Arhiv oznak: odnos

Odmevi na Odmik Spolnost in ustvarjalnost – oktober 2017

Možje hvala vam! Za nekatere je bilo prelomno. Zame zelo spodbudno. Hvala vam za osebno izkušnjo in resnico. Hvaležen sem še posebej za odprtost pred Bogom v zakramentu spovedi.

Odmevi:

“Bog mi je dal moško moč, ki jo lahko živim sebično, lahko pa za druge in je velik dar za družino, župnijo in skupnost. Kliče me, naj sodelujem pri njegovem ustvarjanju.”

“Ni mi treba vračati hudega s hudim. Jezus mi daje drugo moč. V njegovi ljubezni ni prostora za strah.”

“Padal sem iz ene skrajnosti v drugo. Vidim, da lahko hodim v pravo smer in se odzovem na klic po sodelovanju.”

“Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene in otrok in družbo. Vesel sem vas možje, ker ste konkretni. Učimo se drug od drugega. Dali ste mi veliko miru. Vidim na nisem sam na tej poti. Hvala vam.”

“Prišel sem kot novinec s tremi cilji: spoznati silo, ki me obvladuje, pretvorit jo v ustvarjalnost in pot naprej z možakarji. Hvala vam za izkušnjo. Priporočam se v molitev glede tega, kako lahko prispevam svoj delež cerkvi, katere ud sem, ud Kristusovega vstalega telesa.”

“Kje se vidi, da smo kristjani? Smo kaj drugačni? Bog mi daje pogum, da živim svoj dar, sredi svoje krhkosti in omejenosti. Lahko sodelujem z njim. Ni se mi treba bati zase, niti se mi ni treba bati samega sebe. Možje hvala za pogum!”

“Ne morem zadovoljiti vseh ženinih potreb, niti ona mojih. Izročam, da ne bom sam kar nekam rinil.”

“Ni lahko biti mož in oče. Je pa lepo. Popravljam svoje prioritete. Hvala možje!”

“Moja žena je prava zame. Bogu hvala zanjo!”

“Spolnost je pri možeh zelo pomembna. Ni jo treba nadomeščati s hrano.”

“Z leti krivulja potreb počasi upada. Bolj se zavedam potreb drugih, žene in otrok in sodelavcev. Bogu hvala za vso to čudovito pot soustvarjanja in sogovorništva.”

“Odnos z ženo je šel skozi krizo in preizkušnje. Danes se imava spet rada kot pred leti, ko sva se poročila. Bogu hvala.”

“Presenečen sem, da me Bog smatra za svojega sodelavca in sogovornika v odnosu do žene, otrok in vseh ostalih. Izročam mu svoje roke, noge, pamet in srce. Od vas dobivam mladosten pogum in modrost.”

“Podaritev je Božje v meni. Pošilja me, da delim z ženo in otroki in vsemi. V njem je vir in boljša polovica tudi za mojo ženo. Kako lahko promoviram zakrament zakona in lepoto zakonskega odnosa z Bogom in med nama?”

“Bolj sem pozoren na svoje notranje dogajanje. Povabljen sem, da vstopam v dialog z Bogom. On ima odgovore na moja vprašanja.”

“Metoda odmika je zelo rodovitna. Tema je zelo težka, a zelo spodbudna. Prelomna.”

“Ne gre samo za doseg orgazma, ampak za soustvarjanje in sogovorništvo… širina. To mi odpira nova obzorja in mi daje veselje za svoj odnos z ženo.”

“Vesel sem duhovnega vidika spolnosti, na katerega nisem bil pozoren. Sprejemanje, razločevanje in vključevanje. Dar sem za ženo in ona zame. Ona ni sredstvo za zadovoljevanje mojih potreb, niti jaz za njene.”

“Globoko sem potrjen v svoji vlogi moža in očeta. Skrbel bom za dialog z ženo.”

“Opogumljen sem. Zavedam se, čigav sem. Slišal sem: Ne bojte se! Jaz sem z vami.”

“Živel sem v prepričanju, da si spolnost in ustvarjalnost nasprotujeta. Odprlo se mi je popolnoma novo obzorje. Prelomno. Vesel sem neskončnih možnosti sogovorništva in soustvarjanja z Bogom in z ženo.”

“Hvala Viliju in vam možje, za vse, kar smo si razdelili. Z veseljem grem v svoj vsakdan. Spet dojemam prioriteto odnosov. Podpora, nežnost. Vse kar daš, resnično imaš!”

“Spolnost = umrem zate. To je resnica. Vsak dan nova in oživljajoča, lepa in zahtevna, osrečujoča in izpolnjujoča.”

“Pred možmi se lažje izrazim in dojemam samega sebe. Sem moški. Veliko vprašanj se mi je porodilo. Pot je še zanimiva. Hvala možje.”

“Vsem vam možje, hvala za iskušnje, Viliju pa za slikovito predstavitev teme. Ne vem, če bom upal v službi povedati, kje sem bil. Morda bi odmik podaljšali vsaj za en dan.”

“Zelo poučno in spodbudno. Dobil sem moč. Spoznavam kako imam rad ženo in kako mi je dragocena. Vračam se bogatejši.”

“Življenje gre naprej le preko spolnosti. Gledam naravo, ki to ves čas potrjuje. V svoji spolnosti z ženo lahko odkrivava Boga in ga čutiva. Hvaležen sem tudi za svoj križ. Hvala Bogu za ženo, da ga lahko skupaj nosiva in je zaradi tega veliko lažji.”

“Hvala za koncentrirano modrost in duhovito približevanje teme. Zdi se, da te voditelj pozna, še preden spregovoriš. Vesel sem širine zavedanja daru spolnosti. Možje hvala vam za izpoved izkušenj. Čudeži se še dogajajo. Vesel sem, da sem del nečesa velikega.”

Skrivnost ponižnosti in usmiljenja

22. nedelja med letom

IMG_20160806_145937[1]»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrom
e, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo ponudbo celo zavrneva. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen.

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi, naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju, naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.

p. Vili Lovše

Moliti ali usmiljeno ukrepati?

16. nedelja med letom

he-qi-marta-e-mariaDanes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno je le eno. Morda Jezusovo misel lahko izraziva takole: Draga Marta, ti, ki strežeš meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh, s katerimi mi strežeš, ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se, kako je Samarijanka ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel.
Verjetno se strinjaš z menoj, draga bralka, ali dragi bralec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom. Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom. Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno v domačnost.

Midva pa se na tej točki lahko vprašava: Ali sem lahko deležen domačnosti in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam?

Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla.

Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva, potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je dobro pokazal in izpričal, kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave. Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram, kažemo, kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog najine službe in delovanja.

p. Vili Lovše

Odmev: Oče in sin – odmik za moške

Možje hvala vam za udeležbo in iskreno podelitev izkušnje. Sadove bomo želi vsak v svojem življenju.

oče in sinOdmevi:

“Hvaležen sem za dva sogovornika, ki sta vsak v svojem očetu našla veliko pozitivnega. Jaz sem to odkril le tik pred njegovo smrtjo, ko sva se pogovorila in me je poslušal, da sem mu lahko povedal. Zastrupljen sem bil s sovraštvom do njega in nisem dopuščal drugačnega pogleda nanj. Mojega dokazovanja, da sem nekaj vreden in da zmorem, ni opazil. Podcenjeval me je. Sovraštvo do njega je spodbujala tudi mama: ‘Rajši vas zabijem v zemljo, kot pa da boste takšni kot je vaš oče.’ Zgodba svetopisemskega očaka Jakoba me je še bolj spodbudila, da povabim Boga v svoje sence in svoje rane. S tem se najboljše pripravljam na pogovor z lastnimi otroci. V skupini smo se vprašali kdaj otrokom spregovoriti o svojih lastnih ranah? Ugotovili smo, da takrat, ko te vprašajo zakaj si delal, kar si delal. Bog mi je ves čas dajal veliko znamenj, da se ne potrebujemo dokazovati očetu. S svojim delom sem namreč svojemu očetu hotel dokazati, da sem sposoben in da zmorem. Ker sem bil na privatni poti me je konkurenca spodrinila in podjetje je šlo po vodi. Zdelo se mi je, da se mi je podrl svet. Z ženo sva šla takrat skupaj na duhovne vaje. Po tistem sem nehal kaditi in piti alkohol. Iz nenehnih skrbi za posel in firmo sem spet začel živeti globlji odnos z ženo, otroci in še posebej oseben odnos z Bogom. Prerasel sem folklorno vernost iz mladosti. Bogu hvala za njegovo vodstvo in nadzor, ki ga ima nad mojo in našo življenjsko zgodbo.«

»Že leto in pol sem si želel priti na odmik za moške, a so mi okoliščine do sedaj udeležbo vedno onemogočile. Ob pogovoru in premišljevanju o odnosu med menoj in očetom ter mojimi otroci sem odkril, da sem podoben svojemu očetu, saj sem tudi jaz grozil, da bom kar odšel. Žena me je spodbudila naj se poglobim. Poglabljanje in razmišljanje o sebi mi je bilo zoprno. Opažam napredek. Nič več me ni sram, če med filmom potočim solze. Tudi v prepirih z ženo solze obeh vedno odprejo prostor za pogovor in naklonjenost. Bogu sem hvaležen in vesel, da imam na razpolago ta čas skupaj z vami, moškimi. Moji sogovorniki so pričevali o svoji ljubezni do očeta. Sam tega čutenja nimam. Ugotovil pa sem, da sem kljub njegovi odsotnosti dobil njegove usmeritve: študij, znanje, delo. Povedal mi je, da če se dvakrat do onemoglosti napiješ, to zlahka pomeni, da boš postal alkoholik. To me vedno drži nazaj. Pogovor med nami mi je pomagal pogledati globlje in videti tudi očetov dar in trpljenje. Tudi mama pri vsej stvari ni bila nedolžna. Bog me pusti, da padem do dna, da se potem lahko znova odrinem in računam nanj. »Deus illuminatio mea.« To vedno znova ponavljam, kličem in si zapisujem. Ko sem sem se nehal sramovati sebe kot moškega, je tudi moj odnos z ženo globlje zaživel. Drug drugemu sva bolj odprta. Sovraštva do očeta nisem nikoli čutil. Ko me je pred leti obiskala misel na samomor, mi je Bog pokazal moje otroke kot nalogo in smer življenjske moči. Hvaležen sem, da lahko kot možakarji zaživimo tisto, kar smo si kot mladi fantje iskreno želeli in se med seboj pogovarjali.«

»Vesel sem poguma, da sem prišel na odmik. Drugače sem si ga predstavljal, kot pa je. Mislil sem, da bodo duhovne vaje in da se bom ves čas ukvarjal le z Bogom in z molitvijo. Vesel sem in hvaležen za podelitev moške izkušnje. Vidim, da se vsi borimo s težavami in bolečinami. To mi daje moč. Z očetom nisva imela velike bližine in prijateljskega odnosa, a mi je bil zgled delavnega in tudi nežnega človeka. Hvaležen sem, da je moj oče tak kot je. Sam sem želel predvsem izboljšati odnos do svojih otrok. Odkrivam, da sem podoben svojemu očetu in njegovi ranjenosti. Bog me kot edini resnični Oče kliče v globlji osebni odnos, v domačnost in zaupljivost. Do sedaj se nisem kaj dosti obračal na Očeta, ampak bolj na Jezusa. Odkril sem, da mi samo Bog Oče daje moje pravo ime, ki je tudi moje poslanstvo. Prosim, da bi bil odprt za to. Napisal sem tudi svojo molitev.«

»Preživel sem dva intenzivna dneva. Zadnja tema za pogovor je bila še posebej globoka. Našel sem se v opisih lažnega jaza. Skrivam bolečino in živim po kriterijih uspešnosti, kot jih pojmuje javno mnenje. Bolečino, ki kljuje v meni sem se naučil zanikati ali jo požrem in grem nekako naprej. Doživel sem ozdravljajočo moč joka. Odkril sem, da mi je strah nekako vgrajen. »Neuspehi« v bivši službi pa so me silili v depresijo in vrtenje okrog sebe in svoje podobe v očeh drugih ljudi. Svojo osebnost bom gradil na drugih temeljih: na odnosu z Bogom Očetom. Prej sem se ga bal. Vedel sem, da me ima Jezus rad, Očeta pa nisem upošteval. Veliko je še preprek, zamer in stisk, ki ovirajo, da bi moj odnos z Bogom postal stabilnejši in bolj zrel. Velko dela me še čaka. Do sedaj sem se vedno znal potolažiti z delom in »uspehi«. Ko uspeha zmanjka, ne vem več, na kaj računati. Zdi se mi, da se še vedno dokazujem svojemu očetu. Znotraj tega me Bog vabi v iskren odnos zaupanja. Hudi duh me ves čas vleče v nezaupanje in strah. Igra tudi na ponižanje mojega očeta s strani drugih.«

»Na tem odmiku sem spet odkril nekaj novega, česar se prej nisem zavedal. Zelo je koristno, da sem slišal vašo izkušnjo. Daje mi moč. Zdi se mi, da mi pomanjkanje očeta ni povzročilo prehudih posledic. Sem na poti k Bogu, ki me uči moškosti, sinovstva, bratstva in očetovstva. Na tej poti me stalno kaj zanaša in vijugam. Vidim, da je vztrajanje poplačano. Vprašanja dobijo odgovor. Če gradim na svojem lažnem jazu, ki sem si ga postavil kot obrambo svoje ranjenosti, podiram. Moj lažni jaz je tisti, ki vse potrpi in se ne postavi zase: prijazen in z vsem zadovoljen. Bog me tega osvobaja. Osvobaja me tudi strahu pred nastopanjem. Pred nekaj leti je ženi počilo, ker sem preveč delal. Rekla je, da tako več ne more iti naprej. Šel sem vase in prosil za pomoč p. Pija. Z njegovo pomočjo sem naredil pomembne korake in odnos z ženo gre naprej na globlji ravni. Če jaz postavim meje službi, potem mi tudi Bog pomaga. Daje mi vztrajnost za boj na področju družinskih odnosov, stikov z Bogom in delu na sebi. Ne bojim se. Sprejemam, kar mi bo Bog poslal na pot.«

»Hvaležen sem za odmik, saj si že več let nisem vzel prosto. Zame je bilo odkritje spoznanje, da naj se v težavah vedno sprašujem, kaj me Bog uči po vsem tem, kar se dogaja in kakšne moči mi po dogajanju daje. Tudi moje fasade morajo pasti, da se porodi moje pravo ime. Pravo potovanje se začne šele, ko moje fasade padejo. Še posebej močna fasada je perfekcionizem na kakšnem ozkem področju. Tudi tega me Bog želi osvoboditi in mi odpreti obzorje. Imam težave s komunikacijo. Uči me komunikacije s seboj, z Bogom in bližnjimi.«

»Z birmo sem prekinil z vero in cerkvijo in se podal v bioenergijo. Nisem si priznal, da hlepim po samoodrešitvi. Bioenergetik mi je pobral težko zaslužen denar, vse ostalo pa je ostalo enako. Vadil sem, da bi pretepel očeta. Nekoč sem v sebi zaslišal glas: ‘Ali se želiš rešit ali boš odtaval v temo?’ Takrat sem se prebudil. Preko bližnjih sem spet prišel do Boga in Cerkve. Stara mama me je vabila k maši. Oče ni hotel hoditi razen za velike praznike. Povabljen sem bil v molitveno skupino in nek duhovni oče, ki je že pokojni, je molil nad menoj. Ozdravljen sem bil strahov, tesnob in depresije. Začutil sem, da Bog osvobaja in da z njegovo močjo lahko zdržim vse preizkušnje. Bolečina in jok me prečiščujeta.«

»Hvaležen za iskrenost mož. Veselim se poti, ki jo vidim pri vsakem izmed vas. Svojo zgodbo prepoznavate znotraj Božje.«

»Vsemogočni Bog, ki zmore vse, se pokaže kot šibek. Pokaže nam, da moč ni zunanja, ampak notranje zaupanje Bogu Očetu. V to nas kliče. Za naš moške je to velik izziv. Koliko sem moški, ki zajema iz zaupanja Očetu in spregleda vse nepomembno na svoji poti? Ali me na poti vodi strah ali zaupanje? Kako lepo je biti poklican v zaupanje Bogu Očetu. In še to. Nikoli ni prepozno, da odgovorim. Ta odmik me je še bolj spodbudil v zaupanje Očetu.«

»Po napornih tednih sem vesel, da sem tu z vami na odmiku. Potreboval sem ga in moja žena tudi. Bil sem že zdelan. Pričakoval sem moško podeljevanje in dobil več. Tudi gradiva in spoznanja s tem v zvezi so bila prav zame osebno. Premišljeval sem, kaj je mojega očeta delalo očeta? Ali to, da je poskrbel za hrano in vzdrževanje? To lahko dela vsak rejnik. Pogovarjali smo se o tem, kaj bom storil, ko bo moj oče umrl? Odkril sem svoj lažni jaz in fasado: nič me ne prizadene in vse lahko zdržim z nasmeškom. V službi nasmejan in močan, doma resen in zaprt. Izziv: deliti toplino doma in se vsak teden z vsakim pogovoriti. Veliko lažje je, če me sodelavci hvalijo in mi dajejo priznanje.«

»Hvala ženi, ki me je prijavila. Navdihujejo me pravila skupine za moške. Dotaknil se me je način podelitve. Drugod sem vedno doživljal podelitev kot obveznost za spoznavanje sebe, pogovor ali samoizpraznitev (hvaljenje ipd). Tukaj vidim poudarek na poslušanju. To kar od vas dobim je pomembnejše od tega, kar od sebe dam. Imam več lažnih jazov. Odkril sem tudi po kakšni logiki jih vzpostavljam. Tako hitro in spretno v ogroženosti spremenim temo, da prevaram še samega sebe. Moja krinka je perfekcionizem. Nihče ne naredi zame ničesar dovolj dobro. Povsod vidim napake. Znotraj pa me nažirajo vprašanja: ‘Ali boš res zmogel? Saj ti ne bo uspelo!’ Moram se dokazovati. Rešuje me vztrajnost. Hudi duh pri meni uporablja isto taktiko kot pri Petru, ko mu je petelin trikrat zapel. Bog pa mi daje priložnosti, da se lahko obrnem. Posebej ljub mi je Ps 71.«

»Vsaj enkrat na leto se bom udeležil odmika. Vesel sem, da sem uspel odpustiti očetu, s katerim sem se boril vse svoje življenje. Zaradi tega sem bil tudi depresiven. Moj lažni jaz je ta, da je vse dobro. Posledično se zaprem vase. Vesel sem, da prihajam ven. Doživljam odprtost. Hvala vam možje za iskrenost. Prav vesel sem. Zelo ste mi pomagali. Odkril sem kako sem se trudil dokazovat, da zmorem in sem dober. Pričakoval sem pohvalo, ko pa sem jo dobil sem jo zavračal.«

»Tudi mene je na odmik povabila moja žena. Otroci so se strinjali, da bom boljši oče. Ni mi žal. Zelo sem vesel, da sem prišel. Čas zase in poslušanje izkušnje drugih mož. Idealna kombinacija. Program ni bil prenatrpan. V zadnjih letih sem si vzel premalo časa zase in za družino. Začelo se je poznat. Sedaj se počutim bolj svobodnega in močnega. Že kot mlad sem opravil z mislimi na samomor. Apatičnost je izgubila svojo moč. Videl sem, da je krivdo za dogajanje lažje iskati drugje kakor pa pri sebi. Zdi se lažje ne delat na sebi. Zdi se lažje, če se ne spopadeš z bolečinami. V resnici pa je veliko težje.

Odmik za moške: Mati in sin

Mati in sin_spletOdnos med materjo in sinom je najmočnejši in najbolj upodabljan človeški odnos. Globok in dvoumen, lep in kompleksen. V katero smer nas vabita lastna izkušnja in duhovnost?

Datum: 22. do 24. januarja 2016

Voditelj: p. Viljem Lovše, DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051-613-374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Ali preko spletne strani: http://ignacijevdom.si/dogodki/odmik-za-moske-mati-in-sin-2/

Značilnosti moškega, ujetega v mamino mrežo – 3.del

MAMASNESTALNOST

V podzavesti – včasih tudi zavestno – moški, ki je ujet v mamino mrežo, daje prednost njenim interesom pred svojimi. Če se česa loti, meni, da to mami ne bi bilo všeč. Doživlja, da ji ni zvest – da ji ni lojalen. Če začne resno zvezo z drugo žensko, ga kar naenkrat in ne da bi razumel, zakaj, preplavijo občutki strahu, tesnobe in krivde. Posledici sta notranja razdvojenost in prekinitev odnosa z novo žensko.

Kaj se zgodi, ko išče ženo moški, ki je pretirano navezan na mater? Pojavi se več skupnih vzorcev. Janezova zgodba je ena najpogostejših. Ko je srečal Ano, jo je najprej idealiziral, zelo je skrbel zanjo in ji dvoril. Bil je čisto nor nanjo. V tej začetni fazi je na Ano projiciral skrb, ki se jo je naučil čutiti do svoje matere, ko je bil še fantek. Potem kar naenkrat odkrije (podzavestno, saj ne ve, kaj se dogaja), da je nova ženska tekmica njegovi materi in mora zato oditi. Ano je najprej častil, potem pa jo je odganjal in zavračal. Popolnoma naravno je, da je razočarana, prizadeta in zmedena. Če se bori za jasnost in zavezanost njunemu odnosu, on doživlja pritisk, da mora biti nezvest materi. Podobno kot planet, ki se ujame med dve sonci. Privlačnost matere ga odvrača, da bi se približal Ani. Anina privlačnost je nenehna. To Ano vrže iz tira. Ve, da jo ima Janez rad. Ne more pa dojeti, kaj ga zadržuje, da se ne prepusti njeni privlačnosti.

Takšno ujetost prikazuje film Psycho. V njem je vrsta prizorov, ko Norman sreča Marijo. Postane mu všeč, za njegovo mater pa je to že težava (seveda mati obstaja v Normanovi glavi; njene opazke na glas izreka on sam, tako, da jih mi in Marija lahko slišimo). Marija ga sprašuje: »Zakaj dovoliš, da mati tako dela s teboj?« Izraz na Normanovem obrazu se takoj spremeni. Na Marijo začne gledati kot na nevarnost. Film dramatizira mehanizem, ki žene moške, ujete v mamino mrežo: najprej se pojavi pri njem nedolžno spolno navdušenje do privlačne ženske, to zanimanje sproži občutek, da ni zvest materi, in zaradi tega mora biti predmet zanimanja (nova ženska) uničen. Film vse te stopnje grafično in dobesedno prikaže.

Ana ugotovi, da je Janez preveč navezan na mater, ker je ta še vedno tako močno dejavna v njegovem življenju. Janez ni dovolj svoboden, da bi si vzel čas za Ano, kar dokazuje materino nenehno vmešavanje v njun odnos. Še bolj skrivnostno in težko je dojeti, da matere lahko ni nikjer, pa še vedno enako uničujoče vpliva na sina. Tudi če mati umre, ima moški še vedno lahko občutek, da ji ni zvest, in ga tako odvrača od odnosa z drugo žensko.

Srčika težave je naslednja: vzorci, ki jih moški kot otrok razvije v odnosu z materjo, dejavno prevladujejo v njegovih odnosih, ko odraste. Vse nas preganjajo sence iz preteklosti. To je težko dojeti. Te sence veliko laže vidimo pri drugih kakor pri sebi.

Ostanki takšne vezi z materjo, zaznamovane z občutki krivde, so lahko tako močni, da moški ostane zamrznjen v preteklosti, pa če z materjo govori vsak dan ali pa če že desetletja ni spregovoril z njo. Misli, da si želi ljubečo ženo, otroke, veselje in delo, ki ga prinaša družinsko življenje. Tesnoba, ki jo doživlja, ko se približa uresničenju teh ciljev, ga zapre. Ne more se zavezati in odločiti. Ne more oditi. Zagozden je. Ali pa si poišče drugo žensko, prepričan, da je težava v sedanjem dekletu, in ne v njegovih lastnih sencah.

Lahko si domišlja, da hrepeni po popolni ženski, toda čez čas se mu vsaka zazdi nepopolna. Hitro ga neha zanimati in začne iskati drugo, za katero misli, da bo popolna. Vzorec je cikličen: moški išče popolno partnerko, idealizira žensko, ko jo najde, je vsakič razočaran, bori se s poskusi, da bi se ji zavezal, jo pusti in začne iskati novo.

Ponavljajoči se vzorec je odsev in posledica zgodbe njegovega odnosa z materjo. Idealiziral jo je in občudoval, zanj je bila nekaj posebnega. Čutil je tudi krivdo in jezo ter se od nje oddaljeval. Vendar mu mati ni dovolila, da bi svoja čustva lahko izrazil. Zato se jih je naučil potlačiti. Ko se kot odrasel moški hoče približati drugi ženski, naenkrat privrejo na dan vsa potlačena čustva krivde, jeze in želja po oddaljenosti.

Takšnega odnosa z materjo si ni izbral sam. Vanj je bil prisiljen: kot majhen deček je zadovoljeval materino zelo veliko potrebo po čustveni bližini. Kljub užitku se je hkrati zavedal, da ga je oropala samostojnosti. Vso jezo in razočaranje, ki ju je kot otrok zadrževal v sebi, zdaj projicira na svojo novo partnerko. Privlačnost do nje se meša s podzavestnim izogibanjem njeni bližini. Postane razdvojen. Če se ne bo nič spremenilo, ne bo nikdar občutil moškega ponosa ob lastnih odločitvah, lastni ženi in starševstvu.

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)

Odmevi: Oče in sin – Odmik za moške uspel

odmev na odmikOdmik za moške: Oče in sin.

Od 22.-24. maja 2015.

Zbrali smo se v Šmihelu nad Mozirjem. Mozirski možje, sodelavci župnika Sandija. Vesel sem bil njihove zavzetosti in odprtosti. Tudi pri maši so globoke izkustvene prošnje in zahvale kar deževale.

Odzivi:

»Vesel sem tudi svoje anime, takoimenovanih ženskih razsežnosti svoje osebnosti. Opažam pa nekaj: v čokolino generaciji po veselicah plešejo punce in se že vnaprej zmenijo katera bo plesala s katerim ali katero. Plesalce zbirajo dekleta. Fantov kot da jih ni. Zakaj jih ni? Pomehkuženi in puhli, kakor repa.«

»Lepo je, da se učimo od žensk. Ni pa dobro, da smo poženščeni moški.«

»Odmik nam je pomagal, da smo se odprli in si povedali stvari o katerih se običajno ne pogovarjamo. To res pomaga. V moji izvorni družini oče ni znal deliti in spregovoriti o svojih čustvih in čutenju. Nam otrokom se ni nikdar odprl. Tega mu njegov oče ni dal. Isti vzorec je prenesel name. Kot najstarejši sem prevzel očetove vzorce. On je bil moj zgled. Naučil sem se skrivati ženske poteze svoje moškosti, predvsem čutenje, da ne bi izgledal pomehkužen in poženščen. Z leti vidim, da tudi ženske poteze moje osebnosti prihajajo na dan. Doma sem sedaj zgolj v ženski družbi. Odmik me je utrdil v zavedanju kako sem moški. Imam določene naloge, ki jih kot moški moram izvrševat, še posebej trdnost in oporo svojim dragim.«

»Možje hvala vam za iskrenost. To je zame največje bogastvo tega odmika za moške. Glede svoje zgodbe z očetom sem sprejel, kar je bilo. Napake do svojih sinov še lahko popravim. Hvala voditelju.«

»Analiza sebe in svojega dogajanja je težka. Sem bol trd za izražanje. Moja žena pa je zelo mehka. Vidim, da je moja trdota povezana tudi z mojim delom, vodenjem. Zato sem bolj napet in trd. Vidim, da je zelo težko biti bojevnik in ljubimec hkrati. Odkril sem, da nosim oklep, ki funkcionira že kar avtomatsko. Hvala vsem možem za iskreno pogovor.«

»Rad bi skril svojo »žensko« občutljivost. Bral sem knjigo in jokal. Med dogajanjem sem se najprej ozrl, da me kdo ne bi gledal in videl. Odkril sem, da sem v odnosu do otrok preveč zahteven in trd. Od sinov ne morem zahtevati potrditve zase. Ob prijavi na odmik nisem pričakoval toliko kot se je dejansko uresničilo. Pokazal sem tudi svoje ženske razsežnosti osebnosti. Možje si običajno ne upamo povedati tega, kar nosimo v sebi iz strahu pred tem, kaj bo drugi mislil. Vidim kako veliko lažje je, ko povem in odložim. Grem naprej. Če pa tlačim, potem na neprimeren način poči. Presenečen sem nad sadovi. V pogovorni skupini smo bili prav tisti, ki sem vas potreboval. Ob izkušnji drugim mož sem tudi sam dobil moč za naprej.«

»Sem bolj rahločuten in umirjen. Žena tudi. Po prvem pogovoru v malih skupinah med možmi se mi ni zdelo nič posebnega, po drugem pa sem doživel moč in se me je dotaknilo.«

»Hvala možje, da ste prišli. Vsak mi je nekaj dal. Čudovito spoznanje. O odnosu oče – sin redko razmišljam. Vesel sem skupne ugotovitve v mali skupini, da bi lahko še za en dan podaljšali srečanje. Drug ob drugem rastemo. Škoda, da nas ni večje število. Hvala za ta odmik.«

»S podelitvijo izkušenj vse drugače izzveni. Opažam, da se z masko (ali pozo) branimo pred takoimenovanimi ženskimi čustvi. Pri nas doma smo čustva skrivali, še posebej tista, ki so za moške »neprimerna«. Zelo prisoten je stereotip mačota. V šoli sem se vedno bal, da bi se norčevali iz mene, če bi zajokal. Tudi na stran tistega, ki je bil krhek se zaradi tega nisem upal postaviti. Ženi zlahka priznam krhkost. Z njo delim sočutje in tudi duhovnost. Če si priznam svoje dogajanje in ga sprejmem rastem. Zelo se me je dotaknilo, da smo drug drugemu priznali strahove in stiske, krhkosti in ranljivost, ki jo nosimo v sebi. Hvaležen, da sem bil lahko z vami. Res pristne izkušnje. Vesel sem, da se kot moški zavedamo, da nismo mi središče, ampak da je Bog naše središče. Predajanje v Božje roke in sodelovanje z Njim je tako veliko bolj pristno in resnično.«
IMG_0437

Najmočnejši odnos: mati – sin

mother-and-adult-son-300x200 (1)Kako pa moški doživljajo svojo težavo?

Od matere omrežen moški (MOM) se ni sposoben zares vezati in biti odgovoren, vendar se tega ne zaveda. Mama je ostala v njegovi notranjosti kakor daljinec za upravljanje televizorja in mu ne dovoli, da bi imel resen odnos s komerkoli drugim. O tem ne govorimo zato, da bi krivili matere. Zanje je to povabilo, da se osvobodijo napačne navezanosti na sinove in ustvarijo čustveno varnost v kateri bodo lahko sinovi normalno rasli in uresničevali svojo enkratno poklicanost. Od matere omrežen moški kaže več simptomov: prvi je fobija pred odgovornostjo, sledijo pa občutek krivde in neprimernosti, nizko samospoštovanje. Vse to vodi v neodločnost. Včasih MOM stori vse, da bi bilo drugim dobro, nase pa popolnoma pozabi. Zanikanje samega sebe je tudi velik skupni simptom od MOM. Večina MOM zaide v razne odvisnosti in težave s spolnostjo. Iz podatkov o spolno zlorabljenih dečkih, o otrocih alkoholikov in spolno odvisnih moških lahko sklepamo na povprečno število MOM. V Ameriki eden od desetih. Pri nas je to število verjetno večje.

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo, da bo pred dopolnjenim 18. letom zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Torej vsaka peta oseba. V Sloveniji je približno 400.000 žrtev spolne zlorabe v otroštvu.