Arhiv oznak: odločitev

Živim na božji način

27.08.2017: 21. Nedelja med letom: Mt 16,13-20

Pred leti je med verniki neke podeželjske škofije izbruhnil nemir zaradi duhovnika, ki je katoliške študente v zadnjem letniku na duhovni obnovi za konec tedna postavil pred odločitev: na koncu duhovnega vikenda se morajo odločiti glede svoje krščanske vere.

Nekateri starši so bili šokirani, ker je bil njihovim otrokom postavljen ultimat, ki je vključeval možnost zavrnitve krščanske vere. Duhovnik je svoje ravnanje utemeljil z dejstvom, da se morajo mladi v tem času odločati o mnogih stvareh: glede svojega poklica, kariere, življenjskega sloga, prebivališča, študijev in odnosov. Vero pa se pogosto smatra kot nekaj postranskega in ne dovolj pomembnega, da bi se bilo o njej potrebno karkoli odločati. Javno mnenje vero zapira na prašno polico zasebnosti, ki jo zaradi prisile življenjskih okoliščin morda očistimo prahu šele po mnogih mnogih letih.

Duhovnik je vztrajal, da je to močno premalo. Cerkev mora po mnogih letih katoliške vzgoje v šolah tvegati in zahtevati osebno odločitev glede vere. Nekateri izmed mladih so zavestno izbrali članstvo v Kristusovem vstalem telesu, ki je Cerkev. Številni med njimi so rekli, da so po takšni odločitvi doživeli globoko srečanje z Bogom in osebno izkustvo odnosa s Kristusom. Drugi študentje pa so se odločili, da Cerkvi ne bodo pripadali in da ne morejo osebno verovati. Takšna odločitev seveda ni nepreklicna.

Celoten duhovni vikend je temeljil na vprašanju današnjega evangelija: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?«

Ko Jezusovi učenci premišljujejo ob tem vprašanju se jim porajajo številne možnosti. Peter je tisti, ki pove, da je Jezus razodetje Boga ljudem. To je velika izpoved vere na podlagi katere je nastala Cerkev, občestvo tistih, ki so po krstu postali Kristusovo vstalo telo.

Kar je bilo res takrat, je res tudi danes. Naša vera niso zapovedi, pojmi in odlične resnice, ki se jih je potrebno naučiti. Naša vera je osebno izkustvo občestva vstalega telesa Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. To izkustvo, da smo v Kristusu občestvene osebe (On v nas in mi v njem in zato tudi drug v drugem in drug za drugega) je jedro krščanstva in vesela novica. Daje nam moč, nas hrani in spreminja v kruh za druge. Ko se osebno srečamo s Kristusom in se odločimo, da bo on naše središče, oživljamo cerkev v svoji generaciji, tukaj in danes.

Zagotovo nas Jezus ne kliče v to, da smo del »katoliške množice – mase«. Izziv, ki ga postavlja pred učence je popolnoma drugačen. Kot del njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev – občestvo, smo poslani, da iz tega občestva živimo sredi svojega življenja in dela, v odnosih do svojih domačih in prijateljev in tudi sovražnikov. Z odločitvijo ta dar Svetega Duha sprejmemo in mu dovolimo, da v našem konkretnem življenju obrodi sadove: smo sinovi in hčere Boga, bratje in sestre med seboj. To je najlepši in najboljl izpolnjujoč način življenja, velikonočna ljubezen v moči katere postajamo kruh za druge, seme, ki pade v zemljo in obrodi obilo sadu.

Mi smo edino obličje vstalega Kristusa – krščanstva, ki ga ljudje lahko danes srečajo. Način našega bivanja ali ne bivanja v svobodi, ki nam jo je podaril Kristus, jih lahko pritegne ali odbije. Ob nas lahko odkrijejo, da je mogoče svoje življenje živeti na Božji način, po Kristusovo, kar pomeni v občestvu in kot osebe, katerih srčika je Drugi.

Tudi vsakemu izmed nas je danes podarjeno vprašanje: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?« Naš odgovor nanj lahko razkrije ogromno. Drugim pokaže ali je Kristus za nas zgolj ideja, ki nam je všeč, ali pa je oseba, ki jo strastno ljubimo, ker nas je že rešila smrti in vsega zla.

Bog, pomagaj mi, da se odločim

Man-praying-and-asking-God-for-Colossians-1-BlessingsKajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal. 20 Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: »To je pot, po njej hodite!« če boste morali iti na desno ali na levo.« (Iz 30,15.19-21)

Uporaba molitve za pomoč pri odločanju se imenuje razločevanje. Ustaviva se ob nekaterih mislih sv. Ignacija o razločevanju:

V potrtosti naj bi ne delal nobene velike odločitve. Ko sem žalosten in potrt nisem več objektiven. Zato je boljše, če vztrajam v predhodnih dolžnostih vse dokler se ne počutim bolje.

Prosil naj bi za ignacijansko indiferenco – uvavnovešenost. Pomeni, da sem popolnoma odprt za to kar Bog hoče, da storim. Preden se odločam, moram moliti za to milost. Če tega ne storim, bom samo opravičeval lastne želje in samovoljo. Izgovarjal se bom na to, da sem o tem molil.

Na začetku razločevanja se moram spomniti cilja za katerega si prizadevam. Na začetku procesa razločevanja naj bi si zapisal lastno izjavo o poslanstvu (mission statement). Na ta način ne bom pomešal med seboj cilja in sredstev za njegovo dosego.

Opcija, ki se zdi bolj sveta, lahko to v resnici tudi ni. Jezus pravi, da hudič pride kakor volk v ovčjih oblačilih. Npr. hudobni duh lahko prepriča ženo, ki jo mož pretepa, da mora s tem nevarnim moškim ostati do konca.

Duh miru je običajno znamenje Božje volje. V molitvi naj bi si predstavljal uresničeno vsako od možnosti, ki jih imam za odločitev. Pri tem naj bi bil pozoren katera možnost mi daje več miru, ko o njej sanjarim. Ta mir je lahko Božji način, da mi pove v katero smer naj grem.

Na katero od odločitev (možnosti) bi se ob koncu življenja z veseljem ozrl? V molitvi naj bi si sebe predstavljal na smrtni postelji. Lahko pa si sebe predstavljam tudi pred Bogom, ki mu kažem posnetek svojega življenja. Kaj si želim, da bi Bog videl na tem posnetku?

Ko se mi zdi, da imam odgovor in sem se odločil, to vse izročim Bogu in ga prosim za potrditev. Svoj odločitev naj bi večkrat položil pred Boga in ga prosil za potrditev, ali je odločitev prava ali ni.

Potrebujem duhovnega voditelja. O svojem procesu razločevanja naj bi se pogovarjal z modro in sveto osebo. Ignacij pravi, da hudič hoče, da bi stvari ohranil samo zase in jih skrival.

Po končanem procesu razločevanja, odločno uresničim sprejeto odločitev. Odločitev naj bi izročil Bogu in ne dopuščal, da me prihodnost plaši.

 

Predlagani svetopisemski odlomki

5 Mz 30,11-20: Izberi življenje

1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega

Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu

Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost

Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.

Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate

Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce

Mt 7: O molitvi in razločevanju

Mr 10,46-52: Da spregledam

Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo

1 Jn 4: Duhove preizkušajte

P. Viljem Lovše, DJ