Arhiv oznak: osebe

Živim na božji način

27.08.2017: 21. Nedelja med letom: Mt 16,13-20

Pred leti je med verniki neke podeželjske škofije izbruhnil nemir zaradi duhovnika, ki je katoliške študente v zadnjem letniku na duhovni obnovi za konec tedna postavil pred odločitev: na koncu duhovnega vikenda se morajo odločiti glede svoje krščanske vere.

Nekateri starši so bili šokirani, ker je bil njihovim otrokom postavljen ultimat, ki je vključeval možnost zavrnitve krščanske vere. Duhovnik je svoje ravnanje utemeljil z dejstvom, da se morajo mladi v tem času odločati o mnogih stvareh: glede svojega poklica, kariere, življenjskega sloga, prebivališča, študijev in odnosov. Vero pa se pogosto smatra kot nekaj postranskega in ne dovolj pomembnega, da bi se bilo o njej potrebno karkoli odločati. Javno mnenje vero zapira na prašno polico zasebnosti, ki jo zaradi prisile življenjskih okoliščin morda očistimo prahu šele po mnogih mnogih letih.

Duhovnik je vztrajal, da je to močno premalo. Cerkev mora po mnogih letih katoliške vzgoje v šolah tvegati in zahtevati osebno odločitev glede vere. Nekateri izmed mladih so zavestno izbrali članstvo v Kristusovem vstalem telesu, ki je Cerkev. Številni med njimi so rekli, da so po takšni odločitvi doživeli globoko srečanje z Bogom in osebno izkustvo odnosa s Kristusom. Drugi študentje pa so se odločili, da Cerkvi ne bodo pripadali in da ne morejo osebno verovati. Takšna odločitev seveda ni nepreklicna.

Celoten duhovni vikend je temeljil na vprašanju današnjega evangelija: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?«

Ko Jezusovi učenci premišljujejo ob tem vprašanju se jim porajajo številne možnosti. Peter je tisti, ki pove, da je Jezus razodetje Boga ljudem. To je velika izpoved vere na podlagi katere je nastala Cerkev, občestvo tistih, ki so po krstu postali Kristusovo vstalo telo.

Kar je bilo res takrat, je res tudi danes. Naša vera niso zapovedi, pojmi in odlične resnice, ki se jih je potrebno naučiti. Naša vera je osebno izkustvo občestva vstalega telesa Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. To izkustvo, da smo v Kristusu občestvene osebe (On v nas in mi v njem in zato tudi drug v drugem in drug za drugega) je jedro krščanstva in vesela novica. Daje nam moč, nas hrani in spreminja v kruh za druge. Ko se osebno srečamo s Kristusom in se odločimo, da bo on naše središče, oživljamo cerkev v svoji generaciji, tukaj in danes.

Zagotovo nas Jezus ne kliče v to, da smo del »katoliške množice – mase«. Izziv, ki ga postavlja pred učence je popolnoma drugačen. Kot del njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev – občestvo, smo poslani, da iz tega občestva živimo sredi svojega življenja in dela, v odnosih do svojih domačih in prijateljev in tudi sovražnikov. Z odločitvijo ta dar Svetega Duha sprejmemo in mu dovolimo, da v našem konkretnem življenju obrodi sadove: smo sinovi in hčere Boga, bratje in sestre med seboj. To je najlepši in najboljl izpolnjujoč način življenja, velikonočna ljubezen v moči katere postajamo kruh za druge, seme, ki pade v zemljo in obrodi obilo sadu.

Mi smo edino obličje vstalega Kristusa – krščanstva, ki ga ljudje lahko danes srečajo. Način našega bivanja ali ne bivanja v svobodi, ki nam jo je podaril Kristus, jih lahko pritegne ali odbije. Ob nas lahko odkrijejo, da je mogoče svoje življenje živeti na Božji način, po Kristusovo, kar pomeni v občestvu in kot osebe, katerih srčika je Drugi.

Tudi vsakemu izmed nas je danes podarjeno vprašanje: »Kdo pa vi pravite, da sem jaz?« Naš odgovor nanj lahko razkrije ogromno. Drugim pokaže ali je Kristus za nas zgolj ideja, ki nam je všeč, ali pa je oseba, ki jo strastno ljubimo, ker nas je že rešila smrti in vsega zla.