Arhiv oznak: moškost

Spraviti ga na kolena

black_wild_horse-widePred leti sem bral, da so nekemu dojenčku po nesreči odstranili penis. V sedemdesetih letih so bili prepričani, da so spolne vloge naučene, ne pa vrojene, in da je zato spol zamenljiv. Dečku so rekonstruirali spolovilo v ženski obliki in ga vzgajali kakor deklico. Ta zgodba je metafora za današnji čas. Natančno to delamo s fanti, in to že od rane mladosti. Proti njim poteka vojna. Naša kultura se je obrnila proti moškemu bistvu, da bi ga že zgodaj odstranila. V Ameriki je več zgodb, ko mladostniki v šolah začnejo streljati na druge. V enem od takšnih primerov sta dva osnovnošolca pobila 15 sošolcev. Ko se je vse končalo, sta bila mrtva tudi onadva.

Splošno prepričanje je, da so fantje po naravi agresivni in da je to sámo po sebi slabo, zato jih moramo spremeniti v nekaj bolj podobnega dekletom. Glavno orodje za to je javni šolski sistem. Običajen učitelj se sooča z neverjetnim izzivom: ustvariti red v razredu fantov in deklet ter omogočiti učenje. Glavna ovira za ta plemeniti cilj je pripraviti fante, da bodo mirno sedeli, bili tiho in pozorno poslušali … ves dan. A fantje niso narejeni na tak način, še manj pa je to način, na katerega se fantje lahko kaj naučijo. Namesto da bi spremenili način moške vzgoje, hočemo spremeniti moške.

Fantje imajo štirikrat več možnosti, da bodo dobili diagnozo pomanjkanja pozornosti. V resnici pa niso bolni, ampak preprosto uživajo v velikih mišičnih gibih in dejavnosti. Fantje kot skupina imajo rajši relativno bučne in gibalne dejavnosti. Ne pa sedeče in psihološko omejeno vedenje, ki ga šolski sistem nagrajuje in h kateremu so dekleta bolj nagnjena.

Štirikrat več dečkov kot deklic se razglasi za bolne (motene) zato, ker imajo rajši vzorce igre, ki ne sodijo tako zlahka v šolsko strukturo. Dobro misleči psiho-menedžerji potem predpišejo pomirjevala za hiperaktivnost (Ritalin). To je škandalozno. Uporaba zdravil za fante izda neuspeh šolskih oblasti pri razumevanju spolnih razlik … Edina bolezen, ki jo ti fantje v resnici imajo, je ta, da so moški.

Toda to se ne dogaja le v šolah. Na mnogih se izvaja herojske stvari. Kaj pa naše cerkve? Možem, še posebej mladim, ne moremo govoriti, naj bodo samo pridni fantje in možje.

V igri ne moreš biti mehkužnež. A tako vzgajamo svoje može v cerkvi. Nekdo je zato zapisal, da ima cerkev morda res moško zunanjost, v duši pa je popolnoma ženska.

Toda do kastracije pride tudi v zakonu. Ženske pogosto privlači divja plat moških. Ko pa ga enkrat ujamejo, se posvetijo temu, da bi ga udomačile. Če se moški s tem strinja, bo čutila posledice ona, sama pa se bo spraševala, kam neki je šla njegova strastnost. Večina zakonov se tako konča. Osamljena žena me je spraševala, kako naj moža spet oživi. Povabite ga, naj bo nevaren. Ali ste s tem mislili, naj ga povabim, da si kupi motor? Da. Stopila je nazaj in pokazala svoj razočaran obraz. Vem, da imate prav, a mi ni všeč. Vsa ta dolga leta sem ga krotila in udomačila.

Pomislite na velikega leva v kletki. Zakaj bi moškega stlačili v kletko? Iz istega razloga strpamo tja leva. Tudi Boga strpamo v kletko: ker je nevaren. Moški je nevarna stvar. Ženske ne začenjajo vojn. Večinoma ne delajo nasilnih zločinov. Naši zapori niso polni žensk, ampak moških. Seveda je šlo z moško dušo nekaj narobe, a mi smo se te težave lotili na napačen način – nevarne narave mu ne moremo vzeti stran … v celoti.

Naša družba ustvari veliko fantov in vedno manj moških. Iz dveh preprostih razlogov: 1) Ne vemo, kako fante vpeljati v moškost. 2) Nismo prepričani, če to zares hočemo. Hočemo jih socializirati, da bi bili gotovi, toda daleč od vsega ognjevitega in divjega, vsega strastnega. Stran od moškosti v nekaj veliko bolj ženskega. Pozabili smo na preprosto resnico: “Energija, tekmovalnost in telesna drznost normalnih spodobnih moških je odgovorna za večino tega, kar je na svetu prav. Med pokolom v eni od šol se je eden od fantov vrgel na dekle, da bi jo s svojim telesom zaščitil pred kroglami; drugi petnajstletnik je s svojim življenjem plačal pogum, ko je držal vrta drugim, da so lahko bežali.

Ta moč, ki je tako bistvena za moškega, je prav tisto, kar iz nas dela heroje. Če je soseska varna, je to zaradi moške moči. Sužnjelastništvo je ustavila moška moč in zato plačala strašno ceno. Naciste in komuniste so ustavili moški. Apartheida niso porazile ženske, ampak moški. Kdo je dajal svoje reševalne pasove, da so se lahko žene in otroci rešili? Moški. In ne pozabimo: na križ na Kalvariji se je dal pribiti moški. To ne pomeni, da ženske ne morejo biti herojske. Poznam mnogo herojskih žena. Preprosto nas želim spomniti, da je Bog ustvaril moške take, kot smo, ker takšne moške obupno potrebujemo. Da, moški je nevarna stvar. Takšen je tudi skalpel. Lahko rani, lahko ti pa reši življenje. Skalpela ne narediš varnega tako, da ga skrhaš in mu vzameš ostrino, ampak tako, da ga daš v prave roke, ki vedo, kako je potrebo z njim ravnati.

Če ste kaj časa preživeli s konji, potem veste, da je žrebec lahko zelo težaven. Žrebci so močni, zelo močni in svojeglavi. Žrebci ne pustijo, da se jim natakne uzda in v hipu lahko postanejo divji in agresivni, še posebej, če so v bližini kobile. Žrebca je težko udomačiti in ukrotiti. Če hočeš varnejšo in lažjo rešitev, potem moraš žrebca kastrirati. Kastriran konj je veliko bolj pripraven. Za rilec ga lahko vodiš okrog in bo ubogal ter storil, kar mu boste rekli. Le ena težava je: kastrirani ne morejo dati več življenja nikomur. Ne morejo vam dati tega kar žrebci. Žrebec je nevaren, toda če hočete življenje, ki ga ponuja, morate sprejeti tudi nevarnost. Oboje gre skupaj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

SINOVI EZAVA: MOŠKI NAŠEGA ČASA, MOŠKI VSEH ČASOV

Hisilicon BalongNavadili smo se na novice o zločinih moških v odnosu do sodelavcev, žena, otrok ali celotne družine. Seveda smo zgroženi. Takoj posumimo, da je bil moški pijan, zadrogiran ali umsko bolan. Večkrat to drži, a še večkrat pa je razlog veliko globlji od prej omenjenih odvisnosti ali bolezni.

Nimam točne statistike, toda sklepam, da takšni zločini naraščajo od zadnje gospodarske recesije naprej – izguba službe, strahovi in negotovosti, ki so s tem povezane. Seveda za takšno nasilno vedenje ni kriva samo recesija. Naj predlagam še nekaj drugih razlogov, ki so še globlji. Zdi se, da je moški kot vrsta zelo močno ranljiv. To še posebej vidimo, ko se številni vojaki vračajo iz bojnih žarišč, kamor jih pošiljajo uvajat zahodni imperializem. Med njimi je ogromno post-travmatičnih stresnih motenj. Mnogi moški so se pridružili vojski, ker so iskali iniciacijo v moškost. Seveda so bili potem masovno razočarani.

Po letih dela z možmi (Odmiki, Dv in duhovno spremljanje) mi je postalo jasno, kako se tipični zahodni moški počuti ujetega. Ujet je sam vase, nima pa nobenega notranjega in globokega smisla, ki bi ga ozdravil in vodil. Skozi zgodovino je duhovnost takšno praznino imenovala »izguba duše«. Do izgube duše ne pride šele po smrti, ampak še za časa življenja.

Več stoletij se je moške spodbujalo in nagrajevalo za to, da so živeli le zunanje življenje, ki se običajno oblikuje po logiki zmagaj ali izgubi. Samo prisluhnite pogovorom dečkov in boste razumeli, da so prežeti s takšno miselnostjo, ki jo običajno spodbujata tudi oče in mati. Svet športnih tekmovanj, video iger in televizije jih sili, da se dokazujejo in tekmujejo na izločanje. Zunanje dokazovanje samega sebe v tekmi je prvinski moški mit naše kulture. Skozenj oblikujemo moški vso svojo realnost. Naj mi kdo dokaže, da pretiravam.

V takšnem pogledu na svet obstajajo samo zmagovalci in poraženci. Vmesnih možnosti sploh ni. Ko si enkrat označen ali se sam smatraš za poraženca, imaš zelo malo možnosti, da bi se rešil. Na zahodu celo evangelij poučujemo v veliki meri kot ogromen sistem nagrade in kazni. Predvsem moškim klerikom se takšno predstavljanje zdi smiselno. Na takšne način si razlagamo in oblikujemo svojo stvarnost. Prav malo skrbi in govora pa je o ozdravljenju ali rasti, še manj o notranjem duhovnem razvoju. »Čemu naj bi potreboval ozdravljenje?«, pravijo moški. Sama beseda ozdravljenje se mnogim moškim zdi čudna. Zveni pomehkuženo in kaže na potrebo po pomoči. Ko moški to zavrne, samemu sebi tlakuje pot v suženjstvo lastni senčni strani in podzavestni programiranosti, ki prevzame oblast nad njim. Ali so torej nenehni politični, gospodarski in cerkveni škandali in korupcije res presenečenje?

Svet senc pri vsakem moškem so tisti vidiki našega spomina in ran, ki ostajajo skriti v naši podzavesti, s katerimi se nismo pripravljeni soočiti. Prav te sence močno vplivajo na nas, mi pa jih zavestno ne moremo nadzorovati. Določajo naša čustva, motivacije, strahove in to kar počnemo. Naredijo nam veliko več škode, kakor dobrega. Duhovno zdravljenje je prav ozaveščanje lastnih senc. Pogosto je ta proces kar boleč, a globoko osvobajajoč in tolažeč.

Nekoč sem predlagal skupini katoliških moških srednjega razreda, da bi bil lahko evangelij dejansko zmagovalen scenarij za odnos med Bogom in človeštvom. Eden izmed njih, očitno zelo uspešen, je po tistem prišel k meni in rekel: »Pater, to vendar ne bi bilo zanimivo. Vzelo nam bi vso motivacijo, če življenja ne bi mogli oblikovati po logiki zmagovalcev in poražencev.« Samega sebe je ta moški videl kot zmagovalca. Takšen je zahodni moški, zdrav, bel, heteroseksualen, katolik in verjetno konzervativec. Ni čudno, da je Jezus za rimskega stotnika, ki je bil outsider, izrekel tako pohvalne besede: »Takšne vere nisem našel v Izraelu.«

Predstavljajte si tipično žensko, izobraženo ali neizobraženo, katerekoli rase ali etnije in ji naročite naslednje: »Ne smeš imeti nobenih tesnih prijateljev ali zaupnikov. Ne smeš kazati nobenih potreb, šibkosti ali nežne človeške intimnosti. Drugih žensk se ne smeš dotikati, razen iz zelo dobrega razloga. Ne smeš jokati. Ne smeš zaupati svojemu notranjemu glasu, ki te vodi. Ubogati moraš le zunanje avtoritete in »velike« ljudi. Samega sebe moraš presojati in vrednotiti zgolj po svojih vlogah, nazivih, avtomobilu, hiši, denarju in uspehih. Ljudje, ki te obdajajo so lahko samo iz tvoje ekipe ali pa so tekmovalna grožnja. Vsi ostali so zate popolnoma nezanimivi!« Nato ji povejte: »To pomeni biti moški. Večino časa. Tako se počutiš.« Takšna moškost je lahko zelo osamljena in samouničevalna.

Zelo malo žensk bi si izbralo takšen način ravnanja in življenja. Feminizem in družbeni inženiring imajo prav, ko trdijo, da ima tipičen moški v večini kultur veliko več izbir in možnosti za napredovanje. Zelo redki od teh pa so poudarili, da govorijo predvsem o zunanjih opcijah. Po štiridesetih letih dela z mnogimi skupinami na različnih ravneh, sem prepričan, da imajo ženske veliko več notranjih možnosti in bogatejše notranje življenje – čeprav je enako nevrotično. Možje imajo več zunanjih opcij, ženske pa več notranjih. Tako je.

Pri opisovanju svojega notranjega doživljanja in stanj, pri razlagi kaj resnično hočejo in potrebujejo imajo ženske mnogokrat močnejši slovar, kakor pa moški. Njihovo čustveno življenje ima ogromno odtenkov, na splošno mnogo bolj obvladajo ustvarjanje in gojenje odnosov kakor moški. Ko greste v lokalno trgovino, ali na cesti ali kje drugje je petkrat bolj verjetno, da vas bodo žene pozdravile, se opravičile ali se vam zahvalile. Številni moški nikdar ne rečejo oprostite ali se zahvalijo, ko jim daš prostor ali jih spustiš naprej. Zanimivo za premislek o sposobnostih in interesu za odnos, ki jih imamo tipični moški in ki jih imajo ženske.

Kaj pa pričakujemo od moškega, ki ni sposoben ugotoviti svojih čustev in čutenja, še toliko manj pa zna in se ni naučil spregovoriti o svoji žalosti, svoji jezi in besu ali neskončnem žalovanju po vsem, kar ima rad in je izgubil, kar je nekoč mislil, da bo, pa ni? Pri odmikih za moške je eno od najbolj presenetljivih in tudi najbolj razkrivajočih odkritij dejstvo, da je večina moške jeze v resnici žalost. Mnogi moški se tega niti ne zavedajo in so prepričani, da so zgolj jezljivi. V resnici pa so največkrat zelo žalostni, a se tega niti ne zavedajo, ne znajo izraziti, ker nimajo varnih moških prijateljev, niti notranjega prostora ali zunanjih okoliščin, kjer bi odprli takšno zmedo občutkov. Tega  ne morejo v cerkvi niti s svojimi partnerji.

Tudi cerkev največkrat ne spodbuja notranjega življenja. Notranje romanje proti Bogu nadomesti z verskim sistemom, pripadnostjo in moralnim sistemom. Posledično je zunanje vedenje vernih tudi šibko.

Razlog, da zunanja hierarhičnost, simplicistično in dualistično branje svetega pisma, in trdoglavi fundamentalizem sploh obstajajo, je moška nepripravljenost, da bi čutili, trpeli, izgubili ter se z minimalno empatijo in sočutjem vživeli v kožo outsiderjev, obrobnih in trpečih. Jezus pa se je postavil prav tja in trpel, »tako, da je sprejel smrt, smrt na križu« (Flp 2,8). Kako si upamo častiti »zgubarja« in hkrati tako idealiziramo zmagovanje?

Kaj bomo storili za naše moške, može, očete, sinove in brate? Pomembno je, da najprej priznamo, da so mnoge različne kulture po vsem svetu že prepoznale to težavo in izziv. Te kulture so videle, da možje ne bodo šli vase, vse dokler ne bodo v to primorani, takrat pa je največkrat že prepozno. Zato so zagotovile in strukturirale notranje romanje za moške med trinajstim in sedemnajstim letom starosti, ko so ga imenovale uvajanje v moškost. Verjetno v večini primerov uvajanje niti ni delovalo, a so se zavedali, da morajo moške uvajati, če hočejo da pleme preživi. Uvajanje je bilo učinkovito za dovolj mož, da so zagotovili starešine in modre može, ki so v drugi polovici svojega življenja presegli svoj ego, nadzor in slo po oblasti, može, ki niso imeli dualistične pameti, ampak življenjsko modrost.

V večini kultur se je uvajanje fantov v moškost dogajalo po dveh metodah: daljša samota in tišina ter obredno trpljenje. To je bil za moške kotel preobrazbe. Številne kulture v različnih časih in krajih so prišle do neizogibnega zaključka: ni druge poti kot da se moške uvaja.

Če naše cerkve ne najdejo načinov, da bi spodbujale, potrjevale, strukturirale in učile može notranjega življenja (kot nasprotje golim sistemom verovanja, pripadanja in morale – vse to kar olimpijske igre delajo veliko boljše), ne vem, kakšen je še razlog, da obstajamo. Padli smo na izpitu s polovico moških, kar pomeni, da padamo tudi za drugo polovico. Organizirana religija ne ne opravlja svoje naloge preobražanja ljudi na globlji ravni, razen morda redkih izjem (svetnikov).

Če na kratko povzamem: namesto simboličnega ponujamo intelektualno življenje, namesto življenja iz notranjega smisla ponujamo razumarsko obvladovanje, namesto da bi moške vabili in klicali k rasti in na notranjo pot dozorevanja jim ponujamo krščanske klube in bratovščine, ki se ukvarjajo z zunanjimi stvarmi. Lahko živimo brez uspeha, toda duša ne more živeti brez smisla.

Pomembno sporočilo najdemo v 1 Mz knjigi v 27 poglavju v zgodbi o Jakobu in Ezavu. Naši možje so kakor Ezav: bratje in očetje se norčujejo iz njih, oropani so svoje najgloblje pravice prvorojencev. Nič čudnega, da današnji Ezavi »hlepijo po maščevanju in ubijanju« (1 Mz 27,42). Dejstvo, da moškim odvzamemo dušo ali jim je ne pokažemo, ne more ostati brez posledic za naše  družine, sosede, cerkve in celotno družbo. Zdi se, da Ezav za vedno kriči: »Oče ali nimaš blagoslova zame? Ali imaš le en blagoslov? (1 Mz 27,38).

Ne prezrimo, da v slavni zgodbi o Jakobu in Ezavu oba vodi čisto sebični interes. Poskušata povečati svoje zunanje možnosti. Takšen je neuveden moški znotraj vsake kulture, vključno z moškimi judovske biblične kulture. Rebeka, njuna mati, jima odpre njune notranje možnosti, ju vodi na vsakem koraku poti, ščiti drugega pred drugim, ju zagovarja pred očetom, potrjuje njuno zvitost ter ju varuje pred njuno lastno prevaro in ambicijo.

Rebeka ni popolna. A ima vsaj nekaj fantazije, zmore nekaj skrbi, nekaj strasti, nekaj ustvarjalnosti, nekaj tveganja in notranje inteligence. Zmore preseči preprosto logiko zmagovalcev ali poražencev, katere žrtve sta Jakob in Ezav. Morda sta prav ona dva arhetipa zmage ali poraza, vsega ali ničesar, arhetipa dualistične pameti, ki ne dovoli nobenega blagoslova, če nisi Jakob.

Ali je lahko v veri to ime uporabno tudi za moške naših časov? Našim moškim moramo pomagati, da presežejo samo-uničevalno igro izključevanja, da najdejo odprt in milosten prostor brezmejnega, živega in od Boga danega sveta, ki je vmes in na katerem vsi mi živimo.

Ne pozabite, da smo vsi Ezavovi sinovi, ki vedno čakajo na pravico prvorojenstva in še vedno verujemo v blagoslov.

(Viljem Lovše. Povzeto po Richard Rohr.)

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

Iz moči v moč

images (1)Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)