Arhiv oznak: odmik za moške

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

Kraj: Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana
Datum:   20.–22. oktober 2017
Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljen, da sredi svoje moške izkušnje odkriješ skrivnost ustvarjalne spolnosti.

 

 

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si

Odmik za moške: Cinizem ali ljubezen … po moško

Kakšen je moj odnos do časa in do stvarnosti, ki me obdajata? Ker pogostokrat ne gre po naših načrtih, zlahka zapademo cinizmu ali površinskosti. Svet, ki nas obdaja, nas k temu tudi spodbuja. Moški cinizem in površinskost sta poglavje zase. Smo pa tudi mi poklicani k poti ljubezni, ki je obenem pot rasti, zorenja in vere. Kaj človeka spreminja in usmerja?

Datum: 17.–19. februar 2017
Voditelj: p. David Bresciani, DJ

PRIJAVA

Odmik za moške: Spolnost in ustvarjalnost

3-300x225Boljša polovica moškega ni ženska. Boljša polovica ženske ni moški. Boljša polovica obeh je Bog. Avto je narejen tako, da gre na bencin, in ne bi dobro deloval z nobeno drugo snovjo. Bog je človeka načrtoval tako, da deluje Nanj. On sam je bencin za našega duha. On je hrana, za katero uživanje je bil ustvarjen naš duh. Ni druge možnosti. V tem je bistvo spolnosti in ustvarjalnosti. Bog nam daje našo moško identiteto, ki je ne moremo pričakovati od ženske, ampak jo z njo lahko razdelimo. Povabljeni, da sredi svoje moške izkušnje odkrivamo skrivnost ustvarjalne spolnosti.

Datum: 2.-4. december 2016

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Odmik za moške: Oče in sin

father_and_son_by_mahmoudelmasry-d5to8rl-300x199Vsak oče svoje otroke rani. Kakšne posledice nosijo sinovi? Kako ta rana lahko postane sveta rana in vir moči? Kristusova rana rešuje vse naše izgubljenosti. Tudi naše moške rane imajo zaradi njega in v njem isto moč in poslanstvo. Zavedati se svojih ran, jih sprejeti, spoštovati in v njih odkriti nepredstavljiv vir moči, sočutja, ustvarjalnosti, trdnosti in odpuščanja, to je dar, ki ga moški lahko podarimo drug drugemu. Ob tem si bomo možje in fantje delili svojo izkušnjo in dovolili, da naše rane postanejo svete rane: vir blagoslova za nas in za druge.

Datum: 18. – 20. november 2016

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00, na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Odmik za moške: Umirjeni bojevnik

o-dc-police-eagle-nest-facebook-300x200Bojevniki bomo zrli v isti cilj in z ramo ob rami odkrivali ustvarjenost po podobi Boga, bojevnika za človekovo lepoto in resnico. Sredi današnjega bombardiranja “informacijske” družbe, ki jo preplavlja kultura brezbrižnosti smo moški vedno bolj pod pritiskom nasilja. Ekonomija temelji na nasilju in nemiru moškega srca, ki ne ve kdo in čigavo je. Sredi teh izzivov, ki so za nas priložnost, nas Bog uči zajemati iz dejstva, da ima On nadzor in nam zagotavlja vso potrebno moč, da z njim sodelujemo in postajamo njegovi sogovorniki. Umirjeni, ker zajemamo iz njegove stoodstotne zvestobe in nadzora, ki ga ima nad našo osebno in skupno zgodbo. Dobrodošel.

Datum: 21. – 23. oktober

Voditelj: p. David Bresciani, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00, na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti: ignacijevdom@gmail.com.

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082

Pravi dedec se bori za dobro!

zarja1V sodobni družbi moški nimajo več nobenega obreda iniciacije. Očetje so od industrijske revolucije odsotni. Od koga se bo torej fant učil možatosti?

Kaj pomeni biti pravi moški? Da, moške zanimajo ti odgovori in iščejo jih tudi v odmikih za moške, ki jih je pred sedmimi leti začel pater Viljem Lovše, jezuit iz Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja v Ljubljani. Zanimanje za moške odmike in srečanja se krepi, moški pa so navdušeni predvsem nad iskreno podelitvijo lastnih izkušenj, ki se tam zgodi. Taki pogovori se po navadi v dveh urah ob pivu ne razvijejo. Moško moč pa, pravijo, dobijo na teh srečanjih, in nekateri znova odkrijejo svojo možatost.

Kaj iščejo sodobni moški? Moško moč. Življenje. Pravo pot. Cilj odmikov za moške je, da začno drug drugemu pomagati, da postanejo moški. In kdo je pravi moški? Tisti, ki živi za nekoga drugega. »Takrat smo najbolj uresničeni. Ne takrat, ko živim zase. Takrat razpadem kot drek in je konec veselja. Dedec potrebuje moško moč, ki pa jo dobi z iskrenim pogovorom in delitvijo izkušenj. Vse to ga usmeri v podarjanje življenja in svojih moči,« je prepričan pater Viljem Lovše, ki med drugim vodi duhovne vaje, predava o duhovnem življenju in vzgojnih temah, vodi odmike za moške in je skupaj z možmi soustanovitelj skupine Mož sv. Jožefa. V Ljubljani je študiral filozofijo, družbeno obveščanje in teologijo v Rimu, v Madridu pa duhovno teologijo. Različna moška združenja, bratovščine in odmike znotraj Katoliške cerkve poznajo tudi v tujini, predvsem v ZDA. Vendar slovenski odmiki za moške niso nastali po tujem zgledu, temveč sta metodo zasnovala pater Viljem in njegov sobrat Damjan Ristić. »Nastala je na podlagi naše duhovnosti in najinih izkušenj. Navsezadnje sva še vedno dedca, četudi celibaterja (moška, ki živita v celibatu, op. a.). Očitno morajo moške danes spodbujati celibaterji – da se sploh zamislijo, kaj pomeni biti dedec. Na zahodu od industrijske revolucije ni iniciacije fantov. Tudi cerkev je popolnoma zatajila. Krst naj bi bila iniciacija. Ampak prosim vas, mi smo iz vere naredili teorijo, ki jo učiš v razredu – kakšna izguba časa! Ja, tako daleč smo prišli. Ko se je industrijska revolucija razmahnila, so moški ostajali v tovarnah, porušil se je prenos izkustva vere, odnosov in znanja z očetov na sinove. Mislimo, da sta se modrost in svet začela z nami, stare ljudi moramo pa tako in tako skriti, da nas ne bi bilo strah umreti,« ne varčuje z neposrednostjo pater Viljem.

Vse ideologije, najsi bo katoliška, komunistična, kapitalistična ali neoliberalistična, so idiotizem, posilstvo – in se po njegovem mnenju vedno znova same v sebi podirajo ter zahtevajo številne žrtve. »V starih kulturah so znotraj njihove tradicije fante naučili, kaj pomeni biti moški. Danes pa velja kultura individualizma, postali smo sužnji industrije, ko se pet ljudi debeli na račun morja okostnjakov, ko posameznik nima nič od življenja, ker ga izkorišča nekdo, ki bo živel tri dni dlje, se nažira in ne ve, kaj bi s svojimi milijoni. To je novodobno kapitalistično sranje, za katerega mislimo, da je raj na zemlji in da se je s tem naše življenje začelo. Ni se!«

Kaj manjka moškim? Ženske imamo menstruacijo, nekakšno iniciacijo, poznamo bolečino in vemo, da se iz nje rodi nekaj novega, moškim pa to manjka, pravi sogovornik. »Mame so pred 400 leti imele fante pod svojim okriljem približno do njihovega 13. leta, potem so jih vzeli medse starešine in jih naučili, kaj pomeni biti možakar. V teh preskusih in pogovorih se je fant naučil in spoznal: da ni središče sveta, da je umrljiv, da ni najpomembnejši, da ne gre samo zanj in da nima nadzora. Danes imamo ljudi, ki se igrajo s svetom in mislijo, da so bogovi. Glavni bankirji in netilci vojn so v glavnem moški, kajne? Prva bolezen današnjega časa pa je, da posameznik misli, kako sam odloča o vsem in da ima nadzor nad svojim življenjem. To je iluzija. Vsak se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega.«

Smrkolina pri 15 letih je treba naučiti, da je del veliko večje zgodbe, v katero je povabljen in ki mu daje vrednost. »In da je umrljiv. Šele ko fant doživi, da ga lahko zver z eno šapo likvidira, se zave, za kaj v resnici gre in kdo je. Od dedca ni nič, če ni ranjen, če ne doživi bolečine – v vseh smislih, fizično in čustveno.«

Pater Viljem vidi koristi in smisel v nekdanjem obveznem služenju vojaškega roka, saj je to, da si daleč od doma, da te preganjajo, iz fantov naredilo dedce. »Nisi mogel za vsako figo k mami v naročje. Mama ima to težnjo, da daje sina na oltar do 20., danes celo do 40. leta. In ta sinko jo po eni strani zato sovraži, a ker mu zagotavlja zastonj hotel, druge ženske ima pa tako in tako na ekranu, ostaja. S konkretnim življenjem se sploh ne muči, živi lepo, je popoln egoist, ki ne ve, čemú živi. Izgublja čas! Kakšen ideal moškosti se danes propagira? Dober avto, debela denarnica in ženske. Samopašni razvajenec – to je današnji ideal? To je katastrofa! To je moški, ki uniči samega sebe in vse okoli sebe. Večinoma sploh ne vemo, kako biti dedec in kaj to pomeni.«

zarja2Zavozili smo moškost. Odmiki za moške so se začeli zato, da bi si moški lahko med seboj pomagali. Da bi se začeli zavedati svoje prave ustvarjalne moči – kje in kako jo lahko živiš in deliš. »Kdo je to mene učil? Nihče. Oče je bil v tovarni, potem pa na polju. Če je mama začela kaj težiti, da gre vse narobe, se je obrnil in šel ven delat. To ni samo moja zgodba, nešteto podobnih je. Pa ne trpijo zato samo sinovi, ampak tudi hčerke. Danes so ti moški, ki so odraščali v odsotnosti očeta, sami očetje in do otrokovega 12. leta se še nekako znajdejo, potem pa ne vedo več, kaj bi počeli. Ne vedo, kako biti oče, pojma nimajo. Pobegnejo, kaj pa drugega.«

Danes se lahko pobegne marsikam: v delo, pred televizijo, računalnik, v bar, bordel, droge … V odmikih za moške pa ne ponujajo pobega (za zdaj se ne zatekajo niti v samoto niti ven iz mesta, čeprav odmik v divjini že načrtujejo), temveč spoprijemanje s težavami in iskanje rešitev z izkušnjami drugih. »Ko zares slišiš moškega zraven sebe, njegove izkušnje, si rečeš: Saj ta se bori prav tako kot jaz. Že to ti da moč, da lažje živiš in se boriš v pravo smer. Podoben sistem je pri skupinah anonimnih alkoholikov – odkriješ, da neskončno več zmoreš, kot pa si zdresiran ali navajen pri lažnih teorijah in predstavah, ki jih pač imamo vsi.«

Pa moški take pogovore potrebujejo? »Seveda. Pred sabo imaš moškega, ki dela v znanosti, in ko ga vprašaš, kako in kaj čuti, odgovori: ‘Imam krasen projekt.’ Ženske imate 50 čustev in vidite 30 barv, mi pa pet barv in imamo tri čustva. Ampak to ni naravno, je deformacija. Zavozili smo svojo moškost.«

Po takih moških odmikih se je nekaj že vrača. »Že po prvem odmiku so mi nekateri moški rekli: ‘Ne morem verjeti, da sem tole govoril pred dvajsetimi dedci, ko pa o tem nisem mogel spregovoriti svojemu najboljšemu prijatelju v 15 letih.’ Tako odkrijemo, da prav tako čutimo in smo občutljivi.«

Pravi moški je tudi bojevnik. Bojevnik za dobro. Na srečanjih se učijo, kako se notranje postaviti na pravo stran – ne v temo, ampak v svetlobo –, posvečajo se odnosom (oče-sin, mati-sin), spolnosti, ustvarjalnosti … »Najpomembnejše pa je, da se dedci začno spraševati, kako lahko moško moč odkrijejo v sebi. Na srečanjih dobiš moč, ki je prej nisi imel. Pa kaj si naredil? Samo izkušnjo drugega si poslušal in z njim delil svojo.«

Samo za verne? Čeprav so odmiki za moške organizirani znotraj Katoliške institucije, pa so na njih dobrodošli vsi moški – ne glede na to, ali so verni ali ne. »Tudi če si veren, katolik, ne pomeni, da vse sloni na tvoji veri. In ko ste omenili humanitarca Borisa Krabonjo – ja, on je pravi dedec. Četudi še ni bil nikoli v cerkvi, je njegova vera v tem, da daje prostor drugim pred sabo. Pravi moški svoje življenje zastavi za to, da bo tudi drug imel življenje. Temelj moške moči ni v tem, da ves dan visiš v cerkvi, temveč da daš življenje za drugega. To je moška moč. Več svojega življenja podarjam, več ga imam. Kapitalizem propagira prav nasprotno: Vse moram požreti, ko sem vse požrl, sem pa sam in mi ne preostane drugega kot razpad.«
Brez žensk

»Najslabše je, če bomo moški za vse krivili druge; pri sebi moramo začeti. Sebe in svojo držo lahko spremenimo, in če se pogovarjamo, se to avtomatsko dogaja. Zakaj smo na srečanjih brez dam? Že ena dama je dovolj, da se dinamika v skupini takoj spremeni. Nagonsko postanemo tekmovalci, slabše slišimo, moškosti niti ne zaznamo in ne zgodi se ta izmenjava moči.«
Tomaž Kušar, 37 let: Nekaj za moško dušo

Tomaž Kušar

»Odmika za moške sem se udeležil, ker sem čutil, da je to nekaj takega, kamor bi res rad šel. Nekaj za moškega. Nekaj za moško dušo. Nisem vedel, kaj me čaka, je pa vzbudilo mojo pozornost, ker je bil dogodek samo za moške. Tudi moški smo duhovna bitja, in zanimal me je moški pogled na duhovnost. Zelo sem bil presenečen, da smo se odmika za konec tedna udeležili večinoma poročeni moški, stari od 30 do 45 let; pričakoval sem starejšo populacijo, morda več samskih. Bili pa smo moški v aktivnih letih, zelo različnih profilov in izobrazbe. Mislim, da to ne pomeni, da imamo največ težav poročeni moški te generacije, temveč da smo se zbrali taki bojevniki, ki iščemo rešitve, načine, kako premagati naše težave, ki dvomimo o vrednotah in bi radi imeli neko pokončno držo; pogovarjali smo se o iskrenosti, dobroti, spolnosti, odprto smo govorili tudi o pornografiji … Kaj si očita sodoben mož? Dvomi, boji se, da ni dovolj dober, da zapada v zlo …

Najbolj všeč mi je bilo, da so bili vsi udeleženci zelo iskreni, ustvaril se je zelo zaupen prostor, kjer smo si upali odkrito povedati, spregovoriti o svojih težavah. Pater Vili je bil dober moderator, usmerjevalec, spodbujal nas je in nam predvsem dal vedeti, da smo vsi spoštovani, da ne pametujemo drug drugemu, ne rešujemo problemov drug drugega, ne sodimo, temveč poslušamo. Delalo se je tudi v manjših skupinah, od štiri do pet ljudi, v katerih smo se iskreno in zaupno pogovarjali, predvsem pa je bilo krasno to, da se je vedno našel kdo, ki je svoje težave že uspešno rešil, in izkušnje takega možakarja so me najbolj nagovorile.«
Aleš Čerin, 54 let: Moški potrebuje odmik v divjino

Aleš Čerin

»Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja, v katerem živi, in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: z Bogom, ženo, otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba ‘peteliniti’ pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni deliti svoje izkušnje. Z duhovno spodbudo poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo na področja, kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, temveč prihajamo po moško moč. Kajti v tem svetu moramo moški bojevati številne bitke. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da ‘med nama ni več kemije’, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož beseda. Sam si to razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to, kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam ‘šlevasto’ umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo ….. Lažje se je umakniti kot pa bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. In še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Moški potrebuje tudi odmik v divjino, izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čakajo znoj, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne približno pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (po navadi z vsakim posebej) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na njej je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek. Dolga pot je ‘večpotje’, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.«
Možje so povedali:

  • »Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem tarnal, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam, kako pomembno je, da si z ženo, in to možakar, kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«
  • »Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in treba se je boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«
  • »Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«
  • »Dvomil sem, da bom sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar, a sem vesel in zadovoljen, da sem tukaj. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval to, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se božjemu namenu z nami.«
  • »Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

Odmik za moške Umirjeni bojevnik v Šmihelu nad Mozirjem

2016-05-14 14.00.34Od 13.-15. maja je v Šmihelu nad Mozirjem potekal odmik za moške z naslovom: Umirjeni bojevnik.

Sv. Zofija je poskrbela za pregovorno odlično škotsko deževno vreme, ki smo ga doživljali kot lepo in zelo ugodno za soočanje s svojo bojevniško krvjo, ki nam jo je Bog podaril in se pretaka tudi po moških žilah v raju pod Triglavom. Sami smo kuhali. Župnik Sandi nas je obiskal in blagoslovil, vse ostalo pa je delal Bog, ki je neutrudni bojevnik za vsako človeško srce. P. Vili nas je spodbudil s filmom in vsebinami, največji dar pa je moški pogovor o lastnih izkušnjah.

Odmevi: »Letos sem se 40 dni pripravljal na velikonočne praznike in sem si močno napolnil baterije. Po veliki noči so se počasi začele prazniti, ker jih nisem dovolj zvesto polnil. Energija, ki jo tu doživljam je Božja in se krepi z vašimi izkušnjami, ki ste jih razdelili z menoj. Baterija se je polnila počasi, kajti hitro polnjenje jo lahko poškoduje, in upam, da bo kar nekaj časa zdržala tudi potem, ko gre ovca med volkove.«

»Za začetku me je bilo strah priti na odmik zaradi številnih obveznosti, ki se nabirajo v zadnjem času. Nagovorila me je moškost: vsak dan se je treba boriti in Bog je del moje vsakdanjosti in je z menoj sredi dnevnih preizkušenj. Rad bi poglabljal izkušnjo, ki smo si jo delili.«

»Tudi pivo je Božji dar. Vse je potrebno za življenje in zveličanje. Sem dobil tudi veliko praktičnih navdihov za svoj odnos z ženo. Moška duhovnost je v nenehnem valovanju in viharju: približevanje in oddaljevanje od Boga, sebe in bližnjih. Možje so soborci, žena pa soborka. Vesel sem, da smo po moško pogledali. Želim si, da bi se mesečno dobivali v župniji.«

»Letos sem prvič na odmiku. Sveti Duh me je povabil in prav danes je binkoštni praznik. Dobil sem upanje, da se je vredno bojevati in da se lahko bojujem skupaj z vami sredi vseh viharjev v odnosih. Odkrit pogovor med nami, mi daje moč.«

»Čakal sem s prijavo. V ponedeljek sem šel k maši in po njej srečal župnika, ki me je povabil in spodbudil, pa sem se prijavil. Hvala vam, da ste prisluhnili mojemu boju z zlom in hudobnim duhom. Vidim, da je prav, da me Bog ošvrkne. S tem mi pomaga k zavedanju, da nisem samozadosten. Zbližal sem se z Bogom, vami, svetniki in angeli, ki nam pomagajo v duhovnem boju. Upam, da bodo tudi domači začutili, da smo drugačni, kot smo bili pa pred dvemi dnevi.«

»Vsako leto sem presenečen nad sadovi odmika za moške. Preden grem, pa me vedno muči skušnjava, če bi sploh šel in kaj bom lahko podelil. Sveti Duh me je pripeljal do pomembnih ugotovitev in mi daje moč za naprej. Letošnja tema mi je bila zelo všeč, aktualna in konkretna. Do sedaj nisem razmišljal o tem, kako me zlo razdira na podlagi mojih šibkih točk, ki se jih slabo zavedam ali jih celo zanikam. Bolj vidim, kako se zlo pojavlja in kje mu dovolim, da me premaga. Nagovarja me misel, naj si vsak dan vzamem ščit vere, saj je Jezus vse zlo že premagal. Hvala vsem možem za odprtost.«

»Hudi duh je dejstvo. Dnevno čutim njegovo delovanje. Čas med božičem in veliko nočjo je bil zelo bogat. Nabrusil sem si meč kot dober bojevnik. Nato pa sem padel v duhovno lenobo. Meč se je skrhal. Ni bilo več moči za vsakodnevni boj. Izredno sem hvaležen za odmik, ki nas malo dvigne in si spet pripravimo orožje. Sem imel skušnjavo, da bi predlagal, da bi imeli takšen odmik na dve leti, ne vsako leto. Še dobro, da sem jo prepoznal. Naše srečanje je kot dober antibiotik. Tako doživljam predvsem našo podelitev izkušenj.«

»Jezus me pošilja domov. Sem spremenjen. Čeprav sem bolj trd in se težko odpiram in prosim, se mi zdi, da me je ogrelo. Opazil sem, da hočem vse reševat sam. Vidim, da so preizkušnje, ki jim sam ne morem biti kos (vzgoja odraščajočih otrok). Prosil sem Boga, da bi sprejel, da vsega ne morem sam rešit, da pa on vodi in rešuje in ve kaj je potrebno. Meni ni treba vsega rešit. Določene težave morajo ostati. Otrok ne morem in ne smem obvarovati vseh težav. Oni morajo iti svojo pot in živeti svoje želje. Vidim, da jim ne znam svetovat. To me nič več ne moti. Saj nisem Bog. V usmiljenje do sedaj nisem verjel. Tu vidim, da je Bog veliko bolj usmiljen kot pa si jaz mislim. Upam, da se bom odprl in se ne bom več mučil sam.«

»Bili smo skupaj in imeli isti cilj. To deluje name zelo pomirjujoče. Prišel sem s težavami, strahovi, dnevnimi boji. Pomaga mi iskren pogovor s sobojevniki in podarjanje izkušnje. S težavami nisem sam. Vsak izmed nas ima podobne preizkušnje. Iz tega črpam moč, da se bom tudi sam lažje spopadal z vsem, kar je potrebno. Občudujem vašo vero in zaupanje. Začutil sem, da smo povezani. Smo moška borbena ekipa za dobro. Če bi bilo sedajle treba iti v boj, bi šli vsi skupaj, vsi za enega, eden za vse. Zavedam se, da ne zmorem sam, ne zmorem brez Boga in vas. Hvala vam, ker ste navdih in spodbuda za moje srce, da bo živo in močno.«

»Komaj sem čakal, da pridem na odmik za moške. Bolj so se dnevi bližali več je bilo različnih odporov in ovir. Odmik mi da novih moči za vsakdan. Odkril sem, da mi moška družba res daje moč. Tudi v nogometni ekipi, kjer se dobimo enkrat tedensko, to doživljam. Hvaležen sem Bogu, da sem prišel med vas. Tudi jaz si želim, da bi se možje dobivali vsak mesec. V mojem srcu raste seme. Vsak izmed vas je prispeval svoj del. Hvala vam. Naj iz tega raste dobro drevo za moje bližnje. To, da se dobimo enkrat na leto je res minimalno.«

2016-05-13 17.29.56 2016-05-13 17.30.37

2016-05-14 14.02.30

2016-05-14 14.00.19

Odmik za moške: Močni in pogumni očetje

Močni in pogumni očetje_spletVerjamem, da Bog želi, da vsak oče pogumno naredi vse, kar je treba, da postane del življenja svojih otrok. Več kot le biti tam ali skrbeti zanje. Korakati mora z njimi skozi njihova mlada življenja in pokazati, kakšen je njihov Oče v nebesih. Oče naj ljubi svoje otroke in se trudi, da osvoji njihova srca.
Naj jih varuje, jih vzgaja in uči o Bogu. Pokaže naj jim, kako biti pošten in ravnati z drugimi s spoštovanjem. Svoje otroke lahko vzgaja v odgovorne moške in ženske, ki živijo svoje življenje v večnosti. Povem vam, da ste kot očetje odgovorni Bogu za vpliv, ki vam je dan. Ne smete zaspati! Zbudite se! Zavedajte se, da vaša služba in hobiji nimajo večne vrednosti, vaši otroci pa jo imajo.

Datum: od 12. do 14. februarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave:

http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mocni-in-pogumni-ocetje/

V tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00

na telefonski številki 051-613-374

ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.