Arhiv oznak: očetovska rana

Odmik za moške: Oče in sin

father_and_sonVsak oče svoje otroke rani. Kakšne posledice nosijo sinovi? Kako ta rana lahko postane sveta rana in vir moči? Kristusova rana rešuje vse naše izgubljenosti. Tudi naše moške rane imajo zaradi njega in v njem isto moč in poslanstvo. Zavedati se svojih ran, jih sprejeti, spoštovati in v njih odkriti nepredstavljiv vir moči, sočutja, ustvarjalnosti, trdnosti in odpuščanja, to je dar, ki ga moški lahko podarimo drug drugemu. Ob tem si bomo možje in fantje delili svojo izkušnjo in dovolili, da naše rane postanejo svete rane: vir blagoslova za nas in za druge.

Datum: 20. do 22. maja 2016

Naslednji termin: 18. do 20. novembra 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051-613-374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Očetovska rana

20120906_CampingHiking_IMG_7076-1024x682Se spomnite dneva, ko ste bili ranjeni? Starša se npr. prepirata v kuhinji in oče se besedno znaša nad materjo. Vi se postavite na njeno stran, nato oče eksplodira: “Ti si pa res neverjetno mamin sinko, smrkavec…!” Potem se oče obrne in odvihra iz sobe. Če bi imela ti in oče ves čas močan odnos, potem bi te takšen dogodek ne prizadel tako globoko in ne bi ostala rana. Lahko bi jo besede ljubezni in naklonjenosti ozdravile. Če pa takšen udarec doživiš po mnogih letih oddaljenosti med teboj in očetom, je to drugače. Če je oče cele dneve v službi in nikdar ne preživlja časa s teboj, si nad njim globoko razočaran. Odkrivaš, da nisi glavni športnik, kar bi tvoj oče hotel, da bi bil. Odkrivaš, da imaš duhovno lakoto in greš pogosto v cerkev. In prav tega tvoj oče ne ceni, ampak celo zaničuje. Po vsem tem so prej omenjene besede zate kakor smrtna obsodba.
Neki avtor pravi: če je odnos med očetom in sinom pravi, potem tiho drevo moške moči v očetu varuje in hrani krhke poganjke moškosti v sinu. Če oče naredi, kakor je storil v prejšnji zgodbi omenjeni oče, potem zada smrtni udarec sinovi moškosti.

Primer: sin je zelo rad igral klavir, oče in bratje pa so se iz njega norčevali. Ko so nekega dne vsi fantje z očetom prišli iz telovadnice in našli njega za klavirjem, mu je oče zabrusil, da je velik »peder«. Takšni stavki usodno zaznamujejo celotno moško življenje. Takšne rane iz napada so kakor strel v prsi. Še veliko hujše pa je, če jih spremlja večletna fizična, spolna ali besedna zloraba. Brez pomoči se mnogi moški nikdar ne poberejo. Takšne bojne rane so očitne. Pasivne rane pa niso očitne, vendar so nevarne kakor rak. Ker so bolj prefinjene, jih pogosto niti ne prepoznamo kot rane in jih je zato še veliko težje ozdraviti.

Primer: moj oče je bil v mnogih pogledih dober človek. Naučil me je loviti ribe, kampirati. Delal sem na kmetiji njegovega očeta. Veliko sva doživela skupaj. Toda kakor mnogo mož tistega obdobja se ni nikdar soočil s svojimi ranami. Ko se je njegovo življenje prevesilo v drugo polovico in začelo iti navzdol, se je vdal pijači. Takrat sem bil star dvanajst let, zelo kritična leta na moški poti, saj takrat pride na dan z vso močjo vprašanje moškosti. Takrat sem si obupno želel odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti moški, ter ali imam to, kar je potrebno – toda moj oče je ostal tiho. Ostajal je v svoji delavnici sam, bral, reševal križanke in pil. To je največja rana.

Ne prejeti očetovega blagoslova je resna poškodba. Če kot majhen otrok nisi videl očeta, nikdar bil skupaj z njim, imel oddaljenega ali odsotnega očeta, deloholika, si poškodovan. Prijatelju je umrl oče, ko je bil star štiri leta. Sonce njegovega vesolja je zašlo in nič več vzšlo. Kako naj mali deček to razume? Vsako popoldne je stal ob oknu in čakal na očeta, kdaj se vrne domov. Tako je šlo skoraj celo leto. Mnogim oče preprosto odide in ga ni več nazaj. Ločitev ali zapustitev je rana, ki skeli: otrok namreč verjame, da bi do ločitve ne prišlo ali da bi očka ne bi odšel, če bi se sam bolj potrudil in bil bolj dober.

Nekateri očetje otroke ranijo zgolj s tem, da so tiho. So, a za svoje otroke jih ni. Tišina dela otroke gluhe. Spomnim se, ko sem kot otrok hotel, da moj oče umre, in potem zaradi tega čutil ogromno krivdo. Sedaj vem, da sem takrat hotel, da bi mi nekdo obvezal rano. Oče se je umaknil, a je bil telesno še vedno navzoč. Živel sem z rano, ki je nihče ni videl in je ni nihče razumel. V primeru tihih, pasivnih ali odsotnih očetov ostaja vprašanje neodgovorjeno: “Ali imam, kar je potrebno? Ali sem moški, očka?« Očetov molk je odgovor: “Ne vem … dvomim … sam boš moral odkriti … verjetno ne.”

Učinki rane

Vsak moški nosi rano. Nisem še srečal moškega brez nje. Ne glede na to, kako dobro življenje se ti je zdelo, živel si v zlomljenem svetu in med zlomljenimi ljudmi. Ne glede na to, kako popolna sta bila tvoja starša, nista mogla biti popolna. Ona je Evina hči, on pa Adamov sin. Zato te dežele ni mogoče prečkati, ne da bi bil ranjen. Vsaka rana, bojna ali pasivna, prinaša svoje sporočilo. Tega čutiš kot dokončnega in absolutno resničnega, ker je sporočen s tako silo. Naš odziv nanj zelo pomembno oblikuje našo osebnost. Iz tega izhaja lažni jaz – sebstvo. Večina moških, ki jih srečate, živijo iz tega lažnega jaza, predstave, ki je neposredno povezana z rano. Naj pojasnim.

Sporočilo, ki mi ga daje rana (moj oče izgine v svojih lastnih bojih), je preprosto tole: “Sam sebi si prepuščen. Nikogar ni s teboj. Nikogar, ki bi ti pokazal pot. Nikogar ni, ki bi ti povedal, ali si ali nisi moški. Glavno vprašanje tvoje duše nima odgovora in ga nikoli ne bo imelo.” Kaj naj deček stori z vsem tem? Najprej postane neobvladljiv najstnik. Vržejo ga iz šole in dobi policijsko kartoteko. Takšno vedenje pogosto narobe razumemo kot pubertetniško upiranje, v resnici gre pa za krik po vključenosti in angažiranosti. A celo potem, ko me je Bog našel in sem postal kristjan, so rane ostale. S tem, da postaneš kristjan, se ne postavi sámo od sebe vse na pravo mesto. Puščice ostanejo in nekatere jezne rane zavračajo ozdravitev.

Več let sem bil zelo usmerjen, perfekcionist, garač in ostro neodvisen moški. Svet nagrajuje takšno usmerjenost. Večina uspešnih moških, ki berete to knjigo, ste vodeni – usmerjani. Za menoj so ostajali ljudje, ki sem jih prizadel ali zavrgel, vključno s svojim očetom. Če hočeš živeti táko avtomatsko vodeno življenje, moraš svoje srce zabiti in zapreti. Nikdar ne smeš priznati, da kaj potrebuješ, nikdar priznati, da si zlomljen. To je zgodba ustvarjanja lažnega jaza. In če bi vprašali mojo ženo, če sva v prvih desetih letih zakona imela dober odnos, bi verjetno pritrdila. Če pa bi jo vprašali, če je kaj manjkalo, če je čutila usodno napako, bi ti takoj povedala: ni me potreboval. To sem se zaklel v svoji otroški ranjenosti: nikogar ne bom potreboval. Rana je bila globoka in neozdravljena in sporočilo, ki ga je prinesla, se je zdelo tako dokončno: sam sebi sem prepuščen.

Drug prijatelj je uspešen odvetnik in pristno dober človek. Ko je bil star petnajst let, je njegov oče naredil samomor. V usta je vtaknil puško in se ustrelil. Njegova družina je poizkušala vse to pozabiti in pomesti pod preprogo. O tem niso nikdar več govorili. Sporočilo očetovega strela je bilo približno takole: “Tvoje korenine so zelo temne, o moškosti v tvoji družini ne moremo niti govoriti. Vse, kar je divje, je nasilno in hudobno.” Prijatelj se je v srcu zaklel: »Nikdar ne bom naredil ničesar nevarnega, tveganega ali divjega. Nikdar ne bom tak, kot je bil moj oče (koliko moških živi s to zakletostjo!). Niti koraka ne bom storil v smer nasilja. Vedno bom najbolj prijazen človek, kar ste jih kdajkoli lahko srečali!” Veste, kaj? Res je takšen. Prijazen, ustvarjalen, ljubeč, uglajen. Sedaj pri sebi sovraži prav to. Sovraži misel, da mora biti vedno prijazen, da ne sme reči ne, da se ne sme postaviti zase.

Moški imamo dve možnosti. Ali preveč kompenziramo svojo rano in postanemo nasilni, ali pa se umaknemo in postanemo nedejavni, pasivni (se zapremo vase). Običajno pa gre za čudno mešanico obojega. Po eni strani se vedemo, kot da smo zelo nevarni, po drugi pa nam piše na čelu: v resnici sem mali deček; ničesar ne zahtevajte od mene. Kaj je res? Ali si močan ali si šibek? Spomnite se otroka, ki je leto dni vsak dan popoldne čakal mrtvega očeta, da bi prišel domov iz službe. Tudi v milijon letih ne bi uganili, da je bila njegova zgodba takšna, če bi ga srečali v šoli. Tam je bil moški moških, neverjeten igralec nogometa. Veliko je pil in nevarno živel. Vozil je džipa, žvečil tobak in pljuval. Jedel je steklo. A vsa njegova »mačo« oseba je bila le velika predstava.

Fantek, ki je rad igral klavir in ga je oče zato zaničljivo imenoval »peder«, ni nikdar več igral klavirja -od tistega dne naprej. Več let kasneje, že pri tridesetih, ni vedel, kaj naj bi počel s svojim življenjem. Ni imel nobene strasti, ni našel službe, ki bi mu bila všeč. Ni se mogel zavezati nobeni ženski, da bi jo lahko imel rad. Ni se mogel poročiti, ker ni zaupal v svojo moškost. Seveda. Oče je takrat njegovo srce odstranil iz njega. Negotov je in sovraži samega sebe. Ne počuti se kot moški in verjame, da se nikoli ne bo. Ne zaupa ženskam niti moškim, ki jih ima za resnične moške. Fant, ki ga je oče zapustil, je postal možakar brez čustev. Njegov priljubljeni junak je bil Spock iz filma Star Treck, ki je živel zgolj iz svoje pameti in nikdar iz čustev. Sedaj je znanstvenik in njegova žena je neskončno osamljena.

Tako gre pri vsakem moškem. Rana se zgodi in z njo pride sporočilo. Takrat se fantiček v sebi zakolne in izbere pot lažnega jaza. V srčiki vsega tega je globoka negotovost. Moški ne živi več iz svojega središča – srca. Mnogo moških se počuti ujetih – ali so ohromljeni in se ne morejo premakniti ali pa so v tako živčnem gibanju, da se ne morejo ustaviti. Seveda ima tudi vsaka mala deklica svojo zgodbo in svojo rano. Še nekaj besed o tem, kaj se zgodi moškemu potem, ko je ranjen.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)