Arhiv oznak: odgovor na Božjo Ljubezen

Sebe sovražim – tebe ljubim?

10.09.2017: 23. Nedelja med letom – katehetska: Mt 18,15-20

Parom, ki prvič pridejo, da bi se poročili v cerkvi, najprej izročim kratek vprašalnik. Zadnji dve vprašanji sta: »Kaj ti je pri tvojem partnerju najbolj všeč? Kaj ti je pri tebi najbolj všeč?«

Običajno dokaj zlahka odgovorijo na prvo vprašanje, čeprav so tudi tu presenečenja in neprijetnosti, če odgovor drugemu ni všeč. Drugo vprašanje pa se zdi zelo težko, še posebej bodočim ženinom. Mnogi zelo težko najdejo od Boga dane dobre lasnosti in sposobnosti, ki so v njihovem značaju ljube in so jim všeč. Nekateri pari se zato zadnjemu vprašanju izognejo, drugi pa se izgovorijo, da je vprašanje preveč newagevsko ali zgolj trendovsko.

Prav to vprašanje zareže v srčiko današnjega drugega berila in evangelija. »Svojega bližnjega ljubi, kakor samega sebe!« Ne moremo v istem dihu izreči obojega: »Sovražim sebe, toda sem dober kristjan!« ali »Sovražim sebe, toda tebe ljubim!« Za svetega Pavla je ljubezen do sebe vogelni kamen našega poslanstva: ljubiti tako, kakor nas je ljubil Jezus. Pavel dobro pozna razliko med ljubeznijo do sebe in sebičnim češčenjem samega sebe. Naša ljubezen do Boga se kaže v zdravem in primernem spoštovanju do samega sebe. Ljubezen do sebe je sprejemanje, da me Bog ljubi in da želim pri tem z njim po svojih najboljših močeh in sposobnostih sodelovati. Če sebe ne ljubimo, ne moremo ljubiti nikogar. Če sami sebe zaničujemo, potem druge uporabljamo, da bi nam zapolnili praznino samozaničevanja. Večina naših odnosov ne zdrži Jezusove zahteve, ki je izrečena v naše dobro.

Tudi katoliška cerkev ima s svojim janzenističnim in moralističnim pristopom do Boga in ljudi v preteklosti pri današnjem stanju del svoje odgovornosti. Ljudi smo učili, da naš lastni ego zmore samozatajevanje in mrtvenje kot dobri krščanski vrlini. Če obeh vrlin ne živimo iz odnosa z Jezusom in iz njegove moči, zlahka postaneta priložnost za sovraštvo do samega sebe (samozaničevanje) ali pa za samonapihovanje in ošabnost. Najbolj zdravi duhovni očetje in matere našega zahodnega izročila so omenjeni dve vrlini vedno živeli kot pot za večjo bližino z Bogom in služenje bližnjim.  Njihovo samozatajevanje ni bilo izraz sebičnega samozaničevanja, ampak hvaležen odgovor na sprejeto ljubezen Boga do sebe in bližnjih. Zaradi nje lahko utišamo svojo sebičnost.

Eden izmed cerkvenih duhovnih očetov je tudi sv. Ignacij Lojolski, ki v svoji knjižici Duhovne vaje zapiše, da nas Bog ljubi kot grešnike in v grehu – v sebičnosti in vase zaverovanosti. Zanj je bil eden največjih Božjih darov prav Božji pogled na našo grešnost: greh priložnost, ki nas ne zaduši, ampak odpre Božjemu Duhu ljubezni. Bog nas čaka v grehu in nas grešne vabi, da smo njegovi sinovi in hčere, otroci njegove luči, med seboj pa bratje in sestre, Očetovi sogovorniki in sodelavci.

Jezus nam danes v evangeliju spregovori o uničujočem in uničevalnem delu naše človeške narave. Pravi, da naj bi se do vseh, ki ne ljubijo svojih bližnjih, vedli s spoštovanjem in jim dajali priložnosti, da iščejo odpuščanje. Če tega na noben način nočejo, potem niso več del vstalega Kristusovega telesa – občestva bratov in sester, ki je Cerkev.

Izziv in značilnost krščanskega življenja je način s katerim živimo dar Božje ljubezni in odpuščanja. Krščansko občestvo naj bi bilo zadnje, ki bližnje izključuje, a hkrati upošteva tudi stvarne meje. Včasih to pomeni, da bližnje kliče k odgovornosti za svoje besede in dejanja. Božja ljubezen in odpuščanje ne pomeni, da je vse dobro in se lahko počne karkoli se komur zljubi. Ljubezen, ki je Kristus, nas kliče v nenehno spreobračanje, preseganje naravne in mesene miselnosti, ki hoče vse obvladovati s svojim razumom. Vabi nas v izročanje, sprejemanje in prepuščanje Kristusu in njegovemu božjemu načinu uresničevanja človeške narave. Dar odpuščanja, spoštovanja moramo najprej sami sprejemati, šele potem bo lahko po našem življenju Bog dosegel bližnje. Če sami doživljemo Božje odpuščanje, ga bomo lahko delili tudi z drugimi. To bo spreminjalo naš način ljubezni in odpuščanja drugim. V Kristusu jih imamo lahko radi in jim odpuščamo na Božji način, kajti naša narava tega ni sposobna. In prav to je tisto, kar nam je lahko pri sebi najbolj všeč in je hkrati tudi največji Božji dar bližnjim.