Arhiv oznak: oče

Adamova rana

PREBUJANJE ADAMA

Si dovolj močan, da boš moj moški? – Sheryl Crow

Beži, moj ljubi, bodipodoben gazeli ali mlademujelenu na balzamovih gorah. Visoka Pesem 8,14

Vse, kar je povedano o odkrivanju lepote, o tem, kako ženska vabi in ponuja – to je toliko bolj resnično, kadar gre za ljubezen do Adama. Resnična ženskost prebudi resnično moškost. Premislite o tem – vsi tisti junaki v vseh zgodbah igrajo junaka, ker v njihovem življenju obstaja ženska, resnična lepotica, ki je njegova inspiracija. Tako preprosto in tako globo ko je. Resnična ženskost prikliče resnično moškost. Prebudimo, sprožimo jo na tak način, da se nič na svetu temu ne more niti približati.

Adamova rana

Če boste kadarkoli dalj časa opazovali majhne dečke, boste videli, kako globoko je junak zapisan v njihovih srcih. Pravkar sem v špeceriji videl mamo s fantkom. Moral je imeti kakšna tri leta. Oblečen je bil v pižamo, ki je imela na ramenih prišito resnično mega ogrinjalo super junaka. Stavim, da mu običajno ne dovoli, da bi sredi dneva šel ven še vedno v svoji pižami. Stavim, da se je zgodilo, da ga pravzaprav ni mogla spraviti iz nje. Fantje se radi oblačijo kot vojaki, jedi vitezi, kavboji, junaki. Njihove igre so polne boja in poguma in preizkušanja. Kdo je dovolj hraber, da iz okna v drugem nadstropju skoči na trampolin?

Ko postanejo najstniki, mladi fantje dobijo občutek neodvisnosti in junačenja, zaradi katerega njihove mame resnično znorijo. Videti je arogantno in kljubovalno, vendar je to njihova moška moč, ki se pojavi na nenavadnem odru. Tekmujejo z avti, skrbijo za to, kaj bodo oblekli in se postavljajo. Kot je pel Bruce Springsteen: »Dekleta si lase počešejo v vzvratnem ogledalu, fantje pa poskušajo imeti strog pogled.« V vsem tem lahko vidite njihovo vprašanje: Imam to, kar je potrebno ? Sem ta pravi? Sem moški?

Najgloblja rana moškega prihaja iz načina, kako je bilo v njegovi mladosti odgovorjen+o na njegovo vprašanje. Tako kot vaša. Vsak moški je ranjen. Ko je odraščal, je pri očetu iskal odgovor na svoje vprašanje. Posledica je bila pogosto uničujoča.

V primeru nasilnih očetov je bila rana zadana direktno. Dave je poskušal posredovati v prepiru med mamo in očetom, ko je imel približno trinajst let. Kot bi to moral storiti vsak dober moški, je tudi on stopil vmes, da bi zaščitil svojo mamo. Njegov oče je svojo zamero naperil naravnost v srce svojega sina: »Ti si tak mamin sinko.« Že več kot desetletje se bori s tem stavkom. Tako zelo si želi poiskati žensko, vendar se nekaj v njem počuti mlado in ‘ne dovolj moško’. Navsezadnje mu je bilo rečeno, da ni moški, da je mamin sinko. Charlesov oče se je imel za športnika, toda Charles je bil pianist. Nekega dne se je njegovemu očetu preprosto zmešalo. Kdo ve, kaj se je še gradilo v njegovi duši ali med njima, toda ko je prišel domov in našel Charlesa za klavirjem, mu je s prezirom rekel: »Ti si peder.« Charles ni nikoli več zaigral na klavir. In s težavo se zaveže ženski v svojem življenju. Nekaj v njem se počuti… negotovo. Nemoško.

Tudi pasivni očetje ranijo, pogosto pustijo dečkovo vprašanje neodgovorjeno. Njihov molk pušča vakuum, ki ga polnita strah in dvom. Od tukaj je prišla moja zagnanost. Moj oče se je boril z nekaj obupnimi njemu lastnimi bitkami, sploh ko sem bil najstnik, in me tako na veliko načinov pustil, da sem se s svojimi soočal sam. Počutil sem se, kot da me je … zapustil. Pustil me je brez odgovora na moje najgloblje vprašanje. Naslednjih dvajset let sem bil prestrašen, zagnan perfekcionist, ki se je trudil, da se ne bi soočil s svojimi ranami. Bal sem se, da sem pravzaprav samo deček v moškem svetu, zato sem se trudil dosegati več, da bi dokazal, da sem moški.

Adamov greh in Adamova ranjenost prihajata skupaj ter se od ražata v pasivnosti ali zagnanosti, ki ju srečate pri tolikih moških. Zakaj se ne pogovarja z menoj? Zakaj se ne zaveže? Zakaj je tako jezen? Zakaj je nasilen? Moškega ne boste pričele razumevati, dok ler ne razumete njegovega vprašanja, njegove rane, in kako je tudi Adam padel. Njegovo iskanje potrditve je gonilna sila njegovega življenja.

Tako kot vaša.

(Odlomek iz knjige Očarljiva  Odkrivanje skrivnosti ženske duše, John Eldredge, Stasi Eldredge)

 

Očetov glas

167-img_20161008_121437Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Odmev: Oče in sin – odmik za moške

Možje hvala vam za udeležbo in iskreno podelitev izkušnje. Sadove bomo želi vsak v svojem življenju.

oče in sinOdmevi:

“Hvaležen sem za dva sogovornika, ki sta vsak v svojem očetu našla veliko pozitivnega. Jaz sem to odkril le tik pred njegovo smrtjo, ko sva se pogovorila in me je poslušal, da sem mu lahko povedal. Zastrupljen sem bil s sovraštvom do njega in nisem dopuščal drugačnega pogleda nanj. Mojega dokazovanja, da sem nekaj vreden in da zmorem, ni opazil. Podcenjeval me je. Sovraštvo do njega je spodbujala tudi mama: ‘Rajši vas zabijem v zemljo, kot pa da boste takšni kot je vaš oče.’ Zgodba svetopisemskega očaka Jakoba me je še bolj spodbudila, da povabim Boga v svoje sence in svoje rane. S tem se najboljše pripravljam na pogovor z lastnimi otroci. V skupini smo se vprašali kdaj otrokom spregovoriti o svojih lastnih ranah? Ugotovili smo, da takrat, ko te vprašajo zakaj si delal, kar si delal. Bog mi je ves čas dajal veliko znamenj, da se ne potrebujemo dokazovati očetu. S svojim delom sem namreč svojemu očetu hotel dokazati, da sem sposoben in da zmorem. Ker sem bil na privatni poti me je konkurenca spodrinila in podjetje je šlo po vodi. Zdelo se mi je, da se mi je podrl svet. Z ženo sva šla takrat skupaj na duhovne vaje. Po tistem sem nehal kaditi in piti alkohol. Iz nenehnih skrbi za posel in firmo sem spet začel živeti globlji odnos z ženo, otroci in še posebej oseben odnos z Bogom. Prerasel sem folklorno vernost iz mladosti. Bogu hvala za njegovo vodstvo in nadzor, ki ga ima nad mojo in našo življenjsko zgodbo.«

»Že leto in pol sem si želel priti na odmik za moške, a so mi okoliščine do sedaj udeležbo vedno onemogočile. Ob pogovoru in premišljevanju o odnosu med menoj in očetom ter mojimi otroci sem odkril, da sem podoben svojemu očetu, saj sem tudi jaz grozil, da bom kar odšel. Žena me je spodbudila naj se poglobim. Poglabljanje in razmišljanje o sebi mi je bilo zoprno. Opažam napredek. Nič več me ni sram, če med filmom potočim solze. Tudi v prepirih z ženo solze obeh vedno odprejo prostor za pogovor in naklonjenost. Bogu sem hvaležen in vesel, da imam na razpolago ta čas skupaj z vami, moškimi. Moji sogovorniki so pričevali o svoji ljubezni do očeta. Sam tega čutenja nimam. Ugotovil pa sem, da sem kljub njegovi odsotnosti dobil njegove usmeritve: študij, znanje, delo. Povedal mi je, da če se dvakrat do onemoglosti napiješ, to zlahka pomeni, da boš postal alkoholik. To me vedno drži nazaj. Pogovor med nami mi je pomagal pogledati globlje in videti tudi očetov dar in trpljenje. Tudi mama pri vsej stvari ni bila nedolžna. Bog me pusti, da padem do dna, da se potem lahko znova odrinem in računam nanj. »Deus illuminatio mea.« To vedno znova ponavljam, kličem in si zapisujem. Ko sem sem se nehal sramovati sebe kot moškega, je tudi moj odnos z ženo globlje zaživel. Drug drugemu sva bolj odprta. Sovraštva do očeta nisem nikoli čutil. Ko me je pred leti obiskala misel na samomor, mi je Bog pokazal moje otroke kot nalogo in smer življenjske moči. Hvaležen sem, da lahko kot možakarji zaživimo tisto, kar smo si kot mladi fantje iskreno želeli in se med seboj pogovarjali.«

»Vesel sem poguma, da sem prišel na odmik. Drugače sem si ga predstavljal, kot pa je. Mislil sem, da bodo duhovne vaje in da se bom ves čas ukvarjal le z Bogom in z molitvijo. Vesel sem in hvaležen za podelitev moške izkušnje. Vidim, da se vsi borimo s težavami in bolečinami. To mi daje moč. Z očetom nisva imela velike bližine in prijateljskega odnosa, a mi je bil zgled delavnega in tudi nežnega človeka. Hvaležen sem, da je moj oče tak kot je. Sam sem želel predvsem izboljšati odnos do svojih otrok. Odkrivam, da sem podoben svojemu očetu in njegovi ranjenosti. Bog me kot edini resnični Oče kliče v globlji osebni odnos, v domačnost in zaupljivost. Do sedaj se nisem kaj dosti obračal na Očeta, ampak bolj na Jezusa. Odkril sem, da mi samo Bog Oče daje moje pravo ime, ki je tudi moje poslanstvo. Prosim, da bi bil odprt za to. Napisal sem tudi svojo molitev.«

»Preživel sem dva intenzivna dneva. Zadnja tema za pogovor je bila še posebej globoka. Našel sem se v opisih lažnega jaza. Skrivam bolečino in živim po kriterijih uspešnosti, kot jih pojmuje javno mnenje. Bolečino, ki kljuje v meni sem se naučil zanikati ali jo požrem in grem nekako naprej. Doživel sem ozdravljajočo moč joka. Odkril sem, da mi je strah nekako vgrajen. »Neuspehi« v bivši službi pa so me silili v depresijo in vrtenje okrog sebe in svoje podobe v očeh drugih ljudi. Svojo osebnost bom gradil na drugih temeljih: na odnosu z Bogom Očetom. Prej sem se ga bal. Vedel sem, da me ima Jezus rad, Očeta pa nisem upošteval. Veliko je še preprek, zamer in stisk, ki ovirajo, da bi moj odnos z Bogom postal stabilnejši in bolj zrel. Velko dela me še čaka. Do sedaj sem se vedno znal potolažiti z delom in »uspehi«. Ko uspeha zmanjka, ne vem več, na kaj računati. Zdi se mi, da se še vedno dokazujem svojemu očetu. Znotraj tega me Bog vabi v iskren odnos zaupanja. Hudi duh me ves čas vleče v nezaupanje in strah. Igra tudi na ponižanje mojega očeta s strani drugih.«

»Na tem odmiku sem spet odkril nekaj novega, česar se prej nisem zavedal. Zelo je koristno, da sem slišal vašo izkušnjo. Daje mi moč. Zdi se mi, da mi pomanjkanje očeta ni povzročilo prehudih posledic. Sem na poti k Bogu, ki me uči moškosti, sinovstva, bratstva in očetovstva. Na tej poti me stalno kaj zanaša in vijugam. Vidim, da je vztrajanje poplačano. Vprašanja dobijo odgovor. Če gradim na svojem lažnem jazu, ki sem si ga postavil kot obrambo svoje ranjenosti, podiram. Moj lažni jaz je tisti, ki vse potrpi in se ne postavi zase: prijazen in z vsem zadovoljen. Bog me tega osvobaja. Osvobaja me tudi strahu pred nastopanjem. Pred nekaj leti je ženi počilo, ker sem preveč delal. Rekla je, da tako več ne more iti naprej. Šel sem vase in prosil za pomoč p. Pija. Z njegovo pomočjo sem naredil pomembne korake in odnos z ženo gre naprej na globlji ravni. Če jaz postavim meje službi, potem mi tudi Bog pomaga. Daje mi vztrajnost za boj na področju družinskih odnosov, stikov z Bogom in delu na sebi. Ne bojim se. Sprejemam, kar mi bo Bog poslal na pot.«

»Hvaležen sem za odmik, saj si že več let nisem vzel prosto. Zame je bilo odkritje spoznanje, da naj se v težavah vedno sprašujem, kaj me Bog uči po vsem tem, kar se dogaja in kakšne moči mi po dogajanju daje. Tudi moje fasade morajo pasti, da se porodi moje pravo ime. Pravo potovanje se začne šele, ko moje fasade padejo. Še posebej močna fasada je perfekcionizem na kakšnem ozkem področju. Tudi tega me Bog želi osvoboditi in mi odpreti obzorje. Imam težave s komunikacijo. Uči me komunikacije s seboj, z Bogom in bližnjimi.«

»Z birmo sem prekinil z vero in cerkvijo in se podal v bioenergijo. Nisem si priznal, da hlepim po samoodrešitvi. Bioenergetik mi je pobral težko zaslužen denar, vse ostalo pa je ostalo enako. Vadil sem, da bi pretepel očeta. Nekoč sem v sebi zaslišal glas: ‘Ali se želiš rešit ali boš odtaval v temo?’ Takrat sem se prebudil. Preko bližnjih sem spet prišel do Boga in Cerkve. Stara mama me je vabila k maši. Oče ni hotel hoditi razen za velike praznike. Povabljen sem bil v molitveno skupino in nek duhovni oče, ki je že pokojni, je molil nad menoj. Ozdravljen sem bil strahov, tesnob in depresije. Začutil sem, da Bog osvobaja in da z njegovo močjo lahko zdržim vse preizkušnje. Bolečina in jok me prečiščujeta.«

»Hvaležen za iskrenost mož. Veselim se poti, ki jo vidim pri vsakem izmed vas. Svojo zgodbo prepoznavate znotraj Božje.«

»Vsemogočni Bog, ki zmore vse, se pokaže kot šibek. Pokaže nam, da moč ni zunanja, ampak notranje zaupanje Bogu Očetu. V to nas kliče. Za naš moške je to velik izziv. Koliko sem moški, ki zajema iz zaupanja Očetu in spregleda vse nepomembno na svoji poti? Ali me na poti vodi strah ali zaupanje? Kako lepo je biti poklican v zaupanje Bogu Očetu. In še to. Nikoli ni prepozno, da odgovorim. Ta odmik me je še bolj spodbudil v zaupanje Očetu.«

»Po napornih tednih sem vesel, da sem tu z vami na odmiku. Potreboval sem ga in moja žena tudi. Bil sem že zdelan. Pričakoval sem moško podeljevanje in dobil več. Tudi gradiva in spoznanja s tem v zvezi so bila prav zame osebno. Premišljeval sem, kaj je mojega očeta delalo očeta? Ali to, da je poskrbel za hrano in vzdrževanje? To lahko dela vsak rejnik. Pogovarjali smo se o tem, kaj bom storil, ko bo moj oče umrl? Odkril sem svoj lažni jaz in fasado: nič me ne prizadene in vse lahko zdržim z nasmeškom. V službi nasmejan in močan, doma resen in zaprt. Izziv: deliti toplino doma in se vsak teden z vsakim pogovoriti. Veliko lažje je, če me sodelavci hvalijo in mi dajejo priznanje.«

»Hvala ženi, ki me je prijavila. Navdihujejo me pravila skupine za moške. Dotaknil se me je način podelitve. Drugod sem vedno doživljal podelitev kot obveznost za spoznavanje sebe, pogovor ali samoizpraznitev (hvaljenje ipd). Tukaj vidim poudarek na poslušanju. To kar od vas dobim je pomembnejše od tega, kar od sebe dam. Imam več lažnih jazov. Odkril sem tudi po kakšni logiki jih vzpostavljam. Tako hitro in spretno v ogroženosti spremenim temo, da prevaram še samega sebe. Moja krinka je perfekcionizem. Nihče ne naredi zame ničesar dovolj dobro. Povsod vidim napake. Znotraj pa me nažirajo vprašanja: ‘Ali boš res zmogel? Saj ti ne bo uspelo!’ Moram se dokazovati. Rešuje me vztrajnost. Hudi duh pri meni uporablja isto taktiko kot pri Petru, ko mu je petelin trikrat zapel. Bog pa mi daje priložnosti, da se lahko obrnem. Posebej ljub mi je Ps 71.«

»Vsaj enkrat na leto se bom udeležil odmika. Vesel sem, da sem uspel odpustiti očetu, s katerim sem se boril vse svoje življenje. Zaradi tega sem bil tudi depresiven. Moj lažni jaz je ta, da je vse dobro. Posledično se zaprem vase. Vesel sem, da prihajam ven. Doživljam odprtost. Hvala vam možje za iskrenost. Prav vesel sem. Zelo ste mi pomagali. Odkril sem kako sem se trudil dokazovat, da zmorem in sem dober. Pričakoval sem pohvalo, ko pa sem jo dobil sem jo zavračal.«

»Tudi mene je na odmik povabila moja žena. Otroci so se strinjali, da bom boljši oče. Ni mi žal. Zelo sem vesel, da sem prišel. Čas zase in poslušanje izkušnje drugih mož. Idealna kombinacija. Program ni bil prenatrpan. V zadnjih letih sem si vzel premalo časa zase in za družino. Začelo se je poznat. Sedaj se počutim bolj svobodnega in močnega. Že kot mlad sem opravil z mislimi na samomor. Apatičnost je izgubila svojo moč. Videl sem, da je krivdo za dogajanje lažje iskati drugje kakor pa pri sebi. Zdi se lažje ne delat na sebi. Zdi se lažje, če se ne spopadeš z bolečinami. V resnici pa je veliko težje.

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove usmiljene roke

kruh4. velikonočna nedelja, 17. april 2016, Jn 10,27-30

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

p. Vili Lovše

Odmik za moške: Močni in pogumni očetje

Močni in pogumni očetje_spletVerjamem, da Bog želi, da vsak oče pogumno naredi vse, kar je treba, da postane del življenja svojih otrok. Več kot le biti tam ali skrbeti zanje. Korakati mora z njimi skozi njihova mlada življenja in pokazati, kakšen je njihov Oče v nebesih. Oče naj ljubi svoje otroke in se trudi, da osvoji njihova srca.
Naj jih varuje, jih vzgaja in uči o Bogu. Pokaže naj jim, kako biti pošten in ravnati z drugimi s spoštovanjem. Svoje otroke lahko vzgaja v odgovorne moške in ženske, ki živijo svoje življenje v večnosti. Povem vam, da ste kot očetje odgovorni Bogu za vpliv, ki vam je dan. Ne smete zaspati! Zbudite se! Zavedajte se, da vaša služba in hobiji nimajo večne vrednosti, vaši otroci pa jo imajo.

Datum: od 12. do 14. februarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave:

http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mocni-in-pogumni-ocetje/

V tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00

na telefonski številki 051-613-374

ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Iz moči v moč

images (1)Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Iz moči v moč

Alaska. Fairbanks. A father and son fishing catch/release for grayling on the Upper Chena River. MR.

Moškost je bistvo, ki ga je težko izreči,  a po njem žeja vsakega fanta tako naravno, kakor ga žeja po hrani in vodi. To je nekaj, kar si lahko posredujejo le možje med seboj. Tisoč let so fante tako vzgajali, da so živeli v tesnem stiku z očetom. Oče je tako sina naučil dejavnosti, ki jo je sam obvladal. Morda se spomnite, kako se vas je oče veselil, ko ste skupaj z njim ujeli prvo ribo, začeli prvič orati ali voziti traktor ipd. Ni tako pomembno, ali ste ribo ujeli ali ne, ampak zapomnili ste si veselje, stik, moško navzočnost, ki vam je bila z veseljem darovana. “Daj, tiger. Tako. Dobro ti gre.” Poslušajte može, ki naklonjeno spregovorijo o svojih očetih, in boste slišali prav to. Moj oče me je naučil delati, voziti traktor, avtobus … Ne glede na podrobnosti je tisto, kar se je v resnici zgodilo in je bilo podarjeno, moški blagoslov.

Če očetje in sinovi preživijo veliko ur skupaj, kar nekateri očetje še vedno uspejo storiti, potem lahko rečemo, da moško bistvo kakor hrana prehaja iz starejšega na mlajšega. Zato se fantje-sinovi tako radi mečejo z očetom. Radi imajo telesni stik z njim in ob tem preizkušajo svojo moč.

Bistveno pri vsem tem je preizkušanje. Starejši ko so, bolj želijo tekmovati z očetom. Včasih tudi zelo boli. A fantje prav to potrebujejo: doživeti in videti, da boli. Ali imajo toliko moči kakor oči? Ali njihova moč raste, je resnična in zadošča? Še bolj je zanimivo, če pride do krvi. Morda mladi bikec premaga starega vola.

Antične družbe so verjele, da fantek postane moški samo preko obreda in napora – samo z dejavnim posegom starejših mož. Oče ali kak drug moški mora dejavno poseči, mati pa mora spustiti iz rok. Moški odpeljejo otroke stran od mater za iniciacijo. Nekje je lep običaj, da se po dečkovi vrnitvi mati pretvarja, da fanta ne pozna, in prosi, da bi jo mlademu možu predstavili. To je čudovita ponazoritev dejstva, kako lahko mati sodeluje pri sinovem prehodu v svet očeta. Če mati ne sodeluje, se kasneje, še posebej po fantovi poroki, stvari lahko zelo grdo zapletajo. Fant se tako močno naveže na mamo, da govorimo o čustvenem incestu. Njegova lojalnost je razklana med mater in ženo. Zato Sveto pismo tako močno vztraja, da bo sin zapustil očeta in mater in z ženo postal eno meso. (1 Mz 2,24).

Če se mati oklepa sina, se je bo fant poskušal otresti tudi na silo. To se še posebej opaža v puberteti ali najstništvu. V tem času se fantje grdo obnašajo, grdo govorijo. Ona se čuti zavrnjena, fanta pa doživlja krivdo. Toda ve, da se mora odtrgati od nje. Mnogo moških ima zamero do matere, pa ne vedo, zakaj.  Vedo, da nočejo biti blizu nje in da jo zelo redko pokličejo. Težko je poklicati mamo, če ti odgovarja, kakor da si star deset let, ti pa jih imaš že trideset ali več. Čutiš, da bližina matere ogroža tvojo moško potovanje, da te lahko mati posrka nazaj. Ta strah je iracionalen, hkrati pa kaže, da sta obe začimbi pri njegovem prehodu od matere v moškost manjkali: mati ga ni izpustila, oče pa ga ni odvedel stran od nje.

Ne glede na to, kako je mati zgrešila, očetovo prizadevanje lahko to preseže. Deček očeta ne vpraša kakor mamo, če je bil priden, ampak če sem dovolj močan, dovolj divji, dovolj pogumen. Sprašuje o svoji moči, svoji sposobnosti biti dovolj nevaren, da lahko pride skozi. Fantovski prehod v moškost vključuje številne od omenjenih trenutkov. Očetova vloga je, da mu pripravi primerne okoliščine in mu pove na srce: da, sposoben si. Imaš to, kar je potrebno. Zmoreš. Prav zaradi pomanjkanja te potrditve ali blagoslova je prav očetovska rana najgloblja.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)