Arhiv oznak: nadzor

Živim z Bogom v sedanjosti

12.11.2017: 32. Nedelja med letom: Mt 25,1-13

Neke nedelje je župnik povedal vernikom pri maši, da cerkev potrebuje nekaj več denarja in jih prosil, če bi v molitvi premislili in dali kaj več v nabirko. Kdor bo dal največ, bo lahko izbral tri pesmi. Po končani nabirki je župnik pogledal vsoto in opazil, da je nekdo dal ček za 1000 eurov.

Bil je vzhičen in je svoje veselje takoj izrazil vsem. Osebno se je hotel zahvaliti človeku, ki je podaril tako veliko vsoto. Počasi je v zadnjem delu cerkve starejša gospa dvignila roko. Povabil jo je naj pride spredaj. Počasi ji je uspelo priti do oltarja. Zahvalil se ji je za tako veliko vsoto in jo prosil, če si izbere tri pesmi.

S sijočimi očmi se je ozrla po občestvu in z roko pokazala na tri najlepše moške rekoč: »Dobro župnik, izberem te tri.« Tako ravnajo moderne pametne device.

Priliko o pametnih in nespametnih devicah lahko v šali smatramo za prvo naftno krizo na bližnjem vzhodu. Govori pa o umirjanju srca v sedanjosti zaradi veselja nad prihodnostjo, ki smo jo že danes deležni (pri maši).

V krščanskem izročilu takšno držo imenujemo »razločevanje«. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, je napisal pravila za razločevanje, sam razločeval in poučeval tudi druge. Rekel je, da nam Sveti Duh omogoča, da se pripravimo na prihodnost in jo živimo že v sedanjosti.

Spomnimo se trenutkov, ko smo imeli kak težak pogovor ali srečanje, ki ga rajši ne bi imeli. V mislih smo pred tem že vse večkrat premislili in preigrali. Predstavljali smo si, kako bo vse skupaj potekalo. A vedno znova doživimo, da se nikdar ali zelo redko zgodi tako, kakor smo si predstavljali. Ugotovimo, da sta naš strah in tesnoba največkrat nepotrebna. Zanimivo je, da se nam ob naslednji priložnosti znova dogaja nekaj podobnega. Znova gremo skozi proces v katerem poskušamo v svojih predstavah že živeti to kar se bo zgodilo. Nekatere je tako strah svoje prihodnosti, da jo poskušajo nadzorovati skupaj z vsemi, ki naj bi bili tudi del te prihodnosti. V takšnih primerih se vedno zgodi polomija.

Sv. Ignacij takšen proces postavi pod vprašaj. Zelo dobro je namreč razumel današnji evangelij. V zgodnji cerkvi so bili prepričani, da se bo Jezus hitro vrnil. Ker se ni, so mnogi doživljali krizo vere. Nekateri kristjani so živeli kakor, da je takojšnja Kristusova vrnitev dejstvo. Ni bila, kajti tudi mi ga še vedno čakamo. Matej nam zato nakaže, da je krščansko življenje preudarna modrost, pravilna presoja in branje znamenj časov.

Sv. Ignacij nam svetuje najboljši način priprave na prihodnost: v najboljši možni meri se poslovimo od neozdravljene preteklosti in čim bolj živimo z Bogom tukaj in sedaj v svojih odnosih z ljudmi in stvarmi. Sveti Duh nam pomaga videti tisto, kar je potrebno storiti danes in kakšna priprava je nujna za jutri. Njegov nasvet je preprost in jasen, a ga mnogi ne dojamemo. Zelo hitro se prepustimo bolečinam ali ranam svoje preteklosti ali pa nas začne razjedati strah-skrb za prihodnost.

Anonimni alkoholiki so v svoji molitvi zelo dobro povzeli današnji evangelij: življenje živi po en dan naenkrat, danes lahko računaš na Boga in si trezen-buden. S tem na drug način povedo, kar je odkrila Matejeva skupnost: »Bodite budni, ker ne veste, kdaj pride!«

Mati ni odpustila dekletu, da ji je vzela njenega fantka – 8.del

capturePo omenjenem pogovoru me je Janez kmalu poklical. Poklicala ga je namreč mama. Vsebina pogovora mu je še bolj odprla oči.

»Mama je želela, da ji pridem pomagat pri nekem delu v kleti. Odgovoril sem ji, da lahko pridem v soboto. Prav težko sem se premagal, da nisem odvrnil, da pridem takoj. Toda uspelo mi je. In veste kaj? Takoj je začela jokati in mi očitati, da mi odkar imam dekle, ni več mar zanjo. Bil sem začuden. Neverjetno. Saj res hoče popolnoma nadzorovati moje življenje. Tega prej še nisem nikdar zares tako očitno videl. Prav kakor ste mi poskušali vi povedati. Po njeno, je ne glede na moje obveznosti, ne bi smel zavrniti.«

»Kaj torej čutiš sedaj glede tega telefonskega klica?«ga vpraša terapevt.

»Ne vem. Svojo mamo imam še rad. Toda zelo sem se razjezil in mislim, da sem še vedno jezen.«

»Zakaj si jezen?«

»Dobil sem občutek, kakor da zanjo ne obstajam. To kar jaz hočem sploh ni pomembno zanjo.«

»In to te je razjezilo?«

»Razjezilo in razžalostilo!« je priznal. »Počutil sem se zelo osamljenega.«

»Morda si se počutil nepomembnega in odpuščenega?«

»Da, točno tako: nepomembnega in odpuščenega.«

Če nekaj dni pride Janez spet na pogovor in začne govoriti že takoj, ko pride skozi vrata.

»Ali se spomnite praznovanja za dan dela, ki ga je vedno prirejal moj stric?«

»Mislim, da si to lani omenjal,« odvrne terapevt.

»Seveda. Prejšnji teden smo spet praznovali in je bilo neverjetno. Moj oče je prišel gor in mi rekel: ’Zakaj ne greš do svoje matere in se pogovoriš z njo?’ Kar tako. Točno tako, kot je storil lani.«

»Morda je tako delal vse tvoje življenje,« je namignil terapevt.

»Se mi zdi, da res. Toda še nikdar prej tega nisem opazil. Začuden sem bil in sem mu odvrnil. ’Ne, ne bom šel. S seboj imam Ano, da se bova pogovarjala.’ Kašno minuto me je gledal, potem pa je šel stran. Ni mu bilo všeč. Ves dan ni več spregovoril z menoj!«

»Kako si to doživel?«

»Sprejel sem. Šel sem preko tega in objel Ano. Počutil sem se odlično. Kasneje sem pozdravil svojo mater, nisem pa pustil, da bi začela naštevati dolg seznam svojih pritožb. Hotel sem se sprostiti in se lepo imeti.«

»Čestitam. Sem navdušen.« mu odvrne terapevt.

Janez se je končno soočil z grenko nalogo postavljanja meja svoji materi. Po vsem terapevtskem procesu se je zdelo, da je »lahko«. Do nobene katastrofe ni prišlo. Njegova mati je godrnjala in kuhala mulo. Kakor je predvidel, z njim nekaj mesecev ni hotela več govoriti, toda na koncu ji ni preostalo drugega, kakor da se vda. On se je moral rešiti njenega razočaranja. Nič več ni bil zlati deček v njenih očeh. A v zameno je končno lahko začel načrtovati svoje skupno življenje z Ano. Zaročila sta se.

Janezova mati Ani ni nikoli odpustila, da ji je vzela njenega fanta. Obiskovala sta jo enkrat na mesec. Obiski so bili bolj uradni. Janez jo je enkrat na teden še poklical. Med pogovori po telefonu ji ni dovolil, da bi kritizirala Ano, njegovo dekle. Pogovore je omejil na 15 minut. Vse ostale klice je sprejel preko tajnice. Osamljena in iščoč izhoda je mati postala dejavna v cerkveni skupnosti in tam našla sebi primerno družbo.

…se nadaljuje…

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)