Arhiv oznak: moška moč

Nova skupina mož svetega Mihaela v Radljah

V Radljah ob Dravi na Koroškem se ustanavlja nova skupina mož svetega Mihaela.

Prvo srečanje bo že 14.11.2017.

Skupina ima namen  povezovanja mož za skupno Dobro, Lepo in Resnično. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Skupino bo spremljal p. dr. Viljem Lovše.
Srečanja skupine bodo vsak drugi torek (razen ene izjeme) po večerni maši (ob 18h)  v  župnišču.

Datumi srečanj:

  • 14.11.2017;
  • 12.12.2017;
  • 9.1.2018;
  • 13.2.2018;
  • 13.3.2018;
  • 17.4.2018;
  • 15.5.2018;
  • 12.6.2018.

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Molitev moških

“Gospod, ni pomembno, da delam vse odlično, temveč, da si upam živeti.
Učiš me, da v življenju ne gre za to, da ne delam napak.
Učiš me, naj ne skrivam svojih napak, temveč se na njih in iz njih učim!
Ni hudo, če padem. Vendar me v Jezusu in svetnikih učiš, naj ne obležim!
Hvala ti, ker mi vedno znova praviš. »Vstani, če si padel!«
Ko se borim, sem vedno znova tudi ranjen.
Zaradi tvoje zvestobe in vstajenja, se ne bojim ran!
Kakor so bile na tvoji poti potrebne rane, tako so potrebne tudi na moji.
Usposabljajo me za ljubezen. Kajti ni ljubezni brez ran.
Hvala ti, ker me učiš vzpostavljati stik s svojo moško močjo, s svojo agresijo, spolnostjo, disciplino, pa tudi s svojimi strastmi! Varujejo me pred tem, da bi postalo moje življenje dolgočasno.
Hvala ti Jezus, ker si se ti prvi boril z vsem, kar bi ti hotelo preprečiti življenje.
Hvala ti, ker to omogočaš in učiš tudi mene.
Učiš me in mi daješ moč, da se borim za ljudi in njihovo življenje.
Hvala ti, ker za to lahko uporabim vse svoje moči.
Hvala ti, ker sem zaradi tega lahko z veseljem moški.
Hvala ti, ker sem kot moški sposoben ljubezni, ki prebuja življenje, ljubezni, ki je polna strasti in očara tebe, mene in ljubljenega človeka.
Hvala ti, ker ob Tebi spoznavam, da se je vredno podati na pot, kako postati moški, in na tej poti uresničiti en vidik Boga, ki lahko le prek mene zasije na tem svetu.
To pot si ti pokazal in odprl dragi Jezus, hvala ti.
Hvala ti, da sem moški in lahko postajam po tvoji podobi, tak kot ti, do sebe, soljudi in do Boga Očeta.
Veselim se svoje moškosti in moči, ki si jo položil vame, da bi preko mene prebujal življenje«.

(Anselm Grun, Boj in ljubezen)

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«