali strahu pred neuspehom. Ne potrebujejo potrjevanja ali zanikanja. Ne padejo zaradi obsojanja ali ignoriranja. Svobodni so. Svetniki so nepremagljivi. So moški.

Veliko razlogov je zakaj moška duhovnost tako počasi prihaja na dan. Država potrebuje konformiste in brezčutne bojevnike, da poskrbijo za njene posle. Zdi se, da cerkev bolj potrebuje otroke, kakor pa samostojne Božje sogovornike. Obstaja pa še veliko globlji razlog zakaj smo moški in ženske odpovedali v ljubezni in ne zaupamo svoji moški ali ženski moči: večina ljudi zahodne civilizacije trpi zaradi očetovske rane. Tisti, ki jo imajo, se jih njihov človeški oče ni nikdar dotaknil: ne telesno, ne duševno, ne duhovno. Ali ni imel časa. Ali ni imel svobode. Ali ni čutil potrebe. Ali ni bil sposoben. Posledica pa so otroci brez moške moči. Nimajo zaupanja vase, nimajo sposobnosti, da bi nekaj naredili, zdržali in zaupali sebi. Oče jim namreč ni izkazal zaupanja.

Zato je imel Bog zelo dober razlog, da se je razodel kot Jezusov Oče. Prav glede očeta večina izmed nas ne čuti, ne verjame in smo raztrgani. Vsi lahko vzkliknemo skupaj z apostolom Filipom: „Gospod, pokaži nam Očeta, in zadosti nam bo“! (Jn 14,8). Če se s to rano ne soočimo, če je ne začutimo in ne dovolimo, da jo On zaceli, bomo še naprej živeli življenje lažne moškosti: biznis in postavljanje pred drugimi, neiskrena in podkupljiva moč, namesto poštene nemoči. Sinovi in hčere naslednje generacije pa bodo ta žalostni proces očetovske rane spet ponovili.

Ali obstaja pot ven? Seveda. A le za ljudi, za moške in ženske, ki bodo ukrepali. Ni poti do moškosti. Moškost sama je pot. Zato poimenuj rano. V njej te čaka Bog Oče. Začuti jo in se nad njo razjoči. To je moč, ne slabotnost. Išči Očetovo obličje. To je ukrepanje in pot, ne pasivnost. Prevzemi polno odgovornost za svoje življenje in vedenje. Ne stresaj krivde na druge, ne obsedi v sramoti. Ne čakaj na topla čustva in čudeže. Ukrepaj. Pojdi. Tvegaj. Zmoreš, ker lahko računaš na Očetovo moč.

V tej smeri v IDD prirejamo odmike za moške in iz tega črpa tudi skupina Mož svetega Jožefa. Na strani www.moskaduhovnost.si pa razmišljamo in se o tej temi pogovarjamo.

P. Viljem Lovše DJ