Arhiv oznak: papež

13.3. – četrta obletnica izvolitve papeža Frančiška

13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!

Prisrčno pozdravljam vse Slovence in Slovenke širom Avstralije, doma v Sloveniji in povsod drugod po svetu. Vesel in hvaležen sem, da smo po Kristusovi evharistiji lahko povezani in močno združeni z vsemi. Dragoceno pripravo na veliko noč in veselo Alelujo vsem in vsakemu posebej. Mir in dobro, vse v večjo Božjo slavo.

Med seboj se dopolnjujte

Nedavno tega sem poslušal nekoga, ki je močno kritiziral lokalnega škofa in kardinala, takoj zatem pa hvalil papeža. Vse večkrat pa naletim tudi na obratno. Nisem se prerekal z njim, ampak sem poslušal. Bog mi je po njem nastavil ogledalo. Tudi sam večkrat padem v to past, ki jo sv. Pavel ugotavlja pri Korinčanih. Ponuja se skušnjava, da bi človek lokalnega predstojnika ignoriral ali zaničeval, idealiziral pa papeža ali pa obratno. Papež Frančišek nas je že ob svojem prvem nastopu prosil, naj molimo zanj. In res z veseljem zanj molimo. Nenehno nam kaže na Kristusa in na osebno duhovno izkustvo vere in življenja z Bogom, ki je vsakomur na dosegu, če tako hoče in želi. Nekateri ga zato imenujejo “antikrist”, celo duhovniki, tudi slovenski. “Antikrist” zato ker upošteva, da Bog vsakega osebno in po njegovem življenju vodi v svoje srce in občestvo z vsemi, ki smo s krstom Kristusovo telo. Antikrist zato, ker je pokazal, da Bog deluje po usmiljenju in ga moramo zato vsak dan znova razločevati in prepoznavati. To je vesoljna smer potovanja vseh nas. Ne formalizem, pravo in pravila, ki povozijo konkretnega človeka, ki ga Kristus ljubi. Tudi dragega Frančiška.

Naša katoliška istovetnost raste tudi sredi lokalnega občestva, skozi lokalnega škofa, ki je v občestvu z rimskim škofom. Prav to je smisel škofovskih obiskov ad limina pri papežu vsakih pet let. Bratje škofje s papežem delijo darove in izzive svojih lokalnih skupnosti in potrjujejo katoliško vero, ki nas vse povezuje v svetovno cerkev, v eno Kristusovo telo.

Kmalu za tem, ko je Jezus poklical apostole, je med njimi prišlo do prerekanj. Iz nove zaveze vemo, da so imeli prvi voditelji v cerkvi med seboj kar velike spore in različna pojmovanja. Njih različni značaji in poslanstva so sprožila številne nesporazume. Sv. Pavel je v Korintu naletel na razdeljeno cerkveno skupnost, ki je prisegala zvestobo različnim lokalnim voditeljem mimo ali celo proti Jezusu. Korinčanom napiše kritično lekcijo o tem, kaj pomeni biti Cerkev: vsi smo pod Jezusovim vodstvom, Kristus je glava cerkve. (Za to daje svojo kri tudi papež Frančišek. Napadajo ga slavohlepni kardinali in tisti, ki hočejo imeti cerkev za svoj fevd oblasti in moči nad ljudmi. Zdi se, da nas imajo za neumne ovce, ki jih je poterbno obvarovati “greha” s pravili in zakoni, če ne se bomo izgubili. Kakšna slepa in satanska laž. Frančišek zagotovo moli tudi zanje in za nas, da se ne pustimo pohujšati in razbiti.)

Že od začetka je bila v cerkvi vedno različnost, pluralnost izraza, poudarkov in kultur. Pomeni, da cerkev resno jemlje svojo vlogo iskanja Kristusa na vsakem kraju in v vsaki skupnosti na svetu. V trenutku, ko se začnemo primerjati in ustvarjati nasprotja med nami (med eno lokalno cerkvijo in drugo, imamo rajši papeža kot svojega škofa ali obratno), nismo več v katoliškem občestvu z Kristusom, ki je glava telesa Cerkve in nas drži skupaj. On namreč vključuje vse, nikogar ne izključuje.

Pavel pravi, da je poslanstvo Cerkve oznanjati Kristusa križanega. Jezus nam v evangeliju pokaže, da so poučevanje, pridiganje in zdravljenje glavne značilnosti njegovega poslanstva. Enako naj bi veljalo za nas. Ne glede na to kako drugače se določena lokalna cerkev lahko razvija, rimski škof sobrate škofe potrjuje v veri. Oni pa nadaljujejo z oznanjevanjem križanega Kristusa, učijo v njegovem (ne svojem) imenu, ozdravljajo bolne in ustvarjajo spravo med sprtimi.

Zaradi tega smo katoliški. Dobro je, da vedno znova močno prisluhnemo Pavlovemu povabilu in opozorilu: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1 Kor 1,10).

Toliko kolikor živimo njegove besede v občestvu s svojim lokalnim naslednikom apostolov, toliko več možnosti imamo vsi člani cerkve, da uporabljamo moč in darove, ki so nam bili dani s krstom. Lahko delamo to, kar Kristus hoče, da Cerkev dela: spreminjamo svet na boljše s tem, da smo posredniki Kristusovih odrešujočih darov – vere, upanja in ljubezni. V Očeta in iz Očeta. Da bomo vsi vedno bolj eno v Njegovi ljubezni. Lahko pa se odločimo tudi za drugo pot: kdo ima prav in kdo je bolj pameten, kdo je večji in ima daljšo vlečko ter bolj živo barvo kardinalskega klobuka. Življenje in Bog pa hodita drugje: med trpečimi in ubogimi tega sveta, ki jih je iz dneva v dan več. Frančišek nam kaže pravo smer, katero smo kot institucija zapustili že leta 313 in kot se zdi se nanjo do danes še nismo zares vrnili. Sveti Duh, usmili se nas, da nas zajame vsaj nekaj duha drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Hvala ti za papeža in vse, ki nas odpirajo Duhu občestva in Božje skrbi za slehernega človeka.