Arhiv oznak: očetje

Odmev: Močni in pogumni očetje

odmik5Močni in pogumni očetje so spodbudili drug drugega v svojem moškem poslanstvu. Prvič se je zgodilo, da je prišel na odmik za moške župnik in s seboj pripeljal svoje moške farane. Bogu hvala za Rafkota. Možje so nanj ponosni. Odmevi:

»Prvič sem na tak način med moškimi. Film me je navdal s pozitivno močjo in pogledom naprej. Pri vzgoji ne bom več dvigoval rok. Vztrajal bom in spodbujal. Ohranjal mirno kri. Nadaljeval bom z vero in mirom. Večerna in jutranja družinska molitev se mi zdi vedno bolj dragocena za vso družino. Zbere nas, zbliža in poveže, podobno kot daljši skupni obedi za isto mizo. Sveto pismo imamo na vidnem mestu in ga tudi beremo. Hvala vam možje. Še pridem.«

»Film je potrkal na moja očetovska čustva. Veliko možnosti je še za rast in izboljšanje. Tokrat sem se prepoznal v Natanu in njegovi skrbi za hčerko. Dotaknilo se me je osebno pričevanje p. Damjana Ristića pri maši. Tudi jaz bom imel priložnost, da bom dlje časa z očetom in se bova lahko pogovorila. Poskušal bom zbuditi možakarje v naši fari, da ustanovimo skupino mož.«

»Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem jamral, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam kako pomembno je, da si z ženo in to možakar kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«

»Film me je nagovoril. Oče je hčerki pokazal njeno dragocenost. Še imam čas, ki ga ne smem zapravit. Pri možeh me nagovarja in spodbuja preizkušenost in hkrati tenkočutnost. Manj komplicirate od mene. Se vidi, da sem v pretežno ženski družbi. Dobil sem nekaj rešitev. Odkril sem, da imam na prvem mestu nekaj, kar bi moralo biti na tretjem. Učil se bom izročat svoje življenje Bogu in iz Njega črpat svojo najglobljo moč.«

»Hvala Janezu, da nas je povabil in zbral, da smo prišli. Film me je izzval. Odkril sem, da sem veliko zamudil, a sem še vedno oče. Otroci so živi in še vedno lahko kaj naredim. Izredno dragocena mi je bila podelitev naših izkušenj v skupinah. Izziv: da bi tudi v župniji zmogli skupino moških.«

»Prvič sem na odmiku. Zelo me je nagovorilo. Nagovarja me prednost in zavezanost mož, ki so tudi očetje. Tega nam manjka. Med možmi res ni težave spregovoriti o svojih izkušnjah. Veliko lažje je, kot na zakonski skupini. Možje drug drugemu pomagamo k večji trdnosti. Upam, da bomo ustanovili skupino za moške.«

»Odmik je bil res nekaj novega. Doma nimam takšne podpore. Vera je res velika vrednota. Najbolj mi ostaja: resnicoljubnost in govorjenje resnice. Podeljevanje izkušnje, ne govoric, ne teorij… To moram deliti s svojimi otroki, ne pa naukov in teorije. Izkušnjo. Računam, da se bomo možje podprli za pogum pri očetovstvu tudi v naši župniji.«

»Dvomil sem, če bi sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar. Vesel in zadovoljen sem, da sem prišel. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se Božjemu namenu z nami.«

»Manjka mi prava moška družba. Vesel sem, da sem lahko z vami delil izkušnje. Med nami je bilo veliko zaupanja in se veliko lažje odprem, kakor pa doma. Srce se mi je odprlo in zavore so popustile. Hvaležen, da sem z vami. Film me je nagovoril. Še posebej glavni junak, ki ni imel časa za otroke. Težje se je ukvarjati z odnosi z otroci kakor pa s tehniko in delom. Pri otrocih ne vidiš takoj sadov, kakor pri tehničnem delu. Kar sem zamudil pri otrokih lahko nadomestim pri vnukih. Žorž nas je lepo uvedel v vlogo starih staršev. Hvala vam, da smo si delili izkušnje.«

»Prvič na odmiku. Dobil sem ga za darilo od svoje žene. Film me je zelo nagovoril. Zelo pomembni so začetni temelji pri prvem otroku. Se moram še bolj potrudit, da bom mož in oče.«

»Prvič na odmiku. Ravno prava tema ob pravem času, ker sem že izpet in utrujen. Otroci potrebujejo več kot le plenice in zadovoljitev osnovnih potreb. Pogovor v moški skupini je bil zelo navdihujoč. Sprejemam, da sem šibek in nepopoln. Vsi imamo težave. Krepimo drug drugega. Praktični napotki. Poslala me je žena in je bila začudena, da sem prikimal in šel. Izboljšal bom svoj očetovski pristop.«

»Film me je ponovno nagovoril. Otroci rastejo tako hitro, da sem presenečen. Tudi nezgoda mi je pomagala, da sem se globlje zavedal kako pomembna je moja očetovska vloga. Vesel sem, da sem še živ. Okrepila se je moja odgovornost. Hvaležen sem vam za iskreno podeljene izkušnje in težave. Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«

»Prvič sem na odmiku in mi res ni žal. Podobne izkušnje imamo. Vidim kaj vse sem delal narobe. Nisem ravnodušen. Odpiram nove vzgojne vzorce. Pri otrocih sem zamudil. Priložnost so sedaj vnuki. Ko sem delal v tujini je moja žena vsak dan otrokom govorila o meni in so me ob vrnitvi prisrčno sprejeli. Hvala za vaše izkušnje in moško moč.«

»Od filma mi še posebej ostajajo besede: Jaz bom. Ženi sem po poroki rekel, da ona skrbi za verske stvari. Odkrivam, da je za otroke najvažnejši moj zgled. Spremljajo vsak moj gib. Učijo se mojega odnosa in neodnosa do Boga. Če očetu Bog nič ne pomeni, ne bo pomenil niti otrokom. Jaz se bom zastavil in ne bom rekel ženi, kar ti se z njimi ukvarjaj, ko mi bo zmanjkalo moči. Pohvala spreminja otroke in vse drugo. Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

»Odmik za moške mi je podarila žena za rojstni dan. Odkril sem, da moram sam narediti prvi korak in ne čakat, da se bom priključil drugim. Manjkal mi je zgled. Svetniki so bili pred leti. Jaz pa rabim zgled današnjih svetnikov. Pri otrocih sem zamudil. Dobivam novo priložnost in vidim možnosti.«

»Res lep odmik. Film me je spravil v jok. Izziv: moja moška zaveza. Veliko bi rad spremenil. Zavezo bom večkrat bral in obnavljal. Veselim se skupine moških, ki nastaja pri nas. Temeljno dejstvo: sem Božji. Iz tega lahko vedno črpam. Tudi moji otroci so Božji otroci. Brez tega temelja smo možje na gostilniški ravni in ne moremo ničesar spremeniti. Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in se je potrebno boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«

»Odločilna so bila navodila za poslušanje, ki smo jih prejeli prvi večer. Mislil sem, da bomo možje enake starosti pa nismo bili. Tri četrt sem vas na prvi pogled doživljal antipatične. Ko smo dobili navodila za poslušanje se je moja drža do vas v hipu spremenila. Kot bi pritisnil stikalo. Tudi vizualno ste se mi zdeli drugačni. Neverjetna izkušnja. Kakšna obremenitev, če drugega vnaprej sodim. Me kar srh spreletava. Ključno je sprejemat, spoštovat, obujat naklonjenost, potem slišim, zaupam in sem okrepljen z izkušnjo drugih. Film me je ganil. Pravo bogastvo, da ste bili večinoma starejši od mene. Starejši ste mi s svojimi izkušnjami dali zagon. Film bi rad pogledal vsaj vsakega pol leta. Ne potrebujemo pametovanja, niti nasvetov, če nismo prosili zanje. Moč za naprej je zaupanje svoje izkušnje.«

»Prišel sem, da sprejmem pomembno odločitev. Vaše izkustvo me bogati v najpomembnejšem odnosu z Bogom in me utrjujejo v poslanstvu, ki mi ga je dal. Hvala vam možje. Moj pokojni oče je dejal: ‘vse kar začneš, izpelji do konca’.«

»Vesel sem te izkušnje z vami. Film je bil zelo dobra iztočnica, ki je omogočila pogovor. Nič nismo filozofirali. Lotili smo se konkretnosti. Film meni zelo pomaga k pogovoru, veliko bolj kot sveto pismo. Vesel sem, da ni bilo nič navodil do česa bi morali priti, ampak je bilo vse odvisno od nas. Postavit si moram nove prioritete in več časa posvetit ženi in otrokom. Zelo pomemben je moj zgled: grem ali ne grem k maši, molim ali ne. Biti dober oče je poslanstvo in privilegij. Hvaležen sem za vse prejete darove. Težko je prevzeti odgovornost za vse to. Se bom potrudil, kajti ne bi rad čez dvajset let rekel, da sem zamudil. Danes imam priložnost. Nihče ne more biti oče mojih otrok namesto mene. Bodimo močni in pogumni dedci, pa skup držimo.«

»Zbudi se! Nikoli ni prepozno. Stari oče mi je bil vzor za vero. Zato imam tudi sam do vnukov še dovolj priložnosti. Še vedno sem oče in bom do smrti. Marsikaj sem zamudil. Potrebe vnukov po meni so nova priložnost. Napisal sem svojo lastno zavezo. Očetje smo odgovorni. Svojega vpliva ne smemo opustit. V filmu so možje uspeli, ker jih je nekdo spodbujal, drezal in vodil. Kljub kljubovanju je treba vztrajati pri tem, kar je dobro. Kdo bo molil za moje otroke in vnuke? Jaz bom. Mi smo na vrsti. To je privilegij: molitev za prihodnje rodove. Jaz bom. Pogum, pogum, pogum.«

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.